Lastnosti drona omogočajo vojaško aktivnost daleč stran od njegovega upravljavca. Takšna tehnologija je grožnja vsemu človeštvu
Ciljno ubijanje z oboroženimi brezpilotnimi letali (droni) je vse bolj razširjena praksa varnostnih agencij in vojske, zlasti ZDA. Mednarodno pravo, ki ureja številna vprašanja zakonitosti v oboroženih spopadih, zakonih in običajih vojne, ter pravo o človekovih, državljanskih in političnih pravicah je bilo oblikovano pred razvojem teh tehnološko novih in avtomatiziranih strojev za kontrolo in ubijanje ljudi. Dosedanja praksa uporabe dronov zahteva, da mednarodno pravo in ustanove za nadzor izvajanja soočimo s posledicami uporabe dronov, da onemogočimo izigravanje veljavnih predpisov, opredelimo uporabo novih pojmov (terorizem in terorist, kolateralna škoda, globalno bojišče itd) in bolj jasno normiramo (omejimo) uporabo teh orožij.
Avtomatizacija
Tehnološkega razvoja ni mogoče zaustaviti. Iznajdba dronov je nesporno nov dosežek človeštva. Brezpilotno upravljane letala omogočajo nove in še ne v celoti spoznane možnosti za dvig produktivnosti dela na številnih področjih (poljedelstvo, geometrija, varnost prometa, meja itd.), obrambe in varnosti. Toda ta napredek je v največjem obsegu izrabljen predvsem za razvoj v oborožitvi.
Začetek masovne proizvodnje dronov sega v drugo polovico preteklega stoletja. V vlogi diplomatskega predstavnika v Izraelu sem si leta 1991 ogledal proizvodno dvorano za proizvodnjo teh letal. Kot uradnemu predstavniku države mi je bil ponujen njihov nakup, namenjen za civilna opravila in nadzor. Izraelu, kot prvemu proizvajalcu dronov, so se kmalu pridružile ZDA, zatem pa tudi nekatere druge države. Obseg te proizvodnje se iz leta v leto povečuje. Sočasno s tem pa se vse bolj razvija tehnologija brezpilotnega upravljanja in avtomatizacija upravljanja tega letala. Razvija se tudi njegova oborožitev in avtomatizacija njegove uporabe. Vse pogostejša so tudi opozorila, da prihodnja robotizacija in razvoj drona kot avtomatiziranega stroja za ciljno ubijanje ukinja potrebo po človeku – upravljavcu. Še več. V ZDA, Rusiji, Veliki Britaniji, Južni Koreji in Kitajski naj bi bile že razvite popolnoma avtomatizirane naprave za ciljne usmrtitve oziroma druge oblike bojevanja.
Ti ubijalski stroji naj bi bili brez človeškega upravljanja, delovali naj bi po lastni avtomatizirani presoji. Bili naj bi usposobljeni za samostojno določanje cilja napada in celo za oceno še sprejemljive civilne škode. Takšna tehnologija je grožnja vsemu človeštvu. Nad našimi življenji bi zagospodarili stroji, ki bi sledeč računalniškim napotilom odločali o življenju in smrti. Tak stroj, ki ne more imeti človeških lastnosti, sočutja, morale, pravičnosti in drugih vrednot civilizacije, bi zagospodaril nad človekom.
Droni so bili doslej največkrat uporabljeni v Afganistanu, Pakistanu, Iraku, Somaliji, Jemnu in na palestinskih ozemljih. Za ciljno ubijanje teroristov so jih doslej zelo pogosto (tudi večkrat dnevno) uporabile ZDA. Znano je, da te stroje za ciljno ubijanje pripadnikov Hezbolaha na Zahodnem bregu in Gazi uporablja tudi Izrael. Leta 2002 je zaokrožila vest, da je izraelska vojska sestrelila dron, ki ga je nad izraelsko ozemlje usmeril Hamas. Uporaba teh letal je soočena s težko in nesprejemljivo bilanco velikega števila civilnih žrtev in materialnega uničenja civilnega premoženja (glej tudi: Mardakovič Nenad: Neznosna lahkost ubijanja, Pravna praksa 2013). Prav tako je soočena s številnimi kršitvami mednarodnega prava, od nezakonitega vstopa in delovanja na področju suverenosti druge države, izvensodnih usmrtitvah, kršitev načela sorazmernosti in drugih pravil mednarodnega prava. Tehnološke lastnosti drona omogočajo vojaško aktivnost daleč stran od njegovega upravljavca. Tega dejstva mednarodno pravo ne ureja. Ta pravna vrzel se izrablja za nemoralno in zavržno uporabo teh ubijalskih naprav.
Načelo sorazmernosti
Današnje brezpilotno letalo ni brez pilota. Pilotira in upravlja ga njegov oddaljeni upravljavec (lahko tudi z drugega kontinenta). Zato za vstop tega stroja v suveren zračni prostor druge države veljajo enaka pravila kot za vstop civilnega ali vojaškega letala. Razlika je le v tem, da s strojem ni vstopil tudi njegov pilot – upravljavec.
Slednji pa kljub temu ostaja nosilec odgovornosti za kršitev suverenosti tujega zračnega prostora. Na tej podlagi je bila upravičena obsodba ravnanja ZDA, ki so s takimi letali brez predhodnega soglasja pristojnih pakistanskih organov vstopali v zračni prostor te države in v imenu svojega boja zoper terorizem izvajali ciljne usmrtitve domnevnih afganistanskih teroristov in pripadnikov Al Kaide. S temi ciljnimi napadi je bila praviloma povzročena smrt številnih civilistov in velika materialna škoda na civilnih objektih. Vstopanje dronov brez soglasja druge suverene države se dogaja tudi v primerih ciljnih napadov v Jemnu, Iraku in Somaliji. Enako nezakoniti so tudi izvidniški preleti izraelskih dronov v zračnem prostoru Libanona.
Boj zoper nasprotnika ne bi smel kršiti mednarodno pravnega načela sorazmernosti. To je eno temeljnih pravil zakonite obrambe države; glede načina in obsega uporabe orožja v oboroženem spopadu obvezuje vse države. Zadeva tudi uporabo drona, česar pa praksa ne potrjuje. Podatki o številu ubitih civilnih oseb – ob podmeni, da niso bili cilj usmrtitve – zgovorno kažejo na njegovo pogosto kršitev. Prepričujejo nas o pravilnosti ocene, da se pri napadih z droni to načelo praviloma opušča. Še bolj kot to pa je za mir na svetu zastrašujoče, da te opustitve ostajajo brez posledic (obsodbe in kaznovanja).
Sorazmernost v posledicah napada bi morala biti pri uporabi dronov ostrejša zaveza kot pri uporabi konvencionalnega orožja. O tem nas prepričuje tehnološka razvitost tega stroja, ki uporabniku omogoča, da vsestransko pregleda in prouči cilj in okolje napada, s tem pa se izogne civilnim nesorazmernim posledicam. Če bi tak standard že bil sestavina mednarodnega prava, bi lahko dosedanjo upora¬bo teh orožij ocenili za nezakonito, njene posledice pa za vojni zločin.
Kolateralna škoda
Ostrejša pravna ureditev uporabe drona za ciljno usmrtitev je potrebna tudi zaradi psiholoških razlogov. To orožje upravlja (izvaja ciljno usmrtitev) oseba, ki je fizično oddaljena in zgolj virtualno povezana z okoljem in ciljem. Ta oblika povezanosti upravljavca z orožjem dopušča možnost za večjo lahkotnost pri odločanju za sprožitev izstrelka. Že pilot v kabini vojaškega letala okolje in cilj napada doživlja z objektivno globljim odzivom, kar pa še posebej velja za kopensko vojskovanje (velika večina ljudi – vojakov se ne odloči za sočasno usmrtitev civilne osebe, še posebej otroka). V tej zvezi naj omenim tudi pred nekaj meseci objavljeno sporočilo v ZDA o hudih stresih in psihičnih težavah nekaterih izvajalcev vodenja oboroženih napadov s temi letali, ko so jim sporočili strahovite posledice njihovih odločitev.
Načelo sorazmernosti v oboroženem spopadu se v praksi vse ostreje sooča s pojmom kolateralne škode. Ta pojem je prvič uporabil Pentagon med zalivsko vojno. Z njim je opravičeval množično smrt civilistov zaradi obsežnega (nezakonitega!) bombardiranja Iraka leta 1991. To je bilo uspešno prikrivanje vojnega zločina nad to državo in njenim prebivalstvom (država – zibelka arabske kulture, z mnogimi muzeji in arheološkimi ostalinami, z izjemno uspešnim razvojem gospodarstva, toda žal z avtoritarno oblastjo – je bila ob grobi kršitvi načela sorazmernosti uničena in razvojno potisnjena v svojo stoletno preteklost ter v dolgotrajen divjaški versko-nacionalni spopad). To dejanje razen civilnih kritik vse do danes ni doživel potrebne mednarodne obsodbe in kaznovanja. Zato se vse bolj utrjuje prepričanje, da vojaška in gospodarska, s tem pa tudi politična moč določeni državi omogoča, da pri svojem ravnanju zanemari mednarodne zakone. To ji omogoča tudi oslabljena vloga OZN, ki ni dovolj učinkovita pri zavračanju takšne nezakonite prakse.
Opuščanje uporabe načela sorazmernosti oziroma njegovo nadomeščanje s pojmom kolateralne škode danes uporabljajo tudi druge države. Nedavno je visok izraelski vojaški voditelj napad svoje države na okupirano prebivalstvo Gaze glede kolateralne škode ocenil za bistveno milejši (pomor preko 2000 civilistov, med njimi preko 500 otrok, več deset tisoč težko ranjenih, uničenje preko 100.000 stanovanjskih objektov, preko 10.000 šol in bolnišnic, skoraj vseh proizvodnih obratov, edine električne centrale, vodne in cestne infrastrukture itd.) v primerjavi s posledicami napadov na nekatere druge arabske države. Ta ocena je glede Iraka in Afganistana pravilna, toda kot opravičilo nesprejemljiva. Sloni na nesprejemljivem prepričanju, da manjšo tatvino opravičuje velika ali da umor opravičuje uboj.
Pojem kolateralne škode mednarodno pravo ne opredeljuje. Vsebuje le načelo sorazmernosti, ki odmerja škodo glede na namen in cilj napada oziroma obrambe. Za razliko od pojma sorazmernost pojem kolateralna škoda v ničemer ne opredeljuje odgovornosti za njen še zakoniti obseg. Navedena primera (napad na Irak in Gazo) pa glede uporabe tega pojma nista edina. Z njim se opravičujejo tudi težke posledice ruskega napada na Čečeni¬jo leta 1994, napad Nata na ZRJ leta 1999, rusko-gruzijske vojne leta 2008 in končno tudi spopadi več udeleženih strani v vzhodni Ukrajini. Seveda pa navedeni primeri uporabe pojma koleteralne škode niso enoznačni.
Globalno bojišče in terorizem
Potrebo po dopolnitvi pravnih predpisov zahteva tudi uporaba pojma globalnega svetovnega bojišča. Prvič so ga uporabile ZDA po strahovitem terorističnem napadu 11. septembra 2001 v New Yorku. Takratni predsednik ZDA Bush mlajši je napovedal spopad s terorizmom na globalnem svetovnem bojišču. Toda tega pojma mednarodno pravo ne vsebuje. Zato je tudi napoved boja na globalnem svetovnem prizorišču, torej v različnih državah, vprašljiva, brez njihove privolitve pa vsekakor nezakonita. Tej politični napovedi so sledile tudi ciljne usmrtitve teroristov z droni na tako imenovanem globalnem svetovnem bojišču. Vse več avtorjev ocenjuje, da je uporaba dronov, ki segajo v globalni svet, nezakonita. To ni več oboroženi spopad na določenem območju, niti teritorialno omejena obramba. To je lov za sovražnikom po celem svetu. Rezultat tega lova poznamo. Z njim je bil rojen Guantanamo.
Tudi pojem terorizma v mednarodnem pravu ni zadovoljivo opredeljen. Tako si nekatere države, zlasti ZDA, Izrael in Rusija, dovoljujejo ta pojem in njegovo vsebino opredeljevati na način, ki jim najbolj ustreza. S pojavom terorizma se svet srečuje že več desetletij. Teroristična ravnanja so bila prisotna tudi v daljni preteklosti, toda brez takšnega poimenovanja. Za nekatere države je terorizem znotraj države vsako delovanje, ki nasprotuje ustavni ureditvi, zakonu in volji oblasti. Za terorizem so bili v nedavnih spopadih ocenjeni osvobodilni napori Bošnjakov v odnosu do Srbov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini, kasneje pa njihove aktivnosti v odnosu do Bošnjakov. Ta pojem je bil v tej državljanski vojni opuščen šele po podpisu daytonskega sporazuma, ki pa žal ni ponudil dokončnih in racionalnih rešitev. Za terorizem so ocenjena mnoga sodobna osvobodilna gibanja v svetu (denimo Kurdov v Turčiji).
Ob teh obsodbah se pozablja na vsebino odpora, ki ga države označujejo za terorizem (zavračanje pravil mednarodnega prava, morale in humanosti; skratka divjaštvo, ki zanikuje vse vrednote človeške civilizacije in cilja zgolj na masovne pomore in uničenje). Številna teroristična dejanja nam že omogočajo, da jasneje opredelimo, kaj je terorizem po vsebini in obliki bojevanja.
Iz pojma terorizem izhaja tudi pojem terorist. Žal je tudi ta pojem prepuščen svobodni razlagi. Slednja vodi do hudih kršitev mednarodnega vojnega prava in prava človekovih pravic. Prav bi bilo, da mednarodno pravo jasno opredeli ta pojem glede na ravnanja posameznika, ki s samomorilskim napadom ali brez žrtvovanja samega sebe ubija druge nedolžne ljudi ali povzroča večjo materialno uničenje. Na svobodno razlago tega pojma opozarjajo tudi nekateri razlagalci v ZDA, ki za terorista opredeljujejo vsakogar, ki je primerne starosti, moški in je na kraju spoznanega terorista. Zopet drugi, prav tako v ZDA, za terorista smatrajo vsakogar, ki je član teroristične organizacije (kako to članstvo ugotavljajo, ni znano). V Rusiji so bili za teroriste opredeljeni vsi, ki so se uprli podrejenosti Čečenov velikemu in močnemu gospodarju, tudi če so bili brez povezave s povzročitelji terorističnih dejanj.
Podobno velja za Izrael. Vse oblike upora Palestincev zoper svojo okupacijo in trpinčenje prebivalstva na Zahodnem bregu in v Gazi Izrael tolmači za terorizem, upornike pa za teroriste. Pojem terorizma in terorista je zato treba ostro ločiti od pojmov osvobodilni boj in borec za svobodo. Merila oboroženega spopada kot boja za svobodo in pravico do samoodločbe naroda so dovolj jasna. Kljub temu pa se tak upor ponekod tolmači za terorizem, čeprav napadalec ne uporablja zavržnih oblik terorističnega boja. Takšno obsodbo doživljajo tudi posamezniki, ki nikoli niso sodelovali pri načrtovanju ali izvedbi terorističnega napada. Dovolj je ocena, da obstaja nevarnost, da to storijo v prihodnje.
Možnost, da je takšna ocena lahko zmotna, ciljnih ubijalcev ne ovira pri izvršitvi. S tem pa so povezana tudi druga vprašanja. Kako je mogoče v tretjem tisočletju človeške civilizacije na smrt obsoditi človeka, ki ni storil nikakršnega kaznivega (terorističnega) dejanja, niti ni dokaza, da ima takšno namero? Kako je mogoče ciljno usmrtiti posameznika, ki ni bil vključen v oboroženi spopad (z znaki terorizma) in je zgolj idejni pripadnik nekega gibanja? Vsi ciljno usmrčeni posamezniki bi morali biti ujeti in zaslišani. Njihova odgovornost bi morala biti sodno ugotovljena pred izrekom kakršnekoli, še zlasti najtežje obsodbe. Vse drugo so le izvensodne usmrtitve, ki jih poznamo tudi iz svoje lastne povojne zgodovine. Nosilci takšnega boja zoper terorizem se žal ne zavedajo, da s svojim nezakonitim ravnanjem poglabljajo tudi divjaštvo teroristov in osvobajajo zavest o njihovi odgovornosti. Te napačne ocene in razmerja v boju zoper terorizem bi morali dosledno razkrivati, obsojati in z izrekom sankcij krepiti civilizacijsko moč mednarodno sprejetih zakonov.
Že uvodoma smo navedli, da so bili vsi predpisi mednarodnega prava, ki urejajo številna vprašanja za primere oboroženega spopada, ravnanj in zaščite vojskujočih ter zaščite civilnega prebivalstva in premoženja ter prava človekovih pravic, oblikovani in sprejeti pred vključevanjem drona v sodobno oborožitev. Že samo to dejstvo vodi k zaključku, da je v mednarodnem pravu nastala nesprejemljiva vrzel, ki dopušča napake pri uresničevanju njegovih ciljev. V strokovno odlični monografiji dr. Vasilke Sancin in drugih soavtorjev Mednarodno pravo oboroženih spopadov iz leta 2009 nisem zasledil zadovoljive obravnave zakonite uporabe tega vojaškega sredstva. Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem (Hague convention IV.) iz leta 1907 tega orožja ni mogla obravnavati. Enako sledi glede določil Čikaške konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu (Convention on international civil aviation) iz leta 1944, ki deloma velja tudi za prelete vojaških letal. O oboroženih dronih molči tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International covenaut on civil and political rights) iz leta 1966. Enako velja tudi za Ustanovno listino ZN in za zbirke drugih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah.
Ureditev čim prej
Dopolnjena ureditev zakonite uporabe novih vrst orožij v mednarodnem pravu, ki bi zapolnila obravnavane vrzeli je v svetu vse bolj izpostavljena zahteva. To pa ne bi preprečilo zlorab njihove uporabe s strani terorističnih in kriminalnih organizacij, skupin in posameznikov. Enak strah, ki ga preživljamo ob možnostih zlorabe atomskega orožja, bo slej ko prej povezan tudi z oboroženimi droni. Ta strah že doživljajo prebivalci z droni napadenih držav. Ozirajo se v nebo, ki ga namesto ptic preletava smrtonosno orožje.
Že nadzor našega življenja in gibanja, ki ga droni z ustrezno napravo omogočajo, je nesprejemljiv poseg v svobodo človekovega bivanja. Ob sleherni zaostritvi v mednarodnih odnosih (kar velja tudi za zaostrovanje odnosov med ZDA, EU in Natom na eni strani ter Rusijo na drugi strani zaradi odcepitvenih namer ruske manjšine v vzhodni Ukrajini) se upravičeno sprašujemo, ali takšna zaostritev ne vodi v nov oboroženi spopad širokih razsežnosti. 70 let po drugi svetovni vojni žal zamira spomin na strašne posledice norega uma po nadvladi enega nad drugimi narodi. Vsi tisti, ki smo jih doživeli in preživeli, bi morali nenehno obnavljati pristen spomin na davek, ki ga je človeštvo moralo plačati zaradi nepravočasnega razkritja blodenj in napak v svojo enkratnost in veličino zaverovanih oblastnikov.
Dokler so vojni spopadi daleč od nas, dokler teroristična dejanja ne bodo porušila našega miru in varnosti, droni strašijo po oddaljenih državah Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike, se ne zavedamo nevarnosti, ki preži tudi nad nami. Že jutri, po sklepu držav Nata, da nabavi določeno število dronov, ter načrtu nakupa takšnih letal tudi v srednjeročnem obrambnem programu RS do leta 2018, se bomo tudi mi ozirali v nebo, po katerem bodo neslišno leteli ti stroji. Spraševali se bomo o njihovi vlogi in nalogah, ki so jim jih naložili v centru njihovega oddaljenega upravljanja. Naša skrb bo usmerjena tudi v možnost, da so tuje varnostne službe tudi v naši državi odkrile za terorizem osumljenega posameznika, ki ga zasleduje dron z namenom usmrtitve.
Edini način, da se svet izogne strašljivim posledicam sedanjega in še bolj prihodnjega stanja na tem področju, je nova, pregledna in ostrejša pravna ureditev. Sprejeti bi jo morale tako države proizvajalke teh orožij in tudi države, ki jih uporabljajo. Dokler bo mednarodna skupnost dopuščala sedanjo neurejenost, se bo nadaljevalo vse večje število umorov iz oddaljenih naslanjačev, samovoljnih in o svoji moči prepričanih gospodarjev sveta.
Peter Toš, veleposlanik v pokoju