“The television screen is the retina of the mind’s eye. Therefore, the television screen is part of the physical structure of the brain. Therefore, whatever appears in the television screen emerges as raw experience for those who watch it. Therefore, television is reality, and reality is less than television.”
“Videodrom”
Osnovni princip mišljenja zahodnega človeka, še bolj natančno, tradicionalno bistvo evropskega mišljenja, je filozofija. Je tisto mišljenje resnice, ki je eno z premišljanjem človeka kot bitja, ki ni dan sam po sebi, ampak se ga vzpostavi. Filozofija je začetek. Izročilo tega začetka, iz katerega danes črpamo ravno tako, kot kadarkoli v preteklosti, a čigar ovedenje je nikakršno. Bistvo, ki ga v sebi nosi filozofija, je izraženo tako v znanosti, umetnosti, ustvarjanju smisla in človekovega samo-zapopadanja, z eno besedo, civilizaciji. Mogočnost zahodnega mišljenja, v svrho ustvarjanja zgradbe njene miselnosti, je razvidna skozi ustvarjanje, ravnanje, skozi prakso in teorijo. Rojstno mesto, te rado-vednosti je antična Grčija in tisto, čemer pravimo metafizika (Platonizem), kot tisto, kar je bistvo našega mišljenja. Gre za žlahtno radost ob vedenju, radosti želje po vedenju, ki pa z časi po Kristusu izgublja na svoji vrednosti in pomenu, celo tako daleč, da lahko že ob koncu 19 stoletja razpravljamo o koncu filozofije.
V času, ki ga živimo se tako soočamo z razkrojem, razpadom osnovnih predpostavk filozofskega mišljenja. Kot filozofskega, bi tako ob pluralizmu idej, lahko označili le malo tega, kar danes najdemo pod tem, z žlahtno plesnijo pokritim pojmom. Kaj se torej dogaja z filozofijo, kaj je to, kar stopa na njeno mesto in kako to vpliva na naše mišljenje in konstitucijo nas kot človeških bitij, ki smo v osnovi spočeti šele skozi filozofsko motrenje uma, da o identiteti posameznih geografskih entitet, konkretno Evropske, kot zibelke tega rojstva, v tem času skoraj ne moremo več govoriti.
Če rakasti celici, ki je ubila zahodno filozofsko mišljenje sledimo do njenega nastanka, lahko vidimo, da gre za dedno bolezen, bolezen, ki je globoko vpisana v samo rojstno mesto filozofije same. Začetek je torej hkrati že znamenje konca. V splošnem družbenem pluralizmu, je danes težko govoriti o neki pravi, edinstveni filozofiji, ki kot edina obljublja neko razsvetljenje, veliko več šteje gola vednost, v smislu raznih kvizov in križank, kot tehtno premišljanje dogodka. Živimo dobo informacije, ki se množi skoraj nepregledno, informacije, ki postaja edino merilo vednosti. Vsi imamo ogromno informacij, nihče pa prav dobro ne ve, kaj si z njimi početi, zato smo sklenili, naj bo vednost zabava. Filozofija je sledila tej poti, in seveda izgubila. So nekatere novodobne zgodbe modernosti, ki v duhu industrijske revolucije in pozno kapitalistične logike specializacije, dopuščajo nekaterim vedam, da se razvijajo samo na podlagi množenja vednosti, a vpogled v mišljenje, gotovo ni in nikoli ne more biti med sredstvi produkcije, v kateri je edino pravilo in način, množenje, po možnosti nekoristnosti. Da bi se z misijo iskanja prave filozofije povrnili na pota slave, ki so se napovedovala ob rojstvu, je danes brezpredmetno razmišljati, v hipu smo lahko ob mentalno kot tudi socialno trdnost. Za dolgčas, ki ubija evropskega, pa ne samo filozofskega duha, ni kriviti samo tistega najbolj očitnega, kar prepoznamo v zgodbi o napredku, razvoju, varnosti in svobodi, ki nam jo na ušesa naslavlja dominantni vzgojni sistem, jedro te odgovornosti bi morala, kot sokriva in tudi kot priložnost za samozaposlitev prevzeti ravno filozofija, čas se je spremenil, človek se je spremenil, zato morda ne več kot modrost, ki zavezuje k dolžnosti, temveč bolj kot modrost in uvid, ki si prizadeva za radost in strast. Gojenje vednosti kot edine poti ovedanja naše generacije, kot je vedel že Heraklit, češ mnogovednost ne vzgaja pameti, je treba premagati, a kaj, ko se v iskanju alternative, takoj ko poskušaš prestopiti ta neprijetno zaudarjajoči potok, v katerega se zliva vsa gnojnica novodobne produkcije znanja, ponovno znajdeš na brezpotju pluralizma filozofskih stališč in le, če zanetiš nad svojim stališčem nekaj dima, imaš možnost, da pristaneš kot bežna opomba na robu kakšnega pompoznega, vase zagledanega časopisa. Nikakor se torej ne moreš znebiti občutka, da prispevaš k množenju. Vpogleda in dojetja se ne loteva nihče več. Vse želimo “fast”, vse želimo “plain”, želimo podobo, ker za njo ni ničesar, kar lahko ogrozi naše udobje.
Oscar Wilde je nekoč preroško naznanil: “Yet each man kills the thing he loves,…The coward does it with a kiss, The brave man with a sword!” (vsak ubije tisto, kar ljubi, strahopetec z poljubom, hraber z mečem). A ni danes to način, na katerega smo soočeni z podobo. Tisto, kar bi morali početi reflektiramo v podobo in je ne obsojamo, tisto, kar počnemo, pa, ker nam povzroča tesnobna občutja, težko gledamo, ker reflektirajo našo slabost. Strahopetnost se zrcali v sleherni pori ravnanja ljudi kot subjektov. Lepa primera je uporaba cenzure, tudi samocenzure. Koliko razprav je deležna pojavnost nasilja, spolnosti v takšni ali drugačni obliki, in to ne samo odklonilnih. Kako samoumevno se nam dozdeva, da je gledati nasilje sprejemljivo in kako puritansko odklonilni smo do spolnosti. In v čigavem imenu, negovanja stanja kot je, negovanja tradicije. Za fasado tradicije, pa razkroj, oduren smrad starega, za to se staremu mladi ne približujemo, raje imamo novo, kar še diši po razkužilih kot garant, da je še nerabljeno, da je še brez aure lastništva, brez vsebine.
Množenje, ki ga poznamo iz industrijske produkcije, se je dotaknilo tudi filozofije, fordizem je tudi v teoriji pustil svoje sledi, umetnost, znanost, vednost, zabava vsi aspekti družbe so žrtvovani bogu čezmernosti, ki mu še najlažje rečemo kopija, sebe pa v postmoderni dobi še najlažje označimo za naftalin generacijo, ki je, zaradi zahtev po množenju, prisiljena, v slehernem trenutku imeti pripravljen odgovor na modne muhe tistih, ki želijo vedeti, tako, da to vednost kupijo, trg je odprt, ekonomija vseprisotna, nikomur ni mar za vsebino, samo da imaš. Živimo duha kopije in ga častimo v podobi produkcije. Filozofija tako zapade in ponikne skupaj z svojim spoznanjem o moderni znanosti. Za moderni svet tako ni bolj zabavne ironije kot je kloniranje, sredstvo za množenje istega.
Ira Levin je leta 1976 objavil roman Boys from Brazil (Dečki iz Brazilije), fiktivno obdelavo kloniranja, okičeno z antisemitskim razpoloženjem, nacizmom, pošastmi kot sta Mengele in Hitler, ter seveda, v svrho boja dobrega in zla, angela civilizirane vesti, v parafrazi podobe lovca na naciste, Simona Wiesenthala. V romanu klonirajo Hitlerja, ne samo enega, štiriindevetdeset komadov in zakaj, ker se veliki načrtovalec za tem načrtom zaveda, kako malo ima možnosti, da katera izmed teh kopij kdaj ponovno postane original, zaveda se celo, da je vse kar bo dobil štiriindevetdeset originalnih kopij in da bo le podoba in tisto, kar se tej podobi pripisuje, povezovalo njegovo kopijo in original.
Takšno udejanjanje filozofije v svetu neomejenih produkcijskih sil pomeni zgolj njeno ukinitev, to kar od nje ostane je malomeščanski “small-talk”. Današnja znanost ne misli, zato tudi ne govori, kot praksa znanosti, med katere na žalost moramo prišteti tudi filozofijo, zato samo producira. Zato v premislek: človek, ne oklepaj se množenja vednosti, okleni se razuma.
Morda danes ni več dovolj, da vztrajamo pri vrnitvi k prvi filozofiji, morda je čas, da vrnitev h koreninam prepoznamo tudi kot napačen korak v iskanju ponovitve mišljenja v duhu modernega človeka, ki mu na tem mestu ne moremo več reči zahodni ali evropski, ampak smo prisiljeni, da ga vidimo kot bitje, ki prebiva nekje na Zemlji in ima o tem vso potrebno zavest in vpogled o lastni človeškosti. Konec koncev je rojstvo filozofije rojstvo te vrste, ki nam je ob svojih porodnih krčih z prvimi vzdihljaji šele dalo formo misli, ki je sposobna dojeti “Jaz”, kot konstutirajoče bistvo človeškega. Zakaj v poskusu rešitve filozofije ne vztrajati na premisleku teh temeljnih pojmov prve filozofije, njihovem prevrednotenju, ali še bolje, glede, da je v vrednotenju ravno problem, v diskvalifikaciji vrednosti pojmov prve filozofije, metafizike. “Dostop absolutnega uma do resnice in biti bivajočega je bil v celotni zgodovini metafizike utemeljen na izvorni zvezi, sopripadnosti ali istosti uma/mišljenja in resnice/biti bivajočega. Na tej istosti kot skladbi dvojega/nasprotnega v njenih različnih svetovno zgodovinskih prigodah je temeljila celotna metafizična zgradba evropskega sveta in humanizma v vsej njeni zgodovini od pričetka do moderne dobe kot njenega konca in dovršitve. To zvezo sopripadnosti in istosti je še pred pričetkom filozofije izrekel arhajski grški mislec Parmenides v svoje izreku: saj isto je mišljenje in bit. Parmenides še ni bil filozof in tudi ne metafizični mislec v smislu poznejše platonistične metafizike in vse njene zgodovine. Med izvorno krajino smisla Parmenidovega izreka zgodbe istosti mišljenja in biti (torej istosti človeškega bitja kot smrtnika in raz-kritosti/prabiti) in metafizičnim obzorjem smisla tega istega izreka se nakazuje neznanski obrat in prevrat v zgodovini grštva, ki je postal očiten šele z do-goditvijo in izkušnjo konca filozofije v našem času. Zato je prav Parmenides in z njim vsa arhajska predfilozofska grška modrost skupaj z poezijo, tragedijo in mitom prva tema pomnjenja in mišljenja zgodbe tistega prazačetnega nekončnega kot izvora možne prihodnosti mišljenja in človeka na koncu filozofije.” (Urbančič) Takšno vprašanje spoznanja je tisto skupno, kar današnji čas še povezuje z antičnim, a tu se tudi vsaka nadaljnja podobnost konča. Modernost je v tem smislu konec zgodovine resnice in biti, filozofija je v njej prešla v način prakse znanosti, ki vlada nad nami kot absolutna proizvodnja, ki posvaja človeka kot razpoložljivega. Resnica postane produkt, s katerim se lahko trguje, človek se razčloveči, oropa se ga bistvene prostosti. Iz najvišje živali uma pade v žival proizvodnje, razčlovečen v razpoložljivosti zanjo.
Vračanje, povrnitev je v zgodovini pogost dogodek in nimam v mislih samo neumnosti, vrača se veliko tega. Čas, ki ga aktualno živimo tako recimo v marsičem spominja na stanje pred prvo svetovno vojno, pa naj bo dovolj o obljubah. Spet smo tam, kjer lahko ponovno govorimo o črvu, ki razjeda ponosno Ameriko, o njeni moralni svetohlinosti napram ostalega sveta in o imperializmu, o krizi duha in o etiki, ki da ji ne najdemo mesta, ali je ne upoštevamo. Imamo znanost, ki se je že zdavnaj izgubila, bolj kot imamo, nimamo intelekta in kriza duha je dobila sebi pripadajočo tržno vrednost. Tesnoba. Kaj nam potem ostane. Naslanjamo se nad podobami, ki pa nam že same ne znajo več povedati ničesar, zato gremo še globlje. Proizvajamo podobe. Nam je v užitek, če sami postanemo podoba. Smo lepi, mladi, imamo vsaj toliko vsebine kot kdorkoli drug, ni je stvari, ki je ne bi znali. Junaštvo raje gledamo, kot udejanjamo, dramo, ki bi jo morali gledati, pa delamo. Spreobrniti ta preprosti problem prezentacije, je roženica na očesu našega kritičnega pogleda.