Starost je življenjsko obdobje, ki ga posamezniki različno doživljajo, le-ta pa vpliva na oceno lastnega stanja, odnos do okolja in strategije, ki jih izbirajo za svoje življenje. Staranje pa je proces, ki traja vse življenje, od rojstva do smrti. Starostnikom v tretjem in kasneje četrtem življenjskem obdobju moramo zaradi njihovega specifičnega zdravstvenega, socialnega in ekonomskega stanja omogočati, da se čim lažje soočajo z življenjem v tem, zanje lahko zahtevnem in hkrati tudi prijetnem, starostnem obdobju. Čas korona krize pa je še dodatno obdobje, da se zavemo minljivosti življenja in pomembnosti le-tega za vsakogar izmed nas.
Starostniki so splošno najbolj ranljiva skupina v tem kriznem času. V slovenski javnosti se pogosto ustvarja vtis, da so življenja starejših ljudi manj pomembna kot življenja mlajših generacij. Dejansko je po laičnem mnenju življenje v starosti tisto, ki je družbeno manj koristno od življenja mladih. Saj se še spominjamo misli, da življenje družbe sloni na mladih. Vsekakor bi temu lahko potrdili, hkrati pa se moramo zavedati, da je življenje v koheziji mladih in starih tisto, ki prinaša dodano vrednost družbe nasploh.
Dvigovanje starostne meje za upokojevanje je dokaz več, kako so starejši pomemben člen v družbi in prav zato se moramo zavedati, da je treba generaciji 65+ omogočiti ne le, da dela, temveč tudi (predvsem tistim, ki so se upokojili) dostojno življenje. V mislih imam možnosti za človeka dostojno življenje, skrb za sobivanje, medsebojno pomoč in predvsem zdravstveno oskrbo. Javno zdravstvo je še vedno tisto, ki omogoča za vse (skoraj) enake pravice in možnosti za življenje v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Čeprav je bilo že prelitega veliko črnila o tem, ali je potrebno, vsekakor menim, da si zasebnih zdravstvenih storitev starostniki (razen redkih izjem) ne morejo privoščiti. Težave se ne kažejo samo v finančnem smislu (pomanjkanje denarja) dostopnosti storitev zasebnih zdravstvenih storitev, temveč tudi zaradi tega, ker starostniki (predvsem v času korona krize) finančno pomagajo tudi svojim najbližjim (otrokom in drugim svojcem), ki so morebiti ostali brez zaposlitve ter tako rešujejo vse splošno krizo, v katero vse globje drsimo tudi v slovenski družbi.
Starost je lepo obdobje, če je brezskrbna. Vsi se zavedamo, da temu še zdaleč ni tako. Starostniki se soočajo z veliko oviramo, ki jih moramo preiti. Nekaterim (redkim) je dano, da finančne ovire preidejo sami (dostojna pokojnina). Drugim moramo stati ob strani in jim pomagati poskrbeti za najnujnejše. Seveda je to v prvi vrsti naloga najbližjih (otroci in vnuki). Težje se sami soočajo z zdravstvenimi ovirami, ki jih je v obdobju po 65 letu vedno več, zato morajo imeti na voljo vse potrebne institucije, ki bodo poskrbele za njihovo dostojno življenje. Doma, v primarnem okolju, pa predvsem njihovi najbližji.
Starostnikom je zelo pomembno druženje, zato moramo ves čas skrbeti, da bo medgeneracijska solidarnost vedno našla mesto pri njih doma (svojci) oz. v institucijah, kjer bivajo (domovi za starejše). Zelo veliko jim pomeni medgeneracijsko druženje (izmenjava mnenje, znanja in izkušenj), saj želijo živeti skladno s sodobnim časom. Še večjega pomena pa je zanje materialna varnost in mirno življenje (brez nasilja). Vedno večji pomen imajo tudi duhovne potrebe, skozi katere starostniki podoživljajo osebno zadovoljstvo in srečo.
Zdravje je najpomembnejša človekova vrednota, ki ima toliko bolj pomembno vlogo, ko človek ostari. Ker staranja ne moremo preprečiti, lahko upočasnimo nekatere dejavnike, ki vplivajo na zdravstveno stanje starostnikov. Ob preventivi, sprotnih zdravstvenih pregledih in odpravljanju zdravstvenih težav (z vidom, s sluhom, hojo, z motnjami prehranjevanja, spanja) imajo starostniki veliko manj težav, z boljšim počutjem pa je tudi njihov osebni pogled na življenje, navkljub letom, v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, bolj optimističen.
Poskrbimo v času korona krize (in tudi drugače), da bodo starostniki danes, ko nas najbolj potrebujejo, kakor tudi v prihodnje, pomemben člen naše družbe. Skrbimo zanje doma (druženje, skrb za njihovo zdravje, finančna preskrbljenost); v primeru, da se nahajajo v institucionalni oskrbi (dom za starejše), pa naj bodo deležni primernega odnosa in zdravstvene oskrbe. Vsi odgovorni se zagotovo trudijo in izpostavljajo v teh trenutkih po svojih najboljših močeh. V tem trenutku je zanje zelo pomembna bližina, katero jim zaradi prepovedi obiskov svojcev, lahko nudijo le zaposleni. Zato zahvala vsem, ki jim stojijo ob strani, da se ne počutijo nemočne, zavržene in osamljene, hkrati pa skrbijo zanje in rešujejo njihovo zdravstveno stanje ter skrbijo, da niso osamljeni.
Doc. dr. Bojan Macuh