Zmeraj, ko se na političnem bojnem polju, še posebej to velja za čas pred volitvami, soočita oba ideološka pola, torej levi in desni, se diskurz zmeraj odločneje osredinja na eno od ključnih vprašanj: kaj pa psihopatologija, mentalno zdravje teh ali onih nosilcev političnih prepričanj? Menda je to eden zadnjih poskusov doseči prepričevalno prednost, pravzaprav gre bolj za udarce pod pas v boksarskem žargonu. In kolikor bolj se bližamo končni odločitvi, torej trenutku resnice na voliščih, toliko bolj narašča tudi intenzivnost tega diletantskega etiketiranja v medijskih nastopih, ki pa je daleč od objektivne resnice. Verjetno je rekorder tukaj ameriški predsednik Donald Trump, za čigar označevanje mentalnega statusa kar noče zmanjkati deskripcij in to permanentno, že več kot leto dni po njegovi volilni zmagi. Kaj vse so mu že pripisovali! Narcisistične motnje, avtoritarni karakter, psihotične značilnosti, o jedru njegove osebnosti so napisane knjige (Michael Wolff, Bandy X. Lee), prava vojska psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov je javno razgalila njegovo osebnost.
Dosledno pa je treba razločevati mentalni status oz. morebitno psihopatologijo pri političnih voditeljih po eni strani in pri njihovih privržencih, sledilcih, po drugi. Pravzaprav se je doslej v glavnem znanstveni interes osredotočal na slednje, na prve manj. V politični psihologiji je ena od osrednjih dimenzij, pomembnih za politično vedenje, avtoritarnost nasproti demokratičnosti. Preliminarna definicija avtoritarnosti bi se glasila, da gre v osnovi za netolerantno averzijo do vsakršne drugačnosti, zaradi česar se taka oseba izrazito oklepa obstoječega družbenega reda in norm. Avtoritarnost se kaže kot submisivnost, nekritična poslušnost nekim zunanjim avtoritetam (političnim, verskim, organom prisile, nadrejenim na delovnem mestu itd.), kot agresivnost (še posebej če takšno vedenje spodbujajo ali vsaj odobravajo te zunanje avtoritete) in kot konvencionalnost (sprejemanje družbenih norm, pravil, tradicije, navad).
Kaj je patološkega v avtoritarni osebnosti?
Najprej se bomo lotili vprašanja povezanosti lastnosti avtoritarnosti s psihopatološkimi gnoseološkimi kategorijami pri sledilcih, širših množicah privržencev neke politične opcije (levica, desnica). Kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna. Že prvi pravi empirični raziskovalci na tem področju, Adorno in sodelavci, t.i. »berkeleyska skupina«, so v svojem pionirskem delu »Avtoritarna osebnost« iz leta 1950 izhajali ravno iz tega izhodišča. Seveda so bili tedaj poskusi njihovih razlag močno psihoanalitično obarvani. Po tej doktrini bi politična in socialna stališča determinirali nezavedni procesi, ne pa logika.
Če upoštevamo ugotovitev, da so praviloma osebnostne motnje, ki jih kak posameznik razvije, v veliki meri domena osebnostne strukture in se potemtakem tudi avtoritarne osebe močno razlikujejo glede specifičnih osebnostnih potez od neavtoritarnih, je za pričakovati, da bo zanje prav tako značilna specifična psihopatologija. V Adornovih raziskavah je raziskovalna skupina uporabila izključno kliničnopsihološki instrumentarij, najprej tedaj najbolj razširjen vprašalnik MMPI (Minnesota Multiphasic Personality Inventory), pa projektivne metode (Thematic Apperception Test – TAT) in nenazadnje še psihiatrične intervjuje, ter ugotovila, da so avtoritarne, etnocentrične osebe, ki so bile zelo obremenjene s predsodki do različnih etničnih manjšin oz. ras, dosegle relativno več abnormalnih skorov, kot pa tiste brez predsodkov, čeprav kakih visokih korelacij s psihiatričnimi sindromi vseeno ni bilo zaslediti. Njihov povprečni profil je bil še najbolj podoben resni, težki nevrozi. Višje rezultate so dosegali tudi na specifičnih skalah psihopatije, hipomanije, paranoje, shizofrenije, torej težjih mentalnih obolenj. Vsebino teh motenj označuje občutje viktimizacije, t.j. težnje po zaznavanju lastnih konfliktov, kot nečesa vsiljenega od zunaj ter občutek pomanjkljive kontrole nad motoriko in čuti. Svoj jaz so doživljali kot bolj odtujen. Karakteristične so bile močne kompulzije (prisilna naravnanost), rigidnost, poleg tega se je pojavljalo več somatskih težav, kot posledica potlačenih afektov. Izrazitost predsodkov in hostilnosti gre namreč skupaj z bolj primitivnimi obrambnimi mehanizmi, ki jih take osebe razvijajo (reakcijska formacija, projekcija). Ko postanejo notranji impulzi nekontrolirani, pride do izbruhov nasilja, jeze, razosebljenja. Medosebne odnose dojemajo v kategorijah nadrejenosti oz. podrejenosti.
Nasprotno so se osebe z nizkim etnocentrizmom, kot korelatom avtoritarnosti, izkazale kot bolje prilagojene, tolerantne, z manj ekstremnimi obrambnimi mehanizmi, nesprejemljive dele osebnosti so bolj doživljale kot nekaj lastnega. Njihov superego, torej ponotranjeni moralni standardi, je bil bolj konsolidiran, zaradi tega tudi več občutkov krivde, vesti, odgovornosti, pa tudi anksioznosti in depresije.
Druga skupina raziskovalcev (Freedman, Webster, Sanford), je kmalu zatem vsaj delno potrdila dognanja te slovite berkeleyske študije. Tako se je ponovno potrdila povezanost med kompulzivnimi tendencami, ki izhajajo iz analnega karakterja in avtoritarno, nedemokratično usmerjenostjo. Je pa pri avtoritarnih izpadlo nekontrolirano izražanje agresivnosti navzven kot manj značilno, občutki krivde in ponotranjena agresivnost pa bolj, kar je v nasprotju z dotedanjimi pričakovanji. Treba pa je pripomniti, da previdnost pri sprejemanju teh zaključkov nikakor ni odveč, saj je šlo zgolj za dva vzorca študentk.
Merjenje agresivnosti s pomočjo stališč
Od začetnih poskusov merjenja avtoritarne osebnosti in posledično njene psihopatologije, si je znanstvena skupnost obetala veliko. Pravzaprav mnogo preveč. Veliki začetni evforiji je namreč kmalu sledila faza streznitve in to zahvaljujoč konceptualnim in metodološkim problemom pri ugotavljanju avtoritarnosti. Tako je znanstveni interes za tovrstno raziskovalno polje kmalu upadel in miniti sta morali vsaj dve desetletji, da se je kanadski psiholog Bob Altemeyer ponovno lotil tega problema, a tokrat z drugačnim pristopom – z empiričnim proučevanjem stališč do različnih vedenjskih manifestacij samih agresivnih vzgibov.
Tako so se v mnogih njegovih raziskavah visoko avtoritarne osebe izkazale kot veliko bolj kaznovalne od manj avtoritarnih: zagovarjajo smrtno kazen, fizično kaznovanje otrok, strinjajo se z rigoroznimi kaznimi za prestopnike, a so mnogo bolj tolerantni, če ti izhajajo iz višjih slojev, kakor pa do onih iz nižjih. Skratka, do avtoritet se obnašajo mnogo bolj popustljivo, kot do vseh ostalih. Iz novejše politične zgodovine je znan primer Richarda Nixona, ko ga je še po znani aferi Watergate, potem ko je tudi že sam priznal krivdo, podpiral znaten delež Američanov, seveda predvsem v južnih državah ZDA. Drug primer predstavljajo modificirani Milgramovi eksperimenti nekritične poslušnosti, kjer je Altemeyer našel, da so avtoritarne osebe mnogo bolj brutalno kaznovale napačno izvedbo respondentov v zrežirani učni situaciji. Ena od najbolj direktnih mer agresivnosti je pripravljenost na sodelovanje pri agresivnih aktih, pogromih zoper različne manjšine. Spet se pokaže močna stopnja povezanosti med lastnostjo avtoritarnosti in zagovarjanjem takšnih, tudi najbolj nasilnih dejanj. Pri tem pa nizko avtoritarni takšne možnosti odločno zavračajo.
Na splošno velja, da bodo avtoritarni izkazali visoko agresivnost še posebej tedaj, če jih k takemu ravnanju spodbuja, ali vsaj to dovoljuje etablirana avtoriteta. To daje napadalnosti legitimnost. Verjamejo, da so določene manjšine grožnja socialnemu redu. Vendar redkokdaj izvajajo agresivno ravnanje v poštenem boju, žrtve so ponavadi same po sebi nemočne, neoborožene, manjštevilne, take, ki se ne morejo braniti. Tipično so to ženske in otroci. Je pa res, da jih strah pred povračilom lahko ustavi, kakor tudi legalne oz. socialne prohibicije kulture.
Dognanja o povezanosti med avtoritarnostjo, predsodki in psihopatološkimi sindromi
Že dolgo vemo, da so različni predsodki (etnični, rasni, do drugačnih religij, do drugačnih življenjskih stilov in nazorov itd.), tipični za avtoritarno osebnost. A že najzgodnejši raziskovalci (Fromm, Reich), so predvidevali, da obstaja tudi povezava med predsodki in psihopatologijo. Torej bi predsodki, kot nekakšna posplošena, na nobenih utemeljenih dejstvih, torej povsem neupravičena prepričanja o nekaterih drugih (drugačnih) ljudeh, temeljili na nezdravi osebnosti oz. invalidni samopodobi in zato tudi izkrivljeni predstavi drugih (npr. Ehrlich). Ta avtor je našel pomembno zvezo med nižjim samospoštovanjem, negativnimi afekti in psihološkim stresom s predsodki do manjšin. In obratno, njegove študije otrok so jasno pokazale pomembno, čeprav šibko korelacijo med zadovoljstvom s samim sabo in bolj pozitivnimi etničnimi stališči. Spet drugi raziskovalci (Bagley et al.) v seriji sedmih raziskav poročajo o predsodkih do Indijancev, ki so povezani še z višjo stopnjo nevrotičnosti in (spet) nižjim samospoštovanjem. A to še ni vse, mnogi drugi avtorji so že od 50.let prejšnjega stoletja poročali o jasni povezavi, ugotovljeni pri odraslih in sicer med predsodki do Temnopoltih in Židov ter med občutji osebne negotovosti, anksioznosti, anomije.
Jahoda pa je že zdavnaj predpostavljal, da ima predsodek v bistvu samozaščitno funkcijo, da torej ščiti posameznika pred globoko zakoreninjeno anksioznostjo, zato se te osebne težave pozunanjijo na različne “grešne kozle”, ki tako postanejo tarča negativnih stališč. Wills pa je bil prepričan, da oseba z nizkim samospoštovanjem umetno povišuje občutek lastnega čustvenega blagostanja s tem, da se primerja z manj srečnimi od sebe, torej s tistimi z dna socialne lestvice (gre za proces socialnega primerjanja). Zanimivo razlago je predlagal Greenberg, ko je uvidel v svetovnem nazoru (osebni ideologiji) funkcijo zaščite pred silno anksioznostjo, ki bi naj izhajala iz zavedanja o lastni minljivosti (strah pred smrtjo). Ko določene osebe začutijo to anksioznost, se pojavi obrambna težnja glede lastne ideologije in kulturne naravnanosti, kar avtomatično pomeni zavračanje drugih kultur.
Kljub zelo številnim začetnim raziskavam, so te praviloma odkrivale le šibke stopnje povezanosti med psihopatološkimi indikatorji in avtoritarnostjo (oz. predsodki). Nekatere študije, izvedene na zelo velikih vzorcih (npr. Altemeyerjeve, McFarlandove, tudi zgodnja Duckittova), pa pomembnih zvez sploh niso našle. Tako se ponuja nekaj razlag za to očitno nekonsistentnost. Po prvi bi naj bili problematični sami merski instrumenti, ki so večinoma merili le posamezne, izolirane dimenzije negativne afektivnosti oz. psihopatologije, drugo možnost predstavlja neupoštevanje lastnosti socialne zaželenosti, kar bistveno vpliva na rezultate. In tretjo pomanjkljivost predstavlja uporaba normalnih vzorcev v raziskavah, ne pa kliničnih, torej sestavljenih iz klientov z že ugovljenimi diagnozami. Duckitt se je tem pastem izognil, s čimer je njegova raziskava pridobila na veljavnosti in zanesljivosti. Uporabil je enega od najboljših diagnostičnih merskih instrumentov, Millonov multidimenzionalni klinični inventar (MMCI – II), vzorec pacientov s psihiatričnih klinik, učinkovito je kontroliral vpliv socialno zaželenih odgovorov. Najpomembnejše ugotovitve so bile naslednje: avtoritarnost signifikantno korelira s kompulzivno-odvisno osebnostjo in z rasnimi predsodki, kar pomeni, da v osnovi neodločne, pasivne, odvisne, nesamozavestne osebe, ki imajo tudi številne obsesivno-kompulzivne simptome (vsiljive misli, prisilna dejanja, različne fobije, pretirano redoljubnost in nagnjenje k čistoči, rigidnost), po eni strani razvijejo tudi podredljiv in odvisen odnos do neke zunanje avtoritete (avtoritarnost), po drugi pa dominanten, moralističen odnos, občutke moralne superiornosti do različnih etničnih, verskih in rasnih manjšin, ljudi z drugačnim življenjskim stilom ter spolno usmeritvijo itd., skratka predsodke. Ta prva ugotovitev je presenetljivo podobna zgodnejšim raziskovanjem t.i. avtoritarne osebnosti (Fromm, Reich, Adorno itd.) Po drugi strani pa gre še za direkten vpliv izogibalno-negativistične osebnosti na skupek negativnih afektivnih simptomov (npr. anksioznost, depresija, motnje razpoloženja), ti simptomi pa prav tako vplivajo na razvoj predsodkov. Zakaj bi ti negativni afektivni simptomi, ki jih oseba izvorno doživlja sploh privedli do predsodkov? Najbolj verjetno se zdi, da predvsem zaradi procesa generalizacije (negativni simptomi se iztečejo v generalizirano zavračanje ali negativizem do sebe in drugih, možno pa bi tudi bilo, da eksistenčna anksioznost producira negativizem do kulturno drugačnih oseb). Zelo koncizno tovrstne ugotovitve prikazuje spodnja slika s stopnjami korelacije med posameznimi spremenljivkami.
Slika 1: Duckittov model kavzalnih povezav med psihopatologijo in predsodki
Orientacija socialne dominantnosti – druga plat desničarskega ekstremizma
Kot smo omenili prej, je pri raziskovanju ideoloških prepričanj zmeraj potrebno upoštevati dva aspekta: vlogo dominantnega voditelja in vlogo submisivnega privrženca. Do sedaj je bila pozornost osredotočena na slednjega. Ali potemtakem obstaja tudi psihopatologija dominantnih oseb z desne provenience, npr. idejnih očetov kakega masovnega gibanja, voditeljev, populističnih agitatorjev, oz. “prerokov prevare”, kot jim pravita nemška sociologa Lowenthal in Guterman? In v čem se ta kaže?
Pratto in Sidanius sta v 90. letih razvila koncept in merski instrument, imenovan SDO, kar bi pomenilo orientacijo k socialni dominantnosti. Čeprav se zdi, da je ta tesno povezana s prej omenjeno avtoritarnostjo (RWA – “Right-wing Authoritarianism”), pa raziskovalni podatki močno sugerirajo, da gre v bistvu za dvoje različnih pojmov. Kar je najpomembneje, avtoritarnost se zmeraj nanaša na submisivnost, na slepo poslušnost in privrženost etabliranim avtoritetam, na avtoritarno agresivnost do drugačnih in na konvencionalnost, t.j. podložnost obstoječim socialnim normam, vrednotam in redu, socialna dominantnost (SDO) pa ni nič drugega, kot orientacija k odnosom znotraj neke skupine, ki temelji na hierarhični miselnosti. Pri slednji gre za sprejemanje vrednostnega sistema socialne neenakosti in za inherentno pravico močnejših članov družbe, da dominirajo nad šibkejšimi. Takšne osebe visoko cenijo moč, vpliv, družbeni položaj, dosežke in so nagnjene k hedonizmu. Sprejemajo najbolj izrojen darvinistični svetovni nazor, kjer jim svet ne pomeni nič drugega, kot kompetitivno džunglo (“dog-eat-dog world”), kjer so vsi proti vsem in kjer samo zmaga šteje.
Tako RWA, kot SDO sta imanentno desničarska pojava, čeprav, kot smo videli, zaradi globlje motivacijske osnove, v bistvu zelo različna, skratka gre za dve ločeni dimenziji. Še najboljša prispodoba bi bila ta o gospodarju in hlapcu. Prvi vihti bič v roki in si utira pot skozi kompleksno družbeno tkivo, hrbet drugega pa je tega biča “vajen in željan”. Ali pa tista o “prerokih prevare” (Lowenthal, Guterman) in “sovražnikih svobode” (Adorno, Altemeyer). V psihoanalitičnem jeziku bi šlo za sadomazohistični odnos (v neseksualnem pomenu besede). Najbolj referenčni model pa je danes tisti, ki ga ponuja že prej omenjeni novozelandski psiholog John Duckitt. V osnovi gre za razvoj dveh različnih svetovnih nazorov, ki pa se iztečeta v homogen vedenjski vzorec: sprejemanje in celo pripadnost ekstremnim desničarskim politikam oz. organizacijam, visoka stopnja etnocentrizma, nacionalizma, nestrpnost do drugačnosti in seveda predsodki vseh vrst. Desničarski podredljivi avtoritarneži (RWA) so tekom svoje najzgodnejše socializacije pridobili specifičen pogled na svet, kot na nekaj strašljivega, ogrožajočega, nestabilnega in nevarnega, desničarski populistični leaderji (SDO) pa svojo dominantno orientacijo, kot posledico socializacije v visoko kompetitivnem okolju, kjer ni bilo prostora za sočutnost in solidarnost. Spodnja slika prikazuje opisani kavzalni model:
Slika 2: Dualni motivacijski model ideologije, politike in predsodkov
Potem, ko smo v zgornjih odstavkih izpostavili psihopatološke korelate avtoritarne osebnosti (RWA), se sedaj kaže vprašati še, ali lahko potrdimo, da določene psihopatološke motnje označujejo tudi tiste osebe z izrazito orientacijo k socialni dominantnosti? Najnovejše raziskave v zadnjem desetletju temu pritrjujejo. Avtorji poročajo o t.i. “mračni triadi” (Dark Triad), t.j. o najbolj patoloških, izkrivljenih vidikih osebnosti, katere najbolje, kot že samo ime pove, označuje troje subkliničnih osebnostnih potez: psihopatija, narcisizem in makiavelizem (po N. Machiavelliju). Tako psihopatijo označuje impulzivnost, neusmiljenost, izkoriščevalnost, medosebna manipulativnost, iskanje stimulacij, pa seveda nizka stopnja empatije in odsotnost vesti oz. občutkov krivde. Zelo izrazite psihopatske osebe so obenem še antisocialne in negativno nastrojene do drugih. Narcisizem označuje pretiran občutek lastne vrednosti in pomembnosti, pa superiornost nad drugimi, občutja grandioznosti, nenehno iskanje pozornosti. Gre za neke vrste ekscesno ljubezen do sebe samega. In nenazadnje, makiavelizem, kot izrazita tendenca po maksimiranju lastne koristi na račun drugih, kot izkoriščanje, goljufanje, laganje in manipulacija ter odsotnost slehernih moralnih norm. Hodson s sodelavci ugotavlja, da je SDO res signifikantno povezana s to “mračno triado”, torej z najbolj patološkimi vidiki osebnosti, ki se izkažejo za latentni faktor pri napovedovanju antiimigrantskih stališč oz. predsodkov nasploh.
Ali je možno terapevtsko vplivati na predsodke?
Videli smo, da so predvsem desničarska ideološka stališča v navezavi s specifično osebnostno psihopatologijo tista, ki producirajo predsodke in so seveda potemtakem odgovorna za celi spekter družbeno najbolj škodljivih pojavov (etnocentrizem, nacionalizem, rasizem, desničarski ekstremizem). Ob tem spoznanju ne moremo kar z neznosno lahkotnostjo zanemariti odgovornost resnično demokratične družbe, da zajezi tovrstne pojave. In eno od ključnih vprašanj pri tem je, kakšne metode so na razpolago.
Socialna psihologija že zelo dolgo pozna praktične, edukativne metode, s katerimi je moč zmanjšati ali celo povsem odpraviti predsodke. Seveda je odločilnega pomena, kako trdno so ti zakoreninjeni v jedru osebnosti. Tako je Gordon Allport že v davnih 50. letih prejšnjega stoletja v svoji klasiki “Narava predsodka” (The Nature of Prejudice), klasificiral nekatere uspešne psihološko-edukativne tehnike. Najprej omenja t.i. springfieldski načrt medkulture edukacije v ameriških javnih šolah tik pred začetkom II. svetovne vojne, ki je s svojim ambicioznim kurikulumom še danes nenadkriljiv primer tega, kaj vse je možno storiti v boju zoper rasizem. Uporabljene pedagoške tehnike so bile zares raznovrstne: od klasičnih lekcij v razredu, prikazovanja različnih filmov, dram in ostalega gradiva, ki je vzbujalo identifikacijo z zatirano rasno manjšino, pa do akcijskega učenja s pomočjo terenskih raziskav in sodelovanja s socialnimi centri ter dela na konkretnih skupnostnih projektih, nadalje organiziranja raznih festivalov, razstav, spektaklov, še posebej pomembni so bili uporabljeni principi skupinske dinamike, vključujoč diskusijo, sociodramo, skupinske treninge ter nenazadnje še izvedbo konferenc, terapevtskih intervjujev in svetovanja. Zdi se, da so bile najučinkovitejše bolj indirektne metode, npr. udeležba v realističnih situacijah. Pridobivanje faktografskega znanja se izkaže za manj uspešno, čeprav se ga v praksi pogostokrat ne moremo izogniti. So pa zato toliko bolj primerni programi, ki temeljijo na direktnem kontaktu in izkušnjah z manjšinami, ki so tarče predsodkov. Najbolje se obnesejo konkretni skupni projekti z mešanimi timi. Mnogo kasneje sta Pettigrew in Tropp v svoji metaanalizi, ki je vključevala čez 500 različnih posamičnih raziskav, dokazala, da imajo takšni programi direktnega kontakta zanesljive učinke pri redukciji predsodkov do različnih skupin. Zanimivi so še sosedski festivali, ki privabijo ljudi različnih kultur in vzbudijo občutke skupnosti. Allport še posebej izpostavlja igro vlog in ostalih tehnik vzbujanja empatije v okviru skupinske dinamike. Izboljševanje veščin v medosebnih odnosih ali pa principi demokratičnega vodenja imajo blagodejne učinke.
Rubin pa je v 60. letih opravil raziskavo, v kateri je eksperimentalni skupini nudil dvotedenski intenzivni tečaj iz treninga senzitivnosti, kontrolni skupini pa ne. Res se je pokazala razlika in sicer se je pri prvih znatno povečalo sprejemanje samega sebe, znižali pa so se predsodki. V kontrolni skupini teh efektov ni bilo opaziti. Trening senzitivnosti namreč daje udeležencem psihološko podporo, priložnosti za testiranje realnosti in samovpogled, posamezniki lahko varno raziskujejo tudi najbolj skrite vidike svoje duševnosti. Tekom skupinskih seans se vzpostavi vzajemno zaupanje, posamezniki pričnejo v večji meri sprejemati tudi svoje manj zaželene lastnosti. S tem odpadejo tudi razlogi za vzdrževanje predsodkov. Podobne učinke je pričakovati tudi v znani Rogersovi nedirektivni, h klientu usmerjeni psihoterapiji, ki pa je individualna metoda.
Odmevno študijo sta kasneje izpeljala še Grossarth-Maticek in Eysenck, ko sta najprej z vprašalnikom ugotavljala predsodke do različnih subjektov (npr. do Židov, Arabcev, Slovanov, Američanov, kristjanov, komunistov itd.). Nato sta izločila tiste poskusne osebe z vsaj enim izrazitim predsodkom in jih po slučaju razvrstila v eksperimentalno in kontrolno skupino, kar je običajni postopek pri znanstvenem eksperimentiranju. Sledila je krajša implementacija kognitivno-vedenjske terapije v prvi skupini, ob koncu eksperimenta pa ponovno merjenje v obeh skupinah in sicer po šestih mesecih, potem po enem letu in še po dveh letih. Pomembno je pripomniti, da so poskusnim osebam v eksperimentalni skupini ponudili te terapevtske treninge kot pomoč pri krepitvi zdravja in ne za redukcijo rasističnih stališč! Rezultati so naravnost neverjetni in so prikazani na spodnjem grafu:
Slika 3: upad predsodkov kot posledica psihoterapevtskih ukrepov
Dosti novejša je uporaba principov kognitivno-vedenjske terapije v intervencijah redukcije predsodkov, avtorjev Birtelove in Crispa. Metodo mentalne imaginacije sta pred nekaj leti uporabila za promocijo tolerantnosti in zmanjševanja diskriminacije. Potrjeno je, da tudi navidez manj učinkovita metoda, kot je to zgolj mentalna simulacija socialne interakcije s člani diskriminiranih skupin, če jo primerjamo s široko uveljavljenim neposrednim kontaktnim pristopom, prav tako bistveno zniža nivo predsodkov in sicer zaradi tega, ker gre za neposreden vpliv na negativne emocije, kot je to npr. anksioznost. Prav ta pa lepo pokaže, da imajo predsodki in problemi mentalnega zdravja (npr. depresija, motnje razpoloženja) skupno osnovo.
Zaključimo lahko, da odpravljanje predsodkov bistveno vpliva na mentalno zdravje in nasploh na čustveno blagostanje (wellbeing), kar nima le neposrednih pozitivnih učinkov na posameznikovo eksistenco, ampak tudi na socialne in ekonomske vidike širše skupnosti. In nasprotno: razmah rasistično in nacionalistično motiviranega nasilja (t.i. hate crimes), čemur smo priča v zadnjih dveh letih v ZDA, je lep dokaz, kako destruktivne učinke ima populistična politika ekstremne desnice. Ocenjujejo, da je danes 6 od 10 storjenih zločinov uperjenih zoper diskriminirane skupine (Žide, muslimane, istospolno usmerjene). Cena, ki jo plačuje celotna družba zaradi nedemokratične orientacije (RWA, SDO) znatnega dela populacije je preprosto previsoka, da bi še naprej dovoljevala ignoranco ali hlinjenje nevednosti ključnih družbenih odločevalcev.