Sabina Žulič je študentka filozofije na Filozofski fakulteti v Mariboru.
Sabina Žulič
TEORIJA OBLIK
V tej nalogi bom poskušala povedati nekaj o razliki med Sokratovimi oblikami in Platonovimi Oblikami. Nanašala se bom predvsem na članek Terenca H. Irwina Teorija oblik. Avtor, tako kot večina strokovnjakov in raziskovalcev Platona trdi, da Platonov Sokrat sicer v vseh dialogih predpostavlja, da obstaja nekaj takšnega kot oblike, vendar pa naj bi se ta pojem precej razlikoval od Platonovih Oblik. In kot taka naj bi bila Teorija Oblik izključno proizvod Platonovega miselnega dela.
Ločitev teh dveh filozofov pa ni plod sodobnih raziskovanj, pač je to idejo dobil že Aristotel, ki jo zasleduje v Metafiziki. Kako pa Aristotel razlaga razlog za nastanek Platonove Teorije Oblik? Pravi, da naj bi bil to odgovor na Sokratovo iskanje definicij v etiki, ker je Platon pač menil, da definicije ne morejo veljati za čutno-zaznavne stvari, ki so podvržene spreminjanju, zato razvije ločene nečutno-zaznavne Oblike. Irwin pravi, da se v raziskovanju Teorije lahko opremo predvsem na Fajdona in Državo. (Irwin, 2001, str. 56)
Teorija oblik je močno povezana s teorijo spominjanja. Oblike, npr. dobro po sebi naj ne bi bile dostopne čutom. Obstajale naj bi v t. i. intelegibilnem svetu. Kako pa potem sploh pridemo do ideje dobrega, mi navadni smrtniki, ki nam intelegibilni svet idej ni dosegljiv? S spominjanjem, je Platonov odgovor v Fajdonu. Spominjanje je pa popolno, ko imamo sokratsko definicijo. V Državi pa izvemo, da je vednost možna samo o oblikah, idejah, o drugih stvareh, ki so čutnozaznavne, pa je možno samo mnenje, doxa. (Irwin, 2001, str. 56)
Zanimivejši del pa sledi zdaj. Tako Irwin, ko nas Platon v Menonu že popolnoma prepriča, da govori o istih oblikah kot Sokrat, se pravi o bivajočih stvareh, o F po sebi, o bistvih bitnosti, ki jih Sokrat hoče definirat, potem nas preseneti z izjavo, da oblike niso dostopne čutom. Kako je zdaj možno, da so sokratske oblike čutom nedostopne? Se pravi, da ne moremo nikoli nič izvedeti o bistvih bitnosti in nikoli ne moremo biti nosilci prave vednosti?
Odgovor moramo poiskati v razmisleku o tem kakšne naj bi sokratske oblike sploh bile. Irwin vzame primer iz Evtifrona, kjer Sokrata zanima kaj je sveto. Oblikam pripiše štiri poteze.
»1. Obstajati mora samo ena oblika svetosti za vse svete stvari (dejanja, ljudi in tako naprej).
2. Biti mora uporabna kot merilo, s pomočjo katerega lahko presodimo, ali je kaj sveto ali ne.
3.Opisati jo mora biti mogoče brez eksplicitne reference na lastnosti – pravično in krivično, lepo in grdo, dobro in slabo – ki vodijo v spore.
4. Ona sama ‘oblika’ (eidos) ali ‘ideja’ (idea) svetosti je tista, ‘s katero so vse svete stvari svete’.« (Irwin, 2001, str. 57)
Irwinu se tu pojavijo številni utrinki, kot npr. Ali so zadnje tri točke tu samo za pojasnitev prve, kot da Sokrat hoče pojasniti kaj misli, ko govori o eni obliki? Zahtevo po samo eni obliki svetosti Sokrat kar predpostavi kot Evtifronovo stališče. In naprej, druga in tretja točka sta epistemološki, govorita o našem miselnem odnosu do oblike, prva in četrta pa metafizični. Sproži se vprašanje zakaj mora razlaga oblike zadostiti tako epistemološkim kot tudi metafizičnim kriterijem. Poleg tega pa tudi ni ravno očitno, da bo pravilen opis vsake poteze rešil spore okoli pravilnih izrazov ali pa nam omogočil miselni dostop. (Irwin, 2001, str. 57)
Odgovore bomo veliko lažje našli v Menonu. Menon sam, za razliko od Evtifrona Sokrata zaustavi že pri prvi točki, podvomi namreč, da obstaja samo ena oblika neke vrline. Da bi odgovoril na vprašanje kaj vrlina je, ponudi seznam različnih vrst vrlin. Sokrata seveda tak odgovor ne zadovolji, pravi, da bi bilo vrlinam na seznamu skupno edino to, da so pač na istem seznamu in da Menon ni nič povedal o tem kaj vrlina je. Vrline si morajo deliti neko lastnost, ki ravno njih dela za vrline, in ne neke druge lastnosti. To lastnost je mogoče univerzalno pripisati vsem vrlinam. Toliko o metafizični zahtevi.
Epistemološka zahteva pa ima precej težji karakter in ji tudi sam Sokrat ni uspel priti do dna. Sokrat trdi, da » /…/ mora pravilni odgovor pri iskanju definicije ‘odgovoriti ne le resnično, ampak tudi na podlagi tega, kar vprašujoči kasneje prizna, da ve’.« (Irwin, 2001, str. 58) Če ne vemo kaj je vrlina, potem tudi nič ne vemo o njenih delih, se pravi, da ne moremo govoriti o pravičnosti, dokler je vemo kaj je vrlina. Sokrat govori o tem, da ne moremo vedeti kaj je G, če v definiciji za G nastopa F in ne vemo kaj je F. Se pravi, da moramo najprej vedeti kaj je F in ga definirati neodvisno od G.
Kje je zdaj problem odstranitve spornih izrazov? Irwin pravi, da bi Sokrat lahko trdil, da če želimo definirati G v razmerju do F, F pa ni možno definirati brez razmerja do ( v odnosu do) G, spet naletimo na težave, medtem ko razmišljamo katere stvari so F, zopet ne vemo katere stvari so G. In smo se spet znašli v klobčiču.
Sokrat sprejema tako metafizično kot tudi epistemološko zahtevo, ne pove pa katero izbrati v konfliktu z obema in tako otežuje naše iskanje sokratske definicije. (Irwin, 2001, str. 58-59)
V Fajdonu nam Platon predstavi še štiri nove trditve, poteze oblik, ki niso znane iz zgodnejših dialogov:
»1. Ni jih mogoče zaznati s čuti, ampak samo z umom.
2. Oblika F se razlikuje od čutnozaznavnih F-jev, ker ima lastnosti, ki jih ne more imeti noben čutnozaznaven F, in je torej ni mogoče spoznati s čuti.
3. Čutnozaznavne stvari so vedno podvržene nenehnemu spreminjanju, medtem, ko so Oblike popolnoma nespremenljive.
4. Ker je Oblika lepote to, kar dela predmete lepe, je ni mogoče enačiti s cvetočo barvo ali simetrično obliko ali čimerkoli podobnim.« (Irwin, 2001, str. 62)
Platon v prvi točki najprej zatrdi, da prek čutov ne moremo dojeti Oblik, v drugi potem to pojasni. Ena izmed ločilnih lastnosti Oblik od ostalih stvari je nespremenljivost. V četrti točki pa se zdi, kot da ponovi prvo, namreč, če so Oblike zaznavne samo z umom, potem je jasno, da njihovo bistvo ni barva ali pa simetrija. Ti dve lastnosti sta čutnozaznavni, Oblika ne. Poleg tega pa je enačenje Oblike z nečim, kar lahko zaznamo, nesmiselno podvajanje. Če je bistvo lepe rože njena barva (z drugimi besedami: če je to, kar dela lepo rožo lepo, njena barva), potem je govorjenje o Oblikah prazno, nima smisla.
Kako skuša Platon pokazati, da Oblika ne more biti čutnozaznavna? Posluži se opažanja in trdi, »da se enaka polena in kamni zdijo enaki enemu in ne drugemu, oblika pa teh lastnosti ne more imeti; ‘absolutno enake stvari’ se nikoli ne zdijo neenake, pa tudi enakost ne neenakost.« (Irwin, 2001, str. 63) Irwin v nadaljevanju poskuša malo razjasniti zmedo okoli te Platonove izjave. Ni nam namreč jasno kaj je želel reči s tem, da se »zdijo enaki enemu in ne drugemu«. Je mislil, da se polena zdijo enaka in neenaka, oblika pa ne more imeti tako različnih načinov pojavljanja? Ali da so polena enaka in neenaka, oblika pa ne more biti oboje? Ali pa ima mogoče v mislih enega in drugega človeka? To zadnjo alternativo podpirajo tudi drugi Platonovi teksti. Nekateri avtorji, med njimi tudi Irwin, govorijo o »soprisotnosti nasprotij« pri Platonu. Platon namreč ne pripiše mnoštvu F-jev le soprisotnosti nasprotnih dozdevanj, ampak soprisotnost nasprotij.
Kaj to pomeni? »Obliko F, ki ne more biti hkrati F in ne-F, sooča z ‘mnoštvom F-jev’, ki so hkrati F in ne-F ali hkrati F in nasprotje F.« (Irwin, 2001, str. 65) To pomeni, da je oblika F vedno brez soprisotnosti nasprotij, medtem ko so stvari F lahko hkrati F in ne-F ali pa hkrati F in nasprotje od F. Kot primer daje lepo dekle, ki je sicer v primerjavi z bogovi grdo. Dejstvo, da starši pokopljejo svoje otroke je v nekaterih primerih sramotno, v drugih pa ne. Mnoštvo pravičnih stvari, je hkrati tudi nepravičnih, Pravičnost kot oblika pa je samo to, pravična. (Irwin, 2001, str. 65)
Poudariti je treba, da Platon želi povedati, da je neko dejanje oz. lastnost enkrat dobra, drugič slaba. Dejstvo, da starši pokopljejo otroke je v primeru naravne smrti otrok dobro, v primeru pa ko starši sami zakrivijo smrt otrok, pa sramotno.
Soprisotnosti nasprotij , če jo razložim z enostavnimi besedami pomeni, da je neka stvar enkrat to drugič ono. Recimo, da vzamem kot primer neko palico. Enkrat se zdi dolga, drugič pa kratka, odvisno od konteksta, v katerem se pojavi. Soprisotnost nasprotij kot lastnost te palice pomeni, da dotična palica združuje neke protislovne lastnosti.
Platon pa poleg nečutnozaznavnosti pripiše Oblikam še razlagalno lastnost. Sokrat v Fajdonu želi najti obliko F, ker hoče najti to s čimer so vse F stvari F. Poda nam primer, ki ne zadovolji razlagalne zahteve. Če bi na primer poskušali razložiti, da je x večji od y, s tem da rečemo, da je x za glavo večji od y, nismo naredili nič. Razlaga »za glavo večji« nam pove da je x večji od y, prav toliko kot pove, da je y manjši od x. Temu se reče slaba razlaga, po Platonovo, ker vsebuje napako.
Najde pa tudi »varno« razlago, s katero se obvaruje gornji podobnim napakam. Irwin jo imenuje varna razlaga, ker ne dovoljuje soprisotnost nasprotij. Primer varne razlage. Lepe stvari so lepe zaradi lepega po sebi. (Irwin, 2001, str. 71)
Če hočemo razumeti, da je dolžina par centimetrov velikost pri miši in majhnost pri slonu, moramo biti pozorni tudi na standard primerjave in kontekst. Platonovi primeri nam pričajo, da opazovanje ne more zagotoviti opisa relevantnih lastnosti. Ista dolžina ( par centimetrov) lahko uteleša majhnost in velikost, to ni odvisno od dolžine same (koliko centimetrov), ampak bolj od konteksta. Če je torej za naravo neke lastnosti bistven kontekst, potem ta lastnost ni opazovanju dostopna. Opazovanje nam ponudi soprisotnost nasprotij. Čuti torej niso vir vednosti o lastnostih, ki zanimajo Sokrata. (Irwin, 2001, str. 73-74)
V čem se še razlikujeta Sokrat in Platon? Sokrat postavi dokaj visoke standarde za iskanje definicij. In potem se zdi, da jih nikoli tudi ne zadovolji. Kaj pa bi morala vsebovati definicija neke lastnosti, npr. dobrote? Vsi udeleženi v dialogu s Sokratom predpostavljajo, da bi moral opis dobrote vsebovati neko čutnozaznavno potezo (dostopno opazovanju), ki je skupna vsem situacijam, v katerih opazujemo dobroto. Ponavadi take skupne lastnosti v dialogih ne najdejo. Sokrat pravi, da njegovo soočenci niso podali zadostnega opisa lastnosti. Pa je ta skupna lastnost res čutnozaznavna? Ali so mogoče kriteriji previsoki? Ali Sokrat morda udeležence dialoga zavaja?
Platon pa drugi strani meni, da je táko iskanje definicij napačno in še posebej, ko gre za moralne lastnosti. Enostavno lahko sprejmemo dejstvo, da so numerične in komparativne lastnosti kontekstualne, kaj pa je z moralnimi lastnostmi? Tudi te naj bi bile kontekstualne. Če je neko dejanje človeka pravično, je táko zaradi večih razlogov, zaradi človekovega notranjega razloga, zaradi posledic, ki so pričakovane ali pa ne in še zaradi ustaljenih družbenih navad. Se pravi, da bi samo z opazovanjem zelo težko določili vrednost nekega dejanja, ali je pravično ali ni, rabimo še kontekst. (Irwin, 2001, str. 74-75)
Platon moralne lastnosti, vrline reducira na čutnozaznavno raven. Ampak ne reče, da je roža lepa zaradi živih barv ali kaj podobnega, ne, on reče, da je roža lepa zaradi prisotnosti Oblike lepega. Kar pa nam ne razjasni popolnoma nič, gre samo za nek prazen razlagalen opis, ki pa seveda ni tudi zadovoljiv. V nadaljevanju pa sploh razočara, ko govori o tem kako bi našli zadovoljiv opis, ki ga iščemo. Postavili naj bi hipotezo ali predpostavko, ki naj bi nam bila neovrgljiva. Ovrgljivost pa bi preverjali s tem kako se posledice skladajo s to predpostavko. V nadaljevanju sledi preverjenje hipoteze, Platon pa pravi, da nas vsak ugovor ne bi smel prepričati za opustitev hipoteze. (Irwin, 2001, str. 76-77) Jasno da je tako, če je ugovor slab. Nato sledi še nekaj o tem kako so krožni opisi včasih sprejemljivi. Irwin je na tem mestu zelo nekritičen in poskuša iz nekaj besed in omemb v Platonovih tekstih sklepati marsikaj. Meni pa se na tem mestu zopet zazdi, da so vsi ti opisi preveč razlagalni, prazni in nesmiselni.
V nadaljevanju Irwin omenja zanimivost, da so se Platonove Oblike napajale pri Heraklitovem večnem toku. Po Heraklitu je morska voda dobra (za ribe) in slaba (za človeka), udarec je lahko pravičen ( če ga izvede uradna oseba) in nepravičen (zasebno), to imenujejo »enotnost nasprotij«, ki nas seveda blazno spominja na soprisotnost nasprotij. Jasno je, da izrazi izvorno niso Heraklitovi in Platonovi, so pa njune ideje sorodne, tako da bi na tem mestu Platonu težko pripisali avtorstvo neke ideje. Večni tok, spreminjanje, postajanje naj bi bile značilnosti čutnozaznavnega sveta, kjer domuje soprisotnost nasprotij in zato stvari iz tega sveta naj ne bi mogle biti nosilci vednosti.
Prišli smo do tega, da Sokratovo iskanje definicij moralnih lastnosti ne zdrži, saj vsebuje nezdružljive zahteve. »Če predpostavimo, da je treba moralne lastnosti enačiti z neko vrsto čutnozaznavnih lastnosti, potem je predpostavka, da mora obstajati ena oblika pravičnosti, svetosti in tako naprej, odprta za dvom; bolj smiselno se zdi enačiti vsako moralno lastnost s seznamom čutnozaznavnih lastnosti.« (Irwin, 2001, str. 80) Zanimivo pa je, da je vse Platonovo delo, tudi kritike, namenjeno zagovoru Sokrata. (Irwin, 2001, str. 81)