Platonov Sofist in nebivajoče

Anja Benko je absolventka študija filozofije in slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Anja Benko

PLATONOV SOFIST IN NEBIVAJOČE

UVOD

V nalogi bom obravnavala problem nebivajočega v Platonovem Sofistu, ki je eden od njegovih poznih dialogov (napisan okoli leta 360 pred našim štetjem).

Poskušala bom pokazati trditve, ki jih filozof izreče o tem pojmu. Ker se nebivajoče/nebit navezuje tudi na druge pojme, se bom dotaknila tudi teh.

Obravnavani dialog razpravlja o bivajočem in o nekaterih najvišjih idejah. Velik poudarek je tudi na nauku Parmenida, čigar nauk močno vpliva na Platona. To bom skušala pokazati tako, da bom za oboje predlagala razlago in skušala ugotoviti, kako si nasprotujeta, oziroma v katerih točkah se razhajata.

Tujec iz Eleje v dialogu ponudi vrsto ugank oziroma problemov v zvezi z nebivajočim. Prav tako trdi, da smo v enaki zadregi, kadar govorimo o bivajočem (243c). (Povzeto po Wikipedia – naslov spletne strani v literaturi.) Na to zmedo bomo v nalogi opozorili. »Prav tako Tujec skuša dokazati, da se je Parmenid motil. Prav tako čuti potrebo po tem, da nam pokaže, da je mogoče reči in si misliti stvari, ki ne bivajo. To pa je potrebno pokazati brez protislovij.« (Povzeto po http://plato.stanford.edu/entries/plato-sophstate/).

Odgovarjali bomo na vprašanje, kaj sploh nebivajoče je in kako se loči od ostalih idej. Šele ko bomo razjasnili razliko med bivajočim in nebivajočim, bomo lahko prišli na jasno glede ostalega.

Platon v Sofistu obravnava pet najsplošnejših idej, in sicer Bivajoče, Mirovanje, Gibanje, Istovetno in Drugačno. Med njimi seveda obstajajo podobnosti in razlike, ki jih bom v nalogi nakazala. Prav tako bom poskušala s temi idejami povezati tudi Nebivajoče, ugotoviti njegove značilnosti in lastnosti.

Dotaknila se bom tudi Platonove ontologije, ki na najvišje mesto postavlja bitnost samo po sebi. Bitnost je namreč tista absolutna ideja, ki je identična sama sebi. Izvor te ideje bitnosti je ideja Dobrega, ki ima nadbitnostni značaj.

V nalogi bom uporabila metodo interpretacije. Tako bom skušala predstaviti probleme, s katerimi se je obravnavani avtor ukvarjal, in te tudi analizirati.

VSEBINSKI EKSPLIKACIJSKI DEL

Platon v Sofistu govori o bivajočem. Tako bi lahko tudi podnaslovili ta dialog. V pogovoru se namreč razvijejo globlji problemi, ki so ontološke narave. Odlomki o bivajočem in nebivajočem ter njuna povezava z ostalimi idejami so v dialogu izredno pomembni. Eno izmed glavnih vprašanj je vprašanje, kaj v resnici je. Pogovor poteka med tujcem iz Eleje (to kaže na domovino elejskega misleca Parmenida in na njegov nauk o bivajočem, ki edino je) in Teajtetom, ki je Teodorjev učenec, Sokrat je v dialogu samo tiho navzoč.

V tem dialogu Platon pravi, da bivajo tiste bitnosti, ki delujejo na druge bitnosti ali prenašajo delovanja na druge bitnosti. Ta obstoj Platon utemelji s pomočjo vzročno-posledičnega principa. Bitnosti so bivajoče in imajo status bitnosti. Vzročnost se vedno dogaja kot relacija med eno in drugo lastnostjo.

Poglavje o gigantomahiji (Platon, Sofist, 246a–c) v Sofistu govori o tem, kako so nekateri zagovorniki idej (bogovi) in kako so nekateri zamegljeni oziroma priklenjeni na zemljo ter ne pridejo v svet idej, ne pridejo do resničnosti (realnosti). Velikani so umeščeni na zemljo in lahko težijo proti nebu, a nebo je zanje nedosegljivo. Bogovi na drugi strani sprejemajo obstoj idej, ki so nesprejemljive, večne in po svoji naravi enovite (ideje po svoji naravi niso deljive in nimajo delov; forma pri Platonu je vedno enovita). Platon pravi, da je eno na poseben način v mnogem. Eno je nad mnogim tako, da mnogo nima zgolj delov – tega filozofu nikoli ni uspelo natančno pojasniti.

V Sofistu je trditev, da ni nič laže povedati, kaj je bivajoče, kakor to, kaj je nebivajoče. Ta stavek potem Platon ponazori s primerjavo med velikani in bogovi oziroma z bojem med njimi. Le-to smo že omenili. Med sabo si velikani in bogovi oporekajo glede bitnosti. Velikani vse resničnosti vlečejo z neba in z nevidnega na zemljo, »(…) tako da se z rokami oklepajo skal in dreves. Ko se namreč dotikajo takšnih in podobnih stvari, zatrjujejo, da biva samo to, kar nudi nekakšen odpor in omogoča dotik; telo in bitnosti opredeljujejo za nekaj istega.« (Platon, 2004, 246a–b) Če kdo reče, »(…) da biva nekaj, kar nima telesa, ga povsem zaničujejo in nočejo poslušati nič drugega.« (Platon, 2004, 246b) Bogovi velikanom oporekajo in se previdno branijo od zgoraj, iz nevidnega. Velikane prisiljujejo k priznanju, »(…) da so resnična bitnost nekakšne zgolj umu dostopne in netelesne oblike. ˝Telesa˝ njihovih nasprotnikov in to, kar oni imenujejo ˝resnica˝ s svojimi mislimi, drobijo na majhne kose in temu pravijo nekakšno ˝gibajoče se postajanje˝, ne več bitnost. Med obema stranema se odvija silen boj.« (Platon, 2004, 246b–c)

Ta odlomek v Sofistu nam pokaže, kar se v zgodovini filozofije vleče kot spor med nominalisti in realisti. Bogovi so realisti, velikani nominalisti. Platon je bil realist, ker je zagovarjal obstoj abstraktnosti. Njegov univerzum je bil vedno razdeljen na svet pojavov in svet idej.

O problemu nebivajočega govori Platon v odlomkih 236d–242b (eleatski nauk in problem nebivajočega), 256e–258d (nebivajoče kot drugo) in 258d–259d (preseganje eleatskega nauka: nebivajoče – v pomenu »drugega« – biva).

Elejski tujec (E.) in Teajtet (T.) v 237d predpostavljata, da nebivajoče biva. Omenjata tudi filozofa Parmenida (rojen okoli 515 pr. n. št.), ki je tudi pisal o tej temi, in sicer citirata njegovo misel, ki ne bo nikoli udomačena, da bivajo nebivajoče stvari. Omenjata ga verjetno zato, ker se nanj sklicujejo misleci vse do današnjih dni. Gorazd Kocijančič navaja, da se »prvič v dialogu dogaja le svojevrstna interpretacija Parmenidovega nauka. (…) Drugič se sam tujec iz Eleje distancira od Parmenidovega nauka in s tem dopušča možnost dvojne divergence za Platonov (skriti) avtorski glas: lahko se strinja s tem distanciranjem ali se tudi sam distancira od njega v smeri izvornega Parmenidovega nauka – ali pa drugačne kritike. Tretjič in bistveno: Sokrat, filozof, utelešenje filozofske stvari, za katero je šlo Platonu, še vedno molči.« (Kocijančič, 2004, 886) Ontološka tema se, lahko bi rekli, v Sofistu obravnava skozi trikotnik: Parmenid – Sokrat – Platon. Prvega ni in se zdi udeležencem v dialogu sofistično sumljiv, drugi molči, tretji je kot vedno skrit in brez imena.

»Parmenid velja s svojim naukom o biti (to einai, to eon) za utemeljitelja ontologije, se pravi vsakega razpravljanja o tej najosnovnejši filozofski kategoriji.« (Miščević, 2002, 121) Ker smo tega filozofa tukaj že omenili in ker se o njem govori tudi v Sofistu, bomo na tem mestu razložili še njegovo pozicijo. Bivajoče zanj biva, ker je dosegljivo z umom, hkrati nebivajoče ne biva in ni dosegljivo z umom. Bivajoče je mogoče misliti, medtem ko nebivajočega ne. Ravno zato, ker nebivajočega ni mogoče misliti, tudi ne biva. Sklep: Bivajoče biva, ker ga lahko mislimo, in je hkrati tudi edino, kar lahko mislimo, in edino, ki biva. Nebivajoče po predsokratiku ni nič, ni nekaj. Nekaj lahko nastane zgolj iz nečesa. Tisto prvo je zanj to, kar je bivajoče in to je imenoval eno, sovisno, zaokroženo (na primer krogla je najbolj popolna oblika, nič ji ne manjka, ni niti nastala niti ni minljiva – če bi preminila, bi morala iti v nič, nima notranjih sprememb, ker če bi jih imela, bi te morale imeti svoj začetek in konec). Proti koncu osmega fragmenta Parmenid pravi, da je vse, kar je sovisno, eno in omejeno. Bivajoče ima mejo, toda meja ni del bivajočega. Meja je to, kar bivajoče omejuje, a je zunaj njega. Med mejo in bivajočim je praznina/nič. Filozof je prišel tudi do samega izvora biti – bit je nekaj, in to je bivajoče. Ne zanima ga bit bivajočega, temveč samo vprašanje biti. Bit bivajočega je običajno vezana na pozabo izvora biti. Bit je v vsakem bivajočem. Ko ontološka analiza postane ontoteološka, bit ni več pojmovana kot tisto najsplošnejše, temveč tisto prvo bivajoče – Bog. Za nebivajoče ali nebit, nasprotje bivajočega, pravi torej Parmenid, da ne biva in da se ga tudi misliti ne da, medtem ko Platon kasneje v dialogu Sofist govori o tem, da nebivajoče nekako vendarle biva, toda ne kot nasprotje, temveč kot različnost glede na bivajoče. Parmenidov nauk je tudi močno vplival na Platona, ki je materialni resničnosti kot nečemu nepopolnemu in varljivemu postavil nasproti višji svet idej; vendar je tega v nasprotju s Parmenidom pojmoval že kot nekaj izrazito duhovnega.

Da se vrnemo nazaj na dialog Sofist. Beseda oziroma ime »nebivajoče« se ne nanaša na bivajoče stvari, to je jasno razvidno. Prav tako se T. in E. ne zdi pravilno niti to, če bi poskušala bivajoče uskladiti z nebivajočim. »Torej doumevaš, da nebivajočega samega po sebi ni mogoče pravilno niti izreči niti izgovoriti niti premisliti, ampak je nepremislivo, neizrekljivo, neizgovorljivo in nesmiselno.« (Platon, Sofist, 238b) Njuna predpostavka je, da nebivajoče ne sme biti deležno niti enega niti množice. Prav tako se nebivajoče ne sme opredeljevati kot eno ali kot množica, sploh pa ga ne smemo imenovati »ono« (autó).

Resnično je to, kar je resnično/bitnostno bivajoče. Kaj pa je tisto, kar poimenujemo kot neresnično? Za E. »(…) to, kar je podobno, ni resnično bivajoče.« (Platon, Sofist, 240b) Četudi to ni resnično, nekako vendarle biva. Podoba je namreč le to, kar je resnično/bitnostno, čeprav ne biva resnično/bitnostno. Zakaj? Kot vzrok je navedeno to, da se je nebivajoče na nek zelo čuden način prepletlo z bivajočim. Nebivajoče stvari nekako morajo bivati.

Resnično Eno je brez delov. Tisto Eno, ki ni v skladu s to opredelitvijo in je sestavljeno iz mnogih delov, ni v sozvočju s prejšnjo definicijo. Udeleženca v pogovoru se strinjata s trditvijo, da je »(…) Bivajoče Eno in Celota, ker utrpeva Eno.« (Platon, Sofist, 245b) Argument:

Če Bivajoče utrpeva, da je na nek način Eno, potem se ne bo pokazalo istovetno z Enim, tako da bodo vse resničnosti res več od Enega.

Če Bivajoče dejansko ni Celota, ker utrpeva Ono in vendar Celota sama biva, potem je Bivajoče pomanjkljivo z ozirom na samega sebe.

Bivajoče je nebivajoče, saj je oropano samega sebe.

»Vse resničnosti postanejo več od Enega, ker je oboje, Bivajoče in Celota, ločeno prejelo svojsko naravo. […] Če pa Celota sploh ne biva, bodo te iste (posledice doletele) tudi Bivajoče: poleg tega, da ne biva, tudi nikoli ne more postati bivajoče.« (Platon, Sofist, 245c–145d)

Bivajoče za Platona ni skupek gibanja in stanja, temveč nekaj tretjega. Zaradi svoje narave se bivajoče niti ne giblje niti ne stoji. Človek težko usmerja svoj razum, če hoče spoznati kaj jasnega o bivajočem, saj je nelogično, kako se lahko nekaj ne giblje in hkrati tudi ne stoji ter kako da se ne giblje to, kar nikakor ne stoji. Tukaj nastane zadrega. Oboje, nebivajoče in bivajoče, je »(…) enako udeleženo v zadregi, lahko zdaj že upava, da se bo tako, kot se bo pokazalo eno – bolj ali manj jasno –, pokazalo tudi drugo.« (Platon, Sofist, 250e)

Težavnost filozofa se razlikuje od težavnosti sofista. Slednji namreč beži v to mračnost nebivajočega in se ji z vajo tudi prilagodi. »Filozofa pa, ki se prek misli vedno opira na uzrtost Bivajočega, nikakor ni lahko videti zaradi sijaja (te) Dežele; duševne oči množice namreč niso sposobne zdržati gledanja proti Božanskemu.« (Platon, Sofist, 254a–b)

V Sofistu je torej trditev, da je nebivajoče res nebivajoče. Platon ločuje namreč naslednje daleč najpomembnejše rodove: bivajoče sámo, stanje/mirovanje in gibanje. Zadnja dva se ne moreta medsebojno mešati, prvi rod se lahko meša z obema ostalima, ker oba namreč nekako bivata. Sleherni rod je drugačen oziroma drug od ostalih dveh, sam pa je isti s samim seboj. Kaj se sploh misli z besedo »isti« in besedo »drugi«? Lahko bi zapisali, da gre za dva različna rodova od že omenjenih treh. Drugi in tretji rod (gibanje in stanje/mirovanje) gotovo nista niti »drugo« niti »isto«. To razloži E. takole: »Gibanje bo stalo, stanje/mirovanje pa se bo po drugi strani gibalo; pri obojem bo – kar koli od obojega bo postalo ´drugo´- prisilo (svoje) drugo, da se spremeni v nasprotje svoje lastne narave, ker bo udeleženo v (svojem) nasprotju.« (Platon, Sofist, 255a–b) Nemogoče pa je, da bi bila Isto in Bivajoče eno. Isto zato potem postane četrti rod, »Drugo« pa peta oblika. Gibanje je resnično bivajoče in nebivajoče, ker je udeleženo (tudi) v Bivajočem. »Torej nebivajoče v primeru Gibanja nujno biva – in to velja tudi za vse rodove; v vseh namreč narava Drugega udejanja drugo od Bivajočega in tako sleherno stvar dela za nebivajočo.« (Platon, Sofist, 256 d–e) Okoli vsake od oblik je mnogo Bivajočega, nebivajoče je po mnoštvu brezmejno (gr. ápeiron). V dialogu E. in T. sprejmeta sklep, da Bivajoče ne biva, kolikor bivajo druge (stvari); »(…) ker namreč Bivajoče ni one stvari, je (Bivajoče) sámo Eno, in po drugi strani (tudi te) druge stvari ne bivajo, ker so brezmejne po številu.« (Platon, Sofist, 257a)

Platon govori torej o petih rodovih: stanju/mirovanje, gibanju, bivajočem, istem in drugem. Nekateri rodovi stremijo k temu, da se med seboj mešajo, drugi ne. Bivajoče opredeli kot nekaj drugega od drugih oblik; tisto, kar ne biva, kolikor bivajo druge stvari, ker namreč bivajoče ni one stvari, je bivajoče sámo eno, in po drugi strani (tudi te) druge stvari ne bivajo, ker so brezmejne po številu; bivajoče je udeleženo v drugem.

Nebivajoče je nekaj nasprotnega od bivajočega in biva. Nima nič manj bitnosti kot katera koli druga stvar, zato biva varno, gotovo, čvrsto, saj ima oziroma poseduje svojo lastno naravo. T. in E. sta v nasprotju s Parmenidom pokazala, da nebivajoče stvari bivajo in kaj je oblika nebivajočega. »Pokazala sva namreč, da narava Drugega biva in je razkosana na drobne dele po vseh bivajočih stvareh v njihovih medsebojnih razmerjih, in drznila sva si reči, da je sleherni del Drugega, ki je zoperstavljen Bivajočemu, prav to – namreč resnično/bitnostno nebivajoče.« (Platon, Sofist, 258d–c)

Nebivajoče ni nasprotje Bivajočega. Včasih je tudi od njega drugačno. Stavek »To ni črno.« še ne pokaže, oziroma ne namiguje, da je ta stvar nujno bela, saj je lahko ta stvar katere koli barve, ki obstaja. Negativna izjava pokaže samo na to, da je lahko včasih različna od predikata, povedka. Nebivajoče je drugačno od bivajočega in ni nasprotje bivanja.

Nebivajoče biva, ker je drugo od Bivajočega. Prav tako je Nebivajoče razsejano po vseh bivajočih stvareh in se je T. in E. pokazalo kot en rod med drugimi. Bivajoče je udeleženo v Drugem in je drugačno od drugih rodov, ki smo jih omenili.

Moje mnenje o problemu nebivajoče se bolj nagiba z rešitvi, ki jo je prikazal Parmenid. Slednji je imel prav, ko je zapisal, da mi ne moremo govoriti o nečem ali misliti si nekaj, kar ne obstaja. »Če nekaj mislimo in o nečem govorimo, potem že govorimo oziroma mislimo nekaj.« (http://plato.stanford.edu/entries/plato-sophstate/). Kako bi lahko mislili na nekaj, kar sploh ne obstaja? Po mojem mnenju to ni mogoče. Mislimo lahko samo tisto, kar nam je dosegljivo z našim umom. Pri tem pa se nam odpira že nov problem, kaj sploh je tisto, kar lahko v resnici mislimo.

Problem pri nebivajočem je naslednji. Mi se moramo zavedati, da se negacija nanaša na predikat in ne na subjekt ter da negacija ni nujno nasprotje predmeta, temveč samo nekaj drugačnega od njega. Če mi na primer izrečemo stavek: »Janez ni velik«, se beseda »ni« nanaša samo na nekaj, kar je drugačno od »velik«. Janez je torej lahko enak ali manjši v primerjavi z nekom drugim. (http://plato.stanford.edu/entries/plato-sophstate/). Nebivajoče za Platona ni nasprotje bivajočega, temveč je od le-tega samo različno in na takšen način tudi biva. To pa se mi tudi zdi najpomembnejše spoznanja Platonovega dialoga Sofist.

ZAKLJUČEK ALI SKLEP

Razpravi v Sofistu je izredno težko slediti, saj le-ta preskakuje z enega na drugi pojem Bivajočega. Prav tako v dialogu najdemo številne preskoke, ki so nerazloženi in neutemeljeni. Najprej se pojavi vprašanje, kako sploh lahko govorimo o nečem, česar ni.

Nebivajoče je nerešljivo nasprotje pri logični sodbi tistemu, ki o njem izreka kar koli. Sprva se razrešuje tako imenovani jezikovni problem. »Na to Eleat naveže poskus razgrnitve ontološkega modela, ki bi pojasnjeval možnost vzniknjenja lažne izjave nasploh. Toda kmalu dobi ´nebivajoče ´kozmološki odtenek´ (243b) (…).« (Kocijančič 2004, 868)

Ključno je soočenje s Parmenidovim naukom (244b), ki smo ga v nalogi na kratko obnovili. Mogoče gre tukaj samo za parodijo in sprevračanje njegovega nauka. Na eni strani je nakazana smer Platonove ontologije, na drugi sofistično izrekanje o nebivajočem.

»Na pojem bivajočega v Platonovih dialogih je odločilno vplival Parmenid, ki se je sam s svojim pojmom tò eón (= Bivajoče) odzval na osrednji problem jonskega mišljenja Narave.« (Kocijančič 2004, 1054) Platon je v svojih dialogih želel ohraniti Parmenidovo pojmovanje Bivajočega. Ta filozof je za nasprotje bivajočega, torej za nebivajoče ali nebit, zapisal, da to ne biva in da se ga tudi misliti ne da, medtem ko je Platon kasneje v dialogu Sofist govoril o tem, da nebivajoče nekako vendarle biva, toda ne kot nasprotje, temveč kot različnost glede na bivajoče. Platon Parmenida v Sofistu imenuje »očetomorilec«. »Platonovi teksti na odločilnih mestih vztrajajo pri parmenidovskem zanikanju bivanja v svetu, kakršen se kaže. Stvari, ki so predmeti zaznave in mnenja (dóxa), niso bivajoče. Čutno bivajoče stvari, ki jih zaznavamo, ne ´bivajo´, ´niso´.« (Kocijančič 2004, 1056)

V Sofistu Platon govori o petih idejah, ki so višje od drugih oziroma ostalih. To so ideja bitja, ideja istosti, ideja drugačnosti, ideja stanja in ideja gibanja. Te ideje lahko najdemo v vseh drugih idejah (na primer ideja bitja tiči v vseh idejah, kjer so vse ideje bitnosti) in tvorijo nekakšno zgradbo idejnega sistema. Platon je želel etični relativizem, ki zagovarja, da naj bi obstajalo neko jasno, absolutno merilo pravičnosti in resnice, premagati in s tem (po)dokazati, da je resnico in pravičnost mogoče spoznati. Zato je za izhodišče vzel čutni oziroma vsakdanji svet. O enem predmetu lahko različni ljudje drugače mislijo (en predmet se lahko zdi komu lep, drugemu grd; kava je lahko komu sladka, drugemu grenka). Sklep tega bi bil, da je vse relativno. Tega se je filozof rešil tako, da je na tej točki vpeljal v razpravo razum, ki nas pripelje do nekega odkritja bitnosti, ki jo lahko opredelimo kot to, kar so one same po sebi, oziroma so absolutno to, kar so.

Nebivajoče Platon poimenuje v dveh pogledih, ki sta si med seboj zelo različna, in sicer (a) nasprotje bivajočega oziroma zanikanje bivajočega in (b) nekaj drugačnega od bivajočega. V prvem (a) smislu le-to (nebivajoče) ne more obstajati (»… (ker ne more obstajati, kar je zanikanje bivajočega) …« (Reale 2002, 98)), v drugem pa lahko obstaja zaradi tega, »(…) ker ima v posesti svojo posebno naravo (naravo drugosti).« (Reale 2002, 98)