0 Uvod
»Pornografija« v umetnosti. Zdi se, da bi takšno kombinacijo besed lahko označili kot nenavadno. Morda zaradi tega, ker je pornografija po splošnem prepričanju nekaj banalnega, trivialnega in plitkega, nekaj, kar hitro zbudi pozornost in služi neposredni in kratkotrajni potešitvi, umetnost pa je s svojo emocionalno in psihološko globino, močno sugestivnostjo, spodbudo h kontemplaciji in estetsko izkušnjo, njeno diametralno nasprotje. Ravno zaradi tega lahko rečemo, da živimo v času, ko se pornografija in umetnost strogo ločujeta. Pa med njima, kljub pripisanim oznakam, res obstaja ostra meja?
I »Pornografska« umetnost
Besedna zveza »pornografska« umetnost je sestavljena iz pojma pornografija in pojma umetnost. Nobenega od teh dveh pojmov ni lahko definirati, če ju je sploh možno, zato moramo priznati, da je definicija »pornografske« umetnost vse prej kot majhen zalogaj. Poglavitna težava je v tem, da mora biti neko likovno delo, da bi ga označili za »pornografsko« umetnino, hkrati umetnina in pornografija, to pa vsaj na prvi pogled terja, da uteleša med seboj nezdružljive atribute.
Ker naš namen ni definirati, kaj je umetnost oziroma umetnina, in ker so bile o tem vprašanju napisale cele knjige, pa nismo nič bliže dokončnemu odgovoru, bomo za namene tega članka umetnino definirali kar s pomočjo sicer preozke in preširoke institucionalne teorije umetnosti.
Razmišljanje, da je eksistenca umetnosti odvisna od teorij, je temelj institucionalne teorije. Po vzoru Dickiejeve definicije velja neka stvar za umetnino, če je artefakt in če ji je oseba, ki je za to pristojna zaradi položaja, ki ga zaseda znotraj sveta umetnosti, podelila status umetnine. Tak pristop ustreza J. L. Austinovi teoriji performativov v filozofiji jezika. S performativi imamo v mislih izjavi, kot sta: »Obljubim, da…« in »Razglašam, da…«. Gre za izjavi, s katerima izrekamo dejstva in ta dejstva hkrati tudi ustvarjamo. Lep primer izrekanja in ustvarjanja dejstva je razglasitev sklenitve zakonske zveze. Ne smemo pozabiti, da potrebujemo za opravljanje takih govornih dejanj matičarja oziroma načelnika ali pooblaščeno osebo, skratka predstavnika institucionalnega okolja. Institucionalna teorija umetnosti ni nič drugega kot to, da se v okviru institucije, ki je svet umetnosti, s performativnimi dejanji, kot je npr. dejanje razstavljanja v umetnosti galeriji, artefakte razglaša za umetnine, podobno kot se v okviru institucije, ki je država, z določenimi besedami pare razglaša za zakonce. (Kante, 2001: 48–49)
Oglejmo si podrobneje Dickiejevo definicijo umetniškega dela:
»Umetniško delo je v klasifikacijskem smislu (1) artefakt in (2) niz vidikov, ki so mu neka oseba ali osebe, delujoče v imenu neke družbene institucije (sveta umetnosti), podelile status kandidata za vrednotenje.« (Dickie, 2000: 33)
Dve opazki. Prvič, definicija govori o umetnini v klasifikacijskem smislu, kar pomeni, da ni nujno, da obstaja povezava med teorijo umetniškega vrednotenja in institucionalno teorijo. (Kante, 2001: 50) In drugič, izraz »artefakt« je mogoče razumeti na dva načina: (a) v njegovem osnovnem pomenu kot tisto, kar je spremenjeno z delom, izdelek človeške roke, torej v nasprotju z onim, kar se pojavlja v naravnem; ali pa (b) v pomenu nečesa, kar ima za člane dane kulture določen pomen in kot tako kliče po interpretaciji, ne zgolj pojasnitvi.1 In kako si artefakti pridobijo status kandidata za vednotenje? Dovolj je, da jim ga podeli ena sama oseba, ki deluje v imenu sveta umetnosti. (Kante, 2001: 53) Po navadi se med tovrstne osebe šteje umetnike, umetnostne zgodovinarje, kritike, kustose, zbiralce in prodajalce.2
Tudi definicija pornografije je v zgodovini povzročala veliko težav. Očitno je, da se ta termin uporablja za zelo različne stvari. Enim beseda vzbudi asociacije s pornografskimi filmi, ki prikazujejo spolni akt med dvema osebama, drugi pod njo razumejo prikaz seksualne dejavnosti, ki objektivizira ženske, spet tretji pa jo opredeljujejo kot prodajo seksa za dobiček.
Opredelitve »pornografije«, ki jih najdemo v literaturi, lahko v grobem razvrstimo v šest različnih kategorij: (i) prodaja seksa za dobiček, (ii) oblika slabe umetnosti, (iii) prikazi moških ali žensk, kot zgolj ali zgolj kot seksualnih bitij ali seksualnih predmetov, (iv) oblika obscenosti, (v) oblika zatiranja (ali prispevek k le-temu), in (vi) gradivo, ki je mišljeno, da ustvari ali da ima učinek ustvarjanja seksualnega vzdraženja. (Rea, 2003: 130)
Kljub temu, da Reaju uspe pokazati, da nobena od teh definicij ne izpolnjuje pogojev za realno definicijo, se zdi najbolj prepričljiva šesta kategorija, ki pornografijo definira kot gradivo, ki je mišljeno, da ustvari ali da ima učinek ustvarjanja seksualnega vzdraženja. Da bi se izognili nekaterim očitkom, bomo nekoliko priredili definicijo iz šeste kategorije: »Pornografija je spolno ekspliciten material, ki je bil v prvi vrsti ustvarjen predvsem zaradi spolnega vzburjenja pri gledalcih«.3 (West, 2013) Da lahko nekaj označimo kot pornografsko, morata biti torej izpolnjena dva nujna pogoja:
- Nazoren prikaz spolnih udov (npr. vagina, anus, penis) in/ali spolnega akta (npr. samozadovoljevanje, oralni seks, spolni odnos).
- Spoli udi in/ali akt so prikazani v prvi vrsti zato, da bi gledalca prikaz spolno stimuliral in vzburil.4
Če je torej likovno delo po institucionalni teoriji umetnosti hkrati umetniško delo, če gre za nazoren prikaz spolnih udov in/ali spolnega akta in če je avtor to prikazal z namenom, da bi gledalce prikaz spolno stimuliral in vzburjal, potem velja likovno delo za »pornografsko« umetnino.
Oglejmo si nekaj umetniških del, ki vsebujejo nazorno upodobitev spolnih udov in spolnih aktov, vendar pa jih zaradi drugačnega namena nastanka ne moremo označiti za pornografske.
Pri nekaterih, do 6000 let starih, prazgodovinskih poslikavah smo priča različnim podobam, od podobe človeka z masko živali pri kultnem dejanju oplojevanja do podobe, ki prikazuje čarovnika z ogromnim falusom v času magijskega obreda. Te podobe je potrebno razumeti v okviru takratnega kulta plodnosti, povezanega z žetvijo, zato podob ne moremo označiti za pornografske. Podobno velja za egipčanski relief, ki prikazuje staroegipčanskega boga Mina, prvotno boga poljedelstva in nato boga plodnosti, na templju v Luksorju.
Za pornografske bi bilo napačno označiti tudi poslikave na antičnih kelihih in ostalih preprostih predmetih za široko dnevno rabo. Po navadi gre za upodobitve zabavnih in predrznih polbogov Satirov, spremljevalcev boga življenjskega užitka, vina in plodnosti. Satire je treba zato razumeti kot simbole za te radosti in ne kot motive, namenjene vzburjanju gledalcev.
Morda lahko poleg teh omenimo še mlajše primere, ki prav tako, kljub nazornemu prikazu spolnih udov in/ali spolnih aktov, ne sodijo med »pornografsko« umetnost. Gre namreč za umetniška dela, ki so nastala v okvirju humorja ali kritike družbe in politike.
II »Pornografska« vs. erotična umetnost
Nekateri poznavalci, med njimi, denimo Levinson, menijo, da prostora za pornografsko umetnost ni, in trdijo, da je določeno delo lahko ali pornografsko ali pa umetniško, ne pa oboje hkrati. Spet drugi želijo »pornografsko«, ki se je v likovni umetnosti dolgo skrivalo pod terminom »erotično«, »skrivati« še naprej. Res je, da je oboje, pornografsko in erotično nekako povezano, kljub temu pa govori proti enačenju teh dveh oznak vrsta prepričljivih razlogov:
- Medtem ko velja pornografsko za nekaj nedostojnega in neodobravanega, erotično ne prestopa mere dopustnega. Izraz erotičen ima nevtralen prizvok, oziroma je pozitivno slogovno zaznamovan.
- Oznaka erotično je širša kot oznaka pornografsko: umetniško delo lahko učinkuje erotično tudi, če ne vsebuje pornografskih elementov, saj ni rečeno, da erotika poleg posebnega vzdušja in razpoloženja zelo nazorno vključuje tudi spolne ude, spolna stanja ali spolne akte, kot to počne pornografija.
- Pornografsko gradivo je v prvi vrsti namenjeno spolni stimulaciji in vzburjanju, medtem ko erotično gradivo sicer lahko spolno stimulira, a je tak učinek bolj ali manj naključen.
- Do erotične in »pornografske« umetnosti imamo različen odnos – erotično cenimo, medtem ko pornografsko »uživamo« oziroma uporabljamo. (Levinson, 2005: 229)
III Nekaj primerov »pornografske« umetnosti
Sedaj, ko poznamo bistvena določila »pornografske« umetnosti, se posvetimo kratki obravnavi njenih primerov.
i ) Stenske poslikave iz Pompejev
Stenske poslikave iz Pompejev, ki upodabljajo spolne akte, so nastale v 1. stoletju našega štetja. Te poslikave iz Pompejev so krasile stene spalnic bogatih meščanov ali bordelskih sob, nastale pa so z namenom, da spolno stimulirajo in vzburjajo.
ii ) Blazinske knjige
Japonci in Kitajci so v 18. in 19. stoletju izdelovali »Blazinske knjige«. Gre za drobne knjižice z upodobitvami spolnih aktov, ki so imele namen spolno stimulirati in vzburjati. Ime »Blazinske knjige« izhaja iz njihove hrambe. Uporabniki so jih imeli namreč spravljene kar pod posteljno blazino, kjer so bile vedno pri roki.
iii ) Knjižne ilustracije
Veliko umetniških del, ki bi jih lahko označili kot pornografska, saj je namen njihovega nastanka spolna stimulacija in vzburjenje, je nastalo kot ilustracija k literarnim delom, ki jih je Darnton označil za »knjige, ki jih beremo z eno roko«. To so knjige kot npr. La Fontaine, Douze Cesars, Therese Philosophe iz 18. stoletja in Zgodbe mojega življenja ter Fanny Hill iz sredine 19. stoletja.
iv ) Risbe Edgona Schieleja, Gustava Klimta in Augusta Rodina
Schielejev opus je poln risb, na katerih so upodobljeni spolni organi in/ali spolni akti. Gre za risbe, ki so bile ustvarjene izrecno za »uporabo« njegovih moških pokroviteljev in imajo zato obeležja pornografskega gradiva. (Levinson, 2005: 238)
Namen nastanka risb spolnih aktov Augusta Rodina ni tako očitno zabeležen, vendar Kierian trdi, da način reprezentacije, ki ga je Rodin razvil v svoji liniji risanja, služi krepitvi gledalčevega spolnega vzburjenja. (Kierian, 2001: 37) Zdi se, da Kierian enako funkcijo pripisuje tudi Klimtovim risbam, ki vsebujejo spolno ekspliciten material. (Kierian, 2001: 39)
IV Zaključek
Ker je pornografija po splošnem prepričanju nekaj banalnega, trivialnega in plitkega, nekaj, kar hitro zbudi pozornost in služi neposredni in kratkotrajni potešitvi, umetnost pa s svojo emocionalno in psihološko globino, močno sugestivnostjo, spodbudo h kontemplaciji in estetsko izkušnjo, njeno diametralno nasprotje, velja prepričanje, da pornografija in umetnost ne gresta skupaj. V prispevku dokazujemo, da temu ni tako: če je likovno delo po institucionalni teoriji umetnosti hkrati umetniško delo, če gre za nazoren prikaz spolnih udov in/ali spolnega akta in če je avtor to prikazal z namenom, da bi gledalce prikaz spolno stimuliral in vzburjal, potem velja likovno delo za »pornografsko« umetnino. Tem bistvenim določilom »pornografske« umetnosti ustreza mnogo likovnih del, zato ob tej priložnosti omenjamo zgolj stenske poslikave v Pompejih, japonske in kitajske blazinske knjige, knjižne ilustracije in risbe Edgona Schieleja, Gustava Klimta in Augusta Rodina.