O Poetiki

Aristotel (384 p.n.št. – 322 p.n.št.) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako krščanske kot islamske srednjeveške sholastične misli, do konca 17 stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska, a tudi po intelektualni revoluciji so njegove ideje ostale v jedru Zahoda. Spekter Aristotelove filozofije je bil širok kot je to le mogoče. Ukvarjal se je z znanostjo, umetnostjo, politiko, zgodovino, logiko, metafiziko, etiko in retoriko. Izumil je formalno logiko znano pod imenom Aristotelova silogistika. Aristotel kot filozof, je v svojih spisih o politiki in etiki kot tudi metafiziki in filozofiji znanosti, neprimerljive vrednosti. Aristotel kot sistematični utemeljitelj filozofije izhaja iz opazovanja in izkustva, ki sta pred vsakim abstraktnim mišljenjem. Bil je učenec Platona in med drugim učitelj Aleksandra Velikega. Pomembnejša dela: Organon: Kategoriai (Organon – Kategorije); Physike (Fizika); Peri psyches (Latin trans., De anima; O duši). Ta meta ta physika (Metafizika). Ethika Nikomacheia (Nikomahova etika); Peri poietikes (nedokončana; Poetika). Techne rhetorike (Retorika); Politika (Politika)

“Učitelj vedočih.” – Dante

“Vsi ljudje po naravi stremijo k vedenju.”

“Človek je politično živo bitje.”

“Poezija je bližja filozofiji in resničnejša kakor zgodovina.”

“Ljudje so dobri na samo en način, slabi pa na več načinov.”

“Šibki se vedno sklicujejo na pravičnost in enakost. Močnemu ni mar ne za eno ne za drugo.”

O POETIKI

Poetika (”O pesniški umetnosti”) je stvaritev, ki je Aristotela postavila na mesto apologeta umetnosti. Izraz danes označuje veliko ožji spekter človekove ustvarjalnosti, kakor je to bilo za časa antike, ko so z izrazom ”poesis” označevali večino tedanje ustvarjalnosti, to dejstvo pomeni, da je Poetiko zgodovina vzela pod okrilje, kot Aristotelovo umetnostno filozofijo. Pod ”poesis” lahko podpišemo večji del umetniških vej, gremo lahko skoraj tako daleč, da Aristotelovo Poetiko izenačimo z precej sodobnim izrazom fikcija. Nenazadnje pa bomo verjetno najmanj burili duhove, če enostavno po Aristotelovsko rečemo, da bomo v pričujočem tekstu obravnavali teorijo pesniške umetnosti, kot so jo razumeli v antični dobi, kot tisto, ki najbolj verno priča o Aristotelovi umetnostni filozofiji, pa če tudi so pojmi, ki danes označujejo ta področja veliko bogatejši in obsežnejši, kar pa še ne pomeni, da so takšna tudi znanja.

Aristotelove spise so že v antiki delili v dve skupini, na eni strani t.i. eksoterični spisi in na drugi ezoterični ali aknoamatični spisi. Prvi so bili spisani za objavo in so imeli obliko dialoga, ki pa so na žalost razen fragmentov v glavnem izgubljeni, izvirajo pa pretežno še iz Aristotelovih mladih let, ko je bil pod vplivom svojega učitelja Platona. Večina ohranjenih del sodi v drugo skupino, te spise so priredili in spisali po večini Aristotelovi učenci, kot nekakšne skripte, v to skupino sodi tudi Poetika, delo ki govori o pesniški umetnosti, ki pa po vsej verjetnosti ni bilo edino Aristotelovo tovrstno delo, na kar opozarja tudi sam na določenih mestih v Poetiki. Skoraj zagotovo je obstajal dialog z naslovom ”O pesnikih” (Peri poieton), ki naj bi obsegal tri knjige, poleg tega pa naj bi Aristotel napisal še knjigo, ki jo je v celoti posvetil Homerju, in nenazadnje, je pod vprašanjem tudi sama Poetika, ki naj bi v originalu obsegala dve knjigi, kar je prav tako mogoče sklepati iz posameznih mest v prvi, ki generalno govori o tragediji, eventualno izgubljena, pa naj bi govorila o komediji. To dejstvo v zgodovini že dolgo buri duhove in je predmet številnih bolj ali manj resnih razprav, kot nemalo drugega v sami Poetiki. Gotovo se vsak spomni Ecovega romana ”Ime rože”, ki na zanimiv način oriše najdbo drugega dela Aristotelove Poetike.

Zakaj je Poetika tako pogost predmet razprav? Gotovo je eden glavnih razlogov za to dejstvo, da je delo zelo nedorečeno in mestoma površno, mestoma jedrnato in spet mestoma dolgovezno brez razloga. Čeprav je stil razvidno Aristotelov, pa prav Poetika velja za delo, ki: ”kakor anatomija nikakor ne opise popolnosti človeškega telesa in kakor je astronomija z vsemi svojimi teleskopi nemočna ob harmoniji in lepoti zvezdnatega neba, tako nebogljena je v primerjavi z največjimi umetninami Poetika”¹.

Aristotel je pobudo za pisanje tega tako ambiciozno zastavljenega dela gotovo, če ne že kar iz gole ljubezni do tega čemur danes pravimo umetnost, zbudil njegov učitelj Platon s svojim mestoma izredno kritičnim odnosom do pesnikov, ki ga je najbolj nazorno popisal v deseti, zadnji knjigi svoje epopejne Države. Izhodišče Platonove kritike je trditev, ki je temeljna tudi v Aristotelovi Poetiki, da poezija zlasti tragična in epska posnema (mimeisthai) in ravno zato jo je potrebno zatreti. Iz Platonove znamenite teorije o ideji je razvidno, da je vse, kar nas obdaja samo nepopolni posnetek ideje, ki je edina resnično bivajoča. Poezija je pa nekaj, kar je za stopnjo še niže, torej zgolj posnetek posnetka. Dasi jo Platon kritizira in celo zavrača, pa je ta podoba sovraštva do poezije predvsem žrtvovanje, ki ga je Platon moral zastran svoje popolne državne utopije, žrtvovati filozofiji. Sam je dolga leta pesnil, kar je nenazadnje razvidno tudi v njegovih dialogih, ki ne malo dolgujejo temu njegovemu čutu za poezijo. Se več, nekaj njegovih zgodnjih dialogov je celo posvečenih poeziji, posebej delo z naslovom ”Ion”, ki je po zunanjem obsegu resda najkrajši Platonov dialog, a zato v celoti posvečen vprašanjem poezije, njenega izvora in vprašanjem inspiracije. Platon je namreč bil prepričan, da izvor poezije ni v razumskem hotenju in priučeni sposobnosti, temveč v božanskem navdihnjenju (enthousiasmos): ” Zakaj vsi dobri epski pesniki pripovedujejo vsa ta prelepa dela ne iz premišljene umetnosti, temveč v stanju zamaknjenosti in obsedenosti, in prav tako dobri lirični pesniki… Kajti pesnik je lahkotna stvar, krilata in sveta, in ne more pesniti prej, dokler ga ne obsede božanstvo, da izgubi pamet in ni več razuma v njem; dokler pa to dobrino še ima, ne more noben človek pesniti in prerokovati. Ni torej premišljena umetnost tista, po čemer pesniki govore mnogo lepega o stvareh, tako kot govoriš ti o Homerju, temveč božje navdihnjenje. Zato je vsak pesnik zmožen lepo zapeti samo to, kar mu narekuje Muza.”² Pozneje se zavoljo filozofskih nazorov poti poezije in Platona na hitro razideta, in posledica je Platonova groba obsodba poezije, ki jo že omenjeno izreče v ”Državi”, sam o tem svojem dejanju zavrnitve pravi, da je ravnal kot zaljubljenec, ki spozna , da ga ljubezen vleče v pogubo, in čeprav se mu srce upira, se vendar s silo odtrga od nje. Temeljni očitek v Državi je ta, da le ta ruši temelje verovanja v bogove, ker prikazuje njihovo podobo v spačeni in nemoralni luči. V tretji knjigi opozarja na to, kako bi mogla poezija škodljivo vplivati na vzgojo bodočih vojakov, varuhov Države: ”pesniki v svojih verzih sejejo strah pred smrtjo in pred Hadom, tega pa vojaki, če hočejo biti zares hrabri, ne smejo poznati; poleg tega pa bi poezija vojake opajala in s tem odvajala od enega in edinega cilja, ki mu morajo služiti – obrambi domovine.”³ V osmi knjigi očita pesnikom, da se za denar brez slabe vesti prodajajo tiranom in jim pojejo slavospeve, tisti ki pa tega ne počno, se vdajajo še bolj ničvredni demokraciji. V zadnji deseti knjigi Države je ta napad na pesnike morda najbolj silovit in najbližji Aristotelovi obrambi poezije v Poetiki. Platon izhaja iz predpostavke: ”da poezija posnema in ravno zato ker posnema jo je treba zavrniti, vse kar nas obdaja je samo nepopolni posnetek prvotne ideje , ki je edina resnično bivajoča, če pa nekdo, kakor to počno pesniki, slikarji in drugi umetniki zgolj posnema ta posnetek, je nepopolnost produkta še za stopnjo niže. Slikar in pesnik prikazujeta stvari in dogodke popačene, izkrivljene, deformirane, prikazujeta le subjektivni videz stvari, saj pri svojem delu ne uporabljata znanstvenih metod, temveč se upirata na svoje neznanstvene čutne zaznave. Slikar in pesnik sta šarlatana, saj največkrat nimata pojma o stvareh, ki jih prikazujeta olepšane z barvami ali olajšane z melodijo in metrumom. Ker pa pesnik posnema na nerazumski način, je jasno da najraje posnema nekaj, kar je razumu tuje, to je neuravnovešene, neumerjene, vzburljive značaje, tako se v poeziji druži nerazumsko z nerazumskim. Poezija namaka v naši duši to, kar bi bilo treba v njej izsušiti, goji strasti in nam jih postavlja za vladarje namesto da bi nam bile podložne. Poezija ima to čarobno moč, da se ji največkrat ukloni tudi razum, ki mu je zaupana stražarska služba nad nerazumskim delom duše in popusti v svoji budnosti. Če pa vajeti popustimo in se vsemu temu predamo, tedaj sami sebe oropamo tistega, kar nas edino lahko naredi mirne in srečne: torej nas poezija namesto da bi nas vzgajala , pomirila in osrečila, naredi le še slabše, nemirne in nesrečne. In kakor je v duši posameznika tako je tudi v državi, kjer poezija cveti, v taki državi kraljujeta veselje in žalost namesto zakonitosti in razuma.”⁴

Kljub tesnemu odnosu med Platonom in Aristotelom, kakršen je pač lahko med dolgoletnim učiteljem in učencem, pa je bil prav Aristotel tisti, ki je napravil nasproten korak, kot njegov učitelj. Ta korak se ne tiče le njegove prve filozofije, metafizike, temveč celostnega filozofskega sistema, ki ga je Aristotel zgradil kot refleksijo na filozofijo svojega učitelja, ki je, to verjetno ni potrebno poudarjati posebej, simetralo nasproten filozofiji Platona. To velja tudi za temo, ki jo imamo pod drobnogledom. Navkljub izjemnemu spoštovanju do svojega učitelja, Aristotel v Nikomahovi etiki pravi: ” …pošteno je in naravnost nujno, da resnici na ljubo žrtvujemo tudi svoja prijateljska čustva, zlasti še, ker smo filozofi. Čeprav nam je oboje pri srcu, je vendar naša sveta dolžnost, da damo prednost resnici.” (Nikomahova etika i 4, 1096 a 10)⁵ (Amicus Plato, sed magis amica veritas – ljub mi je Platon, a ljubša resnica). Torej prav zaradi ljubezni do resnice , kot pravi Aristotel je zapisal tudi Poetiko (Peri poietikes technes – o pesniški umetnosti). V njej dosledno zavrže vse Platonove trditve o poeziji, ki je bila obema izredno ljuba. ”V Poetiki poskuša Aristotel dokazati eksistenčno upravičenost poezije, skuša z ostroumno filozofsko analizo utemeljiti njen razlog, določiti njeno funkcijo v človeški družbi in osmisliti njeno poslanstvo.”⁶ Aristotel je bil, kakor po svoje tudi Platon, ponosen na Grško kulturno tradicijo, zato mu nikakor ni hotelo iti v račun, da bi, kot je trdil Platon, bile Homerjeve pesnitve, ki so bile po njegovem mnenju vrh antične poetike, skregane s filozofijo. V Poetiki je zato dokazal, čeprav Platonovega imena ne omenja niti na enem samem mestu, da je spor med filozofijo in poezijo namišljen in da sta si obe dotični veji kulture in znanosti veliko bližji kot se zdi. Za Aristotela je pesem živi organizem, ki pesniku pomaga, da se dokoplje do istega cilja, kot si ga zastavlja tudi filozofija, in z posnemanjem, ki je vsebina in sredstvo pesmi, ki je tudi pesnikov končni smoter, ni pa to pesnjenje samo, ne registrira zgolj podrobnosti, temveč odkriva splošne zakonitosti. S tem posnemanjem, pa nas le ta ne oddaljuje od resničnosti, temveč nasprotno, nas k njej celo približuje. O posnemanju je govora tudi na samem začetku Poetike, in velja poleg znamenite katarze, za enega temeljnih pojmov Poetike, in za razliko od katarze tudi enega najobsežneje predstavljenih.

NASTANEK. Aristotel poda dva vzroka za nastanek pesniške umetnosti, ki sta oba utemeljena že v človekovi naravi, da pa ne bom izgubljal nepotrebnih besed, se bom poslužil Aristotelovega izvirnega teksta, kjer o nastanku pesniške umetnosti pravi takole: ” Videti je da sta pesniško umetnost v celoti ustvarila pravzaprav dva vzroka, in sicer oba utemeljena v človeški naravi. Predstavljanje in posnemanje je namreč nekaj lastnega naravi ljudi vse od njihovega otroštva dalje, ter se po tem odlikujejo od drugih živali, da je človeško bitje, ki je najbolj zmožno izražanja, saj si prav spoznanja ustvarja v mediju posnemanja, poleg tega pa vsi uživajo v umetniških upodobitvah. Dokaz za to je tisto, kar se dogaja v primeru umetniških del: čeprav sicer določene predmete in stvari le z neugodjem gledamo, pa uživamo, kadar opazujemo slike in podobe teh stvari, če so kar najbolj dovršeno izdelane, kakor na primer like in podobe najbolj odvratnih pošasti in najnižjih živali, ter celo izglede mrtvih trupel. Tudi zato je razlog v tem, da je učenje in spoznavanje nečesa, največje ugodje ne samo za filozofe, temveč v enaki meri tudi za druge ljudi, vendar so tega deležni samo po malem in za kratek čas. Saj ljudje uživajo in se veselijo ob gledanju slik zaradi tega, ker se ob njem dogaja, da se z opazovanjem slik učijo in razumevajo ter razpoznavajo in uvidevajo kaj je vsaka posamezna stvar ali bitje, recimo na primer, da je on ravno takšen; vendar pa kadar se zgodi, da nekdo stvari ni videl že prej, tedaj slika ne bo povzročila ugodja, kolikor je upodobitev, temveč zaradi dovršene obdelave in izvedbe ali zaradi svojih barv ali zaradi nekega drugega vzroka takšne vrste. Ker pa imamo po naravi nagnjenje do posnemanja in predstavljanja, ter tudi čut za melodijo in ritem (saj je očividno, da so pesniške mere samo vrste in segmenti ritma), so spočetka tisti, ki so imeli prav posebne naravne zmožnosti za te stvari, s posebnim izpopolnjevanjem svojih dosežkov, ustvarili pesništvo na podlagi lastnih improvizacij.”(Poetika, 4 1448b 3 – 24)⁷ Začetek tragedije je torej v improvizacijah, kar velja tudi za komedijo, ki, kar omeni posebej, prikazuje ljudi, ki so slabši, vendar pri tem ne prikazuje slabosti v vseh njenih pojavih, temveč le v tem, kar je na njej smešnega, kajti smešnost je namreč poseben odtenek grdega. Sposobnost predstave in nadarjenost za pesništvo sta naravna vzroka, ki sta pesniško umetnost iztrgala mitu in se preko Aristotelove vzpostavitve, zoperstavila Platonovi filozofiji o nepotrebni umetnosti.

POSNEMANJE. Predstavljanje ali posnemanje (mimesis) je, kot smo že omenili, eden poglavitnih gonilnih sil upodabljajočih in tudi drugače ustvarjajočih umetnosti. ”Ravno epska pesem ter tragično pesništvo, poleg tega pa komedija ter ditirambska pesniška umetnost, največji del glasbe na piščali in na lutnjo imajo nekaj skupnega, vse so neke vrste posnemanja.” (Poetika, 1 1447a, 14 – 17)⁸ Potem, ko smo spoznali, da se vrste posnemanja razlikujejo v trojem: v sredstvih, v predmetu in načinu posnemanja, to na kratko pomeni ” s čim in kaj in kako” pridemo do sredstev posnemanja kot temelja vsake pesmi, to so ritem, beseda in melodija na eni strani, na drugi pa sta nepogrešljiva barva in oblika. Glede na predmet posnemanja je bistvena razlika v posnemanju dveh vrst značajev, posnemaš lahko le ljudi v svojih dejanjih, ki so lahko ali plemenita, ali nizkotna, kar lahko izkažeš skozi tovrstna dejanja na podlagi človekovih občutkov ali čustev. Bistvo pesništva je prikazovanje življenja, kjer se subjekt vedno prikazuje kot etičen, ki je izvor in princip svojega delovanja in s tem svoje spremenljive sreče. Moralne aspekte človekove sreče razodevajo literarni umetniki v jeziku, ki je glavni medij reprezentacije, predstavljanja in izražanja. Kaj sploh pomeni, da poezija posnema? Pesnik nam odkriva resnico in življenje na nek živo nazoren način, bodisi v obliki živahne pripovedi, še bolje pa v obliki razgibane odrske akcije. S tem, ko življenje posnema, ga ne fotografira, pa tudi ne spreminja; ga ne deformira, temveč transformira, prikazuje ga v novi, dotlej neznani luči. Proces posnemanja nas torej ne oddaljuje od resničnosti, kot trdi Platon, temveč nasprotno, nas celo približuje odkrivanju in spoznavanju resničnosti. Čeprav je ta proces neke vrste prevara ali laganje, se s to lažjo resničnosti bolj približamo, kakor pa s pedantnim kopičenjem drobnih resnic, in v tem je osrednji paradoks umetnosti. Na temo razločevanja, loči Aristotel načine le tega, torej kako se le ta podaja. Ali na način da pripoveduješ sam, včasih skozi usta drugih, ali tako, da vse osebe nastopajo in se brez spremembe udejstvujejo. Na tem mestu Aristotel ponovno omeni tudi komedijo, ki jo opiše etimološko, kot prirejati bučne slovesnosti in sprevode s petjem in plesom. Torej, če na kratko povzamemo, smo prišli do spoznanja, da je pesništvo umetnost, ki je prvenstveno predstavljanje, zatorej so tema Aristotelove Poetike: ”literarna dela kot proizvodi umetnosti predstavljanja in predvajanja, kot produkti mimetičnih tehnik.”⁹

DEFINICIJA TRAGEDIJE – KATARZA. Tragedijo definira kot delo, ki posnema resnobno in zaokroženo dejanje primernega obsega v olepšani besedi. Pesnik predstavlja dejanje delujočih oseb v obliki dramske uprizoritve. Ker je dejanje predočeno na način uprizoritve, inscenacije, se takšna pesniška dela imenujejo dramske pesnitve. Beseda drama namreč označuje neko dejanje, ki ruši medčloveške odnose, označuje ravno grozljivo tragično dejanje, drama poudarja odgovornost za dejanja in ga opisuje z vidika odgovornosti in krivde. Ko definira tragedijo, prvič in tudi zadnjič v tem danem pomenu uporabi besedo očiščenje (katarza): ” z zbujanjem sočutja in strahu doseže očiščenje ( katharsis ) takšnih občutij.” (Poetika, 6 1449b 24 – 27)¹⁰ (di eleou kai phobou perainousa ten tan toiouton pathematon katharsin). ”Pesniška umetnina nam omogoča, da doživljamo podobna občutja, kot jih doživljajo junaki na odru, strah in grozo, ki nato zbudita v nas sočustvovanje z junaki. In ko v sebi podoživljamo vso to grozo, ko sočustvujemo z junaki na odru in trepetamo za njihovo usodo, se nam razsvetlijo najtemnejše strani življenja: iz teme nevednosti se dokopljemo v svetlobo vednosti, namesto zadušljive tesnobe, občutimo olajšanje in sprostitev. Ob takšnem dojemanju pesniške umetnine doživlja bralec ali gledalec v sebi pravo očiščenje ali katarzo, ki predstavlja vrhunec estetskega doživetja.”¹¹ Ta interpretacija je v zgodovini umetnosti povzročila obilo prelitega črnila, predvsem zavoljo nejasnosti, pa tudi, ker Aristotel, razen na citiranem mestu, besede katarza, v tem kontekstu, ne uporabi več. Ker pa je katarza ali očiščenje beseda, ki je doprinesla v umetnost, praktično največjo revolucijo, v smislu apologije umetnosti oziroma njene funkcije ali pomena za človekovo življenje, je gotovo, da četudi bi Poetika kot tekst ne prinesla ničesar drugega, bi bilo to dovolj, da bi se plasirala na zelo vidno mesto človekove ustvarjalnosti.

TRAGEDIJA. Tragedija kot celota mora po Aristotelovem pričevanju vsebovati naslednjih šest elementov: mitos, značaje, dikcijo, misel, spektakel in melodijo. Dva od teh elementov sta izrazni sredstvi, eden je način, trije so predmeti posnemanja. Najpomembnejši pa je mitos – posnetek dejanja, zgradba dogodka, zakaj predmet posnemanja v tragediji niso osebe, marveč njihova dejanja in življenje, sreča in nesreča, kar je v dejanju, tudi njen končni smoter. Aristotel poda lastnosti lepo grajenega mitosa, ki je duša tragedije:

– izid dejanja je enojen, ne pa dvojen
– preokret ne vodi iz nesreče v srečo, ampak narobe
– vzrok tega preokreta ni kaka hudobija, temveč neka usodna zmota
– žrtev te zmote je človek, ki naj bo raje boljši kot slabši.

Tragedija potemtakem posnema neko dejanje, značaj pa le, kolikor je nosilec tega dejanja. Glede na tragične značaje, morajo imeti pesniki pred očmi predvsem dejstvo, da naj bodo značaji dobri. Zakaj značaj se izoblikuje skozi besedilo ali če skozi svoja dejanja izrazi neko odločitev, če je odločitev dobra, je tudi značaj dober. Dobrota je možna pri vseh vrstah ljudi, celo pri ženskah in sužnjih, čeprav je ženska, bitje nižje vrste, suženj pa sploh manjvreden. Drugič je pri značajih pomembno, da je značaj umesten, tretje, značaj naj bo v skladu z izročilom in kot zadnje, naj bo le ta dosleden. Kot tretji nastopa misel, kar pomeni, da zna kdo povedati, kar je v skladu z dano situacijo in značaju primerno. Pod dikcijo razume izražanje misli s pomočjo besed, torej to, kar ima v verzih enak pomen kot v prozi. Med ostalimi olepšavami je najpomembnejša melodija. Spektakel, sicer učinkuje na dušo gledalca, vendar ima z bistvom tragedije le malo skupnega, saj lahko tragedija naredi vtis tudi brez gledališke uprizoritve in brez igralcev. Loči tri elemente mitosa: pripetijo, ki je preokret dogodkov iz ene smeri v drugo, ki je nasprotna s tokom pripovedi. Prepoznanje je drugi element, in pomeni preokret iz nevednosti k vednosti, zadnji je trpljenje, ki pomeni neko mučno ali pogubno dogajanje. Poleg tega loči še t.i. kvantitativne sestavne dele tragedije, ki so prolog, eksodos in zborski spev. S tem je sama forma tragedije dovršena. Nato razpravlja podrobneje o načinih prepoznanja in pride do ugotovitve, da je najboljši način, če se neko osebo prepozna iz samega dejanja, kot drugega pa navaja prepoznanje po logičnem sklepanju. V zunanjem obsegu mora tragedija obsegati začetek, sredino in konec, kajti lepota sestoji v dvojem: v določeni velikosti in v primernem redu, tako, da je določen objekt mogoče zaobjeti z enim samim pogledom in da smo ga sposobni, kar se da lažje absorbirati v spomin. Mitos mora posnemati dejanje, ki je eno, to pomeni, da je enovito in celovito, tako, da če v dejanju premakneš ali odvzameš en sam del, se celota zruši ali zrahlja. Takšna je torej tragedija, ki je za Aristotela v umetniškem smislu najbolj dovršena in kot ugovor kritikom, ki tragediji preredi očitajo nesrečen konec, Aristotel poda zaključek, da je to za tragedijo edino pravilno.

GROZA IN SOČUTJE. Dejanje, ki ga tragedija posnema, mora biti ne le zaokroženo, temveč tudi takšno, da zbuja grozo (phobos) in sočutje (eleos), to pa doseže na najbolj učinkovit način, če se v njem proti pričakovanju zgodi nekaj, kar je v tesni medsebojni zvezi. Sočutje se nam zbudi, če vidimo, da zabrede v nesrečo nekdo, ki tega ne zasluži, groza pa nas navda, če vidimo, da je nesrečen nekdo, ki je nam podoben. V tej definiciji se prvič v zgodovini ustvarjajoče umetnosti izrisuje nekaj, kar bi dandanes lahko poimenovali žanr, kar gre verjetno na račun Aristotelovega izrednega čuta za kategorizacijo, kajti prav elementi, ki v umetniški stvaritvi prevladujejo, formirajo žanre, in če sta za tragedijo značilni groza združena s sočutjem, potem je tragedija prvi formalno vzpostavljeni žanr.

EPSKO PESNIŠTVO. V nadaljevanju so pomembna še poglavja o epskem pesništvu, ki ga imenuje tudi pripovedna umetnost v verzih. Jasno je, da mora biti tudi tu, tako kot v tragediji, zgodba dramsko zgrajena, obsegati mora eno samo zaokroženo in dovršeno dejanje, ki ima svoj začetek, sredino in konec, biti mora neka organska enota in celota. Jasno je tudi, da epsko delo ne sme biti zgrajeno kot zgodovinska dela, kajti le ta prikažejo le neko enotno časovno obdobje. Vrste epskega pesništva so iste kot tragedije, lahko je enostavna ali zapletena, etična ali patetična. Isti so tudi sestavni elementi, če izvzamemo melodijo in spektakel. Razliko med tragedijo in epskim pesništvom Aristotel vidi predvsem v časovnem obsegu, ker bi naj tragedija bila omejena na dogajanje enega sončevega obhoda ali le malo dlje, medtem ko se epska pesnitev lahko dogaja brez časovne omejitve, poleg tega, je epski način posnemanja pripoveden. Obseg naj bo takšen, da je mogoče začetek in konec zaobjeti z enim samim pogledom, prednost glede obsega, je zato na strani epa, ker je recimo mogoče prikazovati istočasne dogodke, kar omogoča predvsem njena pripovedna oblika. Metrom, ki je primeren za epsko pesništvo pa je, kot se je izkazalo herojski heksameter.

DIKCIJA. V nadaljevanju se Aristotel na široko loti obravnave dikcije, besednih figur in imen, predvsem se v tem okviru zdi zanimivo in tudi bistveno, da je dikcija v prvi vrsti jasna, obenem pa ne prostaška. Primarno dikcija za pesnika ni pomembna, ker jo mora v prvi vrsti upoštevati igralec.

PESNIKI. Pesnikova dolžnost ni pripovedovati o tem kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Tukaj nastopi naslednje slavno mesto Poetike, razlika med pesnikom in zgodovinarjem in zakaj je pesnik bliže filozofiji, zakaj, poezija govori o splošnem, medtem ko zgodovinopisje, o posameznem, ki je kot tako nebistveno. ”Umetnik si izmišlja, laže, vara in zavaja bralce oziroma poslušalce, toda celoten vtis, ki ga naredi ta splet izmišljotin, laži in prevar, je presenetljiva podoba resničnosti, veliko popolnejša in resničnejša, kot pa če bi kak kronist zvesto in natančno beležil drobne dogodke iz vsakdanjosti. In najpopolnejši umetnik je ravno tisti, ki zna pripovedovati laži tako, kakor je treba.”¹² Aristotel se loti vsebinske razčlembe in raznih vprašanj, ki zadevajo pesnike. Pesnikom očita, da vse preradi ugodijo zahtevam občinstva in pišejo tako kot si želijo drugi, vendar ugodje, ki ga gledalci ob tem čutijo ni značilno za tragedijo, ampak bolj za komedijo, od tragedije namreč ne smemo pričakovati vsakovrstnih užitkov, temveč le tiste, ki so zanjo značilni. Loti se tudi raznih nasvetov in priporočil, ki jih nameni pesnikom, kot v pomoč pri pesnjenju. Glede na element, ki v kaki tragediji prevladuje, razlikuje štiri vrste: zapletena, tragedija trpljenja, tragedija značajev in enostavna tragedija. Pesnik si v okviru tega naj prizadeva, da bo obvladal vse navedene vrste ali vsaj večino od njih, zakaj pesniška umetnost je stvar izredne nadarjenosti, pa tudi blazne čustvenosti, prvo vodi globokoumna prodornost, drugo pa ekstatična zanesenost. Pesništvo kot techne je ustvarjanje na podlagi neke vednosti in zahteva proučevanje takšne vrste, ki bo na višini te techne. Pesnik je ustvarjalec predstav in podob ravno tako, kakor da bi bil slikar ali upodabljavalec kakšne druge vrste.

LITERARNA KRITIKA. Tik pred sklepno primerjavo med tragedijo in epskim pesništvom, Aristotel spregovori še o literarni kritiki. Pesnik je posnemovalec, če pa posnema, je nujno, da posnema stvari pod enim od treh možnih vidikov:

– ali takšne, kot so bile oziroma kot so
– ali takšne, kot se dozdevajo oziroma kot pripovedujejo da so
– ali takšne kot bi morale biti.

Pesnikom je namreč znotraj tega okvira vse dovoljeno.

Znotraj poezije sta mogoči dve vrsti napak, ene so bistvene, druge slučajne. Če se pesnik loti nekaj posnemati, pa tej nalogi zaradi svoje nemoči ni kos, tedaj je to greh zoper bistvo umetnosti. Če pa si česa ni pravilno predstavljal, tedaj to ni greh zoper umetnost. Napaka je tudi opravičljiva, če z njo doseže nek določen učinek, ki je lasten njegovi umetnosti. Nekateri kritiki brez vsakih osnov izrazijo neko domnevo oziroma zaključek, in če je pri pesniku kaj v nasprotju z njihovo domnevo, kritizirajo pesnika, kot da je le ta hotel izrazit to, kar imajo oni v mislih. Na splošno je treba to, kar se zdi nemogoče razložiti iz treh vidikov:

– ali s stališča pesniške umetnosti
– ali z izboljšanjem
– ali s splošnim mnenjem.

Namenom pesniške umetnosti bolj ustreza to, kar je nemogoče, pa verjetno, kot to, kar je mogoče, pa neverjetno. Popolnoma upravičene pa so kritike na račun nesmiselnosti v dejanju in pokvarjenosti v značaju, drugače pa se protislovja v pesnikovih besedah morajo raziskati po isti metodi, kot nasprotnikove argumente v znanstvenih razpravah. Skratka, očitke kritikov lahko po Aristotelu razdelimo v pet vrst, pesniku se lahko očita da je njegova pripoved: ”nemogoča, neverjetna, nemoralna, protislovna ali pa da je v nasprotju s pravili jezikovne umetnosti.” (Poetika, 25 1461, 17 – 19)¹³

BOLJŠI EP ALI TRAGEDIJA. Za konec se Aristotel, kot smo že omenili, vpraša, katera umetnost je popolnejša, epska ali tragična. Sklep gre takole; popolnejša je tista, ki je manj vulgarna, takšna je pa tista, ki je namenjena izbrancem, ker tragedija to ni, je popolnejša potemtakem epska pesnitev, vendar Aristotel dodaja, da je ta kritika operjena zoper igralsko in ne pesniško umetnost, naprej ugotavlja, da tragična pesnitev ponuja ob tem, da je v osnovi podobna epski, še neko nadgradnjo, presežek, ki ga epska pesnitev ni zmožna. Tragedija ima neko živo izrazno moč, ki jo čutimo že ob branju, še bolj pa ob uprizoritvi. In nenazadnje je epska pesnitev preobsežna in manj enotna kot tragična. Sklene, da je tragedija v vseh pogledih nad epskim pesništvom in je zato popolnejša.