Prodane duše IV
V dozdajšnjih treh zapisih smo videli, kako Vrednost formira subjekte že na najbolj osnovni ravni organiziranja produkcije, nato na ravni ponotranjenja pravnih razmerij in slednjič na ravni kategorialnega aparata v šolskem prostoru. Sklenili smo z ugotovitvijo, da je tudi spremembo dominantnega šolskega diskurza (šolske ideologije) treba gledati kot širjenje logike Vrednosti na področja, kamor prej ni mogla prodreti, ker so ji to preprečevali zgodovinski dosežki razrednega boja, obrambni zidovi, ki so sčasoma postali nenaseljeni. V prvem delu smo napovedali, da se bomo posvetili analizi tretjega cilja oziroma načela predlaganega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, to je omejevanju trajanja pravic, ki izhajajo iz statusa dijaka, s ciljem povečati odgovornost dijakov do izobraževanja. V drugem in tretjem delu smo si pripravili sredstva za to analizo, zdaj si torej oglejmo, kar smo zadnjič že nakazali, kako razumevanje odgovornosti, ki jo prinaša predlog novega Zakona, služi Vrednosti in pomeni odkrito podrejanje gimnazijskega izobraževanja ekonomiji in temu ustrezno preoblikovanje »duš« udeležencev gimnazijskega izobraževanja (profesorjev in dijakov). Tretje načelo ali cilj novega predloga Zakona se torej posveča povečanju odgovornosti dijakov.Zakon ugotavlja, da je treba zaradi zmanjšanih sredstev za javno izobraževanje bdeti nad tokom denarja. Toda če bi šlo le za to, bi pravice, ki izhajajo iz statusa dijaka, preprosto omejili. Zakaj je potem treba skrbeti tudi za »kreativnost, inovativnost in podjetnost«, kot prav tako (tako rekoč v isti sapi) predvideva predlog novega Zakona?
Dobra krinka
Utemeljitev, ki jo v spremnem besedilu dodajajo predlagatelji Zakona, je naslednja: »Na 3164. zasedanju Sveta Evropske unije v formaciji Izobraževanje, mladina, kultura, šport (Svet EYCS, maj 2012) se je poudaril pomen spodbujanja kreativnosti, inovativnosti, prilagodljivosti, podjetniške spretnosti in komunikacijske sposobnosti mladih. Pri tem je še posebej pomembna podjetniška kultura mladih kot tudi priznavanje neformalno in priložnostno pridobljenega znanja na eni strani, prav tako pa je pomembna tudi organiziranost mladih, njihova politična participacija kot tudi njihove kulturne kompetence. Raziskava Mladina 2010, ki sta jo opravila Filozofska fakulteta v Mariboru in Interstat (Urad za mladino, december 2010), je pokazala, da mladi sicer menijo, da izobraževalni sistemi razvijajo samoiniciativnost, da pa formalno izobraževanje ne deluje spodbujevalno v smeri podjetništva in da ponuja relativno malo znanja, potrebnega za ustanovitev in vodenje podjetij. Mladi zaznavajo svojevrstno deficitarnost izobraževalnega sistema. Kot ključna kompetenca podjetnost in inovativnost predstavljajo tudi znanje proaktivnega vodenja projektov (vključno z znanjem, kot so sposobnost načrtovanja, organizacije, vodenja, analiziranja, sporazumevanja, načrtovanja projekta, ovrednotenja in zapisovanja), učinkovitega zastopanja in pogajanja ter sposobnost za delo posameznika in skupinsko v timih. Sposobnost presojati lastne prednosti in pomanjkljivosti ter sposobnost oceniti in po potrebi sprejemati tveganja, je bistvena. Podjetniški odnos označuje dajanje pobud, proaktivnost, neodvisnost in inovativnost v zasebnem in socialnem življenju, kakor tudi v službi (Poročilo Evropskega parlamenta in sveta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, 2006).« Sklicevanje na opažanje mladih, češ, da zaznavajo deficitarnost izobraževalnega sistema, se zdi prej krinka kakor kaj drugega, in sicer krinka, ki ob hkratni zahtevi povečevanja odgovornosti dijakov in dijakinj zakriva temeljno spremembo v pojmovanju družbene funkcije izobraževanja (in gimnazije). Gimnazija tako postaja vse manj prenašalka kulturne in znanstvene dediščine, vse manj prostor osebnega razvoja in emancipacije ter vse bolj ideološki aparat, ki v imenu Vrednosti preoblikuje »duše«, tokrat »duše« prihajajočih generacij, ki jih v resnici na odgovornost ne navaja, temveč nanje odgovornost prelaga.
Odgovornost atomiziranega posameznika
V uvodu v Zakon je to ubesedeno takole: »Zaradi naraščajoče vloge sodobnih tehnologij so kompetence mladih s področja naravoslovja in tehnike pomemben člen pri povečevanju njihove fleksibilnosti na trgu dela tako kot pri povečanju inovativnosti v podjetjih. Ne samo zato, ker se višja raven podjetniške aktivnosti povezuje z višjo stopnjo gospodarske rasti, z višjo konkurenčnostjo, temveč tudi zato, ker podjetništvo lahko predstavlja posameznikovo rešitev ob pomanjkanju prostih oziroma primernih delovnih mest.« Odgovornost, ki jo avtorji Zakona prelagajo na mlade, je očitno prav posebna. Je prav odgovornost atomiziranega posameznika, ki se bo moral podrediti, se zrcaliti, se prepoznati v Vrednosti, če bo hotel postati odgovoren član skupnosti. Ob tem – in samo mimogrede – je udeležencem izobraževalnega procesa (učiteljem in učencem) zakrito, da to prelaganje odgovornosti ni nič drugega kot pozunanjenje stroškov za izobraževanje, o čemer smo pisali zadnjič. Če želimo postaviti to spremenjeno ideološko funkcijo gimnazije v širši kontekst, se moramo spomniti predhodnih zapisov, v katerih smo govorili o politikah obnove razredne moči vladajočega razreda, ki so se začele v 70-ih letih XX. stoletja. Individualizacija odgovornosti v smislu spreminjanja »duš« je samo del teh politik. Nova odgovorna »duša« bo sprejela ideal fleksibilnosti in s tem povezana pričakovanja delodajalcev. Fleksibilnost seveda pomeni sprejemanje prekarnosti, pripravljenost spopasti se z negotovostjo, saj zaposlitve, ki nastajajo v zaostrenem kontekstu uvrednotenja kapitala (Vrednosti), niso več trajne, temveč so začasne in večinoma brez pravic in dodatkov (kot so nadomestilo za odsotnost zaradi bolezni ipd.). Ker zaposlitve niso trajne, mora biti odgovorna prekarna delovna sila samodisciplinirana, pripravljena na nenehno izobraževanje ali pridobivanje kompetenc.
Nič več vzgoja osebnosti
Šola, in kot predvideva novi Zakon, zlasti gimnazija, se mora potemtakem prilagoditi novi družbeni funkciji; njen cilj več ni vzgoja osebnosti, ki ji bo morebiti mar za skupnost ali kulturo, temveč produkcija nove subjektivnosti z novo obliko odgovornosti – odgovornosti v imenu Vrednosti. O teh trendih je nazorno pisal že Michel Foucault v predavanjih leta 1979 z naslovom Rojstvo biopolitike. Zelo dobro ga povzame Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka: »Tukaj namreč subjektivno ne pomeni samo razpoložljivosti telesnih in intelektualnih sposobnosti in časa (službenega časa) v zameno za mezdo, ampak tudi produkcijo individualne subjektivitete. […] Znanje ni tisto, kar je v ekonomiji in sodobni družbi nujno […], nujen je […] poziv, da je treba postati ekonomski »subjekt« (»človeški kapital«, »podjetnik samega sebe«), poziv, ki je namenjen tako brezposelnemu kot uporabniku javnih storitev, potrošniku, »najponižnejšemu« med delavci, najrevnejšemu ali »migrantu«. […] Postati človeški kapital ali podjetnik samega sebe pomeni vzeti nase stroške in tveganja fleksibilne in financializirane ekonomije, stroške in tveganja, ki še zdaleč niso samo stroški in tveganja inovativnosti, ampak tudi in predvsem stroški in tveganja prekarnosti, revščine, brezposelnosti, pešajočih zdravstvenih služb, pomanjkanja stanovanj itd. »Narediti podjetje iz samega sebe« (Foucault) pomeni, da nase vzamemo revščino, brezposelnost, prekarnost, socialne podpore, nizke plače, zmanjšane pokojnine itd., kot bi bila to posameznikova »sredstva« in »investicije«, s katerimi bi moral upravljati kot s kapitalom, »svojim« kapitalom. […] Diferenciali produktivnosti ne izhajajo najprej iz »vednosti« ali informacije, ampak iz subjektivnega prevzemanja stroškov in tveganj nase […] (Lazzarato 2012, 53–55).«
Podjetniki samih sebe
To, kar smo doslej z zadržanim dihom brali pri Foucaultu, Lavalu in drugih kritikih sodobnih trendov v izobraževanju, zdaj uzakonjamo tudi v naši državi. S tem šolo spreminjamo v fleksibilen ideološki aparat, ki bo produciral ljudi, ki bodo menili, da je fleksibilnost njihova odgovornost. Naloga šole ne bo več oblikovati avtonomnih državljanov, temveč ponuditi pestro paleto kompetenc, ki bodo domnevno omogočale prilagajanje nenehnim eksistencialnim in poklicnim variacijam ter soočenje z življenjskimi tveganji. Tretji cilj (načelo) novega Zakonatakšno preoblikovanje gimnazij (in posledično »duš«) uzakonja. Uveljavlja miselnost, da je zbiranje kompetenc v toku vseživljenjskega učenja in spreminjanje samih sebe v človeški kapital (podjetnike samih sebe) posameznikova odgovornost. Za produkcijo fleksibilnih »duš« morajo namreč, kot pravi Laval, tudi same šole postati fleksibilne organizacije – nenehno se morajo spreminjati, se lotevati različnih inovacij, katerih cilj je prilagajanje potrošnikom, se pravi posameznikom in njihovim družinam, o katerih je govorila Margaret Thatcher. Evropska komisija vidi to spremenjeno naravo šole kot prednostno nalogo: »V družbi, za katero je čedalje bolj značilna nestabilnost položajev, ne glede na to, ali so ti poklicni, družbeni ali družinski, bi moral vzgojno-izobraževalni sistem pripravljati na čedalje bolj negotove položaje (Laval 2005, 37).« Kako se torej preoblikovanje »duš« in ideja, da družba ne obstaja, povezuje s prelaganjem odgovornosti na posameznike? Po Lavalu takole: »Če posamezniki v družbi, kjer je tveganje marginaliziranja in izključevanja čedalje večje, ne bodo sposobni ‘ravnati z negotovostjo’ in ‘zagotoviti svoje zaposljivosti’, se bo zmanjšala globalna učinkovitost gospodarstva. Stroški, ki jih bo povzročilo to, da je prevelik del populacije ekonomsko nekoristen, bodo obremenili družbene proračune in odmere davkov (prav tam, 70-1).«
Za nameček še odgovornost do države
Posamezniku, ki zaradi kontrarevolucije vladajočih razredov in varčevalnih politik izgublja socialne pravice, je s posredovanjem spremenjene šole za nameček naložena odgovornost do države, ki mu pravic sploh ne zagotavlja več. Foucault, Lazzarato, Laval in drugi to novo ideološko sprevrnitev, ki iz prevzemanja tveganj nase naredi novo dolžnost (odgovornost) državljanov, razberejo kot ideološki manever kapitala v imenu Vrednosti. Opraviti imamo z ideologijo, ki jo neoliberalni odločevalci (tudi pisci novega Zakona) naslavljajo na državljane: če boste ekonomsko nekoristni, bo država manj konkurenčna. Fiskalna sredstva, ki bi jih sicer lahko usmerila v razvoj, bo morala nameniti socialnim transferjem. Za nekonkurenčnost države, manjšo gospodarsko rast, zmanjšanje števila delovnih mest boste krivi prav vi, ker ste bili neodgovorni, ker niste postali človeški kapital, ker niste postali podjetja (podjetniki samih sebe) in zdaj – tako kot dober stroj – ne proizvajate trajnega toka prihodkov. Namesto da bi spremenili »dušo«, sprejeli odgovornost, kot jo predvideva tudi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, in tako poskrbeli za razbremenitev države, ste postali njeno breme.