Filozofu, raziskovalcu umetne inteligence, najprej pride na misel vprašanje: kaj sploh vse to pomeni? Skozi absorbiranje učnega načrta filozofskih struj skozi dolga stoletja, so nas naučili veliko o tem, čemur bi na tak ali drugačen način lahko rekli inteligenca, duh, um; in vendar so nam dejali, da je to ekskluzivna človekova lastnina in celo edina te vrste. Takoj, ko pojmu inteligenca dodamo kak prilastek, se filozofi kaj hitro znajdemo v dilemi in resni zagati, takoj začnemo razumevati, kaj je Descartes želel ponazoriti z svojim radikalnim dvomom. Začnemo z dvomom, potem pa skozi analizo, poskušamo v problem vnesti nekaj smisla.
Problem z inteligentnostjo obstaja tudi zato, ker človek razen precej puhlih definicij ni uspel sproducirati nobene druge zares zanesljive preverbe inteligentnosti pri človeku, in je v glavnem to ostalo v domeni presoje vsakega posameznika ali “bog ne daj”, mnenja, ki je utemeljeno na obrazcih obnašanja v družbi. Stroje, ki jih tako človek sproducira sebi v pomoč, lahko označuje za inteligentne na precej absurden način (skozi jezik), če pa je zares kaj na tem, lahko ugotovimo le, če se zapletemo v mrežo neskončnih možnosti in dilem, ki pa, kar je še bolj nedoumljivo, zaradi nedostopnosti dokazov, nimajo nikakršne osnove in so v glavnem špekulacije, ki se uveljavijo tem bolj, kolikor bolj je uveljavljen filozof, ki jih je izrekel.
Kakorkoli nov bi nam se problem AI (Artificial Intelligence) zdel, pa je na teoretskem področju odprl nekaj izredno zanimivih in filozofsko zimzelenih vprašanj. Sokzi AI problem je na aktualnosti pridobil tudi najosnovnejši človekov problem razmerja med umom in telesom, t.i. body mind problem. Tehnicizacija osnovnih človekovih mentalnih procesov in njihova neposredna primerjava z procesi računalnika, pri čemer hardware računalnika zamenja človekovo fizično telo in računalniški software človekov um ali razum, je neposredno vodila do robotizacije družbe in je med drugim spodbudila idejo humanoida – človeka robota, pri čemer je to zadevalo problem AI le v toliko, kolikor lahko rečemo, da je nekdo inteligenten, v kolikor ga sodimo po njegovem zunanjem, se razume človeku, kar se da podobnem, izgledu in obnašanju. Če vzamemo ta kriterij, kot merilo za AI, potem človeštvo ni več daleč, če sploh, od t.i. umetnega subjekta, saj inženiring robotov, predvsem pa takšnih z človekovim izgledom, preko vzgajanja umetne kože in skozi skoraj že komercialno razširjeno všečno embalažo, silovito napreduje. Zdrav razum nam jasno sporoča, da tega ne moremo jemati za relevanco, čeprav se, v dobi podobe – imidža, mnogi nagibajo k tej poenostavitvi dejanskega problema AI.
Proces, ki mu lahko na svojem začetku še upravičeno rečemo računski problem, je v svojem jedru segel vse do antike, kjer so takšni duhovi kot so Pitagora, Evklid in Heron, vsak na svojem področju preizkušali tisto, kar se je že Hobbsu v 17.st. pokazalo kot možnost, da mišljenje dojamemo kot računanje, neke vrste mentalni govor, ki operira v umu z simbolnimi operacijami. Ta ideja je potovala skozi stoletja in preko znancev kot so Leibniz, Boole vse dokler ni C. Babbage v prvi polovici 19.st. izdelal prvi mehanski računalnik, analitični stroj, ki se ga je dalo tudi programirati. Tako se je začelo, pravo eksplozijo in prvo resno razpravo o problemu AI, pa je svetu ponudil razvpiti angleški matematik A. Turing, ki je prvi tudi izdelal neke vrste test za ugotavljanje inteligentnosti strojev. Od prve polovice 20. st. pa do danes, je ostal t.i. Turingov test ena osnovnih tem znotraj problema AI, saj v sami zasnovi ponuja nekaj zelo zanimivih dilem, predvsem pa opozarja na nekaj vprašanj, ki jih mora upoštevati vsak, ki se odpravlja na ekskurzijo v to neraziskano in zelo šibko zastavljeno področje. Vsak test, ki bi želel poiskati neke zadovoljive meje inteligentnosti stroja, da bi ga kot takega sploh lahko označili, se mora kot prvo zavedati svojih omejitev, ki pa sta zelo preprosti, preprosto ne sme zahtevati preveč in kar je še huje, nikakor ne sme zahtevati premalo.
Vsako premišljevanje o AI je strogo povezano predvsem z človekovim umom in najverjetneje, če se še sami spustimo v vode špekulacij, preden ne razjasnimo korelacij med človekovo inteligentnostjo in fizičnim ustrojem možganov, nismo sposobni resno razpravljati o AI. Kaj nam na tej ravni človekovega spoznavanja torej sploh ostane, če v razpravi želimo ostati kolikor toliko resni. Vse, česar se je človek loteval v okviru raziskav AI, je bilo zavoljo empirične omejenosti zvedeno zgolj na opazovanje in sklepanje zunanjih, to je poenostavljenih oblik obstoječe hipotetične inteligence, stvari, ki so ključnega pomena za AI, kot so vprašanje zavesti, manipultivnosti z simboli, duha, so samo prazen, ničvreden dim, so vsaj tako na trdnih tleh fizikalizma, kot so recimo vprašanja parapsihologije. Edini empirični garanti AI so bili proizvedeni na principu modelov, vendar na osnovi obstoječe tehnike in znanja, ki pa je, to moramo kar takoj priznati, vse prej kot inteligentno. Tako nem ne preostane nič drugega, kot da zamižimo na eno oko in si rečemo, da priznavamo, da je nekaj inteligentnega v teh ljudskih proizvodih, ki jim rečemo računalniki, četudi je to inteligentno zgolj tisto, kar je v njih človeškega in tako pomalo fiktivno sklepamo na njihovo odzivnost na klasične človekove vzvode, kot so zaznave, posledično emocije in še malo pristne človekove moralnosti za povrh.
Penrose meni, da je resno obravnavanje nečesa, kot je artificial intelligence (AI), popolni nesmisel. Ne poznam vsega ozadja te njegove izjave, pač nimam vpogleda v celotno njegovo mišljenje, pa vendar me takšna izjava od enega vodilnih mislecev na tem področju čudi. Na nek način se je že tudi meni velikokrat zastavilo vprašanje o uporabnosti in dejanski vizionarskosti filozofije v njeni teoretski razsežnosti. Eden glavnih problemov filozofije skozi vsa stoletja njene prisotnosti v družbi, je bila njena neoprijemljivost, odsotnost uporabnosti, vsaj tiste praktične uporabnosti, kot jo je recimo mogoče doumeti iz reklamnih pamfletov za pralne stroje, kjer je za družbo, potrošnika, najbolj bistveno, da bo razumel tistih nekaj osnovnih funkcij, ki so pomembni za pranje perila in ni zanemarljivo, da obstaja nenehna težnja, po kar se da preprostem, skoraj že otroško lahkem opravljanju takšne naprave. Filozofija evidentno ni pralni stroj, kot tudi ni namenjena vsaki gospodinji, je pa kljub temu upravičeno vprašanje, koliko je relevantno filozofiranje, če le to nima nekega očitnega vpliva ali kakšne praktične uporabnosti. Kolikor to velja za filozofijo na splošno, še toliko bolj velja za t.i. nova področja filozofije, ki se odpirajo zadnja desetletja, zavoljo silovitega znanstvenega napredka. Na teh področjih filozofija deluje kar nekako izgubljeno in le pobira ocvirke iz kaše, ki so jo v glavnem že zdavnaj pregreli raznorazni bolj ali manj kompetentni znanstveniki in kar je še huje, tudi laična javnost si izoblikuje mnenja preko senzacionalističnih medijev, preden se filozofska stroka zgane in ponudi svoje rešitve in nemalokrat se zgodi, da prav preko teh istih medijev, ko jih že nihče več ne jemlje resno in zavoljo kompliciranih razlag, se vsak raje sprijazni z senzacionalistično razlago, kot pa, da se odpravi na avanturo v neznani svet filozofskega teksta. Tako se je pred kratkim dogodilo z genetiko, kjer etiki le stopicajo za javnim mnenjem in si ne upajo ponuditi kakšne drznejše ali konkretnejše rešitve raznoraznih etičnih dilem, ki stopajo z roko v roki s sodobno genetiko. Resda lahko oporekate, češ da ni naloga filozofije, da oblikuje javno mnenje in osvešča maso o nečem, kar je v bistvu ne zadeva, vendar če ni tako, potem se upravičeno lahko vprašamo kaj potem počne filozofija dandanes, ko je izginila ali če je imela srečo, se je novim časom prilagodila že marsikatera filozofiji podobna dejavnost. Vprašanje AI, je eno tistih vprašanj, ki v filozofiji išče svoj prostor že kakšnega pol stoletja, in ves ta čas filozofiji ni uspelo postaviti nekih standardov, ki bi se jih lahko držali, po svoje je to razumljivo, kajti silovitost napredka ne omogoča, da postavljaš nekakšna načela, ki jih že jutri lahko spet zavržeš, po drugi strani pa je žalostno, da je kljub vsemu filozofija tako kratkovidna. Namesto tega so idejo umetne inteligence dodobra zaznamovali pisci in snovalci znanstveno fantastičnih podob, čeravno se med temi najde kar nekaj bistroumnih rešitev in zamisli, pa vendarle v glavnem prevladuje nepotrebna napihnjenost in izkrivljenost dejanskega stanja. Razbohotile so se skrajno nedoumljive zamisli in kar nekako postale značilnost problema AI, tako, da marsikateremu resnemu filozofu kar s težavo uspe diskvalificirati vse nepotrebne in za raziskovanje problema celo moteče lastnosti, ki v javnosti, tako kritični kot laični, povzročajo samo zmedo in nezaupanje do AI.
Danes, ko nekomu omeniš AI in želiš slišati iskreno razpravo, slišiš le zaničljiv posmeh ali pa praznoumno razpredanje o tem, kaj je mogoče in kaj ni. To, da filozofija potrebuje premike znotraj svoje strukture je brez dileme, problem je edino v tem, kam naj se le ta v teh hitro spreminjajočih se časih obrne. Naj postane laični javnosti dostopnejša in s tem dovzetna za mnenja mas ali naj se umakne v izolacijo, neke vrste elitistično obliko kroga filozofov, ki si pač najdejo v družbi stopnjo pomembnosti, kolikor je pač dopustna posameznemu individumu. Slednje v tem obdobju informatike evidentno ne pride več v poštev, nedvomno je poti veliko, vse pa morajo imeti v mislih mejo filozofije, ker drugače bo le ta, kot izvorna modrost, izginila iz obličja zemlje in bo še le en nostalgičen spomin več. Nevarnost, s katero se aktualno sooča tudi problem AI, pa je predvsem problem znanosti, kako daleč lahko gre filozofija na področju, ki zahteva prisotnost različnih znanosti, kot v primeru AI, da še vedno ostane filozofski problem.