Porfirij (c. 232 n.št – c. 305 n.št.) se je rodil v Tiru (Fenicija, del Sirije). Razvil se je v enega najbolj znanih neoplatonističnih filozof. Vzdevek Porfirij je dobil kasneje, tako da se je dolgo časa po očetu imenoval Malchus. Odšel je na študij v Atene, kjer je postal učenec Longinusa, ki ga na osnovi besedne igre poimenoval za Porfirija (ker je prihajal iz Tira, ki je znan po proizvodnji kraljevskega škrlata, hkrati pa tudi ime Malchus pomeni kralj). Okoli 263 n.št. je zapustil Atene in odšel v Rim, kjer je spoznal Plotina (205-270), utemeljitelja neoplatonizma. Očitno je bil nad njegovim učenjem razočaran in je zapustil Rim (ni čisto jasno, zakaj, mogoče zaradi filozofskih razhajanj s Plotinovimi učenci in učiteljem). Odšel je na Sicilijo, kjer je poskušal združiti nauk Aristotela in Platona, doslej dveh razdvojenih šol in naukov. Še posebej se je posvetil Aristotelu: zdi se, da ga je spoštoval in želel nekako na novo obuditi. Še posebej se je Porfirij posvečal Aristotelovim Kategorijam in na ta način bistveno vplival na nadaljnji razvoj logike. Njegov Uvod (Eisagoge) je kasneje postal referenčno delo, še posebej takrat ko ga je prevedel Boetij in so ga uvrstili v program srednjeveških šol. V času življenja na Siciliji je Porfirij pisal tudi o vegetarijanstvu in proti krščanskemu nauku. Še zmeraj si je dopisoval s Plotinom in delno uporablja njegov nauk ali ga celo urejal (slednje ni docela jasno). Leta 282 se je vrnil v Rim in 12 let po Plotinovi smrti uredil njegovo delo. Njegova glavna zaposlitev je tako bilo urejanje Enead. Pisal je tudi komentarje k Platonu. Leta 301 je končal z urejanjem Plotinovaga dela. Porfirij je napisal tudi komentar k Evklidovim Elementom in je tako pomemben tudi v zgodovini matematike. V tem času je napisal tudi Življenje Pitagore, kot tudi nekatere druge pomembne fragmente o matematikih tedanjega časa, kot sta Nikomah in Evdem, katerih delo nam je tako znano le prek Porfirija. Umrl je okoli leta 305 n. št.
Marko Knežar
RAZLIKE V PRIPISOVANJU RODU IN VRSTE V PORFIRJEVI RAZLAGI ARISTOTELOVE KLASIFIKACIJE STVARI
UVOD
Porfirij je dejal, da je za Aristotela rod tisto, kar pripisujemo mnogim stvarem. Način pripisovanja temelji na tem, da se stvari pripiše rod, glede na to, kaj ta stvar je. Mnogim stvarem pa se ne pripisuje zgolj rod ampak tudi vrsta, zasebna lastnost, naključna lastnost in razlika. V seminarski nalogi me je zanimalo, ali se te ostale stvari pripisuje na enak način kot se rod pripisuje mnoštvu stvari.
Rod se od posameznosti razlikuje glede na to, koliko stvarem je pripisan rod in koliko stvarem je pripisana posameznost. Rod se pripiše mnogim, posameznost pa le eni stvari. “Tako se zato, ker se izreka o mnogih stvareh, rod razlikuje od posameznosti, ker te so pripisane le eni stvari, medtem ko se kot pripisan nečemu, kar se razlikuje v vrsti, rod razlikuje tudi od tega, kar je pripisano kot vrsta ali zasebna lastnost.” (Porfirij, Uvod, I. 11)
Hkrati Porfirij tudi pojasni, da se rod loči od razlik in skupnih naključnih lastnosti po tem, da so razlike in skupne naključne lastnosti pripisane sicer mnogim, vendar glede na to, kakšne te stvari so, in ne, glede na to, kaj te stvari so, kot je način pripisovanja pri rodu. “Kot pripisan glede na to, kaj neka stvar je, pa bo ločen od razlik in skupnih naključnih lastnosti, kajti vsaka od teh je pripisana temu, čemur je pripisana, ne glede na to, kaj neka stvar je, temveč kakšna /da/ neka stvar je ali kakšna /da/ je njena lega.” (Porfirij, Uvod, I. 11)
Način pripisovanja vrste ali zasebne lastnosti se na nek način, kot daje slutiti Porfirij v razlagi Aristotelovih kategorij, loči od pripisovanja rodu, razlik in naključnih lastnosti. Ne loči se v tem, da se pripisuje mnogim. Hkrati je možno sklepati, da se ne razlikuje niti po tem, da bi se pripisoval glede na to, kakšna je neka stvar. Pripisuje se namreč glede na to, kaj je stvar.
Na začetku naloge sem skušal točneje določiti pomen izrazov, ki se skozi delo pojavljajo in sicer izrazov splošni rod, podrejeni rod, vrsta in najbolj posebna vrsta. Izraze sem nato skušal skozi nalogo uporabljati v oblikah, kakor sem jih definiral. V drugem delu sem pokazal, da zgolj iz tega, da je nekaj pripisano posameznostim, kljub temu, da gre za stvar, ki je pripisana mnogim in to na podlagi tega, kaj ta stvar je, še ni mogoče določiti ali je pripisana vrsta ali rod. Ta razlika pa postane očitnejša, ko poleg nečesa enakega, na katerem temelji pripisovanje stvari mnogemu, uvedemo še drugo značilnost aristotelove klasifikacije stvari, ki je podana skozi porfirijevo analizo, to je različnost oziroma razlike. Pomen te značilnosti sem obravnaval v zadnjem poglavju.
BESEDILO
OPREDELITEV POJMOV
“Vrsta je tisto, kar je pripisano mnogim stvarem, različnim po številu, glede na to, kaj neka stvar je. Vendar ta zadnja določitev velja le za najbolj posebne vrste in za to, kar je edinole vrsta, medtem ko se druge določitve uporabljajo za vrste, ki niso najbolj posebne.” (Porfirij, Uvod, II. 4)
V Porfirijevem drevesu, kjer je predstavljen način Aristotelove klasifikacije stvari, je na eni strani najbolj splošen rod, na drugi pa najbolj posebna vrsta. O posameznostih, ki v drevesu sledijo najbolj posebnim vrstam naj bi ne bilo mogoče spoznati nič gotovega. “Toda posameznosti, ki pridejo za najbolj posebnimi vrstami, so neskončne. Ravno zato nam Platon predlaga, da se pri spuščanju od najbolj splošnih ustavimo pri najbolj posebnih in se pri vmesnih ukvarjamo z delitvijo s pomočjo razlik. Pravi nam, naj neskončne posameznosti pustimo, saj o njih ni mogoča kakšna vednost.” (Porfirij, Uvod, II. 11)
Vendar nam bodo določene stvari, ki se navezujejo na posameznosti, kljub Platonovemu priporočilu, prišle prav. Lahko namreč sledimo vejam Porfirijevega drevesa navzdol do posameznosti oziroma mnoštva posameznih stvari. Pred tem mnoštvom se nahaja najbolj posebna vrsta. “Najbolj splošna je tista zgoraj, ki nad sabo nima drugega rodu, medtem ko je najbolj posebna tista, ki nima podrejene vrste.” (Porfirij, Uvod, II. 5)
Tako je najbolj posebna vrsta človek in sicer zato, ker pod njo ni več druge vrste, ampak so zgolj posamezni primerki človeka, ki se med seboj razlikujejo po številu. Posameznosti se med sabo sicer ne ločijo zgolj po številu, ampak tudi po določenih lastnostih. “Posameznost pravimo Sokratu, /tej/ beli stvari ali /temu/ približajočemu se Sofroniskovemu sinu (če ima le Sokrata za sina). Takšne stvari se imenujejo za posameznosti, ker je vsaka med njimi sestavljena iz svojstvenih lastnosti, katerih zbir se ne bo nikoli ustvaril na enak način v čem drugem.” (Porfirij, Uvod, II. 15)
Tiste vrste, ki niso najbolj posebne vrste in se nahajajo med splošnim rodom in najbolj posebno vrsto, se imenujejo podrejeni rodovi. “Med obema, splošno in najbolj posebno, so tudi druge, ki so tako rodovi kot vrste, vendar vsakič v odnosu eni z drugimi.”(Porfirij, Uvod, II. 5)
Ti podrejeni rodovi so glede na odnos z njihovim nadrejenim rodom, vrste. Vrste so glede na to, kaj te stvari so. Podrejeni rodovi, kot pripisani posameznostim, niso pripisani neposredno, ampak preko drugega podrejenega rodu in najbolj posebne vrste ali zgolj najbolj posebne vrste.
Z izrazom vrsta tako v nalogi imenujem tisto, kar Porfirij imenuje najbolj posebna vrsta. Z izrazom podrejeni rod tisto, kar je avtor označeval včasih z rodom, podrejenim rodom ali z vrsto in z izrazom rod, mislim na najbolj splošen rod. Tako lahko sedaj znova zapišemo, da je vrsta tisto, kar je pripisano mnogim stvarem, različnim po številu, glede na to, kaj neka stvar je. To isto pa lahko zapišem tudi za podrejeni rod in rod. Razlika, ki jo na tem mestu izpostavljam je le v tem, da rod nikoli ni podrejeni rod, se pravi nad njim ni nobenega drugega rodu.
PRIPISOVANJE NA PODLAGI NEČESA ENAKEGA
“Vrsta je tisto, kar je pripisano mnogim stvarem, različnim po številu, glede na to, kaj neka stvar je.” (Porfirij, Uvod, II. 4)
“Med obema, splošno in najbolj posebno, so tudi druge, ki so tako rodovi kot vrste, vendar vsakič v odnosu eni z drugimi.” (Porfirij, Uvod, II. 5)
Ugotovili smo, da se vrsta pripisuje mnogim posameznostim. Podrejeni rod pa se, v kolikor je v Porfirijevem drevesu zgolj eno stopnjo nad vrsto, pripisuje tej vrsti neposredno. Podrejeni rod je od vsake posameznosti ločen vsaj z vrsto in je ravno tako nujno pripisan posameznosti. “Kajti če je pravilno reči, da je Sokrat človek, človek živo bitje, živo bitje pa bitnost, potem je tudi pravilno reči, da je Sokrat živo bitje in bitnost. Ker je potemtakem višje vedno pripisano nižjemu, bo vrsta pripisana posameznosti, rod tako vrsti kot posameznosti, najbolj splošni rod tako rodu ali rodovom; če je več vmesnih in podrejenih, pa tudi vrsti in posameznosti” (Porfirij, Uvod, II. 14)
Tako vidimo, da so posameznostim pripisane tako vrste, kot podrejeni rodovi in rodovi. Slednji sicer na nek način posredno in to vsaj preko vrste. Če je nekaj vrsta, potem je pripisano mnogim stvarem, različnim po številu, glede na to, kaj neka stvar je. Vendar če je nekaj pripisano posameznostim, to še ni nujno vrsta, lahko je tudi podrejeni rod ali rod. Bistvena razlika v pripisovanju podrejenega rodu in pripisovanja vrste je v tem, da se vrste pripisujejo zgolj posameznosti, podrejeni rod pa še vsaj vrstam, torej prve neposredno, drugi posredno. Ne glede na to, pa se vedno neki stvari pripišejo na podlagi enakega. Če gre za dve raznovrstni stvari, ki pa sta enakorodni, lahko to enakost najdemo, v kolikor ji sledimo do njenega skupnega rodu ali podrejenega rodu, če sta enakorodni že glede nanj. Težje je to enakost najti pri stvareh, ki niso enakorodne. “Pri rodovih in vrstah pa s tem ne bo tako : kajti kot pravi Aristotel, bit ni enoten splošni rod vseh stvari, pa tudi enakorodne vse stvari niso glede na en najvišji rod.” (Porfirij, Uvod, II. 10)
Na podlagi tega enakega, s pomočjo katerega pripisujemo vrsto ali rod neposredno ali posredno, lahko rešimo tudi problem štetja raznovrstnih stvari.
Če vidimo, kako se po cesti sprehajajo Sokrat, Platon in Aristotel, lahko rečemo, da se po cesti sprehajajo trije ljudje. Nepravilno bi bilo reči, da se po cesti sprehajajo trije Sokrati ali trije Platoni. Če se poleg njih sprehajajo še trije Lipicanci in tri krave, nas pa čaka naloga, da preštejemo, koliko česa hodi po cesti, se znajdemo pred določenim problemom, namreč kako te raznovrstne stvari prešteti. Ko smo pred seboj imeli tri predstavnike iste vrste, nismo imeli nekih znatnih težav pri štetju, pri preštevanju raznovrstnih posameznosti pa te nastopijo. Aristotelova rešitev problema je v tem, da raznovrstnih enot ni mogoče prešteti, dokler gledamo nanje kot na raznovrstne. Preden jih preštejemo, jih moramo postaviti v njim skupen, vrstam najbližji podrejeni rod. “Mera pa mora biti vedno prisotna v vseh stvareh kot nekaj enega in istega, na primer če so konji, je mera konj, in če so ljudje, je mera človek. Če pa imamo človeka in konja in Boga, je mera najbrž živo bitje, njihovo število pa bo število živih bitij.” (Aristotel, Metaph. 1088A8-14)
V našem primeru, bomo lahko odgovorili, da se po cesti sprehaja devet živih bitij. Raznovrstne stvari lahko torej preštejemo, če ugotovimo njihov najbližji skupni rod, če najdemo eno v mnogem in to eno preštejemo kolikokrat se pojavlja.
Govorili smo o enem, ki se pojavlja vse od roda, preko vrste do posameznosti, to eno smo tudi izkoristili za štetje. Tovrstna enakost je ena od pomembnih značilnosti Aristotelove klasifikacije stvari, kot jo predstavi Porfirij. Druga, ravno tako pomembna stvar, je različnost.
DVOJNI POMEN RAZLIKE
V Porfirijevem drevesu se rodovi delijo v podrejene rodove, ti na koncu v vrste, vrste pa v posameznosti. Iz prvega dela naloge že vemo, katera stvar se pripisuje kateri. Ko smo raznovrstne, enakorodne stvari preštevali, smo jih preštevali na podlagi najbližjega skupnega podrejenega rodu. Iskali smo eno v mnogem. “Ko se tako spuščamo do najbolj posebnih vrst, moramo deliti na poti skozi mnoštvo, ko se dvigujemo, pa nasprotno: do najbolj splošnih rodov združujemo mnoštvo v eno.” (Porfirij, Uvod, II. 12)
Vrsta pa svojemu rodu ni samo na že omenjen način enaka, ampak je od njega tudi različna. Lahko bi dejali, da gre pri delitvi rodov v vrste za iskanje mnogega v enem, nasprotno kot pri iskanju enega v mnogem. Ta delitev pa poteka s pomočjo razlik. Človek in konj sta si enaka v rodu, saj sta oba živi bitji. Hkrati sta tudi različna in razlik med njima je mnogo.
Čeprav je razlik mnogo, pa ne bodo vse pomembne pri iskanju mnogega v enem. Najpomembnejši od pogojev, ki jih upoštevamo pri odločanju, katera razlika je tista, ki rod razdeli v vrsto je, da gre za razliko po sebi. Razlike po sebi namreč upoštevajo v začetku omenjeni pogoj, da govorimo o pripisovanju glede na to, kaj določena stvar je. “Razlike, ki pritičejo po sebi, so vsebovane v dokazu o bitnosti in stvar naredijo za drugo, tiste pa, ki pritičejo po naključju, niso vsebovane v dokazu o bitnosti, stvar ne naredijo za drugo, temveč le za drugačno.” (Porfirij, Uvod, III. 6)
Za dve enakorodni vrsti, človeka in konja velja, kot smo v prvem delu že pokazali, neka enakost, ki sega do prvega skupnega podrejenega rodu ali rodu. Za ti dve vrsti velja tudi neka razlika in sicer tista, ki jo avtor imenuje razlika po sebi, in ki stvar nekako loči od predhodnega podrejenega roda. Razlike med stvarmi so še druge, vendar tovrstne napravijo stvari zgolj za drugačne. Kot že rečeno, za iskanje mnogega v enem, pridejo v poštev razlike po sebi. Njihov pomen je v prvi vrsti res v tem, da rodove delijo, ni pa to njihova edina vloga. “Dalje bodo med razlikami po sebi nekatere take, s pomočjo katerih delimo rodove v vrste, nekatere pa takšne, da so z njihovo pomočjo deljeni rodovi razvrščeni.” (Porfirij, Uvod, III. 8)
Druga naloga, ki jo posebna razlika ima, je torej v razvrščanju deljenih rodov, se pravi vrst. Ko imamo nek rod, razdeljen v podrejene rodove, te pa dalje v vrste, se ta delitev vrši na podlagi posebnih razlik. Če posebna razlika rod razdeljuje, jo avtor imenuje deljiva razlika. Ko enkrat rod razdeli, pa postane ta razlika nekaj drugega in sicer temeljna razlika za tisto vrsto, ki je na podlagi deljive razlike razdelila rod. Ta temeljna razlika je sedaj tisto, kar nastale vrste iz deljenega rodu, razvršča. Ista zakonitost velja pri delitvi rodov na podrejene rodove, podrejenih rodov dalje v podrejene rodove ali v vrste. Tista razlika, ki je deljiva za rod, postane temeljna za vrsto, neka druga pa podobno lahko postane sedaj deljiva za nastalo vrsto oziroma podrejeni rod.
Če pa gremo po Porfirijevem drevesu proti splošnemu rodu in uporabimo enak razmislek o spreminjanju temeljne posebne razlike v deljivo, bi lahko dejali, da se na nek način obe v splošnem rodu združita ali pa ju sploh ni tam. Temeljna razlika v splošen rod namreč ne spada na enak način, kot spada v podrejeni rod, saj lahko nastane zgolj s pomočjo deljive razlike. Iz deljive razlike pa ni mogla nastati, ker splošni rod nima nad sabo rodu iz katerega bi z deljivo razliko nastal. Porfirijeva razlaga, v zvezi z obstojem razlik v rodu, poudarja obstoj teh razlik zgolj po zmožnosti, ne po dejanskosti. Katerikoli rod, tako splošen kot podrejeni, ima razliko zgolj po zmožnosti. Vendar je potrebno pri tem upoštevati hierarhijo same klasifikacije. Za splošni rod bomo lahko dejali, da resnično ima vse razlike, za podrejenega pa ne. Ta namreč nima čisto vseh, nima tistih, ki so že razdelile katerikoli njegov predhodni rod. Tako se, če je razlika smrten ali nesmrten že enkrat razdelila rod, v nadaljnih rodovih, ki sedaj imajo eno od lastnosti omenjeno v razliki, ta deljiva razlika ne pojavi več. “Živo bitje tudi nima vseh nasprotnosti, saj bo ista stvar imela nasprotnosti istočasno. Vendarle pa pravijo, da ima živo bitje vse razlike po zmožnosti, nobene po dejanskosti.” (Porfirij, Uvod, III. 9)
ZAKLJUČEK
Stvari kot so rod, vrsta, razlika, naključna in zasebna lastnost, se vse pripisujejo mnogim. Nekatere med njimi se pripisujejo na podlagi tega, kaj stvari so, druge na podlagi tega kakšne stvari so. Rod in vrsta se pripišeta mnogim stvarem glede na to, kaj stvar je. Iz tega ali je nekaj pripisano mnogemu pa še ne vemo ali gre za vrsto ali rod.
Porfirij loči med najbolj posebno vrsto in najsplošnejšim rodom. Stvari, ki so med obema, pa se lahko imenujejo tako rodovi kot tudi vrste, treba je zgolj ugotoviti glede na kaj v hierarhiji jih primerjamo in od tega je odvisno ali bomo govorili o vrsti ali rodu. Če je mogoče o eni stvari govoriti enkrat o rodu, drugič o vrsti, potem gre za podrejeni rod, ki se enkrat obnaša kot vrsta, drugič kot rod.
Tako vrste kot rodovi se pripisujejo na podlagi nečesa enakega, v kolikor gre za pripisovanje enakorodnim stvarem. To enako, ki druži tako rod kot vrsto, lahko poimenujemo eno v mnogem. Mnogo v enem, ki pa razdeli rod in vrsto oziroma rod na vrste, pa je posebna razlika. Deljiva, v kolikor rod deli in temeljna v kolikor razvršča vrste. Upoštevajoč hierarhijo Porfirijevega drevesa, je pomembna razlika med rodom in vrsto tudi ta, da ima po zmožnosti, rod tisto razliko, ki jo je njemu podrejena vrsta, s tem, ko je deljiva razlika postala njena temeljna, izgubila.