Služba za večino v življenju še vedno predstavlja enega osrednjih prostorov osebne rasti in identitete. V časih vse večje prekernosti, prisile po fleksibilnosti ali celo trajne brezposelnosti brez neke posebne perspektive, so ljudje fizično in psihološko podvrženi različnim negativnim vplivom, o katerih se kljub njihovi pogostosti in vseprisotnosti veliko preredko odkrito govori.
V tretjem delu izobraževalno dokumentarne oddaje RTV Slovenija »Zdravje Slovencev« so obravnavali vpliv recesije na zdravje. Iz napovednika: »Gospodarska kriza nedvomno močno vpliva tudi na zdravje ljudi. Posledice krize in izgube službe ne občutijo samo tisti, ki so delo izgubili, ampak tudi tisti, ki so na delu ostali. Strokovnjaki ob tem opažajo, da se povečuje število anksioznih, depresivnih motenj in da raste število samomorov. Osebno stisko spremljajo v svojih ambulantah že zdravniki splošne medicine, ki opažajo, da je med pacienti približno 5% nezavarovanih oseb in da jih 16 odstotkov odloži obisk zaradi težav z zavarovanjem. V oddaji so o vplivu recesije na zdravje spregovorili s številnimi strokovnjaki, svoje zgodbe pa so zaupali tudi bolniki.«
Posnetek na: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/vpliv-recesije-na-zdravje-3-3/ava2.174303580/
Ja, kriza vpliva na vaše zdravje
Pred dvema letoma smo na to, da lahko kriza vpliva na zdravje, opozarjali. Danes je to že vidno in merljivo, v prispevku za Mladino ugotavlja mag. Dušan Nolimal
Povezava: http://www.mladina.si/119509/ja-kriza-vpliva-na-vase-zdravje/
Zaradi poklicnih bolezni letno umre 700 ljudi
Evropska kampanja za več inšpektorjev, vsaj enega na deset tisoč delavcev. Pri nas je eden na dvajset tisoč približno en inšpektor na dvajset tisoč delavcev.
Po podatkih inšpektorata za delo so delodajalci v lanskem letu prijavili 9229 poškodb pri delu, 22 je bilo smrtnih poškodb in niti ene poklicne bolezni. “Seveda to ne pomeni, da v Sloveniji poklicnih bolezni ni. Le država za predpis, na podlagi katerega poklicnih bolezni ne bi bilo mogoče zamolčati, še ni poskrbela,” so prepričani v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).
Po ocenah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu v naši državi vsako leto zaradi posledic poklicnih bolezni umre 700 ljudi, kar predstavlja štiri odstotke celotne letne smrtnosti. “To oceno bomo objavljali tako dolgo, dokler država ne bo poskrbela za uradni statistični podatek,” so odločeni v ZSSS.
Ugotavljajo, da na svetovni dan varnosti in zdravja pri delu, 28. aprila, vsi politiki obljubljajo, da bodo poskrbeli za izboljšanje stanja, nato pa na obljube pozabijo. Enako se dogaja v Evropski komisiji, pritrjuje raziskovalec Evropskega sindikalnega inštituta Laurent Vogel, ki poziva, naj državljani ne nasedajo lažni sentimentalnosti. V Sloveniji že četrt stoletja, vse od osamosvojitve, zaman čakamo na predpis o poklicnih boleznih in delih, na katerih se pojavljajo, o pogojih, po katerih se bolezni štejejo za poklicne, o njihovem potrjevanju in prijavljanju.
Spomnimo, v skladu z obljubo iz pogajanj o pokojninski reformi bi tak dokument minister za zdravje moral izdati najkasneje prvega januarja letos. Pa ga tudi tokrat ni bilo. ZSSS zato poziva predsednico vlade Alenko Bratušek v funkciji zdravstvenega ministra, naj predpis, ki bo končno omogočil odkrivanje in verifikacijo poklicnih bolezni – ter s tem tudi njihovo preprečevanje – izda takoj.
Med smrtnimi poškodbami pri delu je največ žrtev v starostni skupini od 40 do 60 let, večinoma moških, iz zbranih podatkov ugotavljata zdravstvena in nadzorna stroka. Leta 2008 je umrla delavka, nato še ena tri leta kasneje – in še ta zaradi nasilja tretje osebe na delovnem mestu. Najmlajši, ki se ponesrečijo, so večinoma premalo izkušeni, najstarejši so običajno nepazljivi. Če je še pred leti prevladovalo gradbišče kot najbolj nevarno delovišče, zdaj to postaja gozd; vsekakor pa je to teren, ne sedež delodajalca. Pogoste so tudi prometne nesreče poklicnih šoferjev. Približno polovica smrtnih nezgod se zgodi v podjetjih, ki zaposlujejo do petdeset ljudi, v zadnjih letih se povečuje smrtnost samozaposlenih. Po večini so nesreče, ki se končajo s smrtjo, tako hude, da delavec umre na kraju nesreče, redkeje v bolnišnici.
Za varnost pri delu je pri nas zadolžen približno en inšpektor na dvajset tisoč delavcev; sindikalna kampanja po vsej Evropi si prizadeva vsaj za podvojitev števila inšpektorjev.
Mateja Grošelj, Večer
Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201404256023143
Pomagajte delodajalcu, skrijte bolezen!
Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa
Že od začetka devetdesetih se pri nas poklicnih bolezni – z izjemo tistih, ki so posledica izpostavljenosti azbestu – sistematično ne odkriva, ne priznava, ne registrira. Je to tudi na neki način poraz vaše stroke, inštituta? Ste premalo tečni, premalo upoštevani?
“Res je, da se zdaj že skoraj petindvajset let borimo, da bi se poklicne bolezni priznale. Da smo premalo tečni, ne bi mogla reči, ker smo že nesramno tečni – ampak ne pomaga. Ali smo premalo upoštevani? Brez dvoma. Zadeva je namreč takšna: pri nas še vedno velja zelo trdno prepričanje, da s tem, ko ne odkrivamo poklicnih bolezni, pomagamo delodajalcu. Od leta 1990 naprej sem vsakega ministra za zdravje prosila, naj me sprejme, da lahko predstavim problem poklicnih bolezni. Z izjemo zadnjih dveh, ki o tem nista hotela niti slišati, sem govorila z vsemi ministri za zdravje. Eden od njih mi je dejal: ‘Kot minister ne morem nič narediti. A povem vam, če bi bil šef sindikata in ne minister za zdravje, bi bila zgodba drugačna. Krivica je tako velika, da bi pred parlamentom demonstriral noč in dan, dokler poklicnih bolezni ne bi priznali.’ S tem mi je dal vedeti, kdo bi lahko imel to moč. Ne trdim, da sindikat ni aktiven, ne vem pa, ali je dovolj aktiven na tem področju. Zdravje bi moralo postati bolj pomemben del sindikalnega boja.’
Tako pa vse poklicne bolezni že več kot 20 let vodimo kot nepoklicne. Če bi upoštevali prakso Nemčije in Finske, na primer, bi pričakovali letno povprečno l000 in več poklicnih bolezni. Koliko jih je bilo pri nas registriranih lani?
“Okrog dvajset.”
Človek bi rekel, da so naša delovna mesta v primerjavi z delovnimi mesti v EU neverjetno zdrava.
“Naravnost čudovita. To lepoto kvari samo to, da že leta proizvajamo poklicno bolne in invalide, ob tem pa tiščimo glavo v pesek.”
Zakaj se že več kot dvajset let pogovarjamo o popolnoma isti situaciji?
“Ker je slovenska zakonodaja, ki bi morala urediti to področje, napisana tako, da je skorajda ni mogoče upoštevati, ker se tisti del zakonodaje, ki bi ga bilo mogoče upoštevati, ne spoštuje, in ker si ministrstva pooblastila, kdo je za kaj odgovoren, nenehno podajajo kot vroč kostanj.”
Kako je to videti v praksi?
“V naši zakonodaji je napisano, da pri sumu na poklicno bolezen delodajalec pošlje delavca na pregled k specialistu medicine dela. To ne zdrži nikjer v svetu! Ker ne bo delodajalec pljuval v lastno skledo. Ne bo rekel delavcu, da je žal iz njega naredil invalida, in ga poslal k zdravniku, plačal pregled, mu izplačal odškodnino in uredil delovno mesto, da se to ne bo več ponavljalo. Takšnega delodajalca ne poznam. Tudi v zelo razvitih državah, kot je denimo Nemčija, kjer že rutinirano odkrivajo in registrirajo poklicne bolezni, jih delodajalec prijavi samo dva odstotka od vseh registriranih. Prav zato mora biti ljudem omogočeno, da pridejo do zdravnika, do pomoči, do verifikacije poklicne bolezni mimo delodajalca. Če pri nas delavec torej sumi, da ima poklicno bolezen, mora prositi delodajalca, da ga pošlje k zdravniku, specialistu medicine dela, kise zdaj imenuje pooblaščeni izvajalec, ta pa naj bi verificiral poklicno bolezen. Kdo plača pooblaščenega izvajalca? Delodajalec. In tu pridemo do konflikta interesov. Popolnoma logično in v svetu tudi raziskano je dejstvo, da dvojna lojalnost ni mogoča. Ne moreš biti hkrati lojalen delodajalcu in delavcu, ob tem pa je plačnik tvoje storitve delodajalec. Raziskave kažejo, da celo tam, kjer delodajalec ni direkten plačnik, ampak plačuje preko zavarovalnice, zdravniki težko prepoznavajo poklicne bolezni zato, ker je človeška narava takšna, da je vedno raje na strani močnejšega, ne šibkejšega. To vidim tudi v vsakdanji praksi: naj gre za poklicno bolezen ali za trpinčenje na delovnem mestu, vedno je tako, da ima delodajalčeva beseda večjo moč.”
Ponavadi je tudi bolj izobražen kot delavec, samozavesten, bolj artikuliran v govoru …
“Točno tako. Zna povedati in ima pravno pomoč. Skratka gre za moč, ki ni le moč v denarju, ampak tudi verbalna moč. Vsi pa raje stopimo na stran moči, ne šibkega človeka. Zato so poklicne bolezni podcenjene povsod v Evropi, a nikjer tako izrazito kot pri nas. Na tem področju imamo prazni nič. Hrvaška, ki je šele pred kratkim stopila v EU, že leta registrira poklicne bolezni, celo Srbija, ki sploh ni v EU, nas da v koš. Pri nas pa je najprej nemogoče, da bi delodajalec poslal delavca na pregled, in naslednje: nemogoče je pričakovati od zdravnika, da bo poklicne bolezni odkrival, ker se znajde v škarjah. Poznam namreč zelo konkretne primere, ko se je zdravnik opogumil in rekel: ‘Ja, za poklicno bolezen gre’, že naslednji dan pa je ostal brez pogodbe z delodajalcem in brez denarja. Klicala sem na inšpektorat za delo, naj zaščitijo zdravnika, ki je izgubil pogodbo zato, ker je ravnal po principih stroke, pa je bil odgovor, da nič ne morejo storiti. Na parlamentarnem odboru za delo smo že neštetokrat izpostavili ta problem, pa se ne premakne niti za milimeter. Ko gre za interese močnejših, smo nemočni. Nedoumljivo pa je, da delodajalec ne razume, da se ne splača ‘proizvajati’ poklicnih bolezni, da je potrebna takojšnja terapija delovnega mesta. Ker če se pojavi ena, se bo tudi druga. Poglejte samo Anhovo, Swaty, steklarne, poglejte Mežiško dolino.’
Kaj ostane delavcu? Najbrž se jih vsaj peščica odloči, da si potrditev poklicne bolezni plačajo sami, četudi je zelo drago.
“No, to pa je še najbolj krvav problem, in namerno pravim krvav. Ko se kljub vsemu kakšen delavec le odloči s sodno tožbo terjati pravico za bolezen, za katero ni dvoma, da je poklicna, je sodstvo popolnoma insuficientno. Sodni spori trajajo deset, celo dvajset let, in nešteto je primerov, ko je popolnoma jasno, da gre za poklicno bolezen, pa sodišče razsodi, da ni. Ker ne vedo, o čem razsojajo? Ker so podkupljeni? Tega ne vem. V naslednjih letih pa nameravam pisati o konkretnih primerih in konkretnih imenih, s katerimi se srečujem. Da ne govorim o tem, kako sodišča najemajo v teh zadevah sodne izvedence, ki nimajo pojma o poklicnih boleznih. Kakšne banalnosti sem že doživela! Kolega, sodni izvedenec, je prišel k meni, češ, dobil sem za napisat izvedensko mnenje, pa o tem veliko ne vem, mi lahko pomagate, da to nekako rešim. Sem ga vprašala, zakaj pa ni zavrnil pisanja izvedenskega mnenja, če pa oba zelo dobro veva, da se še nikoli ni srečal s to poklicno boleznijo. In da bi bilo vse skupaj še bolj absurdno, naj bi s svojim izvedenskim mnenjem pobil tistega, ki ga je napisal drugi izvedenec, mojster na področju poklicne bolezni, o kateri se je odločalo. Postavlja se torej vprašanje, zakaj izvedenci ne zavrnejo pisanja, če pa o bolezni ali izpostavljenosti, o kateri naj bi pisali, nič ali premalo vedo? Zato, ker je takšna storitev vir zaslužka. Ali pa ker sploh ne vedo, dane vedo, tudi to je mogoče. Povrhu pa je cel kup sodnih izvedencev neveščih tujega jezika, v katerem je večina literature, člankov, novosti, poročil o poklicnih boleznih. Zdaj pa si samo predstavljajte te delavce, ki so zbrali pogum in zahtevali pravico, kako so na koncu povoženi! In kdo jih povozi! Tudi sama sem medicinska izvedenka, pa mi na kraj pameti ne bo padlo odločati o nečem, česar še v življenju videla nisem. Kako lahko izvedenec sklepa o poklicni bolezni in/ali izpostavljenosti, ki nastane zaradi dela za stružnico, pa v življenju ni videl ne stružnice ne delavčevega položaja ob njej, ne pozna snovi, s katerimi dela! Še nikoli ni diagnosticiral te poklicne bolezni in seveda je potem najlažje reči, da delavčeve težave ne izvirajo iz delovnega mesta. Da ne govorim o tem, da o poklicni bolezni govorijo izvedenci nemedicinske stroke! Ob vsem tem pa ne morem mimo zelo utemeljenih sumov, da gre tudi za podkupovanje pri zelo očitnih primerih, ki so bili razsojeni bolnim delavcem v škodo. Kdo bo koga podkupil? Močnejši močnejšega, vedno je tako.”
Če se poklicne bolezni ne verificirajo, če ne vodimo registra, če so lepo skrite med druge medicinske diagnoze, se lahko praktično delamo, da jih ni.
“Ja, govorimo pa o grozljivi številki vsaj 25 tisoč ljudi, ki so od 1990. leta prikrajšani za priznanje poklicne bolezni. In kar se meni zdi hudo, v etičnem smislu: ljudje sploh ne vedo, da so poklicno bolni. Človeka nesramno pošljemo v pokoj ali ga celo odpustimo, ne da bi vedel, kaj je povzročilo njegovo bolezen, in mu je samo po sebi umevno, da odide v pokoj bolan. Poznam tovarno, kjer so imeli v majhnem oddelku kar i8 primerov astme. Ne vem, kako strokovno ozek moraš biti, da ne posumiš, da to ne more biti naključje, da je torej nekaj narobe s tem delovnim mestom. Delavci so bili izpostavljeni snovi, ki je v večini sveta prepovedana, pri nas pa jo mirno uporabljajo. Prepovedana pa je zato, ker je tako alergogena, da skoraj nimaš možnosti, dane bi zbolel. Ampak tej tovarni je – ne vprašajte me, kako – uspelo, da nobena od teh astem ni bila prepoznana za poklicno bolezen, pa so bile vse predstavljene invalidski komisiji.”
Ne boste povedali, za katero tovarno gre?
“Trenutno ne morem, a ko bodo stvari pravnomočne, bom z veseljem razkrila vsa imena, od delodajalca do sodnikov, in kaj si je kdo privoščil. Dovolj je tega.”
Smo potemtakem neke vrste živi laboratorij za EU, ki lahko pri nas preučuje arhaične poklicne bolezni, kot so silikoza, sideroza, azbestoza, poklicna naglušnost ..
“Pri nas je razpon poklicnih bolezni neverjetno bogat. Od arhaičnih – gre za zastrupitve s svincem, živim srebrom, azbestom …, pa za poklicno naglušnost, seveda, ki je nikjer v razvitem svetu skoraj več ni. Če namreč greste v našo proizvodnjo, boste videli, da ljudje še vedno delajo pri 90 ali 110 decibelih brez glušnikov. Mimogrede – še vedno so pri nas telovadnice pokrite s parketom, zaradi katerega imate tam hrup 90 do 100 decibelov, da lahko oglušijo tako otroci kot učitelji. Imamo celo paleto kostno-mišičnih bolezni, ki so poklicne, vendar vam živ človek tega ne bo priznal. Prav zdaj je primer na sodišču in prepričana sem, da bo zadeva padla, o sindromu zapestnega prehoda. To je tipična poklicna bolezen ljudi, ki delajo za računalnikom in ne znajo profesionalno, slepo tipkati. Zakaj bolezen ne bo prepoznana kot poklicna? Ker je tako množična in če je nekaj množično, je normalno. Namesto da bi začeli ljudi učiti, kako naj pravilno delajo. Zakaj ne bi v vse srednje šole uvedli učenja slepega tipkanja? Gotovo bi bilo za ljudi, ki bodo v naslednjih 20 ali 30 let sedeli za računalniki, veliko bolj koristno kot znanje o na primer razmnoževanju praproti, razen seveda, če se ne bo več uporabljalo tipkovnic.”
Huda posledica prezrtja poklicnih bolezni je dejstvo, da če je vse v redu, tudi delovnih mest ni treba zdraviti. Ničesar ni treba spreminjati.
“Pred časom je bil naš inštitut partner v projektu ZZZS za promocijo zdravja pri delavcih, ki delajo v kemijski industriji. In seveda smo skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije in sindikatom pripravili program, kije temeljil predvsem na tem, kako naj se ljudje zaščitijo pred izpostavljenostjo. Če namreč nekdo dela z rakotvorno ali hudo alergogeno ali drugače toksično snovjo, bomo ukrepali tako, da najprej napravimo spisek snovi, s katerimi delajo, potem bomo pogledali, katere od teh so rakotvorne in hudo alergogene in jih poskušali skupaj s tehnologi zamenjati. Če se to ne da, potem poiščemo način, kako zaščititi delavca, da bo s to snovjo sicer delal, a da se ne bo zastrupljal. Poglejmo primer: v neki tovarni je bil oddelek, kjer ženske, ki so bile v njem zaposlene, niso mogle ven na malico, takšen je bil pač proces dela. Zato so jedle kar na delovnem mestu in stroji se niso ustavljali. Tudi rojstne dneve so tam slavile, prinesle pecivo, skratka, kadarkoli so praznovale, so praznovale skupaj z ‘mašinami’. Te ženske danes bistveno pogosteje obolevajo za rakom na gastrointestinalnem traktu. V tridesetih letih malic za stroji so se namreč najedle tudi strupenih vlaken. Enaka pesem je s svincem. Dobiš ga pod nohte, na lase, na obleko … Greš domov, otrok ti skoči v naročje, pripravljaš hrano s svincem za nohti … Strup prinašaš domov in zastrupljaš še druge. Ljudi je treba naučiti, kako naj ravnajo. In prav v okviru omenjenega projekta smo hoteli ljudi, ki delajo z nevarnimi kemikalijami, na primer s svincem, naučiti, da ne smejo iz tovarne, če se ne stuširajo od pet do glave, da si morajo ne glede na frizuro vsakič oprati lase, temeljito skrtačiti nohte … Ne, ne, so rekli v Gospodarski zbornici Slovenije. Nič od tega. Od nas so zahtevali, da govorimo o zdravi prehrani, o teku in osteoporozi pri ženskah, o kemiji pa tako, da nikogar ne prizadenemo. Lepo smo se zahvalili za sodelovanje, ker tak projekt nima ne strokovne ne etične teže. Ker ne bom človeku s 600 evri plače govorila o blagodejnosti gojenih špargljev, hkrati pa mu ne bom ničesar povedala o toksični snovi, ki ji je izpostavljen, pa tega sploh ne ve.’
In še ena nedobrodošla okoliščina: najbrž si kak delavec, pri katerem je potrjena poklicna bolezen, ne želi, da o tem obvestite delodajalca, ker se boji izgube delovnega mesta? Odškodnine za poklicne bolezni so daleč od tega, da bi se račun izšel.
“Naše redke odškodnine seveda niso primerljive z odškodninami v drugih državah. Če pogledamo azbestne bolezni, so bile pri nas odškodnine okrog 15 do 20 tisoč evrov, za enako bolezen pa v ZDA okoli tri milijone dolarjev. Ampak azbestnih poklicnih bolezni je peščica, imamo pa še drugih 195, ki jih sploh ne odkrivamo. Sredi osemdesetih, se spomnite, smo imeli velik problem zaradi polikloriranih bifenilov (PCB); na našem inštitutu smo odkrili skupino poklicnih bolezni, predvsem je šlo za okvare jeter. Nenadoma je vse potihnilo, ker so izračunali, da bi deset odškodnin, kakšne se za takšno bolezen običajno izplačajo v svetu, zrušilo tovarno. Ampak o tem bi moral delodajalec prej razmišljati. Res pa je še to, da še pri tistih redkih zahtevkih za odškodnino za poklicne bolezni naša sodišča to odškodnino drastično znižajo. Lahko vam pa povem, kako jo izračunajo angleška sodišča, prav pred kratkim sem se srečala s konkretnim primerom. Inženir srednjih let je zbolel za plevralnimi plaki, se pravi odebeljenimi deli popljučnice, ki se še ne šteje kot ‘prava’ bolezen, zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri izračunu odškodnine so upoštevali, da ga ne bo noben delodajalec vzel v službo, ker se bo bal, da se bo pri njem razvila ‘prava’ azbestna bolezen, zato so v odškodnino vračunali vse plače, ki bi jih dobil kot inženir do upokojitve, in tudi pokojnine, ki bi jih dobil kot upokojen inženir.
Z Golnikom, kjer zdravijo pljučne bolezni, imamo interdisciplinarni kolegij, in kadar je sum, da gre za poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti na delovnem mestu, preverjamo, kako je do bolezni prišlo. V treh letih se je samo en človek od vseh, pri katerih smo ugotovili, da gre za poklicno bolezen pljuč, odločil za verifikacijo. Od drugih slišiš: ‘Prosim, ne povedati, da ne bom ostal brez službe.’ Poznam mladega fanta, ki se vsako jutro napiha s sprejem za lajšanje astme, preden gre na delo. To so grozljive stvari, ki se redno dogajajo pri nas.”
Govori se, da smo v letih po osamosvojitvi uvozili marsikatero za poklicne bolezni kritično panogo. Da smo tujcem zanimivi prav zato, ker je izvajanje naše zakonodaje zelo ohlapno, tako kar zadeva okolje kot področje poklicnih bolezni. Zaradi podhranjenosti inšpektorskih služb menda kar 6o odstotkov podjetij ni bilo še nikoli nadzorovanih.
“Velika tuja podjetja pri nas zelo toksičnih stvari večinoma ne uporabljajo. Bojim se majhnih podjetij in prav pri njih se pojavljajo največji problemi. Verno na primer, da velika skupina poklicnih bolezni nastane zaradi brizganja ali izhlapevanja organskih topil, ki so v lepilih in lakih. Gre za vrsto lepil, ki so v EU prepovedana, ker so rakotovorna, povzročajo namreč levkemijo, a se jih da na trgih zunaj EU še zmeraj dobiti. Odlično lepijo in v lesni industriji jih še marsikdaj najdete. Spomnim se, da sem nekoč vstopila v neko pisarno in so me kar naprej polivale solze. Prepoznala sem snov iz lepila, formaldehid, ki je tako rakotvoren kot alergogen. Dve leti je bilo pohištvo v pisarni, pa se je formaldehid še vedno sproščal. In seveda so pohištvo naročili pri krajevnem privatniku. Takih snovi je na tisoče, samo med karcinogeni vsaj 200. Majhnih podjetij se bojim, zato smo tudi predlagali gospodarski zbornici, da bi delali z malimi podjetji in jih naučili, kako varno delati.”
Med navodili evropske agencije za varnost pri delu je tudi ta napotek: Preden začnete delati, se pri delodajalcu pozanimajte, ali je bila v podjetju opravljena analiza za vsebnost azbesta ali druge toksične snovi. Rada bi videla tistega delavca, ki bi si upal delodajalca to vprašati.
“Jaz tudi, ampak ne pridemo do konca. Pri nas se v industriji plastike na primer še vedno gladko uporabljajo izocianati, čeprav so izjemno nevarna kemikalija, ki povzroča astmo, alergijski alveolitis, hude težave s pljuči, pa še potencialni karcinogen je. Analize na azbest pa po mojem vedenju niso opravila niti podjetja, ki so z njim delala veliko,let. Preprosto so azbest zamenjala z drugo snovjo ali povsem spremenila proizvodnjo, pri tem pa so delavci, ne da bi vedeli, še vedno izpostavljeni visokim koncentracijam neuničljivega azbesta. Tu je Salonit, ki meritve ima, prej izjema kot pravilo.”
Katere poklicne bolezni so tačas pri nas najbolj kritične, v katerih panogah jih najdemo?
“Na žalost povsod. A govorim lahko na pamet in po poznavanju industrije, ker številk preprosto nimamo. Imamo množico naglušnih ljudi, ki postajajo in so postali naglušni v desetih, dvajsetih, tridesetih letih dela v hrupu. Naglušnost pa ni samo arhaična poklicna bolezen, ampak postaja tudi bolezen mladih zaradi kombinacije industrijskega hrupa in poslušanja preglasne glasbe. Strokovnjaki EU opozarjajo, da se prav zato Evropi približuje prava epidemija naglušnosti, ne poznamo pa načina, kako povrniti izgubljeni sluh.
Druga skupina so alergije vseh vrst zaradi na tisoče kemikalij, mok, cvetnih prahov, preparatov v frizerskih salonih … Frizerskim salonom smo celo ponudili brezplačno izobraževanje o toksičnih sredstvih v salonih, pa so odklonili. Obsežna skupina so rakave bolezni. Študije kažejo, da se več kot 70 odstotkov rakov razvije v sodelovanju z okoljsko izpostavljenostjo. Seveda gre pri nekaterih vrstah raka za gensko predispozicijo, to vemo, a gre tudi za sodelovanje okolja. Lahko je človek gensko predisponiran za levkemijo, a če ne bi bil izpostavljen benzenu, ne bi zbolel. In pri praktično vseh poklicnih boleznih imamo latentno dobo in izbruh bolezni šele čez leta stalne izpostavljenosti. Ljudje so že v pokoju, zbolijo in bolezni sploh ne povežejo z izpostavljenostjo na delovnem mestu. Velika skupina so tudi mišično-skeletne poklicne bolezni.”
Znanka, ki dela v računalniškem podjetju v Avstriji, pravi, da vsaki dve uri kineziolog, ki je zaposlen v podjetju, dvigne vse delavce na noge in imajo nekajminutno razgibavanje.
“Na inštitutu že nekaj let vodimo projekt Čili za delo in smo doslej vzgojili že nekaj več kot 200 svetovalcev za promocijo zdravja, ki naj bi promocijo zdravja uvajali v podjetja. Učimo jih, kako najprej narediti analizo zdravja posameznega podjetja. Ne moremo namreč reči, da imajo novinarji v časopisni hiši enake probleme kot delavci denimo v Swatyju ali na Slovenskih železnicah. Za novinarje lahko na pamet povem, da imate težave zaradi hudih stresov in nenehnega časovnega pritiska, kar lahko pelje v alkoholizem in droge, prav gotovo imate težave z mišično-kostnimi boleznimi zaradi načina dela itd. Ko narediš analizo podjetja, pa lahko identificiraš probleme in se odločiš o prioritetah. Če je problem organizacija dela, se loti organizacije, če je ergonomija, se loti ergonomije, če je kemija … V firmi, kjer so najeli kineziologa, so prav gotovo najprej poskrbeli, da je njihova oprema ergonomska. Ker ti nič ne pomeni kineziolog, če imaš povsem neprimerne stole, mizo, opremo … Lahko celo veliko telovadiš, vendar če te delo sili v nenaravni položaj, ne bo pomagalo. Torej imajo ergonomske stole, dvižne mize, ergonomske tipkovnice … In še kineziologa, ki jih razgiba! Ker so preprosto izračunali, da se jim to splača. Na polici imam debelo ameriško knjigo, kjer je do dolarja natančno izračunano, zakaj se splača skrbeti za dobro in varno delovno okolje. Gotovo ne gre za to, da bi ameriški ali avstrijski delodajalci bolj ljubili svoje delavce kot naši. Gre za denar, a res ne vidimo tega? Se pravi, prvi del je urejeno delovno okolje, kineziolog pa vsakemu prišleku v podjetje pokaže, kako naj sedi, kako naj uporablja predmete dela, kako naj dela, da bo čim manj obremenjen, in seveda to aktivnost vzdržuje.”
In da bo nekako priveslal do vedno bolj odmikajoče se penzije.
“Prva sem za to, da se podaljša delovna doba. Toda ne vsem, ampak tistim, ki zmorejo in želijo. In ljudem moramo pomagati, da bo čim več takih, ki bodo želeli in zmogli. Že pred časom sem poskušala premierki povedati, da potrebujemo sistemske spremembe, sistem, ki bo deloval, ne pa kozmetičnih popravkov skrotovičenega sistema. Predvsem pa moramo nekaj narediti za ljudi, da bodo lahko delali do 65. leta. Ohranjati jih je treba delazmožne. Tako kot zdaj kaže, pa bomo imeli vedno več invalidov tretje kategorije.”
Glorija Lorenci
Objavljeno v Večeru, v petek, 25. aprila 2014
Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«
Slovenski delavci so zelo obremenjeni, naredijo pa manj, kot bi lahko
Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.
Povezava: http://www.mladina.si/148297/dr-metoda-dodic-fikfak-delavci-ne-morejo-biti-zadovoljni-na-ukaz/