Paranoidni ustroj nacionalizma

Esej o nacionalizmu kot paranoji

Velikega srbskega pisatelja in misleca Danila Kiša so v nekem intervjuju iz leta 1973 vprašali, kako vidi celotno kavalkado raznih nacionalizmov, ki so se razbohotili v 20. stoletju, kakšna je nacionalistična zavest in kakšen je njen jezik v smislu, kako nacionalistično zavest sploh prepoznamo. S terminom nacionalizem se v filozofiji v splošnem označujeta dva fenomena, in sicer odnos, ki ga imajo pripadniki naroda, ko negujejo lastno nacionalno identiteto, in pa dejanja, ki jih pripadniki naroda izvajajo, ko poskušajo doseči (nacionalno) samoodločitev oz. samoopredelitev. Prva opredelitev termina se nanaša na koncept nacije in nacionalne identitete, ki je pogosto definirana s skupnim poreklom, etničnostjo ali s kulturnimi vezmi, posebno pa se navezuje tudi na dejstvo, ali na individualno pripadnost gledamo kot na nekaj prostovoljnega, torej nekaj, kar si posameznik sam izbere ali ne. Druga opredelitev se tiče vprašanja, ali je za nacionalno samoopredelitev potrebna državnost, s popolno avtoriteto nad notranjimi in zunanjimi zadevami, ali ne.¹ Kišev odgovor je ne glede na povedano bistveno samosvoj – obširen glede na dolžino intervjuja in bistveno prekratek, da bi o nacionalizmu lahko povedal vse, kar mu pripada. Začne se z navidezno preprosto trditvijo. Zanj je nacionalizem predvsem paranoja, kolektivna in individualna. Kiš je že v tem pogledu »posebnež«, saj je eden izmed redkih mislecev, ki so nacionalizem neposredno povezovali s paranojo. Posredno se s paranojo, kot vidikom nacionalistične zavesti, ukvarjajo vse študije nacionalizma, ki analizirajo prakse binarnega razločevanja (»mi/oni«) v konstrukciji nacionalnih identitet.² Kot kolektivno paranojo, je Kiš nacionalizem povezoval predvsem s pojmoma zavisti in strahu, kar je smiselno z obzirom na njeno psihološko definicijo. Duševni pojav paranoje je namreč opredeljen kot preganjalna motnja in pomeni strah pred drugim oz. pred drugimi, ki jih dojemamo kot grožnjo, kot nekoga, ki nam želi škodovati, čeprav nam ta grožnja v resnici ni jasno razvidna. Gre za čustvo, ki ga lahko smiselno povežemo in izpeljemo iz človekovega strahu pred uničenjem, torej pred smrtjo, saj je smrt za človeka tisto absolutno Drugo, ki se ga boji predvsem zato, ker o njem ne more vedeti skoraj nič. Vse, kar o smrti vemo, namreč vemo iz pozicije življenja. Hkrati z zavistjo in strahom, je nacionalizem za Kiša tudi izguba individualne zavesti, torej zavesti posameznika kot individua. Z obzirom na to, se kolektivna paranoja razume in kaže kot skupek individualnih paranoj, privedenih do nekakšnega vrhunca. »Če posameznik, v okviru družbenega projekta, ni v stanju, da se »izrazi«, ali, ker mu ta družbeni projekt ne gre na roko, ga ne stimulira kot individua ali ga kot individua omejuje, kar pomeni, da mu ne pusti priti do svoje entitete, je ta primoran, da svojo entiteto išče izven identitete in izven t. i. družbene strukture.«³ (prev. M. S.) Tako paranoja kot izguba individualne zavesti sta torej povezani z negotovim stanjem posameznika in družbe, ter negotovim časom v kateri se ta nahaja. Družbeni projekt o katerem govori Kiš, sam ne razumem le v smislu določene naravnanosti družbe, etične in politične, omejene z določenim prostorom in časom, ampak vanjo vštevam tudi ekonomske okoliščine in povsem intimne okoliščine posameznika (npr. brezposelnost, lastna neperspektivnost in posledično negotova prihodnost, različne krize…). Nadalje se v Kiševi trditvi pojavi pojem entitete, ki naj bi jo posameznik dosegel znotraj družbenega projekta. Če entiteto razumemo kot nekaj, kar obstaja kot smiselna enota oz. celota, potem se nam kaj hitro zazdi, da posamezniku ni težko zdrsniti izven okvirjev, ki jih družba (oz. njen projekt) zarisuje, v kolikor se posameznik ne zmore uresničiti kot celovit posameznik. Če namreč družba ne stimulira posameznikovih (»zdravih«) nagnjenj po doseganju lastne celovitosti, če mu ne ponuja možnosti za razvoj svojih potencialov, lahko postane zdrs izven danih okvirjev neke vrste pobeg oz. enostavno iskanje svojega uresničenja drugje. Toda idealna družba pač ne obstaja, prav tako pa so sami zdrsi izven okvirjev družbe precej različni, zato za trenutek pustimo posameznika ob strani in se osredotočimo na nacijo in nacionalno identiteto kot predpostavko kakršnegakoli nacionalizma.

V svojem članku Nacionalizem kot paranoja Veronika Bajt ugotavlja, da nacionalna identiteta ni opredeljena le od znotraj kot samo-kategorizacija, temveč tudi od zunaj, v razpoznavanju in razlikovanju lastnega naroda od drugih narodov. Takrat nacionalna identiteta šele postane smiselna, saj ima občutek pripadnosti relativno vrednost.⁴ Nacionalna identiteta je spretno vpletena v življenje vsakega posameznika, in sicer pogosto na način nezavednega in na nek način za marsikoga morda samoumevnega. Za njeno vzpostavitev ni dovolj le mednarodno priznanje suverenosti ozemlja na katerem narod živi, ampak se morajo sami ljudje, ki narod konstituirajo, z njo identificirati, pri čemer jim pomagajo (ideološki) aparati države kot so mediji in šolstvo, pa tudi kulturna produkcija, politična praksa itn. Vse te instance namreč opredeljujejo tisto, kar naj bi bilo ljudem lastno in po čemer se lahko dojemajo kot narod (npr. jezik, miti, simboli, vrednote, na nek način tudi zakoni…). Toda tisto, kar je določenemu narodu lastno, mu je lastno tudi in predvsem zato, ker je drugačno od tistega, kar ima ali nima nek drugi narod. Narodi tako že v osnovi svojo identiteto definirajo na negativen način, preko srečanja z Drugim, drugačnim, s čimer se pričnejo zavedati lastne edinstvenosti, v kateri prepoznavajo vrednost. Zavedanje lastne edinstvenosti ne predstavlja problema, vse dokler ne pričnemo na Drugega gledati kot na prej omenjeno paranoidno grožnjo. Takrat nastane problem, saj na Drugega ne gledamo več kot na le eno izmed enot pluralnega ustroja sveta, temveč postane produkt nacionalistične konstrukcije različnosti. Drugega vzpostavimo in ga pričnemo prepoznavati kot »našega« skupnega sovražnika, čigar drugačnost »nas« ogroža. Takšna predstava ne le, da je skoraj vedno stereotipizirana, ampak tudi temelji na povsem nepojasnjenih in nedokazanih mnenjih, vendar pa služi mobilizacijski funkciji nacionalizma, ki je izraz njegove moči. Nacionalizem si namreč, kot pravi Kiš, za nalogo in cilj postavlja probleme epohalne pomembnosti, kot so obstanek in prestiž naroda, ohranitev tradicije in narodnih svetinj, kulturnih, etičnih, filozofskih itn. Ti »problemi« imajo moč vplivati na širšo množico, predvsem na njen neizobražen in v mnogih pogledih neuresničen del. Zavistni in prestrašeni posamezniki pričnejo svojo vrednost in uresničenje pridobivati v odnosu do »višjih ciljev«, ki jih propagirajo nacionalistični demagogi in populisti. Svojo individualnost črpajo iz kolektiva, ki mu pripadajo in so pripravljeni postati ljudje akcije, torej nekdo, ki bo s so-branilci branil svojo nacionalno identiteto in narod kot tak. Izključevanje, strah pred Drugim in politika sovraštva, ki iz tovrstnega strahu izvira, v stiku z realnostjo, pogosto prežeto z družbeno-ekonomskimi problemi, krepi moč kolektivne paranoje in se usmerja na grešne kozle, na bolj ali manj arbitrarno izbranega Drugega. Tako, z obzirom na Kiševa mnenja, dobimo individua brez individualnosti, nacionalista, torej nekoga, ki je v intimnem življenju morda tako družinska kot družbena nula, vendar pa reagira na tisto, kar mu je tuje in tako pridobi svojo namišljeno vrednost, svojo identiteto. Takšen portret posameznika brez svoje individualnosti, je po Kišu mogoče aplicirati na vsakega nacionalista. Vsak izmed njih je enako ničen, kot družbeno in posamezno bitje, zato pravi: »On je zapostavil družino, službo (večinoma uradniško), književnost (če je pisatelj), družbene funkcije, ker so le te preveč zanemarljive v odnosu do njegovega mesianizma. Ali je potrebno reči, da je on, po opredeljenosti, asket, potencialni borec, ki čaka svoj čas.«⁵ (prev. M. S.)

Paranoja je tako del nacionalističnih tendenc in kot taka osmišlja delovanje proti Drugemu, hkrati pa omogoča poenotenje znotraj nacionalističnega kolektiva, ki z diskriminiranjem drugih povečuje lastno mnenje o sebi, čeprav, kot opozarja Veronika Bajt, občutek različnosti – morda presenetljivo – v odnosu do drugih pogosto prevlada nad občutjem podobnosti znotraj same skupine.⁶ Kiš v svojem odgovoru parafrazira Sartrova prepričanja o antisemitizmu, ko pravi, da je nacionalizem popolna in svobodna izbira, globalno prepričanje, ki ga človek sprejme, ne samo glede na druge nacije, ampak tudi glede na človeka nasploh, glede na zgodovino in družbo, kar je sočasno strast in koncepcija sveta.⁷ Nadalje pravi, da je nacionalist po definiciji ignorant, kar lahko razumemo na različne načine. Morda je najbolj reprezentativen primer nacionalistove ignorance, že omenjeni pogled na drugega kot na (dejansko) neutemeljeno grožnjo. Nacionalisti se ne ukvarjajo s tem, kar dejansko je ali ni, temveč jim je dovolj ideja o nevarnosti, ki naj bi jim pretila, saj jih skupni sovražnik v prvi vrsti združuje. Nacionalistovo ignoranco lahko prepoznamo tudi v dejstvu, da se raje, kot da bi se udejanjal kot posameznik z lastno individualnostjo, udejanja kot del črede, ki je usmerjena proti navidezno ključnim in edinim pravim problemom tega sveta. Ti problemi, ne glede na to kako izmišljeni in lažni so, se kljub temu zdijo »višji« in pomembnejši od nacionalistovega efemernega življenja kot posameznika. Nacionalistova pozicija je za Kiša pozicija udobja. Ne le zato, ker misli, da je poklican braniti svoj lastni narod, temveč tudi zato, ker je paranoičnost njegove skupine povezana z izmišljanjem zarot, katerim se pripisuje izjemna pomembnost, s čimer pa se tako posameznik-nacionalist kot skupina nacionalistov izogne odgovornosti, saj verjame, da je sama žrtev zarote. Zato je po Kiševem mnenju nacionalistu lahko. Nacionalist namreč misli, da ve, kaj so njegove vrednote in potemtakem tudi njegove dolžnosti. Drugi ga tako ali tako na tej točki ne zanimajo več, v drugih vidi izključno sebe – nacionaliste. Kiševo parafraziranje enega najslavnejših stavkov iz Sartrove eksistencialistične drame Zaprta vrata (1944), je tako tukaj še kako na mestu. Pekel, to so drugi, druge nacije, drugi ljudje, drugačnost kot taka. »Kot smo že dejali, udobna pozicija. Strah in zavist. Opredelitev, angažiranost, ki ne zahteva truda. Ne samo, pekel, to so drugi, v okviru nacionalnega ključa seveda, ampak tudi: vse, kar ni moje (srbsko, hrvaško, francosko…), mi je tuje. Nacionalizem je ideologija banalnosti. Nacionalizem je torej totalitarna ideologija. Poleg tega je nacionalizem, ne samo v etimološkem pomenu, poslednja ideologija in demagogija, ki naslavlja narod.«⁸ (prev. M. S.)

Že iz do sedaj povedanega je razvidno, da se nacionalizem izogiba enoznačni definiciji. Je politično gibanje, ideologija, je diskurz in sistem kulturnih reprezentacij, je več kot to. Vselej se prilagaja specifičnim okoliščinam, zato ga nikakor ne moremo enoznačno zaobjeti.⁹ Kot smo že dejali, se nacionalna identiteta v določeni meri gradi z negacijo, medtem ko je nacionalizem, kot pravi Kiš, v celoti negacija. Je negativna kategorija duha, saj živi od odrekanja drugemu in njegovega zavračanja. »Mi nismo tisto, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naše vrednote, nacionalne, nacionalistične, imajo funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo (ko je treba), ampak oni še bolj; mi smo pijanci, oni alkoholiki; naša zgodovina je pravilna le v odnosu do njihove, naš jezik je čist le v odnosu do njihovega. Nacionalizem živi od relativizma. Ne obstajajo splošne vrednote, estetične, etične itd. Obstajajo samo relativne. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši le od svojega brata ali polbrata, ostalo se me niti ne tiče. Skočiti malo višje od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, kar smo poimenovali strah. Ostali imajo celo pravico, da nas ujamejo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče.«¹⁰ (prev. M. S.) Če povedano apliciramo na Slovence, lahko z zvrhano mero sarkazma rečemo, da ni pomembno kdo je boljši, razvitejši od nas, le, da to niso Hrvati, Srbi, Bosanci ali Makedonci. Če bodo namreč oni boljši, kako oz. kje bomo potem Slovenci sploh prepoznavali lastno vrednost? Se bomo povsem izgubili? Nadigrati naše sosede je naš cilj, naše uresničenje, ali pač? Neumnosti in izprijena logika, ki pa ji naši nacionalistični demagogi z veseljem služijo in jo propagirajo, ker jim koristi za nabiranje političnih točk, v negotovem času v katerem se nahajamo.

Ni odveč, kaj šele napak, reči, da so nacionalisti strahopetci. Za njih je največji dosežek absolutno pobiti svojega izbranega sovražnika, iz strahu, ne poguma. Vendar ta poraz se nikoli ne konča, nacionalist ga želi vleči v neskončnost, z izbiro drugega sovražnika. Nacionalist, kot smo že dejali, v drugih vidi zgolj sebe, ker vse ustvarja po svoji podobi – tako kot smo ljudje ustvarili boga po svoji podobi – in se boji le avtoritet, ki jih ustvari sam. Nacionalist svoje strahopetnosti ne bo nikoli priznal. Je morilec, ki, kot pravi Kiš ponovno parafrazirajoč Sartra, sam ne upa moriti. Mori le iz pritajenosti ali v anonimnosti množice. Nezadovoljen s svojim življenjem, se ne upa sam upreti, ker se boji posledic svojega, individualnega upora. Množica ga zakrije, ga ščiti in navdaja s pogumom. Strahopetec brez primere. In če se za konec vrnemo k ciljem, ki jim nacionalisti pripisujejo epohalni pomen in pomembnost. Upam, da je iz napisanega razvidno, da so cilji nacionalizma le epohalna laž, saj so ti cilji, kot pravi Kiš, »vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli.«¹¹