Rusi so zaradi despotizma svoj preporod, tj. prehod iz srednjega v novi vek, ki ga je Evropa beležila že v 14. stoletju, doživeli zelo pozno, in sicer na prelomu 17. in 18 st., tj. za časa vladavine Petra Velikega. To se odraža na vseh področjih ruske kulture, znanosti in tudi filozofije.
Ruska filozofija nima dolge tradicije. Njen začetek sega v 19. stoletje. Pri iskanju lastne identitete so se Rusi takrat morali soočiti s tradicijami ostalih narodov. V prizadevanju, da bi postali svetovna velesila, so morali zapolniti manko po lastnem filozofskem sistemu oz. po lastni filozofiji, ki je sami še niso premogli. Od zahoda so zato prevzemali ideje, ki so jih porusili, številne zahodne produkte pa so tudi ostro kritizirali, saj niso mogli sprejeti zanje preveč racionalistične, razumarske filozofije. Za Ruse naj bi bil značilen skrajni prezir do znanosti, iz tega prezira pa naj bi črpali svojo moč in navdih. Kar je lastno zavesti ruskega človeka, je njegova usmerjenost k nadčutnemu, odstopanje od realnosti, njegov idealizem.
Znotraj ruske filozofske misli je tako potekal boj med filozofom, ki je predstavnik razuma in prerokom, ki je predstavnik srca. Rusi se zaradi svojega preroškega poslanstva niso mogli odločiti za eno izmed pozicij, oba protipola so združili v svojevrstno eksistencialistično miselnost, ki je vsebovala tako religiozne kot filozofske primesi.
K temu je doprinesel tudi problem jezika. Ruski misleci so se v svojem filozofskem začetku soočali z mankom filozofske (metafizične) terminologije, ki so jo od 1820 naprej zavestno formirali. Osrednjo vlogo pri tem so odigrali Puškin, Odojevski, Belinski in Hercen. Zanimanje za evropsko filozofijo je bilo najbolj v porastu med leti 1820-1830. Odojevski je, npr., v Moskvi ustanovi klub Lyubomudry. Znotraj kluba so prebirali predvsem nemške idealiste – Schellinga, Kanta, Fichteja, kasneje tudi Hegla, torej avtorje nemškega razsvetljenstva.
V času vladavine Nikolaja I (okoli dekabristične revolucije, leta 1825) je filozofija mladim ljudem, ki so bili prestrašeni in zgubljeni v odtujenem jim svetu, življenje naredila znosnejše. Branje filozofije je postala nekakšna iniciacija oz. vstop iz otroštva v odraslost. Na področju filozofije so bili najbolj odmevni Belinski, Stankijevič in Čadajev. Kljub zanimanju za filozofijo pa v tem času ne beležimo izvirnih filozofskih tekstov. To predvsem pripisujemo ostri cenzuri, neprizanesljivi politiki in nizki življenjski dobi. Nikolaj I. je, na primer, Čadajevu dosodil hišni pripor zaradi njegovih Filozofskih spisov, v katerih je Ruse označil za filozofski narod, Herzen, Bakunin, Turgenjev so emigrirali na zahod, kjer so zamenjali svoj filozofski interes, veliko mladih je tudi zelo zgodaj umrlo (Belinski pri 37) in niso imeli dovolj časa, da bi razvijali svoj filozofski talent. Kljub temu pa je to obdobje zelo pomembno, saj je ustvarilo atmosfero za izvirno rusko filozofijo.
Na filozofe ruskega srebrnega veka (predvsem Šestova), ki je rodil izvirno rusko filozofijo, je najbolj vplival Belinski. Ta resnice ni iskal v znanju ali znanosti, temveč v življenju samem. Zanj je posameznik, ki ceni svojo izkušnjo in občutja, zato bolj živ od nekoga, ki živi v abstrakciji, ki je iluzorna. Belinski je bil mnenja, da Rusi v svojem bistvu niso filozofi v zahodnem smislu, vseeno pa bi morali, če bi želeli razvijati svojo lastno filozofijo, najprej naštudirati vso zahodno zgodovino filozofije in na evropskih temeljih formirati lastno filozofsko pozicijo. To je okoli 40 let kasneje uspelo Solovjovu, ki velja za prvega pravega ruskega filozofa. Solovjov je s svojo idejo vseedinstva vplival na kasnejši rod ruskih mislecev in umetnikov (simbolistov). Po njem so se zgledovali malodane vsi ruski religiozni filozofi tistega časa, katerih cilj je bil, da bi po Solovjovovem vzoru združili znanstveni in religiozni jezik, zgradili most med materializmom in idealizmom oz. združili znanost, religijo in filozofijo pod en koncept. Z izjemo Florenskega, Berdjajeva ali Bulgakova pa je bil Šestov tip filozofa, ki na tako Veliko rusko idejo ni pristal. Šestov je načelno nasprotoval vsaki sistematičnosti, saj je bil prepričan, da sistematičnost ubija živo misel. Ta drža se odraža tako v njegovi filozofiji, kakor tudi v njegovem odnosu do političnega dogajanja in stvarnosti nasploh. V središču Šestovove filozofije stoji osvobojeni Jaz, ki se v prizadevanju, da ohrani svojo individualnost, ne želi zliti z enim. Njegov svetovni nazor je zato edinstven, njegova notranja (duhovna) in zunanja (politična) svoboda sta temeljni vrednoti. Vera, ki je religiozna, nastopa kot najvišja stopnja osvoboditve posameznika od moči samorazvidnih resnic, ta osvoboditev pa rezultira v absolutno svobodo.
Šestova je za razliko od njegovih sodobnikov zanimala izključno usoda posameznika, medtem ko je do vprašanj o človeštvu, naravi in zgodovini ostajal povsem ravnodušen. Berdjajev je o filozofiji Šestova povedal sledeče:
Filozofija Šestova je nenavadna, bila je neodvisna od obkrožajočih ga tendenc in v tem smislu je bil Šestov samotar [odnodum]. Iskal je Boga, iskal je osvoboditev človeka od sil nujnosti. To je bil njegov osebni problem. Njegova filozofija je tip eksitencialistične filozofije, t.p. ni objektivirala procesa vednosti, ni se ločila od subjekta vednosti, vsrkana je v samo bistvo posameznika (Berdjajev URL).
Ta neodvisnost šestovske misli in tudi zahteva Belinskega, da je treba najprej ujeti stik z zahodno filozofijo, sta verjetno osrednja razloga, zakaj se je Šestovu, edinemu od njegovih ruskih sodobnikov, uspelo zapisati v tradicijo evropske filozofije, medtem ko se ostale avtorje, kot sta denimo Solovjov ali Berdjajev, izriva na področje religioznega ali celo ezoterike.