Začetek sovjetske književnosti sovjetska literarna zgodovina izvaja od Gorkega, ki se je boril za afirmacijo umetnosti. Sodobna vprašanja obravnava kot publicist, kot umetnik pa upodablja stari svet.
V prvih porevolucijskih letih prevladujejo krajše literarne zvrsti, predvsem pa poezija. Literarno življenje se razbije, umetniške skupine se razpršijo, uredništva in literarni saloni so ukinjeni. Nasičenost z dogodki umetnike pripelje v stagnacijo, glavni dejavnik pa je primanjkovanje časa za oblikovanje tem/motivov. V ospredju je tema revolucije in umetnikov odnos do nje, emocionalni odgovori na vprašanja, ki so se pojavljala. Prikladni zvrsti za to sta poezija in črtica.
Futurizem je edina pesniška struja, ki je organizirano stopila na stran revolucije. Nasprotuje sleherni tradiciji v življenju in umetnosti, čemur Majakovski kot vodilni futurist da družbene vsebine (Besedo je treba osvoboditi pomena!). Poezija Majakovskega je vplivala na proletarske pesnike, ki so se zbrali v »Proletkultih« (ljudsko prosvetne organizacije). Proletarski pesniki v ospredje postavljajo koncept o avtonomni proletarski kulturi, ki naj bi se razvijala neodvisno od kulturne tradicije prejšnjih razdobij. Opevali so proletariat, zmage revolucije itd. Gorki kritizira, kar podpre tudi Lenin, ki izpostavi pomen tradicije za izgradnjo ruske kulture.
Med NEP-om (nova ekonomska politika, ki je trajala od 1921 do 1929) si republika gospodarsko opomore, sledi industrializacija in kolektivizacija na vasi, začne se doba petletke. Začetek te dobe je zaznamovan z ofenzivo v RAPP-u združenih pisateljev, »teorija nacionalnega izročila«, zahtevajo da so petletke edina snov književnega ustvarjanja. Odstranjena sta dva vplivna kritika, Voronski in Polonski, RAPP-ovci svoja načela nato prenesejo v tisk, sledijo cenzure, zlasti po napadih na Piljnjaka in Zamjatina.
Leta 1929 Piljnjak napiše povest Mahagonijevec, prikazuje boj med starim in novim oz. upor predpetrovske Rusije zoper novemu režimu. Avtor torej pokaže simpatije do »praruskega elementa«. Knjiga izide pri neki berlinski založbi in takoj po izidu sproži val napadov. Piljnjak je izključen iz pisateljskega društva.
Zamjatinov roman Mi, je bil deležen podobnih očitkov, delo je bilo ocenjeno kot sovjetski družbi sovražno. Zamjatin sam izstopi iz pisateljskih organizacij. Obe deli sta se zoperstavljali birokratski miselnosti, vendar neuspešno. Literatura postane tako stilno konservativen, apologetski, pragmatičen dodatek državni politiki, kakor jo označuje A. Flaker.
Nadvlada ene književne smeri omaja književnost – označena je za škodljivo, glavno krivdo pa pripišejo diktaturi RAPP-a, ekstremnim kritikom in njihovemu pačenju idejne borbe. Kot drugi razlog so navedli razcepljenost skupnosti pisateljev na združenja, ki jih posledično leta 1932 ukinejo, namreč idejna enotnost pisateljev in cepljenje na različne literarne organizacije so smatrali kot škodljivo za nadaljnji razvoj literature. Ustanovljena je enotna Zveza sovjetskih pisateljev, mišljena kot enotna organizacija pisateljev, ki podpirajo platformo sovjetske oblasti in žele sodelovati v izgradnji socializma.
1934 se dogodi prvi kongres sovjetskih pisateljev, ki ga je vodil Gorki, utemeljitelj socialističnega realizma, kot ga imenuje sovjetska literarna zgodovina. Na kongresu ljudsko tvornost imenuje materialistično, namreč tesno je povezana z življenjem kot takim, v ljudskem izročilu pa celo fantastika raste iz realnosti, ker izraža ljudske predstave in želje. Pravi, da je moč umetnosti odvisna od umetnikovega sodelovanja v ustvarjanju resničnosti, poleg tega pa obsoja pretirano poudarjanje vloge buržoazije v ustvarjanju kulture, namreč kulturo so ustvarjali tisti, ki so se borili zoper ideje in delovanje vladajočih razredov. Izpostavi kritični realizem in romantike svetovne, še posebej pa ruske književnosti. Vendar ugotavlja, da v tem obdobju metoda kritičnega realizma, ne zadostuje več, metoda je zgolj še slikanja preteklosti. Nakaže, da je potrebna uvedba nove metode.
Do izraza pridejo predvsem trije teoretiki: Ždanov, Buharin in Radek. Ždanov je poudarjal partijnost literature ob enem pa je zahteval, da se ta približa množicam. Radek v svojem spisu Sodobna svetovna književnost in naloga proletarske umetnosti govori predvsem o zahodni književnosti, Prousta in Joycea označi kot tuja sovjetski stvarnosti in književnosti, ki ne moreta biti vzor sovjetskim pisateljem. Za vzor postavi ustvarjanje Tolstoja. V razpravah teh let, pravi Jovanović, je junak zahodnih književnosti označen kot pasiven in brezperspektiven, za razliko od junaka sovjetske književnosti, ki je nosilec aktivnega poseganja v svet. Referat Buharina je tudi povzročil trenja. Ta je vztrajanje pri tradiciji Majakovskega označil za neplodno, saj se po njegovem ne vklaplja v kontekst duha časa. Glavne teze izrečene na kongresu so torej vračanje h klasikom, zagovor misli, da naj se literatura približa množicam, v ospredje pa naj stopi snov socialistične izgradnje; literatura mora biti tendenčna – vzgojna, predvsem pa je njena naloga upodabljanje novega človeka.
Pereče je vprašanje nove metode – socialističnega realizma; statut zveze sovjetskih pisateljev ga definira kot zahtevo po »resnično, zgodovinsko konkretnem upodabljanju stvarnosti v njenem revolucionarnem razvoju.« Metodo pisatelju narekuje čas, namreč doba je tista, ki določa umetnikovo zavest. Tukaj ne gre za individualno stran pisateljevega talenta, marveč za družbeno bivanje, ki določa tipe, družbene konflikte in odnose med ljudmi. Pomembno je izpostavit problem pozitivnega junaka, ki se izraža v dejavnosti, v borbi med starim in novim. Najbolj sporna so seveda vprašanja tipičnega, pozitivnega odnosa do stvarnosti in že omenjenega pozitivnega junaka. Večina kritikov proglaša za glavno nalogo književnosti slikanje uspehov socialistične izgradnje. Literatura skuša odkrivati tipične poteze ljudi. V središču zanimanja je človek pri delu, tehnični uspehi pa privedejo celo do dehumanizacije, ko se kasneje zanimanje s človeka prenese na stroj. Za literaturo tridesetih let sta značilna optimizem in navdušenje nad sodobnostjo, šablonskost, kritika je zelo redka, šele po 20. kongresu, ki se dogodi mnogo kasneje, se izpostavi problem standardiziranosti literature.
Trideseta leta so doba stabilizacije – gre za neke vrste regresijo v umetnosti, namreč progres oz. eksperimentiranje je bilo ustavljeno. Iz gledališča so se bili prisiljeni umakniti umetniki, ki so hoteli vpeljati razne inovacije (npr. v režijo), večina le-teh jih emigrira in pridobi na slovesu šele v tujini (npr. Majerhold). Slikarstvo se vrača k realizmu 19. stoletja in celo v akademizem, tudi v glasbi ni napredka (problem Šostakoviča). V ospredju je sklicevanje na rusko kulturno tradicijo.
Od sredine 30 let ena izmed vodilnih idej postane patriotizem, predvsem se spreminja odnos do preteklosti, do ruske države ter njene vloge v zgodovini. Rast domoljubne zavesti je deloma tudi posledica državotvornih idej in poudarjanja tradicije. Zgodovinske snovi v književnosti so prežete z močno domoljubno tendenco, kar se izrazito kaže v A. Tolstojevih zgodovinskih romanih. Tolstojev roman Peter Veliki je Gorki označil celo za najboljši ruski zgodovinski roman.
V usodi ruske poezije XX. stoletja in v usodah pesnikov se je odrazil veliki zgodovinski lom – revolucija, ki je razdelila pesnike na dve kronološki obdobji, pa tudi na pesnike, ki so emigrirali (Bunin, Balmont, Nabokov, Cvetajeva, Severjanin, Hodasevič) ali pa ostali v Rusiji. Oboje je vplivalo na poezijo, katera se je torej razvijala v različnih političnih in življenjskih razmerah. Od dvajsetih let do povojnega obdobja je potekalo zbliževanje avantgarde s tradicionalisti, poezija je v tem obdobju bila pod pritiskom cenzure in strogimi predpisi motivike in tematike. Posledično je mnogo stvaritev ostalo nenatisnjenih ali pa so bile shranjene v arhivih avtorjev (Npr. Rekviem Anne Ahmatove). Samojlov ugotavlja, da je v ruski poeziji torej mogoče označevati dvoje kronologij: čas nastanka pesmi in čas njenega odhoda k bralcu. Tako so na primer Pesmi Puškinu Marine Cvetajeve bili spisani že leta 1931, izdani pa 6 let pozneje, ob stoletnici pesnikove smrti.