Spoštovano občestvo, na tretji maj se novinarji širom sveta vsako leto spomnijo težavnosti svojega poklica. In prav je tako, novinarstvo dejansko JE eden najpomembnejših poklicev. To dejstvo prinaša vrsto težav. Ena osnovnih je v tem, da običajno novinarji niso dorasli svoji nalogi. V Sloveniji o tem ni najmanjšega dvoma.
Da je novinarski poklic v resni sistemski krizi, je v veliki meri posledica nezrelosti tistih, ki ga opravljajo. Daleč od tega, da bi bili krivi preveč tega. In daleč od tega, da bi bili nedolžni. Novinarji so predvsem krivi česa? Da ne znajo biti solidarni s sabo, poskrbeti za svojo prihodnost, zaščititi svojo avtonomijo. Da so zlahka sužnji politike in kapitala. Da ne znajo protestirati, ko jih odpuščajo. Ali si izboriti zaščite v novih medijskih zakonodajah. Da med sabo dovoljujejo nelojalno konkurenco. Da ne uvedejo licenc in kriterijev, s katerimi bi lahko merili kvaliteto njihovega dela.
A tu so še strukturni razlogi, ki bodo prizadeli novinarstvo. Bodimo čisto konkretni: tistih, ki bi danes še brali časopise, je vedno manj. Populacije, mlajše od 30 let, časopisi več ne pritegnejo. Zato ne preseneča, da pri nas vsi trije nacionalni dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, izgubljajo naklado. Vsako leto izgubijo po okoli 10 odstotkov bralcev. Njihova prodaja se je v zadnjih desetih letih zmanjšala za polovico. Popolnoma jasno je, da bo v naslednjih petih letih najmanj eden od njih propadel: ali Delo, ali Dnevnik ali Večer.
Po tej poti so npr. že šle Finance. Gledanosti televizij in poslušanosti radijskih postaj prav tako pada, morda ne toliko dramatično. Medijska scena se spreminja, tradicionalni mediji hitro izginjajo. Preživeli bodo tisti, ki se bodo tehnološko spremenili, ki bodo za sabo imeli transparentne lastnike z jasno strategijo in vizijo, ne plenilce.In dobre zgodbe.
V tem smislu slovensko novinarstvo načenjajo tri težave. Prva je politična polarizacija in politizacija, nenehni boji med našimi in vašimi, medijskimi partizani in domobranci. Strup dolivajo seveda politiki in stranke, nekateri ustanavljajo svoje medijske imperije. Druga težava je prekarizacija, socialna ranljivost novinarjev, sužnjelastništvo: ni rednih zaposlitev, honorarji so minimalni, pogoji dela nevzdržni. Tretja težava zadeva netransparentno lastništvo – lep primer tega je nakup Dela s strani idrijskega podjetja in v zadnjem času nakup blagovnih znamk Dela Revije. Nihče točno ne ve, s kakšnim namenom in čigavim denarjem.
Nič boljše ni z našimi televizijami. Preden bomo depolitizirali nacionalko, bomo verjetno prej videli neko novo državno televizijo. Po zgledu Kim Jong Una. Da bodo komercialne TV doživele razcvet, pa ni verjetno.
In tako se zdi, da tudi na področju medijev v Sloveniji stopamo na pot izgube vsega, pot brez povratka. Tako kot glede česarkoli. Prostovoljno smo se pripravljeni odpovedati svoji politični suverenosti, svoji ekonomski in tudi medijski. Če nam ljudje bežijo v tujino, če hodijo delati tja, če se tja vozijo dnevno, potem lahko v kratkem pričakujemo, da bomo tudi medije brali samo še tuje. Nič več domačih.
Ljudje so ovce, je nekdo dejal, toda TV je njihov pastir. Ali kot je te dni dejal Matjaž Kmecl: Ovce ne gredo za koštrunom, ker je dober, ampak zato, ker so ovce. Ostanite še naprej živi, pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«