»Fifty Shades of Grey« (Petdeset odtenkov sive) tako knjiga kot film, sta slavljenje sadizma, ki dominira skoraj vsem aspektom ameriške kulture in leži v jedru pornografije in globalnega kapitalizma. Poveličuje našo dehumanizacijo žensk. Slavi svet, ki je ločen sočutja, empatije in ljubezni. Erotizira hiper-možato moč, ki izrablja, degradira, ponižuje in muči žensko, ki je brez osebnosti in katere edina želja je, da se poniža na raven usluge moškemu poželenju. Film kot je »American Sniper« (2014) brez-problemsko sprejema plenilski svet, v katerem so šibki in ranljivi predmet izkoriščanja, medtem ko pa so močni narcistični in nasilni semi-bogovi. Kapitalističen pekel opravičuje kot naraven in dober.
»Pornografija je« kot piše Robert Jensen, »to, kako izgleda konec sveta.«
Zaslepljeni smo s samo-destruktivno fantazijo. Matrica razvedrila in spektakla -, vključno s televizijskimi resničnostmi oddajami, velikimi športnimi dogodki, socialnimi mediji, pornografijo (ki zasluži vsaj dvakrat toliko kot hollywoodski filmi), privlačnimi luksuznimi izdelki, mamili, alkoholom in magičnim Jezusom -, ponuja privlačne izhode iz realnost. Hrepenimo po tem, da bi bili bogati, močni in slavni. Za tiste, ki jih na poti do teh naših patetičnih majhnih imperijev moramo poteptati, menimo, da so si svojo usodo zaslužili. Da praktično nihče od nas ne bo nikoli dosegel teh ambicij, je simptomatično za naše kolektivne samo-zablode in učinkovitost kulture, ki je potopljena v manipulacije in laži.
Pornografija želi ta sadizem erotizirati. V pornografiji so ženske plačane ponavljati mantro: »jaz sem »pička«. Jaz sem »kurba«. Močno me pofukaj s svojim velikim kurcem.« Prosijo za to, da jih fizično zlorabijo. Pornografija skrbi za ponižujoče rasistične stereotipe. Črni moški so spolno potentne zveri, ki zalezujejo bele ženske. Črne ženske imajo surovo, primitivno poželenje. Latino ženske so lahkožive in vročekrvne. Azijske ženske so krotke, seksualno podložne gejše. V pornografiji človekove nepopolnosti ne obstajajo. Predimenzionirane silikonske prsi, napihnjene ustnice, telesa, ki so jih oblikovali plastični kirurgi, z drogo spodbujene erekcije, ki nikoli ne izginejo in pobrita sramna področja -, ki spomnijo na pedofilijo pornografije -, akterje v pornografiji spreminjajo v kose plastike. Vonj, znoj, dihanje, bitje srca in dotiki so skupaj z nežnostjo izbrisani. Ženske so v pornografiji zapakirano blago. So lutke za užitek in seks. Resnična čustva so jim odvzeta. V pornografiji, če seks opredeljujemo kot vzajemni akt med dvema partnerjema, ne gre za seks, ampak za masturbacijo, samotno samo-vzburjenje, ki je ločeno vsake intimnosti in ljubezni. Kult »jaza«, ki je v jedru pornografije, leži tudi v jedru korporacijske kulture. Pornografija, podobno kot globalni kapitalizem, je kraj, kamor je človeško bitje poslano, da umre.
Na levem političnem polju obstaja nekaj ljudi, ki razumejo nevarnost, če bi pornografiji dovolili nadomestiti intimnost, seks in ljubezen. Veliko levičarjev pa meni tudi, da gre pri pornografiji predvsem za svobodo govora -, kot da je nesprejemljivo finančno izkoriščati in fizično zlorabljati ženske v »švicfabrikah« na Kitajskem, vendar je sprejemljivo, če se jim to dogaja na snemanju pornografskega filma; kot da je mučenje narobe v zaporu Abu Ghraib, kjer so bili zaporniki spolno ponižani in zlorabljeni, kot bi bili na snemanju kakšnega pornografskega filma, vendar je dovoljeno in sprejemljivo na snemanju komercialnega pornografskega filma.
Novi val feministk, ki so izdale delo radikalk kot je bila Andrea Dworkin, pornografijo brani kot obliko spolne osvoboditve in samo-opolnomočenja. Te »feministke«, ki svoje poglede utemeljujejo v delu Michela Foucaulta in Judith Butler, so zakrnela posledica neoliberalizma in postmodernizma. Za njih pri feminizmu ne gre več za osvobajanje žensk, ki so zatirane, namesto tega se definira s peščico žensk, ki so uspešne, močne in bogate -, ali, kot v primeru »Fifty Shades of Grey«, sposobne ujeti bogatega in močnega moškega. Knjigo kot tudi scenarij za film »Fifty Shades of Grey« je napisala ženska. Film je režirala ženska. Film je odkupil studijo na čelu katerega sedi ženska. Ta zarota žensk proti samim sebi je del ponotranjenega zatiranja in spolnega nasilja, ki ima svoje korenine v pornografiji. Dworkinova je to razumela. Napisala je, da je »nova pornografija veliko pokopališče, na katerega je levica šla umreti. Levica ne more imeti hkrati svojih »kurb« in svoje politike.«
Gail Dines, eno najpomembnejših radikalk v državi, sem spoznal v majhni kavarni v Bostonu. Je avtorica knjige »Pornland: How Porn Has Hijacked Our Sexuality« (Porno dežela: kako je pornografija ugrabila našo seksualnost) in profesorica sociologije in ženskih študij na kolidžu Wheelock. Dinesova, skupaj s peščico drugih, vključno z Jensenom, neustrašno obsoja kulturo, ki je tako izprijena kot Rim za časa Kaligule.
Gail Dines pravi: »Pornografska industrija je ugrabila spolnost celotne kulture in razdejala celo generacijo fantov. Ko na ta način uničiš celotno generacijo fantov, na to obsodiš tudi celotno generacijo deklet. Ko se boriš proti pornografiji se boriš tudi proti globalnemu kapitalizmu. Tvegani kapital, banke, kreditna podjetja so vse v tej prehranski verigi. To je razlog, zakaj nikoli ne vidimo zgodb, ki so naperjene proti pornografiji. Mediji so globoko vpleteni v to. Finančno so v postelji s temi podjetji. Pornografija je del tega. Pornografija nam pove, da ni več ničesar, kar bi nam ostalo kot človeškim bitjem – meje, integriteta, želja, ustvarjalnost in pristnost. Ženske se reducirane na dve roki in tri odprtine. Pornografija je vtkana v korporativno uničevanje intimnosti in povezanosti, kar vključuje tudi povezanost z zemljo. Če bi bili družba, v kateri bi živela celostna, povezana človeška bitja v pravih skupnostih, potem ne bi mogli mirno gledati pornografije. Ne bi mogli gledati tovrstnega mučenja drugih ljudi. Če boste dali majhnemu odstotku sveta veliko večino dobrin, dobro poskrbite, da imate na mestu ideološki sistem, ki legitimira, zakaj vsi ostali ekonomsko trpijo. To počne pornografija. Pornografija vam pove, da materialna neenakost med ženskami in moškimi ni posledica gospodarskega sistema. Temelji na biologiji. Ženske, ki so »kurbe« in »prasice« ter dobre samo za seks, si popolne enakopravnosti ne zaslužijo. Pornografija je ideološki »megafon«, ki legitimira naš materialni sistem neenakosti. Pornografija je za patriarhat to, kar so mediji za kapitalizem.«
Da legije hitro zdolgočasenih moških gledalcev ohranjajo vzburjene, producenti pornografskih vsebin izdelujejo videe, ki so vedno bolj nasilni in poniževalni. Podjetje »Extreme Associates«, ki je specializirano za scene nazornih posilstev, skupaj z »JM Productions«, na svojih snemanjih promovira resnično žensko bolečino. »JM Productions« je pionir »agresivnega oralnega zadovoljevanja« ali »fukanja v obraz« kot ga prikazuje recimo serija »Gag Factor«, v kateri ženskam med oralnim zadovoljevanjem pogosto sprožijo bljuvalni refleks in bruhajo. To je pripeljalo do posebnega t.i. »swirlies« žanra, v katerem moški akter po končanem spolnem odnosu glavo ženske so-akterke potisne v WC školjko in spusti vodo. Podjetje obljublja: »vsaka kurba bo deležna tovrstne obravnave. Pofukaj jo, nato pa splakni.« Ponavljajoča se in nasilna analno penetracija sproža analni zdrs, stanje ko se notranje stene ženskem danke sesujejo in zdrsnejo iz njenega anusa. To se imenuje »rosebudding« ali »cvetenje«. Nekatere ženske, ki so med snemanjem s strani številnih moških večkrat penetrirane, jemljejo protibolečinska zdravila in so se pogosto prisiljena podvreči analni in vaginalni rekonstruktivni kirurgiji. Ženske akterke lahko trpijo zaradi spolno prenosljivih bolezni in posttravmatske stresne motnje (PTSM). Ker je pornografija postala tako »mainstream«, so nekatere akterke deležne podobne obravnave kot filmski zvezdniki in jih v svojih pogovornih oddajah gostita Oprah in Howard Stern – obnašanje, ki ga promovira pornografska industrija, vključno s striptizom, promiskuiteto, sadomazohizmom in ekshibicionizmom, je postalo moderno. Pornografija postavlja tudi standarde za žensko lepoto in žensko obnašanje, kar pa ima strašne posledice za dekleta.
Gail Dines pravi: »Ženskam je v naši družbi rečeno, da imajo dve možnosti. Bodisi so »fukabilne« ali nevidne. Biti »fukabilne« pomeni, da se morajo podrediti kulturi pornografije -, da so »vroče«, pokorne in naredijo vse, kar si moški želi. To je edini način, kako lahko pridobijo vidnost. Odraščajočih deklet, ki umirajo za željo po vidnosti pa ne moreš prositi, da izberejo nevidnost.«
Dinesova poudarja, da nič od tega ni naključje. Pornografija je zrasla iz blagovne kulture, iz potrebe korporativnega kapitalizma po prodajanju izdelkov.
Gail Dines: »V obdobju po drugi svetovni vojni je v ZDA nastal srednji razred z razpoložljivim dohodkom. Edina težava je bila, da je bil rojen staršem, ki so šli skozi depresijo in vojno. Niso vedeli kako zapravljati. Vedeli so le to, kako varčevati. Kapitalisti pa so za zagon ekonomije potrebovali ljudi, ki bi zapravljali denar za stvari, ki jih ne potrebujejo. Za ženske so tako ustvarili televizijske »soap opere« (žajfnice). Eden od razlogov za popularnost arhitekture hiše ranča je, da so imele družine v glavnem samo eno televizijo. Televizija je bila v dnevni sobi, ženske pa so veliko časa preživele v kuhinji. Hišo je bilo treba zasnovati tako, da je lahko televizijo gledala tudi iz kuhinje. Tega so jo naučili. Kdo pa je moške naučil kako zapravljati denar? To je bila revija Playboy. Bila je sijajen domislek Hugha Hefnerja. Razumel je, da v blago ne spreminjamo samo seksualnosti, ampak da seksualiziramo tudi dobrine. Obljuba, ki jo je dal Playboy, se ni nanašala samo na dekleta ali ženske, bila je obljuba, da če kupujete na tej ravni, če trošite na ravni, ki vam jo postavlja Playboy, potem boste deležni nagrade, ki je ženska. Ključen korak za pridobitev nagrade je bila potrošnja dobrin. Pornografijo, ki seksualizira in objektivizira ženska telesa, je »zavil« v »odejo« zgornjega srednjega razreda -, dal ji je videz dostojnosti.«
VHS, DVD in kasneje internet so omogočili, da je pornografija prodrla praktično v vse domove. Zloščene fotografije iz Playboya, Penthousea in Hustlerja so postale udomačene in privlačne. Amerika, in tudi veliko ostalega sveta, je postala »pornoficirana«. Prihodki svetovne pornografske industrije so ocenjeni na 96 milijard dolarjev, samo trg v ZDA je vreden okoli 13 milijard dolarjev. Dinesova v svoji knjigi (2011) zapiše, da obstaja »420 milijonov internetnih pornografskih strani, 4.2 milijona pornografskih portalov in 68 milijonov pornografskih spletnih iskanj dnevno.«
Skupaj z vzponom pornografije je prišlo do eksplozije spolnega nasilja, vključno z družinskimi zlorabami, posilstvi in skupinskimi posilstvi. Vsakih 6,2 minute je v ZDA prijavljeno kakšno posilstvo, vendar je skupna ocena, ob upoštevanju neprijavljenih napadov, morda še petkrat višja, kot v svoji knjigi »Men Explain Things to Me« poudarja Rebecca Solnit.
Rebecca Solnit piše: »Toliko moških umori svojega partnerja ali nekdanjega partnerja, da smo že zdavnaj preko številke tisoč tovrstnih umorov na leto, kar pomeni, da vsaka tri leta preseže število mrtvih v napadu na WTC 9/11, vendar tej vrsti terorja nihče ne napove vojne«.
Pornografija je medtem postala še veliko bolj dostopna.
Gail Dines: »Z mobilnim telefonom lahko pornografijo dostavite moškim, ki živijo v zelo zgoščenih soseskah v Braziliji in Indiji. Če imate v družini en prenosnik, moški ne more sedeti na sredi sobe in ob ogledu pornografije masturbirati. S telefonom, pornografija postane prenosna. Povprečen otrok dobi svojo pornografijo preko mobilnega telefona.«
Stara pornografska industrija, ki je svoje dobičke našla v filmih, je mrtva. Proizvodnja ne ustvarja več dobička. Denar služijo distributerji pornografije. Eden od teh distributerjev, globalno IT podjetje »MindGeek«, obvladuje distribucijo pornografije. Prosti dostop do pornografije podjetje »MindGeek« na internetu uporablja kot vabo, da privabi uporabnike na »pay-per-view« (ogled proti plačilu) pornografske strani. Večina uporabnikov je najstniških fantov. To je tako, kot bi pred srednjo šolo delili cigarete, da jih tako zasvojiš.«
»V starosti od 12 do 15 let, človek razvija svoje seksualno šablono. Fante tako dobijo, ko začnejo graditi svojo spolno identiteto. Tako jih lahko dobiš za vse življenje. Če začnete z masturbiranjem na okrutno, hardcore, nasilno pornografijo potem si ne boste želeli intimnosti in povezanosti. Študije kažejo, da fantje izgubljajo zanimanje za spolnost s pravimi ženskami. S pravimi ženskami ne morejo zadržati erekcije. V pornografiji ni ljubljenja. V njih gre za sovraštvo. Moški akter v tovrstnem filmu žensko prezira. Do nje čuti odpor in gnus. Če na ta način odstraniš ljubezen, jo moraš nadomestiti z nečim, kar bo zadevo ponovno naredilo zanimivo. Zato te vsebine zapolnjujejo z nasiljem, degradacijo, krutostjo in sovraštvom. Toda tudi to slej ko prej postane dolgočasno. Zato morate vse skupaj samo še dvigovati, zaostrovati. V pornografiji moške vzburja podložnost žensk. Kdo je bolj podložen kot otroci? Neizogibna pot vsake tovrstne pornografije je otroška pornografija. To je razlog, zakaj organizacije, ki se borijo proti otroški pornografiji ne pa tudi proti pornografiji za odrasle, delajo veliko napako.«
Zloraba, ki je neločljivo povezana s pornografijo, gre brez pomislekov mimo velike večine moških in žensk. Poglejmo samo prodajo vstopnic za film »Fifty Shades of Grey«, ki je začel s predvajanjem dan pred Valentinovim in pričakuje se, da bo v podaljšanem vikendu zaslužil do 90 milijonov dolarjev.
Gail Dines: »Pornografija je socializirala generacijo moških v gledanje spolnega mučenja. S to zmožnostjo nismo rojeni, tega se naučimo. Tako kot naučimo vojaka, da ubija. Če boste vršili nasilje proti določeni skupini, jo morate najprej dehumanizirati. To je stara metoda. Judje postanejo »židuni«. Črnci postanejo »črnuhi«. Ženske postanejo« pičke«. In žensk nič ne spreminja v »pičke« bolje kot pornografija.«
Izvirno objavljeno 15.2. 2015
Chris Hedges