Okupacija drugega naroda, agresivnost Izraela in prilaščanje tuje zemlje že desetletja širijo nestabilnost in spopade na Bližnjem vzhodu (BV). Geostrateški interesi vodijo ZDA k opravičevanju in podpori izraelskega ravnanja. Države EU so neenotne in praviloma sledijo tej politiki. Izrael označuje največji obseg kršitev mednarodnega prava, ki ostajajo nekaznovane. Slovenija se pri tem praviloma podreja stališčem drugih. Po svetu deluje vse več organizacij, ki zahtevajo ustavitev izraelskega terorja. Kaj bi lahko storili drugače in več tudi v naši zunanji politiki?
Palestinci v službi tujih gospodarjev
Palestinska nomadska plemena so bila lahek plen za tuje gospodarje. Otomanski vladavini sledi Prorektorat Združenega kraljestva Velike Britanije, ko se prične ponovno naseljevanje Judov v to regijo. Prilaščanje palestinske zemlje je povzročilo prve spopade. Priseljeni Judi Palestince dojemajo kot zgodovinsko neupravičene okupatorje “svete judovske zemlje”. Obsežna poselitev Arabcev na območju Bližnjega vzhoda in severu Afrike rodi zahtevo po preselitvi Palestincev s tega območja.
Trpljenje Palestincev pa se je zelo poglobilo z nastankom države Izrael (resolucija OZN iz leta 1947, leto kasneje mednarodno priznanje). Že prva izraelska vlada je namesto ukrepov za sožitje dveh narodov pričela ukrepe etničnega čiščenja (danes je v begunstvu v tujini že preko pet milijonov Palestincev). V letu 1949 je Izrael razširil svoje ozemlje daleč preko mednarodno določene meje. Prisvajanje palestinske zemlje poteka že sedmo desetletje, sočasno s pregonom palestinskih družin z njihovih domovališč v Sirijo, Jordanijo in Egipt. Po šestdnevni vojni je koalicija arabskih vojsk to širitev začasno zaustavila. Toda že leta 1967 izraelska vojska ponovno okupira vse palestinsko ozemlje, egiptovski Sinaj in sirijski Golan. Dve leti zatem Egiptu in Siriji politično uspe potisniti Izrael nazaj na območje pred šestdnevno vojno. Spopadi med Palestinci in Izraelci se nadaljujejo. Mirnim palestinskim protestom praviloma sledijo ostri ukrepi izraelske policije in okupacijske vojske. Vrstijo se zunajsodne usmrtitve in masovno zapiranje Palestincev. Palestinski odgovor sta bili prva in druga “intifada” (oborožen odpor) ter različne oblike terorističnih napadov na civilno prebivalstvo.
Vzrokov, da je “sveta dežela” po večstoletni zgodovini ponovno postala center sovraštva in pekel za palestinski narod, je več. Med njih pa ni mogoče uvrstiti sprejema znamenite resolucije OZN o dodelitvi dela palestinskega ozemlja in ustanovitvi države Izrael. Ta pravica je bila judovskemu narodu dodeljena po večstoletni zgodovini preganjanj in pomorov z najhujšim zločinom, ki so ga Judje utrpeli med drugo svetovno vojno na tleh Evrope.
Izvirni greh za večdesetletne boje je predvsem v politiki skorajda vseh izraelskih vlad, ki so s svojim delovanjem uresničevale sanje o versko ter etnično čisti državi. Dejstvo, da so Judje ob mednarodnem soglasju izgrajevali svojo lastno državo na teritoriju, s katerega so se za več tisočletij umaknili, stoletja pa so ga naseljevala palestinska plemena, izraelske vlade zavračajo. Novi predsednik Izraela danes javno nastopa s stališčem, da Judom pripada celota Zahodnega brega. Primerjavo lahko najdemo v pretekli srbski politiki do albanskega Kosova. Izrael je gradil svojo nacionalistično državo zgolj za judovski narod. Po drugi strani pa so izraelske vlade sledile tudi verovanju o pooblastilu Boga glede podelitve pravic do celote palestinskega ozemlja. Na ta izročila se opirajo ukrepi izraelskih vlad, usmerjeni v izgon Palestincev, v razlaščanje in prisvajanje palestinskega ozemlja, v graditev nezakonitih naselij, v zakonodajno omejevanje pravic svojim državljanom drugih veroizpovedi, v izkoriščanje Palestincev, ki jih imajo ne tako redki Izraelci za pripadnike naroda, ki ni vreden enakopravnega sožitja. Danes so na oblasti v državi Izrael celo posamezniki, ki v vsakem Palestincu vidijo sovražnika, ki gaje treba izgnati, zapreti ali ubiti.
K tem razmeram so prispevala tudi skrajna in prav tako na verskem fundamentalizmu grajena gibanja med Palestinci. Ta so s terorističnimi napadi po mestih in vaseh Izraela, z znanim pomorom izraelskih tekmovalcev na olimpijadi, razstreljevanjem izraelskih potniških letal in drugimi grozodejstvi nad civilnim prebivalstvom dajala povode za agresivne odgovore. Spomin me vrača v čas bivanja v Izraelu, na razstrelitev palestinskega najstnika pred diskoteko na obali Tel Aviva, kjer je življenje izgubilo več deset glasbe in plesa željnih fantov in deklet, na samomorilske razstrelitve in umore civilistov na tržnicah, v restavracijah in na postajališčih, na razstreljene potnike avtobusov v vseh večjih mestih Izraela in na druge zločine, ki jih je rodila skrajna in v terorizem zavedena politika palestinskega odpora. Te strašljive in napačne oblike boja palestinskih oblasti je uspešno izkoristila izraelska mednarodna propaganda za mednarodno blokado sankcij zoper njihove lastne kršitve in zločine.
Palestinsko osvobodilno gibanje in njegova največja politična organizacija Fatah sta že dalj časa v celoti opustila vse oblike oboroženega odpora (vključno s terorističnimi napadi) zoper Izrael. To pa ne velja za Gazo, kjer je po obsežnih vojnih uničenjih in pomoru številnih civilistov, ki jih je zagrešila izraelska vojska, oblast prevzela skrajno radikalna islamistična organizacija Hamas. Ta ločina Muslimanskega bratstva za svoje politične in religiozne cilje še vedno uporablja oblike oboroženega boja, ki mejijo na terorizem. Zadnji so raketni napadi na izraelsko ozemlje, ki pa zaradi dobre izraelske obrambe niso povzročali večje škode. Vojaška zaprtost območja Gaze ta odpor omejuje, saj je dobava orožja mogoča le po globokih podzemnih predorih. Ti pa ne služijo le dobavi orožja, temveč tudi skriti dobavi za življenje potrebnega blaga. Spominjajo me na predor pod letališčem med obleganjem Sarajeva, ki je bosanskim oblastem omogočal politično povezavo s svetom. Vsekakor pa so raketni napadi na ozemlje Izraela eden od razlogov za sedanjo izraelsko vojaško akcijo na območju Gaze.
Izraelsko nasilje ima podporo ZDA
Pomemben vzrok za poglabljanje sovraštva in uničevanja je po poročanju svetovnih in naših javnih medijev v politiki ZDA in njenem vplivu na EU ter njene članice. Sleherna pobuda Palestincev ali evropskih in drugih držav v OZN za obsodbo in sprejem sankcij zoper zločine Izraela je bila doslej zaustavljena z vetom ZDA. Manjšina Američanov judovske veroizpovedi, ki so pozabili na svoj položaj med drugo svetovno vojno, ima v vojaških, zunanjepolitičnih, gospodarskih in drugih strukturah ZDA izjemno velik vpliv. Ta vpliv judovski lobiji širijo tudi v politiko EU in njene vodilne članice. Ob zadnji izraelski agresiji, sočasno s stoto obletnico obžalovanja vojaške morije v Evropi, se med prebivalstvom sveta širi protest in poglablja odločnost. Prebivalstvo, tudi ameriško, zavrača dosedanjo politiko nekaznovanja izraelskih vojnih zločinov nad Palestinci. Vse svetu všečne izjave ameriških predsednikov in zunanjih ministrov so ob dosedanji politiki nenehnega opravičevanja Izraela ostale v celoti neuresničene in opozarjajo na popolno neverodostojnost ameriške politike do krize na BV.
Za stanje na BV nosijo odgovornost tudi vsi donedavni avtokratski voditelji bližnjih arabskih držav. Njihova politika je hromila tudi uspešno delovanje Arabske lige za rešitev bližnjevzhodne krize. Kot akterji mirovnih pobud so zaradi lastnih izigravali interese palestinskega naroda. Razlog za to stanje je tudi materialno podprto razbijanje arabske enotnosti, ki ni v interesu ZDA in EU. Nedokončana arabska pomlad je še bolj razdelila arabske države ter poglobila konflikt med pripadniki različnih sekt islama. Danes je palestinski narod pri svojem boju v večji osami kot kadarkoli poprej. Muslimanski bratje v Egiptu so z udarom vojske izgubili na volitvah pridobljeno oblast, predsednik Egipta Sisi pa po ameriškem naročilu kaže še manjšo naklonjenost do problemov Palestine kot nekdanji Mubarak. Moč ponovno izvoljenega predsednika Asada, danes voditelja prebivalstva na bistveno manjšem teritoriju, prav tako onemogoča podporo, ki jo je Sirija ponudila palestinskemu odporu v preteklosti. Po izbrisu Gadafija je Libija začasno izbrisana iz aktualnih političnih iger na BV. Tudi razmere v Jordaniji kljub stabilnosti režima niso več enake. Savdska Arabija in Katar sta vpletena v vse bolj obsežno merjenje moči sunitov in šiitov, kar destabilizira Irak in Sirijo, aktivira Iran in druge zalivske države ter sproža nove pretrese v arabskem delu sveta. Palestinci pa po 62 letih konflikta z judovskimi nacionalisti in ekspanzionisti ostajajo sami v svojem boju za osvoboditev in človeka vredno življenje, zapuščeni od svojih bratov po veri in jeziku.
Palestinska vera v prihodnost
Položaj Palestincev ima zgolj eno zgodovinsko primerjavo. Z njimi lahko primerjamo prve prebivalce, kasneje državljane Južne Afrike, zasužnjene, zatirane in potisnjene od bele manjšine v apartheid. Podpora vodilnih zahodnih, zlasti nekdanjih kolonialnih držav režimu apartheida v Južni Afriki ni mogla vzdržati masovnega svetovnega odpora ljudskih množic. Le takšna sta lahko razvoj in rešitev stanja tudi na Bližnjem vzhodu. Zgodovinski boji za svobodo in enakopravnost so bili vedno zmagoviti. To vero v svojo prihodnost imajo tudi Palestinci.
Ta narod in njegove voditelje je preteklost izučila, daje oboroženi boj zoper najmočnejšo vojsko v tem delu sveta zgolj oblika žrtvovanja življenj brez pričakovanih učinkov. To dejstvo spoznava tudi Hamas. Tako sta po sedmih letih politične in upravne ločitve od Zahodnega brega nastala pobuda in sklep o oblikovanju enotne palestinske vlade. Ta naj bi vključevala tudi predstavnike Hamasa. Toda Hamas, ki so ga ZDA in EU na zahtevo Izraela, takoj po prevzemu oblasti v Gazi, razglasile za teroristično organizacijo, po izraelskem prepričanju ne more sodelovati v palestinski oblasti. Temu stališču so pritrdile tudi ZDA, tiho pa tudi EU. Za Izrael pri tem ni najpomembnejša teroristična podmena Hamasa. Nasprotuje zlasti ponovni politični zvezi Zahodnega brega in Gaze.
Izrael je doslej vedno uspešno nasprotoval vsem poizkusom Palestinske avtonomne oblasti (PAO), da bi bila njihov boj in zahteva po enakopravni obravnavi človekovih pravic mednarodno pravno priznana. Najvidneje se je to pokazalo ob obravnavi in potrditvi resolucije v OZN glede priznanja razvitejšega statusa PAO v Generalni skupščini (GS) OZN. Tej nameri so takoj sledili izraelski ukrepi z novim širjenjem nezakonitih gradenj judovskih naselij na Zahodnem bregu ter neizplačilo denarnih sredstev, ki bi jih Izrael moral predati palestinskim oblastem. Vsa ta nasilna dejanja so naletela na podporo in soglasje ZDA, EU, pa tudi naše države, ki se je pri glasovanju v GS OZN vzdržala.
Denarni promet Palestincev v obkoljeni Gazi v celoti poteka preko Izraela. Tako lani kot letos Izrael ni izplačal pripadajočih finančnih sredstev oblastem v Gazi, palestinsko administrativno in drugo osebje je brez plač. 80 odstotkov prebivalcev v Gazi prejema mednarodno pomoč in živi pod robom revščine. Gaza nima zadostne električne energije, vsakodnevne prekinitve njene dobave so realnost. Izraelske rakete so uničile njen edini lasten proizvodni vir, kar je ob sedanjih temperaturah izjemno otežilo življenje ljudi in delo. Podobne razmere doživlja palestinsko prebivalstvo tudi pri dobavi sladke vode, tudi pri tej so Palestinci odvisni od Izraela. Uničenje lastnih vodnih virov v Gazi in ukinitev redne dobave vode iz Izraela povzročata hude posledice. Ob vsem tem je lažje dojeti skrajno reakcijo Hamasovih raketiranj z zahtevo po ponovnem odprtju vrat tega največjega zapora na svetu.
Na Gazo, mesto z izjemno intenzivno poselitvijo, ponovno letijo bombe, rakete in tankovske granate. Porušena so cela naselja in mesta. Porušenih ali poškodovanih je tudi več deset šol, bolnišnic in drugih zdravstvenih, kulturnih, cerkvenih ter administrativnih ustanov. Vse tisto, kar so Palestinci v desetletjih vojaških napadov gradili s pomočjo OZN in njenih agencij, drugih mednarodnih organizacij, EU in posameznih evropskih držav, se ponovno spreminja v prah in ruševine. Izrael spreminja Gazo v najmanj razvit kraj na zemeljski obli. Vse to me spominja na stanje, ko sem se z očetom leta 1945 vrnil v porušeni Maribor.
Kje se skrivajo obrambni cilji tega vojaškega napada, ki otrok ne ločuje od odraslih, žena od mož, civilistov pa ne od oboroženih oseb? Kje je varnostni vidik izraelske vojaške akcije, če pa se ruši in pobija vse, kar se znajde na poti vojaškega pohoda? Surovost tega napada in njegovo stopnjevanje ima lahko le eno ime, uničenje in poboj čim večjega števila pripadnikov naroda, ki ga ima Izrael za svojega sovražnika. Naša zgodovina že pozna ukrepe okupacijske vojske zoper nosilce upora, ki je smrt vsakega svojega pripadnika kaznovala z usmrtitvijo stotih civilistov. Ko vsako leto v Izraelu zatulijo sirene, ko zastaneta promet in korak, da se misel lahko vrne na strahote druge svetovne vojne, želim vsem, ki podpirajo sedanje pomore civilistov in otrok, da se zbudijo iz svoje zmote. Na BV se ne sme več ponavljati pretekla zgodovina. Kako dolgo še?
Sramoten molk Slovenije
Trpljenje Palestincev doslej ni bila tema slovenske zunanje politike. Na vse strahote in zločine v tem območju se je, sledeč navodilom iz ZDA, slovenska država doslej odzivala zelo zadržano. Celo pri glasovanju o resoluciji za razvitejši položaj Palestine v OZN pred letom dni se je naša država v nasprotju z večino držav EU in mednarodne skupnosti ter celo v nasprotju s sklepom pristojnega odbora državnega zbora po diktatu iz Washingtona vzdržala. Tudi pobude Al Malikija, ministra Palestine za zunanje zadeve, ob obisku leta 2012 pri Borutu Pahorju, predsedniku RS, da naj Slovenija podpre razvitejši mednarodni položaj Palestine in sprejme akreditive njenega veleposlanika v Rimu, naša država doslej ni sprejela. Kako hlapčevsko se obnaša naša država, kaže tudi takojšnje priznanje sirske nacionalne koalicije za edinega legitimnega predstavnika sirskega ljudstva, takoj po izbruhu spopadov v Siriji in priznanju ZDA. Ta koalicija je do danes izpuhtela. Skoraj sedemdesetletni boj Palestincev pa s strani naše države ostaja nepriznan.
Enako kritično lahko ocenimo tudi odgovor našega ministra za obrambo, ki je ob pozivu, da RS prekine dobavo vojaške opreme Izraelu, takšno pobudo zavrnil z oceno, da to pač ni mogoče.
Svetel zgled pravega ravnanja države, kije pridobila svojo samostojnost in suverenost na podlagi mednarodno priznane pravice do samoodločbe in ki ob še nezaceljenem spominu na osvobodilni boj zoper okupatorja postopoma celi rane svoje preteklosti, je bil projekt nekdanjega predsednika dr. Danila Turka za zdravljenja in rehabilitacijo večjega števila palestinskih otrok v ljubljanski Soči. Žal pa so takšni projekti, ki jih ne zaznamuje veliko TV- kamer, po njegovi razrešitvi v celoti zamrli.
Svetel zgled so tudi naši odlični novinarji, ki nas, drugače kot v sosednjih državah, dnevno in objektivno obveščajo in s tem krepijo našo zavest v zahtevi, da Slovenija odločneje podpre boj Palestincev.
Pravilno je, da slovenska politika nasprotuje vsem oblikam nasilja v odnosih med narodi. Z medsebojnim nepriznavanjem pravice do samoodločbe ti odnosi ne morejo biti urejeni. Palestinska stran (PLO) je Izraelu pravico do obstoja priznala najprej v deklaraciji o neodvisnosti (1988), nato pa še v sporazumu iz Osla (1993). Skrajni čas je, da takšno priznanje izrečejo tudi Izrael in preostale države sveta (doslej je Palestino oziroma PLO priznalo že 134 od skupno 193 članic OZN).
Zato popravimo najprej napake preteklosti. S sprejemom diplomatskih pooblastil palestinskega veleposlanika bi bilo potrebno, da tudi naša država vzpostavi neposreden diplomatski odnos s Palestino. S tem bomo dokazali, da v zunanji politiki do Palestine razmišljamo z lastno glavo in enako kot pretežni del sveta. To bi krepilo položaj Palestincev v boju za svobodo, žal pa ne tudi možnosti za nastanek samostojne palestinske države. V ta namen bi tudi RS morala podpreti zahtevo po vrnitvi po letu 1967 nezakonito odvzete palestinske zemlje, po umiku nezakonitih naselij in za takojšnji umik izraelske vojske s palestinskih območij.
Prav tako je nujno sprejeti ukrepe, ki bodo sankcionirali sedanjo izraelsko politiko in potrdili upravičenost zahteve OZN in držav sveta, da Izrael takoj opusti svoje vojaške napade in odpre poti za svobodno gibanje Palestincev.
Med te ukrepe bi sodila tudi pobuda RS v EU, da EU prekliče veljavnost sporazuma, ki Izraelu omogoča brezcarinski uvoz blaga na evropsko tržišče. Sem sodi tudi zahteva, da naši inšpekcijski organi dosledno sankcionirajo uvoz in prodajo izdelkov, ki so bili izdelani v nezakonitih izraelskih naseljih in se navkljub evropski prepovedi še vedno prodajajo v naših trgovinah. Vsekakor pa bi bil koristen tudi bojkot vsega izraelskega blaga, ki se uvaža v našo državo, dokler traja agresija.
Od naše vlade bi morali zahtevati, da takoj preneha dobavo slovenske vojaške opreme v Izrael, vse dokler njegove “obrambne” sile uničujejo palestinska naselja.
Slovenci nismo obremenjeni s sodelovanjem ali pomočjo pri strahotah holokavsta, ki omejujeta nekatere evropske države pri uporabi enakih meril za urejanje teh mednarodnih odnosov. Naša vest do Judov glede človekovih pravic je čista. Ponosni smo na svojo podporo, ki so jo posamezniki ponudili Judom v obdobju največjega zločina. Ponosni smo tudi na ilegalno pomoč pri preseljevanju Judov iz Evrope v Palestino, ki sta jo ponudili slovenska oblast in mornarica v obdobju krepitve moči države Izrael. Želimo svobodo vsem narodom na tem planetu. Zato sta naša pravica in dolžnost, da se kot narod in samostojna država upremo dosedanji napačni politiki do Izraela z zahtevo, da tudi Slovenija vsestransko obsodi krivično preganjanje in pomor Palestincev.
Peter Toš, nekdanji veleposlanik v Izraelu in Palestini