Koliko nekolegialnosti, nestrpnosti, celo zanikanja smo vzbudili v nekaterih medijskih vrstah, ko smo ponudili (zainteresirani) javnosti za tiskani medij malce netipično javno okroglo mizo o Evropski prestolnici kulture (EPK) Maribor 2012. In privabili v občinstvo za mestne razmere neverjetno število kulturnikov, umetnikov, producentov, ki jih tematika očitno vznemirja. Izplen je bil z medijskega vidika nadpovprečen, gostje tudi dovolj kompetentni, njihov izbor pa seveda korespondira s fazo, v kateri EPK tačas je. Pa če je ta še tako ”nevsebinska” in ”tehnična”. Po dolgi eri javnega nekomuniciranja na temo prestolništva smo vsaj malo prebili led. In spet se je izkazalo, koliko negativizma, dvomov in egoizmov vseh sort zbuja projekt sam in kako ga večne floskule o zamujanju, pretiravanje s formalizmi in nesposobnost dogovarjanja najedajo v temelju.
Nekoliko utrujajoč je že defetizem mnogih, ki so prepričani, da tako nismo kos projektu tega formata in najbolje, da ga kar vrnemo bruseljskim uradnikom, ker bo tako in tako polom in da mi tega ne zmoremo, ne znamo. Kot da nekateri hočejo, da spodleti, da se blamiramo pred sabo, državo in Evropo. In ko iščemo imena tistih, ki bi bili lahko vsebinski in organizacijski nosilci dogajanja, se duhovi ločijo že na začetku. Svetovna prestolnica knjige, ki bo od enega do drugega 23. aprila Ljubljano vpisovala v svetovno kulturno geografijo, je že zdaj spremljana z bistveno manj zlohotnosti in posmeha.
Z dramatičnim prihodom Tomaža Pandurja v zgodbo – kot protagonista EPK in morebitnega predsednika programskega sveta – so se strasti še bolj razvnele. In zloveščih napovedi o ”gotovem” finančnem debaklu, umetniškem izključevanju in megalomaniji cel projekt ponovno problematizirajo do konca. Nekaterim predstavlja moreči deja-vu, drugim edino primerno rešitev. Posebej sedaj, ko za kakega tujega kulturnomenedžerskega genija menda ni več časa. No, če bi bilo samo to. Ciklično se pri nas pojavlja ta narobe obrnjeni provincializem. Kot da bi neki Finec lahko bil deus ex machina vseh naših simptomov nesposobnosti in nezmožnosti dogovarjanja.
Pretiravanja in neresnice so redna hrana vseh, ki v EPK vidijo zgolj možnost za polom. Zakaj poslušamo nenehno o pomanjkanju vsebine, če pa ima naš v Bruslju sprejeti program s svojimi šestnajstimi sklopi več vsebine kot katerikoli program 42 prestolnic v zadnjega pol stoletja? Tudi nenehne kritike s terena, da se partnerska mesta ne koordinirajo, ne držijo. Navadno administrativno poročilo sestankov pokaže, da so se od sredine 2007 do sredine marca letos “partnerji” dobili vsaj 18-krat. Kako bi neobremenjeno prešli iz faze statusnega organiziranja do postavljanja trajne ekipe, je ta čas imperativ vseh, ki se z EPK ukvarjajo – Mestne občine Maribor, partnerskih občin vzhodne kohezije in vlade oziroma ministrstva za kulturo.
Ko prisluhnemu glasu ljudstva iz kulturniških vrst, pridemo do popolne odsotnosti samokritičnosti, do navijaškega vrtičkarskega egoizma, predvsem pa do sklepa, da projekt lahko reši samo avtoritaren, avtonomen selektor, z vsem tveganjem, ki ga taka odgovorna funkcija prinaša. Selektorja potrebujemo, ki bo sestavil optimalno slovensko umetniško reprezentanco. Igralce imamo, tudi najboljše.
Treba pa si bo že priznati, da EPK ni priložnost za vse, čeprav je prostora za tvornost vseh vrst, a je vendar treba odbrati za mednarodni parket vrhunce – od elitizma do ljubiteljstva. Ker EPK nikakor ni priložnost za vsakega kinoamaterja in njegovo ženo z ”veseljem do petja”. Kar nas mora zanimati ob temeljni vrednostni poštenosti in žanrski raznorodnosti, pravičnosti do vseh umetnosti, je tudi učinek vsega tega na domače občinstvo in domače ustvarjalce po letu 2012. Ali bo kdo delal na tem, pa tudi na p(r)odajanju teh projektov v tujino, ali pa bo ves ta vložek le za peščico naše publike? Bomo imeli posebno agenturo, ki bo na oglede vrhunske art produkcije vabila publiko od Salzburga do Tokija? Kakšno bo to kulturno menedžerstvo, da se bo nekomu sploh splačalo priti sem, da vidi nekaj posebnega? Ampak to je že naprednejša faza, ko bodo odgovorni postavljeni in programi sprejeti.
Nekdo se je duhovito vprašal ob nezmožnosti konsenza, ko gre za EPK: kako zagnati stroj, ko pa polovica dela na elektriko, pol pa na dizel? Totalna odsotnost in nezmožnost dialoga je notorična in ni obetov, da bomo prišli do sinergije. Zagotovo pa bo kmalu nek kompetenten svet s polnimi pooblastili odločil, kdo, koliko, s čim, kako bodo sodelovali v najpomembnejšem ”izhodnostrateškem” projektu te Slovenije tukaj, ki je v mnogočem žrtev somraka policentrizma pri nas. EPK postaja vse bolj očitno tudi enota naše tolerance.
Napotilo: avtorski članek je izšel v Večeru 26. marca 2010 in je dostopen na temle naslovu oz. spodaj. V njem smo spremenili le naslov (EPK kot enota tolerance/ EPK kot enota nične tolerance do kritike), kar je za ta tip hrabrilnega apela z malodane zahtevo po nekritičnosti javnosti zgovorno po sebi:
EPK kot enota tolerance
Koliko nekolegialnosti, nestrpnosti, celo zanikanja smo vzbudili v nekaterih medijskih vrstah, ko smo ponudili (zainteresirani) javnosti za tiskani medij malce netipično javno okroglo mizo o Evropski prestolnici kulture (EPK) Maribor 2012. In privabili v občinstvo za mestne razmere neverjetno število kulturnikov, umetnikov, producentov, ki jih tematika očitno vznemirja. Izplen je bil z medijskega vidika nadpovprečen, gostje tudi dovolj kompetentni, njihov izbor pa seveda korespondira s fazo, v kateri EPK tačas je. Pa če je ta še tako ”nevsebinska” in ”tehnična”. Po dolgi eri javnega nekomuniciranja na temo prestolništva smo vsaj malo prebili led. In spet se je izkazalo, koliko negativizma, dvomov in egoizmov vseh sort zbuja projekt sam in kako ga večne floskule o zamujanju, pretiravanje s formalizmi in nesposobnost dogovarjanja najedajo v temelju.
Nekoliko utrujajoč je že defetizem mnogih, ki so prepričani, da tako nismo kos projektu tega formata in najbolje, da ga kar vrnemo bruseljskim uradnikom, ker bo tako in tako polom in da mi tega ne zmoremo, ne znamo. Kot da nekateri hočejo, da spodleti, da se blamiramo pred sabo, državo in Evropo. In ko iščemo imena tistih, ki bi bili lahko vsebinski in organizacijski nosilci dogajanja, se duhovi ločijo že na začetku. Svetovna prestolnica knjige, ki bo od enega do drugega 23. aprila Ljubljano vpisovala v svetovno kulturno geografijo, je že zdaj spremljana z bistveno manj zlohotnosti in posmeha.
Z dramatičnim prihodom Tomaža Pandurja v zgodbo – kot protagonista EPK in morebitnega predsednika programskega sveta – so se strasti še bolj razvnele. In zloveščih napovedi o ”gotovem” finančnem debaklu, umetniškem izključevanju in megalomaniji cel projekt ponovno problematizirajo do konca. Nekaterim predstavlja moreči deja-vu, drugim edino primerno rešitev. Posebej sedaj, ko za kakega tujega kulturnomenedžerskega genija menda ni več časa. No, če bi bilo samo to. Ciklično se pri nas pojavlja ta narobe obrnjeni provincializem. Kot da bi neki Finec lahko bil deus ex machina vseh naših simptomov nesposobnosti in nezmožnosti dogovarjanja.
Pretiravanja in neresnice so redna hrana vseh, ki v EPK vidijo zgolj možnost za polom. Zakaj poslušamo nenehno o pomanjkanju vsebine, če pa ima naš v Bruslju sprejeti program s svojimi šestnajstimi sklopi več vsebine kot katerikoli program 42 prestolnic v zadnjega pol stoletja? Tudi nenehne kritike s terena, da se partnerska mesta ne koordinirajo, ne držijo. Navadno administrativno poročilo sestankov pokaže, da so se od sredine 2007 do sredine marca letos “partnerji” dobili vsaj 18-krat. Kako bi neobremenjeno prešli iz faze statusnega organiziranja do postavljanja trajne ekipe, je ta čas imperativ vseh, ki se z EPK ukvarjajo – Mestne občine Maribor, partnerskih občin vzhodne kohezije in vlade oziroma ministrstva za kulturo.
Ko prisluhnemu glasu ljudstva iz kulturniških vrst, pridemo do popolne odsotnosti samokritičnosti, do navijaškega vrtičkarskega egoizma, predvsem pa do sklepa, da projekt lahko reši samo avtoritaren, avtonomen selektor, z vsem tveganjem, ki ga taka odgovorna funkcija prinaša. Selektorja potrebujemo, ki bo sestavil optimalno slovensko umetniško reprezentanco. Igralce imamo, tudi najboljše.
Treba pa si bo že priznati, da EPK ni priložnost za vse, čeprav je prostora za tvornost vseh vrst, a je vendar treba odbrati za mednarodni parket vrhunce – od elitizma do ljubiteljstva. Ker EPK nikakor ni priložnost za vsakega kinoamaterja in njegovo ženo z ”veseljem do petja”. Kar nas mora zanimati ob temeljni vrednostni poštenosti in žanrski raznorodnosti, pravičnosti do vseh umetnosti, je tudi učinek vsega tega na domače občinstvo in domače ustvarjalce po letu 2012. Ali bo kdo delal na tem, pa tudi na p(r)odajanju teh projektov v tujino, ali pa bo ves ta vložek le za peščico naše publike? Bomo imeli posebno agenturo, ki bo na oglede vrhunske art produkcije vabila publiko od Salzburga do Tokija? Kakšno bo to kulturno menedžerstvo, da se bo nekomu sploh splačalo priti sem, da vidi nekaj posebnega? Ampak to je že naprednejša faza, ko bodo odgovorni postavljeni in programi sprejeti.
Nekdo se je duhovito vprašal ob nezmožnosti konsenza, ko gre za EPK: kako zagnati stroj, ko pa polovica dela na elektriko, pol pa na dizel? Totalna odsotnost in nezmožnost dialoga je notorična in ni obetov, da bomo prišli do sinergije. Zagotovo pa bo kmalu nek kompetenten svet s polnimi pooblastili odločil, kdo, koliko, s čim, kako bodo sodelovali v najpomembnejšem ”izhodnostrateškem” projektu te Slovenije tukaj, ki je v mnogočem žrtev somraka policentrizma pri nas. EPK postaja vse bolj očitno tudi enota naše tolerance.
MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK