Recenzija
“Slovenski punk je nekaj posebnega. Lahko bi rekli, da je avtohton, ker je tukaj dobil čisto svoje specifičnosti” (Bojan Tomažič, član skupine CZD)
Knjiga »“Totalna revolucija?”: Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije« (založba Kulturni center Maribor, 2016), ki je nastala izpod peresa Simona Ošlaka-Gerasimova, pripoveduje o punk gibanju na slovenskih tleh, ki je mladim nudilo enkratno priložnost lastnega kulturnega razvoja z lastno, individualno revolucijo. Šlo je za družbeno revolucijo, ki pa je bila z določenega zornega kota predvsem svojevrstna »uresničitev praznih partijskih fraz o samoupravljanju, bratstvu narodov in demokraciji« (str. 121).
V času socialistične Jugoslavije je bil punk na Slovenskem gonilna sila družbenega in političnega razvoja. Odigral je pomembno vlogo pri demokratizaciji, liberalizaciji in celo rušenju socialističnega režima, kar je dalo povod za osamosvojitev Republike Slovenije. Avtor pri tem navaja ugotovitve priznane filozofinje in umetniške kritičarke Marine Gržinić, ki je opozorila, da je bila slovenska alternativna kulturna scena v določenem trenutku »bolj ali manj v boju z državo« (str. 59).
V 8. poglavju z naslovom »Tipologija državnega terorja« zvemo, da je slovenska subkultura v osemdesetih letih izzvala državne oblasti, ki takratnega punk fenomena niso povsem razumele. Tako se je v prvi polovici osemdesetih pojavila »prava medijska gonja« proti punkovski subkulturi, češ da je iz zahoda uvažala nered in nasilje. Nekateri mladi punkerji so bili aretirani zaradi domnevnega ogrožanja družbene ureditve. Zaradi nekaterih afer je postala policijska represija čedalje bolj obsežna: potekale so preiskave po gostilnah in drugih zbirališčih punkerjev, »zasliševanja so bila na dnevnem redu, množile so se prepovedi koncertnih nastopov«. Tudi cenzura je bila v nekaterih obdobjih huda.
In vendar je bilo slovensko punkovsko gibanje dovolj odporno, saj je prek gradnje mreže alternativnih avtonomnih institucij in prek odnosov s civilno družbo uspešno preživelo pritisk oblasti.
Kot razlaga Ošlak-Gerasimov, je punk na Slovenskem med drugim postal pomemben faktor pluralizacije družbe, kar se kaže na medijskem področju: pristaši punka so bili namreč zelo ustvarjalni pri širjenju bodisi glasbe bodisi tekstovnih publikacij. Na primer, publicistično raznolikost so slovenski punkerji razvijali prek številnih fanzinov, v katerih so se preizkusili nekateri kasneje uveljavljeni novinarji. Kot izpostavlja avtor knjige, »alternativna uredništva, punkovski klubi in scena nasploh so bile kadrovske kovačnice za ljudi« (str. 123).
Punkovska subkultura je preživela razpad Jugoslavije in je v različnih oblikah še vedno prisotna po nekaterih slovenskih mestih. Alternativne kulturne centre, ki so vezani na punk sceno, najdemo na primer v Ljubljani (Metelkova), v Mariboru (Pekarna) in drugje, tudi po manjših mestih. Na štajerskih Tratah, kjer je bil v preteklosti eden najpomembnejših punkovskih klubov bivše Jugoslavije, še danes prirejajo glasbene festivale, na katerih nastopajo ne le slovenski bendi, ampak tudi bendi iz sosednjih regij in držav.