Slovenija, kot večina ostalih držav za samo sebe trdi, da je pravna država.
Bojda deluje v skladu s svojimi zakoni, kar naj bi pomenilo, da jih spoštuje.
Dejansko pa to vsaj v Sloveniji ne drži.
Če nekoliko pobrskamo po zgodovini razvoja in uveljavljanja ideje „pravna država“ lahko dokaj hitro naletimo na dobrih 200 let star dogodek, ki velja za najpomembnejšega utemeljitelja pravne države – francosko revolucijo (1789).
Ta je namreč, med drugim, začela s procesom ukinjanja dotedanjega stanovskega prava, v katerem je za različne stanove veljala tudi različna zakonodaja s pravom, kot ga razumemo (ali naj bi ga razumeli) še danes, namreč pravom, ki velja za vse enako.
„Za vse enako“ je že tedaj, in naj bi tudi danes, veljalo tudi za oblastnike in oblast, ne glede na njihove oblike (monarhija, republika, demokracija ….).
V sedaj obstoječih oblikah demokratične ureditve naj bi torej veljalo vsaj to, da mora država, torej njena na kateri koli način že legitimirana oblast nujno dosledno upoštevati ne le lastne zakone, ampak tudi pravila, ki si jih je sama določila prav za oblikovanje, sprejemanje in uveljavljanje teh zakonov, če želi imeti pravico do pojmovanja same sebe kot „pravne države“.
Država, ki resda uveljavlja načelo enakosti državljanov pred zakonom, sama pa teh svojih zakonov ne spoštuje, je daleč od tega, da bi se smela pojmovati kot pravna država.
V tem smislu je marsikje, vsekakor pa v Sloveniji, potrebno urediti kopico zadev, ki so sedaj bodisi neurejene bodisi slabo urejene.
O nekaterih nedoslednostih in nezakonitostih delovanja države Slovenije si lahko preberete v prispevku »Referendum o migrantih«, sedaj pa bi se rad lotil nekaj pomembnih vprašanj, povezanih s to tematiko.
K temu pisanju me je spodbudil članek o razsodbi Ustavnega sodišča RS, sprejeti dne 6. januarja 2016, s katerim to sodišča razveljavlja svojo lastno razsodbo sprejeto leta 2001, objavljen v Delovih Ozadjih, Delo, 14.3.2016, str. 25 (Je bil storjen prvi korak k privatizaciji šolstva?).
Gre za razsodbo US RS o obveznosti države, da delno ali v celoti financira delovanje zasebnih šol v Sloveniji.
Medtem, ko je leta 2001 razsodilo, da je neenako financiranje delovanja zasebnih šol usklajeno z Ustavo RS je na omenjeni dan razsodilo drugače in odločilo, da mora država v celoti financirati delovanje tako javnih kot zasebnih šol.
Ti diametralno nasprotni razsodbi iste odločitve o istem vprašanju odpirata vrsto vprašanj.
Lahko se vprašamo, kako je pravzaprav napisana ta naša Ustava, če lahko ista državna institucija, ki vendarle velja za najvišjo avtoriteto na področju razlaganja Ustave in njenega uveljavljanja o istem vprašanju odloča diametralno nasprotno?
Tudi če se strinjamo, da so se v teh nekaj letih razmere krepko spremenile, lahko vsaj domnevamo, da se Ustava ni. Da so njena določila povsem enaka, kot so bila pred 15 leti.
Morda naivno, a vendarle bi navaden državljan Slovenije lahko menil, da bi za diametralno nasprotno razsodbo US morala pred tem biti spremenjena tudi Ustava RS.
Lahko pa se vprašamo tudi, ali je institucija Ustavno sodišče RS dejansko to, kar naj bi bila, namreč varuh z Ustavo zajamčenih pravil urejanja naših medsebojnih odnosov?
Vsaj sumljivih, če ne že dejansko spornih razsodb tega najvišjega pravnega organa v naši državi je namreč kar nekaj. Pa tudi neupoštevanja izvršnih organov, od parlamenta in vlade do „nižjih“ ravni, torej neizvajanja lastnih zakonov, vključno z Ustavo RS, je kar veliko.
Konec koncev tudi ta, četudi vsaj nenavadna, če že ne sporna razsodba US RS, ni upoštevana, o čemer poroča isti vir.
V redu, nismo izvedenci za ustavno pravo in lahko sprejmemo, da nam nekatere razsodbe US RS pač niso všeč iz katerih koli razlogov že, da pa so usklajene z Ustavo RS, četudi nam tudi vsaj nekatere rešitve, ki jih vsebuje ta temeljni pravni dokument naše države v neki trenutni okoliščini, ne ustrezajo.
Lahko se tudi tolažimo, da, četudi nam v danih razmerah takšna odločitev tega sodišča ne samo ni všeč, ampak jo imamo za dobesedno škodljivo, nam bo enaka razsodba v nekih drugačnih okoliščinah nadvse pogodu.
Zelo težko pa je sprejeti dejstvo, da ista institucija o istem vprašanju na temelju povsem istih pravil (in načel) odloča včeraj tako, danes povsem drugače in jutri morda še na kak povsem tretji način.
Takšno delovanje tega našega najpomembnejšega varuha prava nas očitno vrača v razmere, kakršne so obstajale daleč pred na začetku omenjeno francosko revolucijo. Razmere, v katerih so za nekatere skupine ljudi veljala ena, za drugo skupino druga in za naslednje skupine spet povsem drugačna pravila.
Branko Gerlič