4. 8. 2014 Zofijina bodica

“Pravičnost je stvar človečnosti. Ne smemo dovoliti, da je izločena iz kateregakoli elementa človekovega delovanja”

Protestno pismo zaradi kaznovanja udeležencev nogometne tekme in zaradi logike, da se na športnih dogodkih, na katerih igrajo izraelske ekipe ne bi smelo izražati političnih mnenj

Najprej obnovimo nekaj dejstev.

V sredo, 30. 7. je pred nogometno tekmo med NK Maribor in izraelskim klubom Maccabi Tel Aviv potekal miroljuben protest, s katerim smo udeleženci skušali izraziti svojo solidarnost do Palestincev v Gazi, ki so od 7. julija tarče izraelske vojaške ofenzive na Gazo, v kateri je po podatkih Združenih narodov do trenutka, ko to pišemo, umrlo 1263 oseb, od tega 852 civilistov.

Po protestu, ki je potekal mirno, se je nekaj udeležencev protesta udeležilo tudi nogometne tekme. Ker so med spremljanjem tekme želeli izkazati svojo solidarnost s trpečimi v Gazi, so razprli manjšo palestinsko zastavo in nekaj na papir narisanih palestinskih zastav. Po besedah udeležencev dogodka, so varnostnikom ob opozorilu mirno izročili zastave in naprej spremljali tekmo, nato pa je ob začetku odmora v njihov del tribune prišlo več kot pet s ščitniki in neprebojnimi jopiči opremljenih policistov, ki so zahtevali, da jim sledijo pred štadion, kjer so bili podvrženi dolgotrajnemu postopku (na tribune so se vrnili šele ob koncu druge polovice tekme), v katerem jim policisti nekaj deset minut niso znali pojasniti, česa jih obdolžujejo. Na koncu so jim izročili plačilni nalog v višini 250 evrov na osebo zaradi motenja oz. oviranja prireditve po 38. členu Zakona o javnih zbiranjih.

Na spornost izrečene kazni so nato opozorili mnogi. Nemara velja izpostaviti stališče profesorja ustavnega prava na mariborski pravni fakulteti, dr. Jurija Toplaka in novinarke Večera Dragice Korade. Dr. Jurij Toplak je povedal naslednje: “Ločiti velja pravila društva in pravila države. Če udeleženec dogodka, ki ga organizira društvo, krši pravila društva, to še ne pomeni, da je kršil zakon. V tem primeru obiskovalci morda res niso spoštovali pravil nogometnega kluba in pravil društva iz Švice, imenovanega FIFA, a to niso državni predpisi in njihova kršitev ne predstavlja prekrška. Do prekrška pride šele, ko obiskovalec stori dejanje, ki je z zakonom prepovedano. Prepovedano pa je dejanje, ki moti ali ovira potek tekme. Tekma je tekla, kolikor vem, brez prekinitve. Če organizator meni, da udeleženec njegovega dogodka krši društvena pravila, lahko postopa skladno s pravili društva. Da policija kaznuje udeležence po navodilu organizatorja dogodka, ne da bi preverila, ali je bil kršen poleg društvenih pravil tudi zakon, pa je seveda nesprejemljivo.”

Dragica Korade pa je v Večeru odlično opozorila na “paradoksalnost sveta, v katerem vlada na stadionih mir, vse okrog pa tisti, ki si ne pustijo pokvariti užitka v igri, sejejo nemir. Perverzija, s katero imamo tu opravka, je prišla do svojega izraza v sredo zvečer v Ljudskem vrtu: medtem ko pod Izraelskimi bombami v Gazi umirajo ljudje, slovenski specialci skrbijo za to, da lahko Izraelci v miru igrajo nogomet. […] Tej perverziji se je v sredo priklonila slovenska policija, slovenska politika in slovenska država.” (Večer, 1. avgusta, 18)

V društvu Zofijinih ljubimcev podpiramo obe zgornji izjavi in smo ogorčeni nad ravnanjem policije, ki se je v tem primeru podredila UEFA pravilom. Prav tako smo ogorčeni nad argumentacijo NK Maribor, ki se po eni strani sklicuje na odgovornost organizatorja, predvsem pa na logiko, na katero opozarja Dragica Korade, da politika nima vstopa na športni spektakel. Sicer se lahko s tem stališčem na splošno strinjamo, toda ali se lahko strinjamo v vseh primerih?

V nadaljevanju se bomo naslonili na razmišljanje Dragice Korade in ga samo še nekoliko razvili. Zamišljajte si v ta namen, da je v II. svetovni Nemčija zmagala in povsod vsilila svoj nečloveški režim. Prav tako si zamislite, da v Evropskem prostoru obstajajo redka žarišča odpora in da je eno takšno na Štajerskem. Predstavniki režima te točke upora jemljejo zelo resno, zato jih ogradijo, nad prebivalstvom pa izvajajo ukrepe genocidne politike. Športniki tega režima se vsak dan udeležujejo različnih športnih prireditev, ki jih redki entuziasti poskušajo tako ali drugače sabotirati in problematizirati. Ali bi argumentacija oblasti, da športa in politike ne gre mešati vzdržala? Z vsem tem v mislih se ozrite na Gazo, saj ni Gaza nič drugega kot največje koncentracijsko taborišče na svetu. V to se lahko prepričate ob številnih pričevanjih samih Palestincev, Izraelcev, ki se ne strinjajo s politiko države Izrael, angažiranih ljudi po svetu, vključenih v gibanje BDS, aktivistov itd. Kdor ne verjame, si naj pač ogleda film Roadmap to Apartheid, v katerem avtorji predstavijo politiko do temnopoltih v nekdanji Južnoafriški Republiki in politiko Izraela do Palesticev. Ali, nemara še bolje, kdor ne verjame, naj vzame v roke knjigo Obleganje Gaze Erika Valenčiča ali bere pričevanja Boštjana Videmška, če omenimo samo ta dva novinarja, ki sta bila na licu mesta.

Odlomek iz knjige Erika Valenčiča boste našli tule: http://www.bds.si/index.php/blokada-gaze. Nekaj uvodnih besed pa navajamo sami: “Tel Aviv vztraja, da je blokado Gaze uvedel zaradi Hamasa, čeprav celo najvišji izraelski politiki sami javno priznavajo, da je zapora pravzaprav namenjena palestinskemu ljudstvu. Prejšnji premier Ehud Olmert je po navajanju številnih izraelskih medijev dejal: »Prebivalcem Gaze ne bomo dovolili, da živijo udobno in prijetno.« Glede konkretnih posledic zapore pa je še dodal: »Kar se mene tiče, lahko ljudje tam hodijo peš.« Obleganje Gaze se seveda nadaljuje tudi pod novim izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem, ki do zdaj ni pokazal tako rekoč niti trohice razumevanja za trpljenje Palestincev. V njegovi koaliciji je tudi stranka Šas, pripadniki katere Palestince javno označujejo za »dvonoge živali« in »kače, ki jih je treba pobiti«, boga pa pozivajo, naj »uniči vse Arabce«. Zaporo Gaze je mogoče v tem političnem kontekstu opisati kot počasno, brezčutno davljenje tamkajšnjega prebivalstva. Gre za namerno politiko »brez blaginje, brez razvoja, brez humanitarne krize«, kot jo je s temi besedami leta 2006 začel razvijati takratni in sedanji izraelski obrambni minister Ehud Barak. Gre torej za načrt, da se Gaza komajda ohranja pri življenju. Izraelski organizaciji Giša je oktobra 2010 na podlagi zakona o dostopnosti informacij uspelo pridobiti tajne dokumente ministrstva za obrambo, v katerih so navedeni matematični izračuni, koliko časa je potrebnega, da prebivalstvu v Gazi zmanjka vseh osnovnih zalog, nujnih za preživetje, oziroma, kot je zapisano, »da mu zmanjka zraka«. To je še eden v dolgi vrsti dokazov, da pri zapori Gaze ne gre za boj proti Hamasu, čeprav je uradno stališče Izraela še vedno takšno, temveč za vojno proti celotnemu tamkajšnjemu prebivalstvu. To je tudi samo po sebi razvidno s seznama prepovedanih stvari; najbrž je jasno, katera skupina ljudi je bila tarča prepovedi uvoza igrač.”

V nadaljevanju preberemo, da so v različnih obdobjih na seznamu prepovedanih stvari bili tudi mineralna voda, sokovi, marmelada, začimbe, kreme za britje, čips, keksi in bomboni itd. Vse v duhu izračuna, koliko kalorij dnevno potrebuje človeško bitje, da se za silo vleče okoli in postane motivirano za izselitev, kar je v resnici cilj izraelske politike.

Zato, vidite, izražamo popolno podporo udeležencem dogodka, ki se bodo nad izrečeno kaznijo pritožili. Zato menimo, da obstajajo primeri, ko športni dogodek ne more ostati izoliran od političnega dogajanja. Nogometaši Maccabija namreč niso predstavljali le sebe, svoje soseske ali ideje športa, predstavljali so klub iz Izraela, klub države, ki izvaja politiko kakršno smo orisali zgoraj. Da je temu tako, je najbrž jasno vsakomur. Tudi uspehi slovenskih športnikov niso le uspehi njihovih sosesk, vasi, klubov. Športni novinarji sami pogosto izrečejo frazo, da so naši športniki največji ambasadorji države Slovenije. Za izraelske športnike najbrž velja podobno, tako da ločitev športa od drugih funkcij, ki jih športniki opravljajo le ni tako jasna, kot bi sedaj radi uveljavili v NK Maribor. In sploh, ali bi v času apartheida v Južnoafriški republiki lahko prišel v Maribor igrat klub iz te države?

Nevtralnost, ki se sklicuje na ločevanje športa in politike, je potemtakem še kako jasna politična (interesna) opredelitev. Pomeni, kot opomni Dragica Korade, da je svetovni javnosti na določenih mestih (stadionih) in v določenem času (med tekmo) odvzeta pravica do protestiranja. Biti bi morali tiho, ali se kot duševni amputiranci navduševati nad spektaklom, medtem ko se istočasno, a na drugem kraju (v ograjeni Gazi), dogajajo zločini proti človeštvu, kjer se ubija na stotine civilistov (med njimi mnogo otrok), kjer se rušijo civilni objekti, šole, zdravstveni domovi itd.

Preden sklenemo, opozorimo še na gibanje BDS (bojkotiraj, dezivenstiraj, sankcioniraj). Njihova spletna stran je dostopna na povezavi: http://www.bds.si/, iz nje smo vzeli tudi odlomek iz knjige Erika Valenčiča. Osnovna ideja gibanja je, da ozaveščeni državljani sveta ne le ne kupujejo izdelkov izraelskih podjetij, temveč bojkotirajo tudi vse prireditve, na katerih sodelujejo predstavniki države Izrael, ki torej tako in drugače predstavljajo Izrael. V primeru Južnoafriške republike je bilo gibanje BDS dokazano uspešno in tudi v primeru Izraela zadnje čase kaže prve otipljive rezultate. Le slovenski državi oziroma njenim predstavnikom (v tem primeru policiji) to še ni očitno.

Sklenimo. Pravičnost je stvar človečnosti. Ne smemo dovoliti, da je izločena iz kateregakoli elementa človekovega delovanja.

Zofijini ljubimci

Oznake: