Znašel sem se v Hadu, kjer na moje začudenje, nisem rabil piti iz Lete. Na mojo žalost, sveta o katerem bom govoril nisem pozabil. Bilo je pravo srečanje. Samo filozofi so bili prisotni, vsi predsokratiki, z veliko željo po vedenju…
»Kakšna je oblika zemlje«? je nekdo vprašal. Odgovoril sem, da sferične, nakar se je Parmenid razveselil, Heraklit pa povzdignil obrv v duhu neodobravanja. Heraklitu sem odgovoril, da se vesolje konstantno spreminja, vendar je imelo začetek; Anaksimandru, da je neskončno; Levkipu sem opisal atome in gibanje delcev; Pitagora je bil zadovoljen slišati, da števila vladajo svetu in da so zakoni fizike pravzaprav matematični.
»Matematik?« je vprašal, »ali si posvečenec?« »Veliko nas je trenutno«, sem v sramoti odgovoril.
Sledila je dolga meditativna tišina, nakar je Demokrit vprašal: »Torej, s tako obširnim vedenjem, človeštvo sedaj poseduje Filozofijo. Ali se motim?«, je hitro dodal, zavedajoč se mojega nelagodja. Po najboljših močeh sem poskušal biti odločen. Povedal sem jim o tehnologiji, eksploziji prebivalstva, in iskanju vrednot, ki bi nam omogočile soočanje z nepredvidljivimi posledicami. Opazil sem nasmehe in neodobravanja. »Kaj pa bogovi?« je vprašal nekdo. Nisem odgovoril.
Na tej točki se je začelo zasliševanje, lagodje je izginjalo. Neprestano so me naslavljali z vprašanji in zahtevali odgovore. Vsakič, ko so omenili etiko sem bil zgubljen, zato so sčasoma odnehali. »Barbar«, sem slišal, »morda celo suženj ali obrtnik?«.
»Da, lahko bi rekli obrtnik, kot smo vsi sedaj. Štiri stoletja smo raziskovali naravo z eksperimenti. Uporabljali smo instrumente naše obrti kot, če ne celo več kot, naš um in zaradi tega sedaj vemo toliko stvari. Če vam povem zakaj imamo težave pri razumevanju našega znanja, potem bi nam morda bili pripravljeni pomagati«.
»Znanost se je začela med nami podobno kot pri pitagorejcih, ki so Mojstrovo ogromno zanimanje razdelili v razne discipline. Nekateri izmed nas so posvetili čas glasbi, drugi matematiki, medicini, preučevanju meteorjev itd… Specializirali smo se in to je hkrati naša prednost in prekletstvo; celo filozofi so specializirani. Njihovi obsojajoči pogledi niso kazali sočutja. »Toda, delamo nekaj na tem«, sem bil primoran dodati.
»Tako, sedaj, v tem trenutku strokovnjaki komunicirajo med seboj. Naše znanje je ogromno in veliko ljudi išče poti za poenotenje znanosti. Specializirane stroke so primorane združiti moči zaradi nujnosti tega podviga. Zgleda kot sodelovanje Agamemnona s Priamom.«
»Odlično, toda zakaj šele sedaj?« so vprašali.
»Kot veste vi modreci, ljudje ne kontroliramo svoje usode in kadar se stvari zgodijo, je to pogojeno z okoliščinami, kot v tem primeru združenje različnih strokovnjakov. Šele sedaj pa zato, ker se je zgodil zelo pomemben dogodek: pravkar smo odkrili, da je znanost pravzaprav celovita. Ne smejte se, morda ste to že vedeli, intuitivno, medtem ko mi šele sedaj poskušamo premostiti in pozabiti razlike«.
»Dovolite, da ilustriram kaj se je zgodilo. Zamislite si realnost (vesolje, stvarnost…) razdeljeno v dele, izmed katerih je vsak del domena neke posamezne znanosti. Znanosti so same zase raziskovale in odkrivale lastne zakone, toda s časom so zakoni pričeli mejiti na druge znanosti. Začele so se dopolnjevat in nekatere so nadvladale druge. Ne, Protagora, to ni posledica človeške volje, ampak nekaj drugega: je Realnost, Bivajoče, ki se morda strukturira pred našimi očmi. Tako že več kot 60 let vemo, da si fizika in kemija delita iste temeljne zakone. Prav tako sta fizika in kemija prodrli v biologijo. Toda vznik Enotnosti, ki ne more biti zreducirana na vsoto delov, smo opazili šele generacijo nazaj.
»Eno…« vzneseno reče Parmenid. Torej je prišla k vam brez invokacije. Srečni vi smrtniki, da lahko to Eno zaobsežete z duhom.«
»Pravzaprav je to natanko to, česar ne moremo razumet.« Prekinil me je začuden Demokrit, ki je dejal: »Kako je to mogoče? Sedaj imate vednost, torej imate v duhu jasno idejo, natančno sliko stvari kot sem jo jaz imel o atomih. V skladu s tem ne more nič biti lažje kot z besedami posredovati to vednost naprej. Mar ni to tisto kar imenujemo razumevanje? Kaj te zadržuje?«
»Naj pojasnim to s prijateljevimi besedami. ‘Nič, razen lenobe, ne preprečuje fiziku, da razume glavne ideje v biologiji; toda zame, biologa, ni nič bolj obskurno kot glavne ideje fizike in matematike.’ Njegove besede izražajo to, kar mnogi čutijo, sploh filozofi. Mojemu prijatelju je fizika zanimiva, ker je prepričan, da so njeni zakoni, v določenem smislu, najbližje bistvu stvari. Kje je torej problem v njegovem (ne)razumevanju fizike? Morda v tem, da lahko določene znanosti obvladamo šele v poznih letih, ali da njihov študij zahteva veliko časa? Ne, nekaj drugega je; lahko se upravičeno vprašamo, kot je dejal Demokrit, če fiziki resnično razumejo svojo znanost, ali pa so z njo zgolj površinsko seznanjeni. Nikoli nimajo v svojem duhu tisto absolutno jasno sliko, ki jo je omenil Demokrit; morda imajo delno sliko, zaznavo prepletajočih fragmentov intuitivnih povezav, toda nikoli dovršenega, sklenjenega pogleda.«
Zgleda, da sem vzbudil v Demokritu neodobravanje. »Zakaj ne vidite atomov v svojem duhu?« je dejal. Neuspešno si jih poskušam predstavljat, ker lahko samo matematika resnično izrazi pojme in zakone fizike. Pitagora je že skoraj zmagoslavno povzdignil glavo, vendar sem omenil še en pomemben dogodek v znanosti.«
»Govoril sem že o nekem pomembnem dogodku (odkrtije enotnosti znanosti), ampak nek drug, manj optimističen, se je zgodil pred njim in skoraj preprečil, da bi se to odkritje zgodilo. Bil je presenetljiv, saj se je zgodil v dveh četrt-stoletjih (19. in 20. stol.). Tri tesno povezane znanosti logika, matematika in fizika so bile skoraj istočasno podvržene transformaciji. Brez zdravega razuma so se vse tri pomaknile od vizualnega, reprezentacijskega pristopa k nevizualnemu, abstraktnemu in formalnemu pristopu. Lahko razumemo logiko, ki je bila vedno formalna, čeprav tega ni priznala. Matematika je odkrila, da se ne ukvarja s posameznimi stvarmi, ampak zgolj s čistimi odnosi, neodvisnimi od specifične vsebine. Tako je zgubila ‘materinski’ stik z realnostjo. Podobna zgodba je s fiziko. Bolj kot smo razkrivali naravo prostora in časa ter atomov, bolj smo spoznavali, da edini jasni koncepti, ki jih lahko uporabljamo niso več ‘vidni’ in ‘izraženi z besedami’, ampak, da so čisto matematične narave.
»Ali praviš,« je nekdo zmotil, »da se je zavoljo napredovanja fizike, ta morala primarno zanašat na matematiko ravno v tistem trenutku, ko je slednja zgubljala vez z realnostjo?«
»Da, natanko to. Čeprav, moramo omeniti tudi eksperimente in intuicijo. Lahko bi na veliko razpravljali o znanstveni metodologiji, toda nekateri izmed nas so tako perverzni, da ne verjamejo, če še sploh obstaja kakšna metoda. Drugi vztrajajo, da je znanost zgolj odsev duha časa, da je podvržena spremembam skozi revolucije ali, da je nič več kot konsenz med strokovnjaki. Kako lahko filozof najde svojo pot skozi to megleno pokrajino nasprotovanj in nerazsodnosti?«
»Pomiri se,« mi reče modri Parmenid, »ti ljudje so zgolj nepotrpežljivi, da bi počakali razrešitev enigem ob primernemu času. Pomisli kako dolgo smo morali mi čakati. Povej nam raje kaj postajata vaša matematika in fizika, saj vidim, da te od vsega najbolj zaposlujeta.«.
»Dobro,« sem rekel, »takole gre. Naša matematika je trenutno popolnoma predana formalizmu, manipuliranju s simboli, konceptom, ki so kosntruirani z uporabo aksiomov, kateri nasprotujejo kakršnemukoli predstavljanju in reprezentaciji. Njena struktura je podprta z logiko, ki je sama po sebi formalna. Fizika je sicer našla lastne primitivne objekte: prostor-čas in elementarne delce materije, vendar za ceno nevidnosti njenih principov.
»Zakaj bi moral biti zgolj en način razumevanja? Ste razmislili o tem?« izreče temačni Heraklit.
»Da, nekateri so pričeli razmišljat v tej smeri. Sprašujejo se ali je obskurnost temeljnih znanosti neizbežna, in če je mogoče netradicionalno razumevanje. Določena sodobna dela kažejo v to smer. Zadevajo kvantno mehaniko-znanost o primarnih zakonih materije, ki pa je hkrati ponosno formalna. Čeprav so ti znanstveniki raziskovali brez kakšnih filozofskih pretenzij, ampak zgolj v duhu razjasnjenja določenih vidikov teorije, so morda nepričakovano sproducirali nekaj, kar nihče ni iskal-nov način razumevanja.« kot si predlagal Heraklit.
»Znanost ponavadi ustvarja vedenje, toda kako lahko vpliva na naravo tega vedenja in spremeni način razumevanja?« je bilo slišati nepotrpežljiv glas.
»To je res, toda previdno moramo premisliti kakšne so posledice iz zornega kota epistemologije. Kvantna mehanika temelji na določenih dobro definiranih principih. Potrjeni so bili skozi eksperimente in njihove posledice so bile povod za reformulacijo temeljev vseh fizikalnih znanosti. Prav tako so bili potrjeni v različnih okoliščinah. Kot sem že rekel, so ti principi formalni, torej takšni, ki so bližje matematiki kot pa naši predstavni zmožnosti. Predstavljajo bazo zakonom fizike. Lastnosti materije, ki jih zakoni opisujejo, imajo obliko matematičnih pravil. Nobena znanost ne bi mogla biti bolj formalna.«
»Ampak, kaj ima to opraviti s filozofijo?«
»Vidite, ti dobro podkrepljeni zakoni totalno zavračajo ostale principe filozofije, principe, ki so bili vedno smatrani kot univerzalni: inteligibilnost (možnost razumevanja vsega kar je v prostoru in času), lokalnost (vsaka stvar zaseda določeno mesto v prostoru), vzročnost (ni učinka brez vzroka), in še nekaj ostalih.«
Ko sem to izrekel, sem opazil znake skrbi na njihovih obrazih. Videti je bilo, da se je samo Heraklit razveselil. Demokrit je padel v šok in v čustveno obarvanem glasu vprašal, »In kaj ste naredili, da bi se temu izognili?«
»Briljanten znanstvenik, Niels Bohr, je želel poustvariti red. Toda, moral je plačati visoko ceno. Ni rehabilitiral zdravega razuma ali principov, ki bi jih vi imeli za naravne, ampak je postavil meje, preko katerih je bilo mišljenje prepovedano. Kot rezultat se je izkazala preprečitev filozofskih spekulacij, ki smo jih omenili. Tako torej, ko govorimo o atomih se moramo vzdržati, da bi izrekali kaj o njihovi poziciji ali gibanju; o njih lahko govorimo zgolj z uporabo predpisanih matematičnih terminov. Filozofi, seveda, in nekateri fiziki so ignorirali te prepreke, toda vso njihovo prizadevanje je bilo zaman. Nekateri so začeli govorit o zakriti realnosti, da bi izrazili to nedostopnost stvari umu.
»Pot okoli Bohrovih prepovedi je bila šele nedavno iznajdena, ampak celo avtorji niso sprva razumeli kaj so dosegli. Ugotovili so, da so njihova formalna orodja povzročila epistemološki potres, pravi obrat v redu vedenja.«
»In?« je rekel nepotrpežljiv glas.
»Prvi korak je sestavljen iz ponovnega razmisleka o vlogi zakonov in naši zaznavi dejstev. Vedno smo predpostavljali, da znanost napreduje preko izkustva do principov. Nova začetna točka ni več izkustvo, ampak tisti isti principi, ki bi naj bili bolj trdni in gotovi od česarkoli, kar lahko zaznajo naše oči in naše besede izrazijo.
»Je to logično?« nekdo vpraša.
»Točno. Problem se naslanja na logiko in njeno relacijo s fizikalno realnostjo; problem razuma, če želite. Zakaj je bil Bohr primoran postaviti meje mišljenja o atomskem svetu, če ne zaradi tega, ker se naravna logika jezika ne nanaša na to domeno? Nekateri so celo mislili, da lahko zgolj logika, brez lastnih korenin, opiše zunanji svet. Toda ena izmed posledic novih rezultatov je bila v tem, da je pokazala obstoj priročne konstrukcije, zaradi česar lahko sedaj o kvantnem svetu govorimo z nezmotljivo, čeprav formalno logiko.
»Veliko vprašanj je postalo preprostejših s postuliranjem novih principov, ki zadevajo uporabo logike v fiziki. S tem so nekatere Bohrove prepovedi postale nepomembne: točno tiste, ki so nam prepovedale mišljenje. V bistvu je ideja v tem, da razumemo na drugačen način: če ima logika svoje korenine v realnosti, ne pa v našem duhu, potem je možno razložit zakaj naš duh misli na način kot pač misli. Danes je v splošnem predpostavljeno, da je um pogojen s čutnimi zaznavami: svet, od koder pridejo naše predstave in komponente našega jezika. Toda svet kot ga zaznavamo ni svet atomov; je svet srednje-razsežnih predmetov, ki seveda imajo atome kot gradnike, ima pa popolnoma drugačne lastnosti. Če bi lahko izpeljali vse lastnosti makroskopskega sveta iz najsplošnejših in abstraktnih principov fizike, potem bi bil obrat dokončan. Naša vizija sveta in zdravega razuma, ki bi ga naj opisoval, se ne kažeta več kot univerzalno zanesljiva začetna stopnica, ampak bolj kot stranski produkt zakonov narave. Kar pa zadeva principe, ki smo jih tradicionalno pripisovali filozofiji, zanje lahko pokažemo v katerih domenah so še veljavni. Ne bomo jih pogrešali, saj imamo boljše.«
»Znanost se je sama poenotila. Postala je obskurna s formalizmom in postaja jasna z obratom proti vedenju. Vse se zdi jasno, ali se zopet motim?« je dodal Demokrit, ko je zaznal moje nestrinjanje.
»To je pikantna situacija. Nič ni gotovo za zdaj, torej moramo napredovati s previdnostjo, saj so možne posledice prevelike.«
»Dosti je tega skakanja okoli vroče kaše! V čem je problem?«
»Zgleda kot da obstaja prepad, prekinitev kontinuitete, med teoretičnim svetom misli in fizikalnim svetom. Kot da bi moč logike in matematike, potem ko je opisala najmanjše podrobnosti sveta, bila nezmožna prodreti v njegovo bistvo.«
»In?«
»Teorija temelji bolj kot kadarkoli na verjetnosti, na naključjih, ker možnost logičnega opisa sveta trenutno temelji na tem konceptu verjetnosti. Bistvo teorije je opis tistega kar je možno, toda bistvo realnosti bi naj bilo nekaj unikatnega, torej obstaja nek prepad med njima. Morda smo prišli na konec tega kar sta Husserl in Heidegger, vaš oboževalec, imenovala Kartezijanski projekt: teoretična razlaga sveta z uporabo logike in matematike.«
Prekinil me je smeh olimpskih razsežnosti-bil je Heraklit.
»Naivni ste bili, misleči, da lahko neukrotljivo spreminjanje zajamete z večnim stagniranjem-kozmos v logosu. Midva si že dolgo nasprotujeva, on (Parmenid) in jaz, vi pa ste sicer mislili, da po golem naključju. Bog, katerega prerok je v Delfih ne govori ali prekriva, lahko pa da znamenje in to je gotovo eno izmed: da razumeš vse in končno prideš do limite lastnih misli. Vi ste prišli tja, ampak se pritožujete, vi srečni smrtniki: ne zavedate se kako bogati ste. Obrišite lastne duše in opustite vulgarne navade. Cilj je tam, na dosegu.«
Slišal sem Parmenida zašepetati Zenonu, » Misliš, da bodo znova začeli filozofijo?« in slednji je odgovoril, »Bil bi dober paradoks.«
Prevedeno iz Omnes, R. Quantum Philosophy: Understanding and Interpreting Contemporary Science, English Edition – Princeton University Press, 1999.
Prevedel Alen Lipuš