Na spletni strani MMC RTV-SLO smo v nedeljo, 31. 5., lahko prebrali tole: »Policija v Los Angelesu je na protestnike streljala z gumijastimi naboji, protestniki pa so zažigali policijska vozila in v policijo metali steklenice.«
In tole: »Po družbenih omrežjih se širijo posnetki policijskega nasilja na protestih. Ponekod se je policija z vozili zaletela v protestnike, drugje so protestnike pretepali in jih preganjali s solzivcem, tudi če so bili mirni.«
Ko sta civilna družba in vedenje državnega organa tako vsaksebi, smo v resnih težavah. Najprej, zdi se, da obstaja država le še na papirju, v virtualnem svetu, kot ideja. Obstaja približno tako kot izumrla živalska vrsta, katere DNK se je ohranil in je shranjen v laboratoriju. V resnici ne vem, ali lahko za to živalsko vrsto rečemo, da obstaja. Podobno je s civilno družbo. Zdi se namreč, da tudi ona obstaja le še kot ideja. Ljudje so še sposobni priti na proteste, a to je že tudi vse. Še več, celo sami protesti se kaj kmalu izrodijo v brezumno plenjenje in ropanje.
Ideja tega prispevka je, da se država in civilna družba medsebojno pogojujeta. Uspevanje sistemov, ki jih organizira država, in hkratno uspevanje civilne družbe skupaj tvorita delovanje dobro urejene demokratične družbe. Dogodki, ki se odvijajo v ZDA in tudi drugod po svetu, pa kažejo, da ta oblika političnega življenja izginja.
Najprej nekaj besed o državi. Če se vprašamo, zakaj država je, kaj je, kaj je njena funkcija, je morda prva stvar, na katero pomislimo, da je država nekaj več kot posameznik, nekaj, kar ga presega. Če je posameznik, kot namiguje že sama beseda, pač nekaj posameznega, tedaj je tisto, kar ga presega, kar je več, nekaj splošnega, občega. Država je torej nekaj splošnega in njena funkcija je prav udejanjanje tega splošnega. Ali, če se vprašamo, zakaj država je, tedaj bomo odgovorili, da zato, da je to splošno navzoče v svetu, da obstaja. Ni torej dovolj, da to splošno ostaja le na papirju, kot dobra zamisel ali kot DNK v laboratoriju; zamisel mora biti uresničena, navzoča.
Toda kaj konkretno je mišljeno s splošnim. Kaj je tisto, kar mora s pomočjo države postati navzoče v življenjih ljudi? Odgovor je, vsaj na prvi pogled, enostaven: v življenjih ljudi mora biti navzoča človečnost, humanost. Oziroma, ker je včasih lažje razmišljati z nasprotnega konca, država ne sme spodbujati in krepiti nehumanih praks. Tako na primer ne sme z denarjem davkoplačevalcev graditi koncentracijskih taborišč, organizirati trgovine z ljudmi, omogočati manjšini zapravljanje skupnega denarja za osebne, posamične projekte itd. Številne nehumane prakse je torej mogoče zlahka identificirati in izključiti kot nezaželene. Takšno je tudi neutemeljeno nasilje represivnih državnih organov nad državljani.
Nekoliko težje je določiti, kaj konkretno morajo državne institucije in službe zagotavljati zaradi ohranjanja, vzpodbujanja in krepitve humanosti. Primer: večina ljudi smatra, da je humano ali človeško zagotavljati dostop do zdravstvene nege. Država, ki dostop do zdravstvene nege pogojuje s plačilom, je s tega vidika manj humana. Toda očitno je, da plačljivo zdravstvo ni enako nečloveško kot zasužnjevanje ljudi.
Vsekakor je to točka, ko ugotovimo, da se države med seboj razlikujejo v prostoru in času. To pomeni, da se med sabo razlikujejo tudi splošne ideje, ki presegajo življenja posameznikov. Nekoč zasužnjevanje ljudi ni bilo predmet moralnega ogorčenja, tako kot danes v nekaterih državah ni ustanavljanje zasebnih klinik, čeprav mreža javnega zdravstva tamkaj ni dobro organizirana. Toda morda bo čez sto let ideja o pretežno zasebno organiziranem zdravstvu podobno neznosna, kot je danes ideja o zasužnjevanju ljudi. Takšno razmišljanje kaže, da se človečnost in z njo moralnost skozi čas razvijata in širita. Morda je bolje reči, da to, kar je človeško ni preprosto dano, temveč se spreminja. Na ta način lahko namreč razmišljamo tudi o nazadovanju. Nacistična genocidna politika pač ni pomenila moralnega napredka; nasprotno, pomenila je propad človečnosti. Če o zadevi razmišljamo na ta način, nas to vodi k spoznanju, da je človečnost izborjena. Če jo negujemo, bo uspevala, če jo zanemarimo, bo začela propadati. Ker za negovanje človečnosti najbolje poskrbita vzgoja in izobraževanje, je poleg javnega zdravstva pomembno tudi javno šolstvo; in seveda še marsikaj, za kar pravimo, da je javno in kar organizira država.
Toda v zadnjem času poslušamo vse glasnejše kritike države. Kritike so raznovrstne. Nekateri menijo, da vzpostavljanje pogojev za razrast splošnega ni naloga države, temveč se morajo ideje in projekti, ki presegajo interese posameznikov, porajati v civilni družbi. Toda drugi menijo, da se posamezniki v resnici niso sposobni predati nečemu, kar jih presega. Druga vrsta kritikov torej ne zaupa v zmožnost ljudi, da bi se predali nečemu, kar je več kot njihov zasebni interes.
Zaradi jasnosti, vzemimo idejo skupnosti in politika, ki bi naj bil politik zato, da koristi skupnosti in ne sebi. To pomeni, da mora biti sposoben pozabiti na lastne, posamezne interese in se predati nečemu, kar ga kot posameznika presega, to pa je prav interes skupnosti. V času pandemije, je bil ta skupni cilj zdravje skupnosti. To pomeni, da mora biti posamezni politik sposoben onkraj zasebnih interesov žrtvovati čas za organiziranje državnih sistemov, ki bodo poskrbeli za zdravje skupnosti in življenje v izrednih razmerah. To nadalje pomeni, da se mora ta posamezni politik opreti in zanesti na javne sisteme države. Toda vse glasnejši kritiki države ne verjamejo v zmožnost ljudi, da bi se iskreno posvetili takšnemu delu za skupnost oziroma da bi se predali cilju, ki jih kot posameznike presega. Prepričani so, da bo posamezno vselej prevladalo, da bodo posamezniki vselej poskrbeli naprej zase in šele potem morda za skupnost. Po njihovem je človek pod kožo krvav, zato se je neumno truditi za nekaj, česar ni sposoben, se pravi za organiziranje državnih institucij, ki bi bile izraz splošnega interesa, v kolikor se ta splošni interes razlikuje od interesa posameznika. Ljudje so po tem pogledu koruptivni, državo je zato treba narediti čim boj vitko (jo zmanjšati), ljudi pa postaviti na trg, ki jih bo primerno prisilil delati za druge.
Kritiki države (in ne le oni) se žal, če so zaposleni v državnih službah, v resnici pogosto vedejo tako, kot da se splošnega interesa sploh ne zavedajo ali pa ga zlahka odmislijo. Na ta način, čeprav tega ne vidijo, ustvarjajo razmere, zoper katere nato nastopajo. Navzven se to nemara še najbolje kaže v zaposlovanju ljudi, ko tudi na mesta, ki zahtevajo strokovno usposobljenost, nastavljajo ljudi, ki nimajo ustreznih strokovnih znanj. Simptomatično je tudi, da kritiki države ne razumejo splošnega interesa kot rezultata dolgotrajnih zgodovinskih razprav (kar že samo po sebi vsebuje razumnost in strokovna znanja). Po njihovem se splošni interes izraža skozi čustveno obarvano enotnost ljudi. Izrazi takšne enotnosti so sicer ganljivi, srhljivi in spektakularni, toda nikakor ni nujno, da izražajo splošni interes. Če ideja človečnosti ni kar dana (kot matematični aksiom), temveč je izborjena skozi zgodovino, tedaj takšna borba med drugim implicira tudi dolgotrajno razpravljanje. Razpravljajo pa ponavadi tisti, ki se ne strinjajo, ki niso enotni. Za napredek ideje človečnosti bi bila trajna enotnost pravzaprav slaba, pomenila bi konec razpravljanja ter zmanjšanja splošnega nivoja razumnosti. Zgodovina potrjuje, da je siljenje ljudi v čustveno izražanje pripadnosti (enotnosti) večinoma znak totalitarnih oblastnih teženj. Navsezadnje pa tudi sama beseda razpravljanje namiguje, da gre v razpravljanju za iskanje nečesa, kar je prav. To je tisto, kar potem pravimo, napravimo in, če je treba, popravimo. Z razpravo se krepi moč razumnosti državljanov, tj. njihova zmožnost argumentiranja. Ni namreč tako, da lahko vsakdo reče, karkoli hoče in se potem sklicuje na svobodo govora ali delovanja, ker nekatere besede in dejanja, kot smo omenili, ne prispevajo h krepitvi človeškosti.
Kritiki države, kot lahko opažamo, pogosto zavračajo razpravo. To zavračanje je tesno povezano z odsotnostjo zavedanja, da zahteva zasedba položajev v državni administraciji odrekanje posameznim interesom v imenu splošne volje. Kritiki države vidijo človeka predvsem kot zasebnika, ki se bori za preživetje in kanček vpliva, državo pa kot nekaj, kar ga pri tem pretežno ovira (denimo z zasoljenimi davki). Razumno razpravljanje, ki samo po sebi temelji na ideji objektivne resnice in ki hkrati, kot smo videli, zahteva dolgotrajno zbranost, je zanje zgolj sredstvo za preživetje in kopičenje moči. Nima več posebne, tako rekoč svete zgodovinske vloge, temveč je kot nekaj neposredno uporabnega v bistvu razvrednoteno. Ne nastopa več kot merilo, ki v imenu splošnega preseja in odbira misli in besede posameznih državljanov. V odsotnosti merila potem postane mogoče skoraj vse. Državo po vseh mogočih kanalih preplavijo vsakršne nepresejane novice (misli in besede), zgodovinsko (skozi dolgotrajne razprave) vzpostavljene državne institucije pa so plen političnih klik, kar pomeni, da ne opravljajo več funkcije nečesa, kar presega posamezne interese, temveč začnejo služiti posameznemu, partikularnemu interesu. Danes se to večinoma kaže tako, da so besede in misli postale blago. O tem, ali se bodo širile, ne odloča njihova kakovost, temveč tržna zanimivost. V tem bi lahko videli argument, da je pogoje za delovanje civilne družbe in njeno zmožnost porajanja splošnih, posameznike presegajočih projektov, treba šele ustvariti – večinoma s primernim in močnim javnim šolstvom ter bogato, javno financirano kulturno produkcijo.
Velika razlika je kadar državnik pošlje nad množico oboroženo javno silo v imenu partikularnega, posameznega interesa, ali kadar z oboroženo javno silo brani javni, splošni interes. Kadar namreč branimo javni, splošni interes, predpostavljamo, da je bil predhodno artikuliran v toku dolgotrajne razprave in nato tudi udejanjen, kar pomeni, da je mogoče to obrambo tudi razumno argumentirati. Napad na takšen interes je zato ponavadi neutemeljen, organiziran v imenu posameznega, zasebnega interesa. A če je neutemeljen, ne pomeni, da ni mogoč, kot lahko opazujemo skorajda povsod po svetu. Poudarimo še, da ga – kot taktično sredstvo običajno spremlja močna propagandna mašinerija, katere glavna naloga je zrušiti prav upoštevanje razumne razprave.
Na primer, ni naključje, da je bila v ZDA v času epidemije s covida-19 najbolj gledana serija na TV ekranih Prijatelji. Serija je komična, ni kaj, a glavni liki so velikokrat ideološki klišeji porajajoče iracionalnosti, kot smo ji dandanes priča. Ena izmed junakinj je Phoebe. V neki epizodi močno dvomi v evolucijo. To utemelji z idejo svobode mišljenja in govora: do tega, pravi, ima pravico. Na kritiko, kaj pa fosilni ostanki, odgovori z vprašanjem, kdo le in zakaj je vse te fosile zakopal v zemljo. Skratka, pri svojem posameznem stališču vztraja ne glede na razumno utemeljena nasprotna stališča. Njeno vztrajanje pri pravici do posameznega stališča se pokaže kot iracionalna samovolja, vendar pri tem vztraja in je na to ponosna. To ji daje identiteto. Kadar v kakšni deželi naletimo na množico podobno iracionalnih ljudi, lahko trdimo, da je javno šolstvo zatajilo. In kjer je javno šolstvo zatajilo, so vzpostavljeni pogoji za uspevanje iracionalnosti; v takšnih okoljih je seveda ustanavljanje propagandne mašinerije dobra poslovna ideja.
Preden sklenemo, se posvetimo še delovanju civilne družbe. Trajno in načrtno uničevanje dosežene ravni splošnega interesa, ki bi ga morala negovati in spodbujati država, sčasoma rodi plodove. Dobimo državljane, ki jih je strah utvar – podobni so otrokom v Goldingovem romanu Gospodar muh, ki si izmislijo pošast, da se je lahko bojijo; ki se ne menijo več za argumentirano razpravo; ki ponosno vztrajajo v neukosti in govorijo z besedami teorij zarot, ne uvidijo pa, da je edina dejanska zarota ta, da je nekdo te besede pustil natanko tam, kjer jih je bilo mogoče pobrati; ki volijo, kadar volijo, za zasebne interese gospodarjev, s katerimi se očitno identificirajo veliko bolj kot z lastnimi interesi itd. V času izrednih razmer je treba takšne državljane zapreti v karanteno, sami se namreč niso zmožni omejiti, v omejitvah, ki so zaradi okoliščin edino racionalne, vidijo celo kršenje pravic – kar je zgolj pokazatelj žalostnega dejstva, da povzdigujejo svoje zasebne muhe na raven pravic.
Kadar takšnim, muhastim državljanom vlada oblast, ki ne spodbuja splošnih interesov, ki torej s svojo vladavino promovira predvsem svoje zasebne, posamične interese, se na volivce večinoma naslavlja kot na pohlevne omejence. To je namreč logična posledica uničevanja zgodovinsko dosežene ravni splošnega interesa. Ker sestoji to uničevanje pretežno iz izganjanja argumentiranosti, objektivnosti in razumnosti, to pomeni, da je teh lastnosti v volilnem telesu vse manj. Od volilnega telesa se nato pričakuje le še oboževanje vodilnih (torej čustven odnos), če pa to ne gre, tedaj pohlevnost. Če to ne bi držalo, tedaj v demokratičnih okoliščinah ne bi mogli imeti oblasti, ki ne vlada v imenu javnega interesa.
Kamorkoli se ozremo, se žal zdi, da državljani izgubljajo sposobnost učinkovitega organiziranja, kar kaže na to, da krhanje moči države kot pogoja javnega interesa, uničuje tudi življenje civilne družbe; civilna družba je vse bolj le še polje trgovine. Primer: s pomočjo socialnih omrežij je civilna družba še sposobna organizirati kakšen protest, zasnovati organizacijo, ki bi presegala tisto, kar se kaže kot njihov zasebni, posamezni interes, in v okviru katere bi na ta zasebni interes pozabili ter se predali stvari, za katero jim gre, tega pa je v civilni družbi vse manj. Nevladne organizacije, ki štejejo le nekaj članov, niso izjema, temveč so izraz natanko te prevlade tržnih odnosov v civilni družbi. Namesto, da bi s svojim obstojem vzdrževale emancipatorne ideje, sprejemajo logiko tržnega tekmovanja, ki jo sicer vsiljuje logika vitke države. Prevlada tržnih odnosov v civilni družbi seveda močno ovira izgradnjo drugačne in učinkovite organizacije. Tako smo pogosto priča primerom, ko predstavniki miniaturnih nevladnih organizacij protestirajo, da kakšen zakon onemogoča njihovo delo, nikjer pa ni nikogar, ki bi predlagal izgradnjo prepotrebne množične organizacije z lokalnimi, avtonomnimi odbori. In to kljub temu, da takšne organizacije zakon ne bi zadeval; da bi s članarino in donacijami morda pridobila večjo avtonomijo; in da bi že sam njen obstoj predstavljal izhodišče za oblikovanje takšne stvarnosti, kjer sploh ne bi bilo mogoče predlagati zgolj partikularnim interesom naklonjenih zakonov.
Sklenimo. Država, če jo mislimo, kot pogoj, ki spodbuja (razsvetljene) splošne interese, in civilna družba, kjer posamezniki izražajo svojo individualnost (posameznost), bi morali podpirati druga drugo. Država bi morala ustvarjati pogoje za kakovostno življenje civilne družbe, življenje v civilni družbi, svobodne izbire posameznikov pa bi se morale vse bolj ujemati s splošnimi cilji. Takšno medsebojno podpiranje bi porajalo svobodo duha ali ljudi, ki bi bili sposobni ohraniti planet za naslednje generacije in spremeniti tokove družbene, politične in ekonomske ureditve. A prav v trenutku, ko bi potrebovali množico takšnih ljudi in razumne rešitve, jih v bistvu nimamo. Imamo ljudi, ki jih je treba zapirati v karanteno, in imamo državno organizirano nasilje.