13. 3. 2023 Cenzurirano

Pacientovo razmišljanje …

Avtor:

Zdravje je najpomembnejša človekova vrednota. Če nismo zdravi, ne moremo funkcionirati in s tem biti družbeno koristni. Za zdravje moramo v prvi vrsti skrbeti sami, v kolikor pa to ni več v naših zmožnostih, moram za to v javnem zdravstvu za to poskrbeti država.

V zadnjih letih postaja zdravstvo v slovenskem prostoru razdeljeno na javno in zasebno. Javno uporabljamo vsi, zasebno pa dodatno tisti, ki si lahko to privoščijo. Žalostno je dejstvo, da izvajalci uslug zdravstvenega javnega sektorja delajo na tem področju dopoldan, za popoldan pa prenaročajo paciente v zasebnega, četudi bi jim lahko v okviru javnega nudili zadostno oskrbo brezplačno.

Hipokratova prisega je tista, ki zavezuje zdravnike, da pomagajo vsakomur vselej in povsod, kadar potrebuje njihovo pomoč. Menim, da na tem področju še nismo skrenili s poti humanosti in brezpogojne pomoči pomoči potrebnim.

Mladi pogosto občudujejo zdravniški poklic in hkrati skrbno in razumevajoče delo ostalih v zdravstvu (medicinskih sester, medicinskih tehnikov, laborantk in laborantov ter vse ostalih). Predvsem vloge spremljevalnega osebja (beri zgoraj v oklepaju) zdravnikov družba dolgo ni korektno in spoštljivo obravnavala. Mogoče je bil razlog v tem, ker nismo imel vpogleda v njihovo plačilo po delu. Morda je bilo dovolj razumeti, da ne delajo »fizično delo« in so za to, neglede na višino osebnega dohodka, dobro plačani. Vse dotlej, ko so postale plače javnih uslužbencev »javne«. Takrat se je šele marsikdo zavedal, da temu še zdaleč ni tako.

Medicinske sestre si v odnosu do trgovk npr. niso mogle izboriti proste nedelje. Pa da ne bo pomote, leta prepozno je država »zaprla« trgovine ob nedeljah. Seveda ne more bolnišnic, zdravstvenih domov in drugih ustanov, ki neposredno vsakodnevno skrbijo za paciente oz. oskrbovance. Glede na razpored dela morajo biti na voljo podnevi, ponoči, ob praznikih. Vedno, kadar jih pacienti potrebujejo. Verjetno je ostal v spominu t. i. »benificiranega staž« policistov, ki so se ob razmerju 15 za 12 mesecev zelo mladi upokojevali, ob prekinitvi delovnega razmerja pa se v okviru sive ekonomije zaposlovali npr. v sosednji Avstriji. Kako je mogoče, da ni nihče pomislil na to »ugodnost« pri zaposlenih v zdravstvu.

O višini osebnega dohodka strokovnega osebja ni potrebno razpravljati, saj je vse jasno in pregledno. Boli dejstvo, da se mora ta kader, ki je v sosednjih državah zelo cenjen in tudi dobro nagrajen za svoje delo, boriti s pomočjo sindikatov, da bi jih država slišala. Vseeno sliši nekoga v zdravstvu, a to zagotovo niso strokovni delavci. Zdravniki so namreč poglavje zase.

Bolj kot naziv verjetno vse paciente moti višina osebnega dohodka zdravnikov, ki je velikokrat kar 1 : 10 in več v odnosu do plače medicinskih sester (veliko dežurstev, nočnih in nedeljskih služb).

V nadaljevanju nekaj več o delu višje medicinske sestre v referenčni pisarni. Največkrat pacient do osebnega zdravnika sploh ne pride, saj ga poprej »obdela« medicinska sestra v referenčni pisarni. Ob pogledu v zdravstveno kartoteko pozna vse tvoje pozitivne in negativne strani zdravja. Preverjanje stanja pacienta je na visokem nivoju poznavanja njegovega zdravja. Po laboratorijskem pregledu svetuje, kako zdravo živeti, čemu se izogibati in kaj upoštevati dosledno in brez pomislekov. Tukaj se začne tisti najpomembnejši del dela medicinske sestre. Upoštevanje pacienta, razumevanje le-tega ne glede na to, kdo je in kaj je, poznavanje njegovega psihosocialnega stanja, družinskih, če hočete partnerskih odnosov, težav v okolju, na delovnem mestu, v družbi … Kdo lahko opravlja takšno delo? Samo visoko motivirana in čustveno inteligentna oseba, ki razume odnose, ve, kaj je empatija, zna poslušati in je skrbna do pacienta, da ji tudi on prisluhne. To je, verjetno mnenje mnogih, v veliki meri, medicinska sestra v referenčni ambulanti. Seveda pa je pri vse tem pomembno, da gradi na odnosu med strokovno službo in pacientom. Se mu po potrebi tudi prilagodi, razume njegove stiske in skupaj z njim išče rešitve. Kultura odnosa je tista, ki jih le redki študenti zdravstvene fakultete prejmejo v času študija. Sociologija kulture in medosebnih odnosov, čustvena inteligenca in osebnostni razvoj ter komunikacija na delovnem mestu so področja, ki bi jih morali intenzivno razvijati in vključevati v procesu študija bodoči zdravstvenih delavcev, da bodo lažje in še bolj uspešno delali s pacienti.

Anekdota spodbudi k razmišljanju o kakovosti dela strokovnega osebja, hkrati pa ne sme zanemariti človeško potrebnega poslanstva zdravnikov v zdravstvu. Nekoč je zvečer obiskal dežurnega zdravnika v želji, da mu napiše recept, čeprav je vedel, da ga načeloma napiše vedno samo osebni zdravnik. Zaradi oddaljenosti od zdravstvenega doma je to želel opraviti na poti domov. Žal, neuspešno. Dežurni zdravnik ga je ob sprejemu precej osorno odslovil z odgovorom, ki ga je poznal, brez da bi ga vprašal, ali zdravila nujno potrebuje že isti večer. Brez besed je vzel zdravstveno izkaznico pri dežurni medicinski sestri, ta pa je skomignila z rameni, češ, zdravnik ima pač slab dan in ga prosila, naj pride naslednjič. Tako je tudi storil, a ostal je grenak priokus.

Ni smiselno polemizirati, ali je zdravnik ravnal prav ali ne, vsekakor njegov kulturni odziv ni bil pravilen. Če sem prej navajal določena področja, ki bi jih morale poznati medicinske sestre, moram dodati, da tudi zdravnikom poznavanje čustvene inteligence in empatije ne bi bilo odveč. Pa da ne bo pomote. Zalo veliko imamo zelo, kaj dobrih, odličnih zdravnikov, kot imam tudi zelo veliko temu primerno dobrih oz. odličnih električarjev, učiteljev, šoferjev, medicinskih sester … vmes pa se najdejo seveda tudi »črne ovce« in to na vseh delovnih področjih.

Zagovarjati je potrebno enakopravnosti vseh. Vsi, ki delajo, si zaslužijo človeka dostojno plačilo. V naši družbi temu še, žal, vedno ni tako. Npr. dijakinje in dijake v 3. letniku zdravstvene šole pogosto lobirajo zasebne zdravstvene ustanove iz sosednje Avstrije in jih pripravljajo za zaposlitev v tujini. Za 2 x krat in več višje plačilo le redki odklonijo. Potem pa se čudimo, ker primanjkuje tovrstne delovne sile doma.

Zavedati pa se je potrebno, da se plače ne morejo dvigovati v nedogled vsaki panožni skupini posebej. Za to je potreben enotni zdravstveni sistem, ki bo to urejal skupaj s pravilno pripravljenim in nediskriminatornim plačnim sistemom. Ali so tega sposobni, naj nas prepričajo tisti, katere smo izvolili na zadnjih volitvah, če nas že poprej v 30 letih samostojnosti ni zmogel, znal in uspel nihče pred njimi.

Doc. dr. Bojan Macuh