Dr. Boris Vezjak prispevek na svojem blogu “In media res” končuje s stavkom: „In dajmo se že enkrat navaditi, da za vso retoriko strahov in njene učinke ne more biti kriva le SDS.„
To seveda še kako drži. Morda še bolj, kot je na prvih nekaj pogledov videti.
Dejansko je SDS „kriva“, če lahko v tej zvezi sploh govorimo o krivdi, nekrivdi, odgovornosti, neodgovornosti, le tega, da umno in načrtno izkorišča splošno vzdušje strahu v državi Sloveniji in v malodane vseh okoliških državah. Vse okoliške države so v tem primeru res vse okoliške države. Skratka vse države. Na svetu! Skoraj brez izjeme.
Morda, le morda, bi med slednje lahko uvrstili Kostariko (Costarica), ki že dalj časa brani celovitost svojega ozemlja brez vojske. In morda, le morda, še kakšno polinezijsko, mikronezijsko ali podobno državico.
SDS (Marine LePen, Victor Orban in številni drugi voditelji desnih in skrajno desnih političnih opcij in strank) zgolj izkoriščajo razmere, v katerih živijo in, ki jih, v nekem smislu celo razumljivo, želijo uporabiti v prid svojih samoljubnih ciljev.
No ja, seveda so za ta svoj cilj malodane prisiljene poskrbeti, da se obstoječe razmere ne umirijo in bi sedanja svetovna paranoja nekako izpuhtela. Svet, države na njem in ljudje v teh državah pa bi prenehali biti sovražniki vseh in vsakogar, ampak bi vsaj skušali razumeti tudi drugega in drugačnega. Oziroma, če ga že ne bi razumeli in sprejemali, se ga vsaj bali ne bi več.
Strah, zlasti tako posplošen in spodbujan strah pa je zelo močno in učinkovito čustvo. In, seveda strah, brez izjeme, vedno in povsod zlahka izniči vsakršno iskrico razuma.
Torej, da ponovim, SDS in SDS-u podobne ideologije pač živijo od splošnega strahu. Slednji je nujen za sam njihov obstoj. In zato je zgražanje nad njihovim delovanjem odveč: oni so takšni kot so zato, ker morajo biti takšni kot so – ali pa se morajo zelo celovito spremeniti.
To pa je veliko težje kot obnavljati in vzdrževati atmosfero strahu.
Težav nam zato ne povzročajo SDS in njim podobni, ampak predvsem tisti usmerjevalci javnega mnenja, ki sami sebe ne le proglašajo, ampak celo pojmujejo kot humanistično misleče in delujoče levičarje oziroma se umeščajo na levo stran centra, kjer koli naj bi to že bilo.
Nekaj slovenskih cvetlic iz slovenske zgodovine zadnjih desetletij:
Na samem začetku, res je, da je bila že takrat smer sedanjega SDS vodilna, a vsi so jo bolj kot ne v celoti sprejeli in podprli, je bil „izbris“ skoraj 30.000 prebivalcev Slovenije iz registra prebivalcev.
Brez kakršnih koli pravnih pokritij. Čeprav smo prav s pomočjo kritike „nepravnosti“ prejšnje, skupne države Jugoslavije utemeljevali svoj izhod iz nje.
Če to morda ni bil sam začetek vzbujanja strahu je bil vsaj izjemno učinkovit način za vzbujanje, vzdrževanje in krepitev tega čustva.
In, ne se slepiti, tudi izjemno močan dejavnik na rasizmu utemeljenega sovraštva do ljudi, ki jih bodisi niso rodile slovenske matere bodisi jih niso rodile v pravem, torej slovenskem okolju.
Približno ob istem času, kakšno leto prej, kakšno leto kasneje, smo kremeniti Slovenci oziroma naše tedanje demokratično izvoljeno vodstvo popolnoma zaustavili proces razvoja pravne države.
Najprej s toleriranjem okoliščin in nato z zanikanjem same vloge države kot institucije monopola nad nasiljem – z afero Strojan in absolutno kapitulacijo tako tedanjega predsednika vlade kot celotnega policijskega in pravosodnega sistema.
Seveda je do teh dogodkov pripeljal niz predhodnih napačnih odločitev in ukrepov oziroma ne-ukrepov, s skoraj nerešljivimi in neodpravljivimi posledicami.
Kljub temu pa so ti dogodki dejansko pomenili, da naša samostojna, pravna in demokratična država Slovenija meni, da so razmere, kakršne so bile običajne recimo na ameriškem Divjem Zahodu v 19. stoletju, sprejemljive tudi v tej naši samostojni, demokratični in pravni državi.
Načelo, po katerem je uspešno politiko možno voditi zgolj v okolju, v katerem prevladuje strah pred vsem in vsakomur, zlasti pa pred komerkoli, ki je vsaj za trohico drugačen, je bilo kmalu zatem uveljavljeno sofisticirano in nadgrajeno v času, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v mednarodno pretepaško druščino, imenovano NATO.
Kolikor se spomnim niti eden izmed tedanjih vidnejših Slovencev, tudi tistih, ki so celo sami sebe imeli za „levičarje“ ni izrazil niti trohice dvoma v smiselnost tega vstopa, ampak so vsi v en glas zagotavljali, kako nas ogroža „zunanji sovražnik“ (“notranjega“ smo se celo po njihovem mnenju znebili z že omenjenim „izbrisom“) in kako je vsled tega nujno, da si zagotovimo mednarodno vojaško zaščito prijateljskih bližnjih ali daljnih in celo zelo oddaljenih sosedov. Opozorilo iz sicer zavrženega in demoniziranega prejšnjega sistema češ da „sovražnik nikoli ne spi“ je spet postalo aktualno.
Naš egoizem se je sočasno izkazal tudi ob pripravah na vstopu v EU. Dobesedno nihče ni niti pomislil, da bi mi, ubožni, majhni, skromni, pridni in predvsem pošteni (Trstenjak) Slovenci tej širši skupnosti kaj tudi ponudili.
Ne, ponuditi pa mi res nimamo ničesar. Mi lahko samo pričakujemo. In zahtevamo.
(Da ne bo pomote: na popolnoma enak način so razmišljali in na enak način so oglaševali nujnost vstopa v EU, pa tudi v NATO, v večini držav, ki so skupaj s Slovenijo doživele veličasten trenutek, ko smo vsi skupaj postali del te velike naddržavne tvorbe.
In seveda tudi zato ni prav nič čudnega, da je v vseh teh državah nekdanjega socialističnega bloka, sedaj nenadoma dela „demokratične“ EU tolikšen odpor, recimo sedaj, ko naj bi del migrantskih bremen prevzela nase tudi ta okolja. Mi Slovenci (Poljaki, Madžari, Estonci, Hrvati, Bolgari, Romuni, Litvanci, Litovci, Čehi, Slovaki …) pa ja nismo vstopili v EU zato, da bi kaj dali. Mi vsi smo vstopili zgolj zato, da bi od EU nekaj dobili. In seveda smo dobili premalo in zlasti prepozno.
Sedaj pa bi ta zoprna zahodna zalega, ki nas še zdaleč ni podprla tako in toliko, kot smo od nje upravičeno zahtevali, od nas nekaj pričakovala, solidarnost, na primer.
Več kot očitno je, seveda ne zgolj v Sloveniji, da nihče nami sploh ne ve, kaj naj bi beseda „solidarnost“ sploh pomenila.
In kar je najhuje: tak način razmišljanja je prevzel prevlado tudi v okoljih, ki so še nedolgo tega bila kolikor toliko solidarna. Med seboj in do drugih.
Morda še ena, ne tako grozljiva, a za naš slovenski egoizem dovolj značilna „cvetka“: hrvaški in bosanski varčevalci Ljubljanske banke.
Ne, Slovenci pa res ne bomo vrnili njihovih, kdo ve na kak način pridobljenih prihrankov. To nas Slovencev pa res nič ne briga.
Raje smo našli kopico pravnih zapletov, vsaj po mojem mnenju skrajno skreganih z logike pravne države (na katero smo hkrati vehementno prisegali), da tega ne bi naredili, Hrvati in Bosanci pa naj se znajdejo kot vedo in znajo.
Zastavonoša tega sprenevedanja ni bila SDS (ki je kajpak veselo pristavljala tudi svoj lonec k tej zmešnjavi), ampak tedanji predsednik „leve“ SD, ki je sedanji predsednik samostojne, demokratične in predvsem pravne države s ponosnim imenom Republika Slovenija.
Tudi hrvaški in bosanski varčevalci so prek tega vsega postali naši sovražniki. Tisi grdi tujci, ki nas hočejo oškodovati in si brezpravno odškrniti košček našega, z velikim trudom in mnogimi odrekanji spečenega kolača.
Naj bo tega za sedaj dovolj. Čeprav je žal več kot res, da bi spisek teh naših postopkov napolnil kar debelo knjigo lahko vsaj upam, da že navedeni primeri zadostujejo za ustvarjanje slike Slovencev, ki je dejansko čista kopija slike Doriana Greya.
Vzbujanje strahu je več kot očitno eden glavnih načinov, ki jih za doseganje ali ohranjanje svojih političnih koristi uspešno uporabljajo vse dosedanje in večina sedanjih političnih dejavnikov.
SDS, kot rečeno, je zgolj tisti dejavnik, ki je v tem poslu brezobzirnejši in zato toliko trajnejši.
Vzbujanje strahu pred Drugim je namreč izjemno dobro sredstvo za prikrivanje lastne absolutne sebičnosti.
Seveda mediji, katerih vloga podpornika izvajanja politike vzbujanja splošnega strahu je nedvomno izjemno močna, niso v tej zvezi dejansko nič več kot zgolj orodje v rokah tistih, ki jim ta splošni strah najbolj koristi. Orodje, ki je toliko učinkovitejše, ker so tudi sami povsem prestrašeni.
In še beseda o pravnosti naše pravne države:
O kar prenekaterem primeru, naveden v tem besedilu so odločala različna sodišča. O „izbrisanih“, recimo, kar dvakrat slovensko Ustavno sodišče in na koncu še Evropsko sodišče za človekove pravice. Slednje tudi o pravicah varčevalcev Ljubljanske banke iz Hrvaške in Bosne.
Vsaj v teh primerih so vse sodbe odločile, da je bilo ravnanje Slovenije v nasprotju z vsem, kar določa pravo in pravno državo.
Kolikor vem, še nobena od teh sodb ni bila uresničena.
Toliko o pravnosti naše pravne države.