Joyce, James Augustine Aloysius (1882-1941), irski pisatelj, novelist in poet, čigar psihološka opažanja in inovativne literarne tehnike, kot jih je predstavil v svojem najbolj znanem delu Ulysses, so ga proslavila kot enega najbolj vplivnih pisateljev 20 stoletja. Rodil se je v Dublinu, izobraževal na jezuitski šoli in pozneje na University College of Dublin. Med študijem je prelomil z svojo krščansko vzgojo, ter se skupaj z svojo ženo preselil v nam bližnji Trst, pozneje pa tudi Pariz in Zürich, kjer je pretežno služboval kot inštruktor za angleški jezik. Umrl je v Zürichu na začetku druge svetovne vojne, kamor se je umaknil iz okupiranega Pariza. Njegova zgodnja dela kažejo na prisotnost močne navezanosti na svojo domovino, kar se pozneje zlije z kompleksnostjo karakterjev in bogastvo družinskih razmerij. Za prikazovanje realističnih situacij je uporabljal eksperimentalno tehniko v najboljši maniri realizma, naturalizma in simbolizma. Najpomembnejša dela: Dubliners (1914), A Portrait of the Artist as a Young Man (1916), Ulysses (1922), Finnegans Wake (1939)…
Ulikses
Če bi iskali literarno delo, ki je podrlo vse ustaljene književne oblike, ki je polno različnih slogov, simbolov, mistike, podzavesti, ter predvsem bogatega besednega zaklada, bi nemara vsi takoj pomislili na Joyceovega Uliksa, po mnenju nekaterih do danes najboljšega romana od temne pradavnine do sive sedanjosti. Teza, da je Joyce z Uliksom prerasel dotedanje ozke slogovne, kompozicijske in stilistične književne okvirje, podal nove literarne prvine, izmed katerih je najbolj pomemben seveda notranji samogovor, je vsekakor že zdavnaj potrjena, v nadaljevanju pa sledijo dejstva, ki govorijo temu v prid.
Dogajanje je postavljeno v Dublin, Joyceovo rojstno mesto, kjer je preživel tudi mladostna leta. Mesto je zelo vplivalo nanj in v Uliksu je vsak del Dublina, vsaka ulica, križišče, vsak lokal, na istem mestu, kot v realnosti.
Tako ima vsa ta zvestoba stvarnim dejstvom še poseben vpliv na vzdušje, ki se skozi vso knjigo močno spreminja, pač zaradi vsebine in sloga. Roman pravzaprav opisuje en dan v življenju Leopolda Blooma, ki predstavlja Odiseja, popotnika, ki blodi po svetu (v tem primeru Dublin), iščoč rešitve. Bloom ima ženo Molly, ki je prispodoba za Penelopo. Molly pa ne spominja na Penelopo v vseh dejanjih, saj je možu nezvesta. Bloomove misli se v vsej knjigi večkrat vračajo k njej, sama pa ima na koncu monolog, ki je dolg 25000 besed, razdeljenih na osem stavkov. Tukaj pa je še Joyce, v podobi mladega Stephena Dedalusa, ki je bil njegov avtobiografski lik že v Umetnikovem mladostnem portretu. Dedalus išče svojega duhovnega očeta, saj se je pravemu odtujil (pijančevanje), zato ga je Joyce postavil za Telemaha, ki hodi po svetu in išče očeta Odiseja, v tem primeru Blooma. Vse tri osebe so dokaj različne. Bloom je reklamni agent, Molly je pevka, najbolj zanimiv pa je Dedalus. Dedalus je namreč nereden študent, intelektualec, ki ne priznava boga, kljub temu, da so ga vzgojili v krščanski šoli, posmehuje se Irski nacionalnosti, kljub temu, da je Irec, zavrača obujanje zgodovinskih izročil… Začasno uči na neki šoli, kar je še ena vzporednica z Joyceom. Velik del romana je v bistvu notranji samogovor Blooma ali Dedalusa, skozi katerega zvemo za misli, ki se porajajo v podzavesti obeh junakov ob kakšnih dogodkih. Tako npr. Bloom prvič sreča Dedalusa na pogrebu, ko le ta prečka pogrebcem pot, vendar ga še ne zazna. Pri naslednjem srečanju v redakciji časopisa Bloomova podzavest “spregovori” nekaj misli o njem, kljub temu, da se nista pogovarjala ali kako drugače kontaktirala. Prav se srečata šele v porodnišnici, kjer sedita za isto mizo. Iz javne hiše, po strahotnem spoznanju propada idealov, Bloom odpelje Dedalusa. Po pogovoru v nekakšnem zavetju (beznici) Dedalus privoli, da bo šel z Bloomom domov. Oba spoznata, da imata zelo malo stičnih točk, da sta popolnoma različni osebnosti, da se ne strinjata v svojih svetovnih nazorih, da je Dedalus na višji stopnji intiligence, kot Bloom. Bloom navsezadnje le ni našel tega, kar je iskal – moralno višje življenje, Dedalus pa ni našel svojega drugega, duhovnega očeta, ki bi ga naj poosebljal Bloom, s katerim nima nič skupnega. Bloom (Odisej) utrujen zaspi in roman se na nek način konča, saj je popotovanje končano. Sledi le še Penelopin (Mollyjin) samogovor, s katerim se Ulikses tudi konča.
Vsa ta zgodba je napisana v 18. poglavjih (prav toliko je tudi slogov pisanja v Uliksu), narejenih po Homerjevi Odiseji. Vsa dejanja, ki so se zgodila Odiseju se zgodijo Bloomu, ko tava po raznolikih delih Dublina. Vse skupaj je seveda zavito v simbole, prispodobe … Tako npr. Odisejevo potovanje v Hades (grško posmrtno podzemlje) Joyce napiše kot obisk pogreba. Seveda je tu pokopališče v katerega okolici so štiri reke, kar je spet namig na štiri reke, ki so tekle v Hadu. Tako prva tri poglavja spoznavamo Stephena (Telemaha), naslednja tri Blooma (Odiseja), ko blodi po Dublinu, v naslednjih poglavjih pa se njune poti križajo, prav do 17., ko se Bloom vrne domov, kar predstavlja Itako, Odisejev rojstni otok. Vsako poglavjeima svoj organ, umetnost, barvo, simbol in tehniko pisanja. Ti so imenovani glede na vsebino poglavja.
Največja novost v Uliksu je notranji samogovor, za katerega je Joyce rekel, da ga je opazil pri Francozu Dujardinu. Joyce je notranji samogovor uporabil predvsem zato, da bi se čimbolj približal kraju, kjer se porajajo misli in zavestna dejanja osebe. Toda Joyce gre še dlje. Zanima ga, področje, kjer se občutki, domisleki, vtisi, ki se porajajo, nekontrolirano vežejo v celoto ne po logiki, temveč po asociacijah. Torej gre za neke procese, ki so bližje podzavesti, kot zavesti. Na ta način je lahko opisoval čustva, vtise in misli takšne, kot se porajajo ob samem nastanku, ne da bi se prej predale logičnemu povezovanju, kjer bi jih morda izločila cenzura. Pri tem primeru igra veliko vlogo psihoanaliza, ki sta jo prav v tem času uveljavljala Freud in njegov učenec Jung. Toda tudi pri notranjem samogovoru se lahko izraža le tisto, kar je vsaj kolikor toliko prišlo v zavest. To je seveda nujno potrebno, saj drugače Joyce tega ne bi mogel ubesediti. Za opis samogovora je treba poznati osebnost, ki pa je pri vsakem človeku različna. Tako je Dedalusov samogovor veliko bolj vzvišen, intelektualen, kot pa naprimer Bloomov, saj Bloom ni na takšni stopnji intelekta, kot Dedalus.
Joyce se je lotil zelo težke naloge, ko je šel pisat 18., zadnji del Uliksa, kot nekakšen zavestni samogovor Molly. To pa pomeni, da je moral razmišljati, ne samo kot drug človek, temveč celo kot nekdo drugega spola. Moral je torej poznati psiho ženske (ali več žensk), kar pa nikakor ni lahko. Brez dvoma so najbolj prepričljivo, doživeto napisani notranji monologi Dedalusa, pač zato, ker je le ta nekakšna avtobiografska oseba samega Joyca. Notranji monolog nam torej nudi vpogled v čisto zavest. Nadvse pomemben je tudi slog, saj je Joyce za Blooma uporabljal drugačnega, kot za Dedalusa. Na začetku imamo podana dva sloga: poetični, ter vzvišeni in težje razumljiv Dedalusov, in vsakdanja, preprosta, zemeljska Bloomova govorica. Tako je že takoj vidna razlika med njima, ki kaže Dedalusa kot bolj izobraženega, razgledanega in Blooma kot povprečnega, zdolgočasenega možakarja. To seveda še ni vse, saj je Joyceu uspelo na-rediti nekaj, na kar ni pred njim noben niti pomislil. Slog je priredil vsebini posameznih poglavij. Kakšna je vsebina, takšen naj bo tudi slog. Slog potemtakem služi vsebini; če je treba zbuditi vtis dolgočasja, naj bo dolgočasen slog. Tako je npr. poglavje v redakciji časopisa napisano v obliki časopisnih člankov. Ulikses je napisan nepristransko, naturalistično, vendar je poln simbolov. To je bil drugi Joyceov cilj – združiti naturalizem s simboliko. Simbolov je po vsej knjigi v obilici, simbolno je že samo Dedalusovo ime, tudi Bloomvo bi se dalo razložiti kot neke vrste simbol (in bloom – v razcvetu). Ulikses ima predhodnika, nima pa naslednika. Če je bilo v Umetnikovem mladostnem portretu opisano otroštvo Stephena Dedalusa, v Uliksu pa prejkone pozna mladost, pa nikjer ne bodo opisana njegova zrelejša leta, saj se Ulikses konča v neskončnosti; prav tam pa se začne Joyceovo zadnje, še težje delo Finnegan Wake, ki se prav tako konča v neskončnosti.
I. U.