Razredna strategija sindikatov?

Ne pozabimo, kljub težavnim strukturnim okoliščinam in nekaterim taktičnim pomanjkljivostim sindikalističnega delovanja so – in ostajajo – sindikati v Sloveniji velika in redka zgodba o uspehu. Pri tem mislim zlasti na tri kriterije javnega delovanja: a) socialno-integrativna funkcija, b) kognitiven domet, c) odziv javnosti.

Pri prvem kriteriju velja izpostaviti odločilno vlogo pri ohranjanju (temeljev) socialne države. Tu so sindikati uspešnejši od vseh tistih institucij, ki imajo v zvezi s socialno državo še večje pristojnosti in odgovornosti (Državni zbor, politične stranke, Ministrstvo za delo, družino itd., Skupnost centrov za socialno delo, akademska sfera).

Drugi kriterij: pri kritični refleksiji neoliberalnih politik gre prvenstvo prav sindikatom; ravnanje drugih inštitucij, ki počnejo isto, je redko, sporadično in je bilo kasnejšega datuma (s častno izjemo Mirovnega inštituta in Delavsko pankerske univerze).

Tretji kriterij: kljub upadanju sindikalnega članstva, ki je bistveno povezano (tudi) s krizo v gospodarstvu in večjo nezaposlenostjo, so sindikati – poleg izobraževalnih ustanov – edina institucija, ki si je v javnosti okrepila zaupanje med leti 1991 in 2012 (SJM ’13). V istem obdobju se odnos javnosti do pojmov, kot so »sindikalne pravice delavcev« in pa »majhne socialne razlike«, vseskozi ohranja na visoki večinski ravni, v zadnjih meritvah še z rahlim obratom navzgor. Tudi presenetljiv in radikalen vrednotni zasuk javnega mnenja, ki se je zgodili po začetku krize leta 2008, gre izrazito v prid sindikatom, natančneje, njihovi razredni strategiji (kot eni od treh možnih, gl. spodnjo tabelo). Ta krizna reakcija javnosti je diametralno nasprotna od celotnega prejšnjega obdobja (’91 – ’08) in se izraža v odnosu do vrednotenja kapitalizma ter socializma, hkrati pa je v zvezi z družbenimi spremembami, kar je popolna novost v več desetletnih meritvah SJM. Pozitivno vrednotenje socializma se je izrazito povečalo in to premosorazmerno s porastom nezadovoljstva nad kapitalizmom (pri kriterijih: neenakost, sebičnost, blagostanje, pomanjkanje, pravičnost, človečnost, korupcija). Dodatno se je ob tem zgodil še premik po ostalih kriterijih, po katerih je vse doslej veljal kapitalizem samoumevno za »generično superiornejšega« od socializma (napredek, stavka, dobiček, svoboda) – pri teh je vrednotenje socializma zdaj izenačeno oz. prav nič slabše od kapitalizma. Enak zasuk je zabeležen pri odgovorih na vprašanje o potrebnih družbenih spremembah. Po skoraj dveh desetletjih večinske prevlade reformistov (»Našo družbo je treba postopoma izboljšati z reformami«) se je ta izbira iz večinske spremenila v manjšinsko, medtem ko se je obratno zgodilo z revolucionarno opcijo, iz marginalizirane je postala večinska (»Z odločno akcijo je treba korenito spremeniti celoten način delovanja naše družbe«). S tem preobratom je skladno tudi vrednotenje drugih pojmov. Prav tistim, v imenu katerih smo se osamosvojili – »kapitalizem«, »narod«, »Evropa« – je podpora upadla, narasla pa že omenjenim pojmom, za katere si ob osamosvojitvi prav nihče ni mogel predstavljati, da bodo danes bolj pomembni kot pred nekaj desetletji (»socializem«, »sindikalne pravice«, »majhne socialne razlike«). Bolj od navduševanja ali zgražanja nad zgornjimi trendi je ustreznejši premislek o njihovih političnih in sindikalističnih implikacijah. Kako se na opisano stanje odziva politika in kako lahko nanj reagirajo sindikati?

Reakcija sedanje vlade, pravočasno napovedana in pričakovana, je nerazumljiva. Čeprav gre za levosredinsko vlado, ki ima (po moje) najboljšo ministrsko ekipo od vseh prejšnjih, ostaja največja »slepa pega« celotne vlade prav tisto, kar je v koalicijski pogodbi prevzeto od zmagovite stranke – pogled na vrednote:

• „/…/potrebujemo v Sloveniji novo politično vodstvo, ki bo znalo prebuditi pozitivne vrednote“ (str. 4)¹
• „Koalicija in vlada bosta/…/ naredili vse, da za blaginjo tukaj živečih ljudi Republiko Slovenijo popeljeta iz /…/ vrednotne krize” (ibid.)
• „V podporo tej viziji želimo/…/ vzpostaviti sistem vrednot“ (ibid.: 6)
• „Zavzemamo se za uveljavljanje/…/ duhovnih vrednot“² (vse podč. S. D.).

Sploh ni res, da naj politika »prebudi pozitivne vrednote«, ker da je v Sloveniji »vrednotna kriza« in bi bilo treba šele »vzpostaviti sistem vrednot«, tistih pravih, »duhovnih«.³ Opozarjanje na te nebuloze ni dlakocepljenje, kajti – ne pozabimo – brez citiranih poudarkov ne bi bilo zmagovite stranke niti zmagovite koalicije niti njene pogodbe. Kljub temu ostaja vtis, kot da bi ti poudarki bili vzeti od kakšne fundamentalistične verske sekte. Okrog te zgodbe o vrednotah je res ravno nasprotno. Meritve javnega mnenja vseskozi jasno kažejo, da problem Slovenije ni v zavoženi etiki ali »neduhovnih« vrednotah, pač pa v vse večjem razcepu med vrednotami političnih elit in vrednotami javnosti. Ta razcep med politiko in družbo, ki se je s krizo še okrepil,  je treba zmanjševati v prid javnega mnenja, ne pa v prid politike, da bi družbo lažje resetirala.To pa je treba narediti brez pretiravanja, da ne zaidemo v moralizem (kajti v ozadju neskladja vrednot je neskladnost interesov).

Ravno nasprotna zgodba je pri sindikatih. Delovanje sindikatov je– v vsem času samostojne države – občutno bolj skladno z javnomnenjskimi vrednotami kot pa to velja za delovanje političnih elit. Ob tem tudi ni zanemarljivo, da je kljub fragmentaciji sindikalizma stopnja konfliktnosti med sindikati manjša in lažje obvladljiva kot pa stopnja konfliktnosti med političnimi strankami. Ob znatno večji javni podpori, kot so jo deležni politični akterji, bo imel tudi bodoči razvoj sindikalističnih strategij boljšo oporo v javnosti kot pa jo bodo imele strategije političnih akterjev, pa naj bodo še tako »duhovne«. A to je, kot rečeno, prednost zgolj v primerjavi s političnimi strankami, kar ni ne vem kakšna tolažba. Kajti odprto ostaja vprašanje, katera strategija sindikatov bo bolj perspektivna (več o strategijah gl. Stanojević).⁴

V zgornji tabeli bi opozoril na razredno strategijo, ki se zdi z vidika družbenih problemov najbolj potrebna. A je vprašanje, če je izvedljiva. Dvomi so predvsem trije:

1. logični: slabe izkušnje z ekonomistično in socialno-partnersko strategijo še niso argument za uspešnost razredne strategije

2. substantivni: čeprav je povečevanje družbenih neenakosti odraz temeljnega razcepa med delom in kapitalom, iz tega ne moremo sklepati, da je boj med delom in kapitalom možno regulirati na razrednih osnovah. Ravno v razvitem kapitalizmu je – še bolj kot kadarkoli prej v njegovi zgodovini – očitno, da so razredi zgolj kategorije, ne pa realne družbene skupine. Zato npr. tudi Piketty omenja »razred« zgolj v narekovajih in namesto razrednega boja govori o decilnem ali celo percentilnem boju.⁵ Skratka, »razred« ni ustrezna podlaga, iz katere bi bilo mogoče črpati dejansko družbeno moč in iz nje izpeljevati strategije delovanja.⁶

3. fundamentalni: najmočnejša podlaga za enotnost med sindikati je ogrožanje temeljev socialne države, ki jo določajo razmerja med obsegom in višino osnovnih pravic ter minimalno plačo. Najobetavnejša rešitev v tej smeri je uvedba UTD, univerzalnega temeljnega dohodka. Do te ideje so sindikati še vedno rezervirani, medtem ko ji je javno mnenje izrecno naklonjeno (36 % ZA in le 16 % PROTI, pri čemer je nadaljnjih 35 % premalo informiranih,⁷ da bi se opredelili; SJM ’13). Če bi sindikati podprli UTD, bi z njegovo realizacijo rešili temelje socialne države, a s tem načeli najmočnejši dejavnik svoje enotnosti. In obratno, z ignoranco do UTD se sindikati lahko začasno izognejo eroziji enotnosti zaradi treh razlogov:

– ker bo socialna država ogrožena tudi v prihodnosti

– ker je brez UTD verjetno neubranljiva

– ker se pritiski na socialno državo zaostrujejo tudi v primeru gospodarske konjunkture (v njej pa je sindikatom lažje prakticirati ekonomistično strategijo).

Če bi sindikati zaradi navedenih okoliščin združili obrambo socialne države z ignoranco do UTD, bi v tem primeru »razredno« strategijo speljali v škodljivo taktiko »čim slabše, tem boljše«.