Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike smo v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Pekarno-magdalenske mreže, Iniciativo za demokratični socializem in AGD Gustaf, ob štirideseti obletnici vojaškega udara v Čilu, priredili javno tribuno z naslovom »Pozabljeni 11. september«, ki je 11. septembra 2013, potekala v dvorani Gustaf.
Na javni tribuni so s kratkimi prispevki nastopili Ana Štromajer, Anej Korsika, Franci Pivec in Simon Tecco. Tribuno je povezoval Miha Andrić. Sledila je razprava.
Vse od leta 2001 in napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. september povezujemo s tem dogodkom. Pred štiridesetimi leti, leta 1973, pa se je v Čilu zgodil neki drug, še precej bolj dramatičen 11. september, ki je le redko deležen pozornosti, ki si jo zasluži. Vojaški udar, ki se je tistega dne zgodil v Čilu, je strmoglavil demokratično izvoljenega Salvadorja Allendeja in ustoličil generala Augusta Pinocheta. Čile, nekoč ena najtrdnejših parlamentarnih demokracij na celini, ki so jo sicer nenehno pestile vojaške diktature, je tako po oseminštiridesetih letih demokracije naslednjih šestnajst let, vse do leta 1990, tudi sam trpel neizprosno preganjanje vseh, ki so se še naprej borili za demokracijo. V času Pinochetovega režima je bilo interniranih okrog 80.000 političnih zapornikov, ubitih več kot 3.000 državljanov in mučenih vsaj 30.000 ljudi. Prav to je obdobje, ki ga je neoliberalna šola čikaških ekonomistov na čelu z nobelovcem Miltonom Friedmanom poimenovala »čilski čudež«.
Salvador Allende, leta 1970 prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik v Latinski Ameriki, pa je v svoji kratki, triletni vladavini za najrevnejše nedvomno ustvaril več čudežev, kakor so jih ti bili deležni kasneje, ko je država ponovno postala marioneta imperialnih interesov ZDA. Allendejevi vladi je že v prvem letu uspelo močno znižanje stopnje brezposelnosti, hkrati pa opazno zvišanje plač. Številne družbene skupine, ki so bile prej izvzete iz socialne pomoči, so to spet začele dobivati. Vdovam, invalidom, sirotam in starostnikom je vlada povišala pokojnine. Država je poskrbela tudi za kakovostnejšo prehrano otrok in poltretjemu milijonu otrok brezplačno omogočila pol litra mleka na dan. Vse to so bili pomembni socialni ukrepi, ki jih pred Allendejem ni bilo.
Koalicija Ljudske enotnosti, ki jo je vodil Allende, se je lotila tudi obsežnih programov nacionalizacije rudnikov bakra, najpomembnejše izvozne surovine Čila. Rudniki, ki so bili prej v lasti korporacij iz ZDA, so zdaj postali čilski. Koalicija je začela oziroma nadaljevala tudi z obsežno zemljiško reformo in med najrevnejše kmete prerazdelila 59 % agrikulturnih zemljišč, ki so bila prej v lasti veleposestnikov. Med naprednimi reformami je bila tudi visokošolska, ki je večtisoč najrevnejšim omogočila študij in v izobraževalni sistem vključila tudi staroselsko indijansko skupnost.
Ni presenetljivo, da so vse te politike izzvale nezadovoljstvo pri tistih, ki so bili prej dolga desetletja navajeni privilegijev. Pri argumentu, da so jim s tovrstnimi naprednimi politikami kršene osnovne človekove pravice, so jih spodbujale tudi ZDA, katerih imperialne apetite je Allendejeva vlada prav tako močno omejila. Skupaj s tem moramo imeti v mislih tudi dejstvo, da sama koalicija Ljudske enotnosti ni imela povsem homogenih idej o nadaljnjem razvoju države. Medtem ko so Allende in komunistična partija zagovarjali zmernejši prehod v socializem in sklepanje kompromisov z deli meščanstva, so skrajnejše struje čilske socialistične stranke zagovarjale diktaturo proletariata. Zaradi tovrstnih napetosti je postalo jasno, da prevzem oblasti še ni prevzem resnične politične moči. Še očitneje je to postalo pri vprašanju oboroženih sil, ki so kljub ustavno zapovedani nevtralnosti na koncu stopile na stran sil vojaškega udara. O ameriški vpletenosti v udar največ pove izjava takratnega zunanjega ministra ZDA Henryja Kissingerja, da ZDA niso bile neposredno vpletene, so pa ustvarile vse pogoje za vojaški udar.
Z javno tribuno, posvečeno štirideseti obletnici vojaškega udara, želimo podrobneje raziskati ekonomsko-politični kontekst v Čilu pred letom 1970, socialne in ekonomske vidike Allendejeve politike ter recepcije udara v Čilu pri napredni slovenski mladini in s tem obeležiti spomin na neupravičeno pozabljeni 11. september.
Videoposnetek prireditve (vir: IDS):
Po javni tribuni smo prikazali dokumentarni film The War on Democracy (2007).
»The War on Democracy« (2007), režija Christopher Martin in John Pilger, 96 minut; španščina, angleščina; slovenski podnapisi.
V »The War on Democracy« (2007) Pilger meni, da pripoveduje univerzalno zgodbo. Na že prepoznaven način, skozi doživeta priznanja in številne arhivske posnetke, analizira in razkriva kako je bila demokracija izgnana iz dežel Latinske Amerike. Sporoča, da pohlep in moč, ki ju poseduje »imperij« ni nepremagljiv in da je prava moč demokracije v ljudeh.
John Pilger je razvil svoj sloves skozi novinarsko delo, številne knjige in dokumentarne filme. Posebej je znan po raziskovalnih dokumentarcih o Kambodži in Vzhodnem Timorju. Deloval je kot vojni dopisnik iz Vietnama, Kambodže, Palestine, in tako naprej. V vseh svojih akcijah je Pilger oster kritik zahodne zunanje politike, še posebej nasprotuje ameriški zunanji politiki, za katero meni, da jo vodi imperialistična logika. Pilger je tudi oster kritik institucij in ekonomskih smernic, ki danes strukturirajo moderno novinarstvo. Več o tem si lahko preberete tudi na http://www.zofijini.net/modrost_konec.
Nobelovec Harold Pinter je o njem povedal: »John Pilger je brez strahu. Z vztrajno pozornostjo na dejstva, na dan izkoplje umazano resnico in jo pove takšno kot je.« Prav tako je seveda deležen tudi negativnih kritik. Novinar Auberon Waugh je zanj skoval glagol »to pilger«, kar bi naj pomenilo, posredovati informacijo na senzacionalistični način, da bi tako dosegel določen cilj. Noam Chomsky je to smešenje komentiral kot edini možni odziv novinarjev, ko so soočeni s krutimi dejstvi o ameriški zunanji politiki, kot jih predstavlja Pilger.