Dovolj plavzibilno se zdi, da družbeni razvoj preoblikuje tudi posameznikovo osebnost, z njo vred pa postajajo prevalentne oblike psihopatologije, ki jih dotlej še nismo poznali. Če lahko rečemo, da sta bili nekoč histerija in obsesivna nevroza prepoznavni značilnosti zgodnje stopnje kapitalizma in se je Sigmund Freud pred dobrim stoletjem še lahko ukvarjal s tovrstnimi klasičnimi nevrozami, postanejo te v sodobnem času prava redkost. Vse od konca II. svetovne vojne naprej namreč narašča incidenca t.i. nespecifičnih motenj, ki jih prepoznamo po nejasnih, mešanih klinično-psiholoških slikah, vendar zato nič manj resnih, ravno obratno, kaže, da so za posameznika in celotno družbo celo bolj usodne. Danes zaobsegajo skorajda epidemične razsežnosti.
V mislih imamo zlasti patološki narcisizem, “mejno” (borderline) in antisocialno osebnost. Samo v ZDA ima več kot 6% populacije resno narcistično osebnostno motnjo, ki potrebuje klinično obravnavo. Ravno zato jo psiholog Sam Vaknin poimenuje kar kuga sodobnega časa, zoper katero se je treba boriti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kot je videti, je ta motnja tipična za moderne družbe obilja, kjer so osnovne potrebe pomanjkanja v glavnem presežene (fiziološke potrebe, varnost), zato se porajajo tiste s hierarhično višjih ravni, torej potrebe po rasti (ugled, samospoštovanje). Z evolucijske perspektive govorimo o družbeno neprilagojenem vzorcu, na katerega odločilno vpliva permisivni vzgojni stil s pomanjkanjem discipline in socialne odgovornosti, kar potem privede do zmanjšane samokontrole.
Christopher Lash je morda najbolj glasno opozoril na neločljivo povezanost modernizacije sodobne družbe in individualne patologije, ki je pravzaprav stranski učinek tega procesa. Potrošniška kultura producira narcistični vzorec, ki za potrebe neskončne akumulacije kapitala potrebuje narcistično osebnost in jo obilno spodbuja. Zato ti posamezniki v taki sredini navidezno dobro funkcionirajo in izgledajo prilagojeni. V bistvu gre za osebnostno-kulturno konvergenco, kar pomeni, da se neka osebnostna struktura skozi generacije v določenem družbenopolitičnem sistemu preferira in načrtno spodbuja, njena sprememba pa povratno vpliva na spreminjanje samega sistema. Lahko bi celo govorili o sistematični družbeni selekciji.
Značilnosti osebnostnih motenj sodobnega časa
Za patološki, maligni narcisizem (narcissistic personality disorder) so značilne samopoveličevalne ideje, grandiozna predstava o sebi, neempatičnost, arogantnost, zavidanje drugim in skrajna usmerjenost vase. Teži k moči, prestižu, vplivu, pri čemer so druge osebe le zunanji viri njegovih izključno subjektivnih potreb. Od njih terja neskončno občudovanje in socialno priznanje. Je hladno preračunljiv in neskončno izkoriščevalski. Socialnim odnosom primanjkuje specifična človeška nota, vse osebe rigidno klasificirajo po treh kategorijah:
- idealni drugi so tisti, ki omogočajo narcistično potrditev in so v bistvu samo podaljšek njegovega »velikega jaza«; običajno so to prepoznavne javne osebe, tiste ki imponirajo z osebno močjo ali so jim nadrejene
- sovražniki so tisti, ki ogrožajo njegovo narcistično afirmacijo ali mu kako drugače oponirajo
- “ovce” so vredne podcenjevanja in zaničevanja, do njih nastopajo cinično in arogantno, obstajajo izključno zato, da strežejo njihovim potrebam, nakar jih izkoristijo in zavržejo
Skoraj ne more biti drugače, da patološke narcise kot magnet privlačijo ravno družbeno najbolj izpostavljene pozicije, zaradi česar jih najdemo povsod tam, kjer slutijo obet izpolnitve svojih nepotešljivih želja po samopotrjevanju: v managementu, medijih, pop kulturi in seveda, v politiki.
Kernberg pri t.i. „borderline“ (mejni) motnji našteva tri najbolj prepoznavne elemente: nekakšen neopredeljen tesnobni občutek praznine, nadalje polisimptomatiko, spekter nevrotičnih simptomov, ki sicer v klasičnih nevrozah niso združljivi, tukaj pa nastopajo skupaj in končno še polimorfno-perverzno spolnost s promiskuiteto. Pestrost same klinične slike je najbrž botrovala temu, da psihiatrična stroka „mejno“ motnjo umešča nekje med nevrozo in pravo duševno bolezen, psihozo. Poleg tega je opaziti še številna znamenja šibkega jaza, predvsem slabšo kontrolo nad nagonskimi impulzi, regresijo k primitivnejšim oblikam mišljenja, pa tudi uporabo primitivnih obrambnih mehanizmov, kot so npr. razcep, projekcija, zanikanje realnosti in končno še patološko objektno razmerje, kot nezmožnost integriranja dobrih in slabih lastnosti drugih oseb v koherentno celoto. Takšna oseba je v osnovi nezmožna avtentičnega medosebnega odnosa, pogosto jo muči separacijska anksioznost, tudi depresivnost, jeza in bes. Za njen čustveni svet je značilno silovito nihanje od ene do druge skrajnosti, postopnega čustvenega prehajanja ali stopnjevanja ni zmožna. Gre za patologijo same osebnostne integracije.
Posameznike z antisocialno osebnostjo, so nekoč imeli za psihopate, danes pa jim pravijo sociopati. Ti so še precej bolj destruktivni od narcisističnih: razvidna je konstantna potreba po dominaciji in razvrednotenju drugih, ekscesna agresivnost, nekontrolirana impulzivnost, nagnjenost k lažem, goljufijam, krajam. Ne premorejo usmiljenja, ne vesti ali občutkov krivde, nimajo moralnih norm. Velikokrat podcenjujejo nevarnost in celo nerazumno tvegajo. Pri nekaterih je očiten nenasitljiv pohlep, pri drugih sadizem in paranoidne tendence. Ob vsem tem ne preseneča, da prihajajo v konflikt z zakonom, saj kršijo etablirane socialne norme, tako, da najdemo med njimi dosti kriminalcev.
Prevlada narcisizma v poslovnem svetu
Zagotovo nikjer drugje problematika narcisizma (in drugih oblik osebnostnih motenj) ni tako pereča, kot na področju managementa. Michael Maccoby pri svojem dolgoletnem konsultantskem delu zaznava očitno osebnostno spremembo ravno pri vrhnjih managerjih. Ti namreč posedujejo takšne lastnosti, ki so v današnjem neoliberalnem sistemu samoumevne: po eni strani strastno zasledujejo dosežke, uspehe za vsako ceno, tekmovalnost jim je v krvi, zmaga jim pomeni vse, izstopa njihova osebna karizma, želja po reputaciji in bleščečem imidžu, po drugi strani pa jim primanjkuje pravega občutka za sodelavce, saj raje dominirajo, kot timsko delujejo, nočejo se spreminjati, so nedopovedljivi in netolerantni ter ne sprejemajo kritike. Vendar avtor izrecno poudarja, da so bolj produktivni narcisi, za razliko od problematičnih, organizaciji nujno potrebni ravno zaradi svojega vizionarstva, karizmatičnosti in zagrizenosti.
Še bolj kritičen do temnih plati sodobnega poslovnega sveta je Lubit, ko govori o t.i. toksičnih managerjih, to so zlasti tisti z narcisistično osebnostno motnjo. Znajo biti distancirani ali neobvladano impulzivni, ne zmorejo konstruktivnega sodelovanja z drugimi. So nepredvidljivi, pogosto čustveno nihajo iz ene skrajnosti v drugo in nekonsistentni, ker mislijo eno, delajo pa drugo. Svoje odločitve brez pravega racionalnega razloga naglo spreminjajo, sodelavce zasipajo s kontradiktornimi zahtevami. Radi se izognejo odgovornosti, zato pa toliko bolj druge obremenjujejo z občutki krivde in na veliko manipulirajo z njimi. Lubit pravi, da so kot kaka nalezljiva bolezen, saj v svojem delovnem okolju širijo obup, depresivnost, nerazumevanje.
Toksični managerji so le navidezno uspešni, ker stremijo le h kratkoročnim ciljem, dolgoročne zanemarjajo. Organizacije, ki jih vodijo, kažejo vselej dve značilnosti: prva je dolga zgodovina slabega poslovanja, druga pa izrazito visok nivo delovnega stresa pri zaposlenih. Oboje je posledica razčlovečenih, destruktivnih medosebnih odnosov, ko delovno okolje postane sovražno. Značilen je klientelizem, oblikujejo se klani in klike, kot neformalne vplivne grupacije, zato hitro pride do negativne selekcije v celotni organizaciji. Poleg neizbežne izgorelosti (burn-out) se pojavi še mobing in šikaniranje, tudi pritožbe strank, celo izgubljene poslovne priložnosti ter visoka stopnja fluktuacije, saj dobri delavci odhajajo, slabi ostajajo, kar vse skupaj sklene začarani krog poslovne neuspešnosti.
Chatterjee in Hambrick pa v svoji raziskavi ugotavljata, da so visoko narcisistični direktorji v primerjavi z manj narcisističnimi bolj poslovno dinamični, kar pomeni, da pogosteje menjavajo poslovne strategije podjetja in portfeljske naložbe, so bolj nagnjeni k visokim poslovnim rizikom in pogosteje težijo k akvizicijam (kar naj bi bila zelo očitna narcisistična tendenca). Tako bodo povzročali večje letne fluktuacije proračuna, bolj bodo nestanovitni, celo lahkomiselni, manj poslovno oprezni. To bi po njunem mnenju lahko bil eden od razlogov za veliko turbulenco v današnjem poslovnem okolju. Spet drugi avtorji zatrjujejo, da so aktualne globalne finančne krize vsaj delno posledica narcisističnih osebnostnih motenj korporacijskega managementa. Njihov brezmejni pohlep, izguba občutka za realnost, odsotnost temeljnih etičnih principov, njihova sprevržena grandioznost, vse to je pripeljalo do žrtvovanja prihodnosti podjetij na račun povampirjenega maksimiziranja osebnih dobičkov. V srži finančne krize je vselej moralna kriza.
Ko družbi zavladajo posamezniki z resnimi osebnostnimi motnjami
Kmalu po formiranju prosovjetskega Vzhodnega bloka, je skupina poljskih, čeških in madžarskih znanstvenikov pričela tajno sodelovati pri raziskovanju narave samega totalitarizma, proučevali so vplive individualnih patoloških dejavnikov na celotno družbo. Poljski psihiater Andrew Lobaczewski je poimenoval to novo disciplino ponerologija, ki je sinteza psiholoških, psihiatričnih, socioloških in zgodovinskih spoznanj. Po njegovem mnenju imajo daleč najpomembnejšo vlogo pri generiranju družbenega zla s pomočjo vzajemnega vplivanja psihopati, ki so sicer maloštevilni, a imajo vseeno ogromno socialno moč. So dobesedno plenilci, za katerih prevarami, kamuflažami in manipulacijami, se skriva en sam namen osebnega okoriščanja. Drugim izčrpavajo življenjsko energijo, jih delajo nesrečne, jim dobesedno „požirajo“ duše. Za mnoge so magično privlačni, ker jim imponira njihova pretirana samozavest in akcijska naravnanost. Že po naravi so to tisti, ki brez odlašanja prevzemajo voditeljstvo. Raziskava je pokazala da je med visoko izobraženimi okoli 5% psihopatov, od katerih je večina moških.
Politično delovanje pa je naravnost idealna priložnost za deviantne posameznike vseh vrst, da uveljavijo svoje bolane interese. Tedaj, ko opazimo spletanje mreže politično vplivnih posameznikov s psihopatološkimi nagnjenji, še zlasti gre pri tem za psihopate, pomeni to začetek konca normalne demokratične družbe. Postopoma, a vztrajno se utrjujejo strukture družbene moči in vpliva, ki je v rokah maloštevilne elite s podobno psihopatologijo, avtor jo imenuje kar patokracija. Njihovo perfidno delovanje končno privede do totalitarnega političnega sistema, saj se to zajeda v vse pore družbenega življenja. Osebnostno moteni posamezniki postopoma prevzamejo vodstvene položaje, ko se infiltrirajo v najpomembnejše družbene institucije. Takšna patološka klika razen tega kreira še ideologijo in propagando, z namenom upravičevanja njihovega obstoja. Patokracija polagoma paralizira celotno družbeno življenje, se razraste kot rak in sproži splošni družbeni regres, toliko lažje, saj je način njenega delovanja sistematični teror in vsiljena indoktrinacija. Na podoben način delujejo vse patokracije na svetu, ustvarjajo nov, privilegiran razred znotraj družbe.
Kako družbo razbremeniti vpliva osebnostno motenih ključnih odločevalcev?
Da lahko neoliberalni sistem sploh gladko in nemoteno deluje, gre zahvala vzajemnemu vplivanju, součinkovanju, tesnemu prepletu interesov globalnih centrov moči: korporacij, politike, finančnemu sektorju. Po drugi strani pa najde zmeraj več raziskovalnih evidenc tesno povezanost med najodgovornejšimi družbenimi pozicijami in resnimi osebnostnimi motnjami. Prej smo ugotovili, da so slednje pravzaprav patološki stranski učinki vehementnega družbenega napredka, modernizacije. Kaj torej storiti v tej ambivalentni situaciji? Kako zagotoviti vzvode za obstoj resnične družbene vzdržnosti, kako se izogniti pretnji socialne kataklizme?
Prej omenjeni Maccoby priznava, da je nasploh malo napisanega o tem, kako se izogniti nevarnostim pri narcisoidnih managerjih. Tudi sam podaja neprepričljive recepte v zvezi s tem, kaj storiti. Lubit pa že bolj progresivno razmišlja o vpeljavi metodologije, ki je nastala ravno zaradi potreb korporativnega upravljanja. Gre za dobro znane in preverjene metode upravljanja s človeškimi viri (HRM), ki so v poslovni praksi podjetij uveljavljene že dolga desetletja in katerih ključni namen je pozicioniranje pravih ljudi na prava mesta. Vendar, če je ta praksa v produktivnem sektorju že dodobra dobila svoj domicil, pa velja ravno nasprotno za področje politike in v precejšnji meri javnega sektorja nasploh.
Osredotočimo se torej na ključne odločevalce, politike. Kdaj je že pokojni starosta slovenske desne politike, Ivan Oman, izjavil, da ni važno, kaj kdo zna, ampak, da je naš? Lepšega opisa motivov političnega kadrovanja si res ni mogoče zamisliti. Takrat in danes v času Janševe vlade, ko nas malodane vsakodnevno preseneča prava psihopatološka parada eksemplarjev vseh vrst, evidentno nazadujemo. Infrastrukturni minister s teološko izobrazbo? Prvi mož NIJZ, ki nima pojma o epidemiologiji? Mandatar vlade, ekstremni avtokrat, ki ne premore trohice voditeljske širine ali vizionarstva? Po vseh teh letih so profesionalni principi kadrovske selekcije še zmeraj zgolj nebodigatreba. Resnično gre pri tem za centralno, nevralgično točko, ki v teh zahtevnih časih terja preboj.
Verjetno bi ideja o znanstvenem pristopu kadrovske selekcije v politiki sprožila posmeh, zgražanje ali nelagodje, seveda še posebej pri tistih, ki bi je naj bili deležni. A poglejmo predloge dobrih praks. Pred leti so recimo v Belgiji resno razmišljali o vpeljavi diagnosticiranja z možgansko tomografijo (CT) pri poslancih njihovega parlamenta, saj je namreč znano, da možgani psihopatov drugače delujejo, kot možganih normalnih oseb. Prej omenjeni psihiater Lobaczewski pa je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predlagal institucionalno alternativo, ki bi preprečevala ponerološke procese v družbi, torej ekscesni vpliv psihopatov v politiki. Razmišljal je o konziliju modrecev, vrhunskem ekspertnem telesu, ki bi bil odgovoren za supervizijo in svetovanje najvišjemu vodstvu države, vključno z zakonodajnim sistemom. Temeljna naloga takega konzilija bi bila prav kadrovska selekcija kandidatov, predlaganih za ključne vladne pozicije.
No, tudi pri nas v Sloveniji so že bili poskusi uvajanja teh strokovnih načel na področju javnega sektorja. Spomniti se velja kadrovsko-akreditacijskega sveta (KAS) v Pahorjevi vladi, sestavljenega iz samih prominentnih ekspertov s področja HRM, ki pa je kmalu po obetavnem začetku postala kamen spotike – za politiko seveda. Drugi poskus je sledil s konstituiranjem AUKN (Agencije za upravljanje kapitalskih naložb). Kljub začetnim zapletom so kasneje že dosegli pomembne, finančno merljive rezultate na podlagi metodologije, pa čeprav ta ni bila zelo sofisticirana. Žal je takratna vlada kmalu pričela izvajati pritiske glede nameščanja svojih “favoritov” na pomembne odločevalske pozicije. Tako se je politično motivirano kadrovanje nemoteno nadaljevalo naprej, AUKN je pristal na smetišču zgodovine, s čimer so se pri nas končali prvi resni poskusi strateškega upravljanja s kadri v družbah v državni lasti. No, v nekaterih drugih primerih sicer obstaja politični konsenz, a je kadrovska strategija operacionalizirana tako diletantsko, da temu skoraj ni mogoče verjeti. Lep primer je npr. uvajanje ocenjevanja delovne uspešnosti v javnem sektorju , ki ga je uzakonil že pokojni minister Andrej Bajuk. Že sama zasnova je zastavljena tako neprofesionalno, da nikakor ne more obroditi sadov. Cilj tega, drugače odličnega orodja ni nič drugega, kot spodbujanje delovne motivacije, a v praksi se ta vsakoletna nadležna obveznost sprevrže v brezkompromisni boj za čim višje ocene. Ocenjevalni obrazec je živa groza, ocenjevalni kriteriji so napaberkovani bogsivedi odkod, njihovi vedenjski indikatorji neživljenjske abstrakcije. Piko na “i” pa predstavlja popolna neusposobljenost ocenjevalcev. Znan je še primer šole za ravnatelje, ustanovljene daljnega leta 1995 z hvalevrednim namenom uvajanja sodobnih oblik vodenja in dela z ljudmi na področju vzgoje in izobraževanja. Dobro je kazalo vse dotlej, dokler so se kot kompetentni zunanji svetovalci angažirali tisti s področja realitetne terapije, katera izhaja iz človeku inherentne težnje po svobodi in notranjem nadzoru. To pa ni ravno po volji neoliberalni filozofiji, ki poveličuje izključno zunanji nadzor, prisilo, nadvlado, avtoritativnost. Tako so se žal prvotno dobri nameni izrodili, namesto tega je šolstvo dobilo klasični neoliberalni think tank, ki temelji na zastarelih, direktivnih principih upravljanja z ljudmi pri delu.
Na srečo vse le ni tako črno. Obsežen projekt vzpostavljanja kompetenčnega modela v javni upravi (2015 – 2020), ki je postal aktualen že v Cerarjevi vladi, se je uspešno zaključil in tako predstavlja dobro osnovo tudi za kadrovsko selekcijo najodgovornejših pozicij. Kako bo ta model v praksi zaživel oz. kako visoko po hierarhični lestvici bo ocenjevanje kadrov dopuščeno, je seveda zopet odvisno od politike same. Le zakaj bi bili izvzeti državni sekretarji in ministri? Ali je bogokletno razmišljati o preverjanju opravilne sposobnosti mandatarja vlade ali predsednika republike? In kaj v primeru, če sam vrh državnega vodstva prizadene prava duševna bolezen, recimo shizofrenija? V ZDA je skupina vrhunskih psihoterapevtov, psihologov in psihiatrov že podala diagnozo za predsednika Trumpa in so izrazili zaskrbljenost ter odsvetovali njegovo nadaljnje opravljanje te najodgovornejše funkcije.
Kako torej preprečiti, da bi se resno osebnostno moteni in s tem seveda opravilno nesposobni ključni odločevalci v družbi, polastili in se oklepali funkcij, katerim niso dorasli ter s tem ogrožali eksistenco vseh državljanov? Morda kaže razmišljati o dvostopenjskem modelu kadrovske selekcije širše v javnem sektorju oz. politiki še posebej. Prvi nivo bi predstavljala aplikacija tega kompetenčnega modela, pomenila bi nekakšno splošno osnovo za vse neobhodne funkcije razvoja kadrov (kadrovsko selekcijo, merjenje psihosocialne klime in zadovoljstva zaposlenih, ocenjevanje managerskih potencialov in razvoj karier, izdelavo načrtov usposabljanja, prenovo rednih letnih razgovorov). Ti postopki bi zajeli vse zaposlene v javnem sektorju, izvajali bi jih izključno eksperti HRM (Human Resources Management) z dokazanimi referencami. Drugi nivo pa bi obsegal najbolj izpostavljene funkcije v javni upravi in politiki (najvišji vladni funkcionarji, državni sekretarji, ministri, poslanci, mandatar vlade, predsednik države). Za ta namen bi bilo treba oblikovati posebno ekspertno telo, nekakšen “konzilij modrecev” po vzoru Lobaczewskega, ki bi ga sestavljali najbolj priznani strokovnjaki s področja psihologije, psihoterapije, psihiatrije, medicine. Ta bi bil zadolžen za ocenjevanje delovne opravilnosti, supervizijo in svetovanje kandidatom, predlaganih za ključne vladne pozicije in seveda tudi tistim, ki te že zasedajo.
Sliši se kot znanstvena fantastika. Ampak, začetki kadrovske selekcije segajo že v Antiko, ko je Platon dobro razmislil, koga nameščati na določene položaje v družbi, tako, da bo ta optimalno delovala. Tudi sloviti kitajski mandarinski izpiti so primer dobre prakse, kako selekcionirati najustreznejše nosilce javnih funkcij. Le zakaj bi se tega sramovali v 21. stoletju? Nehajmo se sprenevedati, da je njihovo nameščanje izključno stvar politične računice za zaprtimi vrati! Naj dobi uvajanje projekta preprečevanja poneroloških procesov v družbi prioriteto pred vsemi ostalimi! Bodimo realni – zahtevajmo nemogoče.