Danes, 5. februarja 2014, je bilo mesto Tuzla v Bosni in Hercegovini priča protestom, ki so se sprevrgli v nasilje. Protesti so se začeli kot mirno zbiranje ljudi, večinoma delavcev s privatizacijo in stečaji obremenjenih podjetij, študentov, aktivistov in drugih. Prišli so kot reakcija na privatizacijo večjega dela industrije v Tuzli (tj. Konjuh, Polihem, Dita, Resod – Guming), ki je bila glavni vir dohodka za mesto in njeno prebivalstvo. To je pustilo delavce na ulicah, da se sami borijo za svoj obstoj. To je bil prvi protest te vrste v Tuzli. Okoli 3000 ljudi je prišlo na ulice, zasedlo dve glavni cesti v mestu in za več ur zaustavilo promet. Protesti so se sprevrgli v nasilje potem, ko je na prizorišče prispela posebna policija in s prostora vlade in sodišča kantona želela razgnati protestnike. 1 Delavci zahtevajo, da se jim prizna delovna doba in da se jim izplača zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki so jim ga dolžni. Prav tako zahtevajo vzpostavitev pogojev za dostojno življenje in zaposlovanje mladih, katerih brezposelnost raste iz minute v minuto.
Informiranje o protestih in del organizacije, je potekalo preko skupin na Facebooku, ki se imenujeta “50.000 Za Bolje Sutra” (50.000 za boljši jutri) in “Udar”, vendar glavni organizatorji ostajajo delavski sindikati zgoraj omenjenih podjetij. Ti protesti se zdijo bolj uspešni kot vrsta majhnih protestov delavcev iz teh podjetij, ki so se dogajali v zadnjih desetih letih, saj so bolj vidni in izpostavljeni, ter predstavljajo prvi poskus enotnega protesta delavcev v času po vojni v Bosni in Hercegovini. Poskusil bom podati časovni okvir procesa privatizacije podjetja Dita, ki je najbolj očiten primer tega in na kratko opisati, kaj se je dogajalo od takrat pa do danes.
V letu 2002 so delavci domnevno odkupili 59% kapitala Dite in Državna agencija za privatizacijo je potrdila, da je lastništvo družbe v celoti zasebno. To stanje se je zavleklo do leta 2005, ko je Dito kupilo kemijsko podjetje pod imenom “Lora”, ki je v lastništvu “Beohemije”, kemičnega konglomerata s sedežem v Beogradu v Srbiji. Podjetje so po tem sistematično uničevali.
Že po finančnih poročilih iz leta 2010 2 je bilo očitno, da je Dita drvela proti svojemu propadu, pred tem pa je bilo nekaj let velike proizvodnje in varnih delovnih mest. Kaj se je dejansko zgodilo med letom 2007, ko je potekala privatizacija in letoma 2010/11 (letoma, ko so se zgodile prve stavke in protesti), ostaja skrivnost. Po mnenju nekaterih delavcev v letih 2009 in 2010, jim je bilo naloženo, da v mešanico kemikalij, ki jo podjetje uporablja za izdelavo detergenta, dodajo sol, kar je poškodovalo stroje, ki jih uporabljajo in tako so počasi uničili dejanske proizvodne zmogljivosti družbe 3. Po stečajnem postopku v decembru, se je skupina štiridesetih delavcev zbrala pred Dito in začela protest v poskusu, da bi rešili svoje podjetje. Ob protestu je bilo zanimivo, da ga niso zasnovali kot zaustavitve proizvodnje, ampak kot protest, ki bi jim omogočil, da lahko gredo nazaj na delo. Do zdaj so v podjetju delavcem dolžni več kot 50 plač, večina delavcev se ne more upokojiti, ker jim zaradi dolgotrajnega procesa privatizacije, ki se vleče že od leta 2002, primanjkuje več let delovne dobe. Sindikat družbe je vložil več tožb proti Lori, njenemu lastniku in generalnemu direktorju Dite, ki pa so bile ali neuspešne ali so še vedno na sodišču. To je samo eden od primerov, ki razgali največ simptomov celotnega stanja, s katerim se v Bosni in Hercegovini ne soočajo samo delavci.
Kot je navedeno zgoraj, je ta protest prvi te vrste v Bosni in Hercegovini, kjer so se delavci prvič po zastoju po vojni prišli skupaj boriti za svoje pravice. Začelo se je kot mirni protest, ko se je več sto delavcev zbralo pred stavbo kantonskega sodišča v Tuzli. Protesti so se kmalu stopnjevali v nasilje, saj so s kamni obmetavali stavbo, kmalu za tem se je vlada odzvala na edini način, na katerega se je znala – z dobro dozo državnega nasilja, tako da je na protestnike poslala posebne policijske enote. Ko je položaj postajal vse bolj nasilen, je raslo tudi število mobiliziranih policajev, ki so skušali nadzirati množice s solzivcem in psi. Nekaj protestnikov je uspelo vstopiti v poslopje kantonske vlade, deset od teh je bilo pridržanih. Do zdaj je bilo aretiranih 30 ljudi, 18 jih je bilo ranjenih. Enega od glavnih organizatorjev skupine na Facebooku je policija hudo pretepla in aretirala. Na zaslišanje je bil odpeljan brez da bi mu nudili zdravniško pomoč. Snemalca lokalne televizije RTV Slon iz Tuzle je policist udaril v obraz.
Ta protest ima potencial, da preraste pretekle poskuse ljudi, ki izražajo jezo in nezadovoljstvo, saj se je zgodilo prvič, da se nad ljudmi izvaja tudi fizično nasilje. V zadnjih nekaj mesecih smo bili priča različnim protestom in dogodkom socialne decentralizacije – JMBG protest za matične številke in delavske stavke, ki so bile popolnoma nepovezane. Med temi ni bilo nobene povezave, ki bi pokazala, da prekernost v Bosni in Hercegovini ne pozna meja. Izgledalo je, kot da so interesi ene skupine ekskluzivni in z drugimi ne delijo nobene logike. Ta problem kaže na nekaj bolj travmatičnega v družbi, ki izhaja ne samo iz vojne, ki se je končala leta 1995, pač pa iz aktualne, ki so jo v zadnjih 20 letih ustvarile politične elite in ločevanja, ki ga ustvarjajo, s čimer je mogoče pojasniti tudi druge težave, ki so povezane z gospodarstvom. Ta protest pa bi lahko bil dolgo pričakovana priložnost, da se v družbo v Bosni in Hercegovini ponovno vrne zavest o razrednem boju in se tako oddalji od nacionalističnih imaginarijev političnih elit.
Pri teh demonstracijah je razvidno, da je potrebe kolektiva mogoče glasno izraziti in da ljudje razlik ne prepoznavajo več zgolj v nacionalnih ali verskih okvirih. Zdi se, da delavci v svojem boju niso več sami in da je ta protest treba razumeti kot budnico za vse nas, ki trpimo zaradi krivic, ki jih dan za dnem izvajajo elite. Tega boja zato ne moremo označiti kot mojega, niti kot tvojega ali njihovega, to je boj vseh nas, ker smo v tem vsi skupaj.