Filozofija in oblast: o sproščenosti kot političnem programu prihodnje Slovenije

»To človek občuti. Veter sprememb je nekaj, kar se te dotakne, te polni in vodi.«

Janez Janša

1. Uvod

Bilo bi prvovrstno presenečenje, če pohod nove slovenske oblasti ne bi spremljal obvezen alternativni ideološki okvir. Ne le širša javnost in civilna družba, tudi politična levica je že v času predvolilnega pohoda, pospremljenega z »novim žargonom« desnice, pri nasprotnem taboru nemočno detektirala populizem v raznoraznih variacijah nestrpnosti, ksenofobije, antiintelektualizma, antifeminizma, ki pa pričakovano želi v času volitev vedno znova nastopiti tudi z drugačnim, človeško prijaznim obrazom, s stereotipi domačijskosti, tradicionalizmi, miti, s skrbjo za malega človeka. Ideologija se najlažje razbira skozi diskurzivne prakse in včasih nam je v pomoč že analiza samega govora. Tudi državnozborske volitve oktobra 2004, ki so se v Sloveniji uskladile in sovpadle z menjavo etablirane politične orientacije širših dimenzij, so naplavile zelo unikatno uporabljen in predstavljen slogan, na katerega mobilizacijski potencial je očitno vsaj del ideologov desnice stavil. Slovenija da je premalo sproščena, zveni spoznanje, kar še posebej velja za slovenski narod. »Sproščenost« je, ne glede na neekspliciranost kot diagnosticirajoči koncept postala imanentni del političnega diskurza nove oblasti ob volitvah in takšen diskurz kar traja. Vladajoča garnitura ga je in ga še zmerom predstavlja kot del svojega političnega programa, tudi čisto vsebinskih orientacij. A tu nastopi težava: nerodnost njegove rabe je v tem, da ni natančno določljiva, še posebej ne, če jo merimo z nakazano težo in pomenom, ki mu ga pridodajajo njegovi snovalci, tuintam premešanim s čisto vsakodnevno rabo. Ob pričakovanih drugih, recimo nacionalnih mitih, diskurzu o slovenski nacionalni substanci, logičnih nesmislih tipa »nestrpnost do osamosvojitve«, »ksenofobija do slovenstva«, je »sproščanje« postalo osrednji, lahko bi rekli kar prvi označevalec ali marker za obljubljene spremembe v volilnem času. Slovenstvo potrebuje sprostitev, so nam dejali, in spremembe jo morajo omogočiti.

Kakšen status naj bi takšen projekt imel, je še vedno neodgovorjeno vprašanje. Je to posebna zaželena »forma mentis«, ki bo čudežno spremenila Slovence, je mogoče kaj več kot bodrilo, volilni slogan?¹ V pričujoče besedilu želim pokazati, da njene artikulacije in pripisana teža bistveno presegajo takšno razumevanje. Pomeni namreč tudi vsebinsko in konceptualno predrugačitev nove oblasti. Takšna programska vizija pa se je naslonila na domnevno avtoeksplikativnost izraza. Sproščanje je sicer navidezno utečen koncept, ki ga poznajo kulturniki iz znamenite številke »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost« (Nova revija, 1999), v katerem so novorevijaški razumniki poskušali obračunati s finančnim, medijskim, ekonomskim in predvsem ideološkom monopolom LDS in komunistične klike. Ob tej programski zbirki člankov, ki je postala nekakšen manifest »pomladnikov«, sta tu še apel »Ura evropske resnice za Slovenijo« in kasnejša pobuda »Nekaj je treba storiti«. Verbalizmi o sprostitvi Slovenije so dosegli svoj vrhunec, ko je isti krog intelektualcev ob podpori treh strank, SDS, NSi in SLS, na ljubljanskem Kongresnem trgu 25. septembra 2004 organiziral svoje družabno srečanje (za nasprotnike okarakeriziran kot »miting resnice«), le teden pred volitvami, pod sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Pred tem so pobudniki javnost prepričevali o nujnosti politične preobrazbe Slovenije, pasteh korupcije in vulgoliberalizma na treh zaporednih seansah: na zborovanju v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Koncept se je po prevzemu oblasti razširil še na vladne organe, ministrstva, v parlament, vzporedno pa ga v letu 2005 obujajo tudi še vedno aktivni člani civilnodružbenega »Zbora za republiko«.

V pričujočem prispevku bom zasledoval naslednja tri interpretativna branja pri razlagi tega političnega fenomena: (1) sproščanje je ideološki in tudi volilni slogan, s katerim si je politična desnica na državnozborskih volitvah 2004 prvič v samostojni državi uspešno utrla pot do oblasti; (2) sproščanje je relativno nereflektiran koncept političnega poziva in ena od oblik kulturnega buditeljstva, s katero desni intelektualci diagnosticirajo in opisujejo stanje v »slovenskem nacionalnem sistemu« (Jambrek) in z njim opisujejo družbene, psihološke, ekonomske, politične in druge dogodke; (3) sproščanje je izvorno filozofski koncept, ki ga intelektualna desnica okoli Nove revije nekritično prevzema in namesto na podlagi izvornega Heideggrovega pojmovanja arbitrarno nadgrajuje za trenutne politične potrebe mobilizacije ljudi in razlage stanja v družbi, kulturi, medijih, ekonomiji in podobno.²

Zagovarjal bom tezo, da je med tremi branji funkcije sproščanja (ideologija, buditeljstvo, filozofem) nemogoče strogo potegniti mejo ločnico in da nakazane rabe pojma ne kažejo na njeno specifično artikuliranost, prej nasprotno. Nadalje bom implicite postavil vprašanje po tem, kakšno zaslombo za negativne učinke utegne ponujati sproščanje: za vedno zaželene politične in druge spremembe v smer drugačnih, manj permisivnih in manj demokratičnih vrednot, za uvajanje političnega ekskluzivizma ali celo za sproščanje »energij« (sic!) v smislu porajanja konfliktnih, netolerantnih, diskriminativnih in podobnih oblik družbenega nasilja, ločevanja in segregacije?

2. Samuel Huntington sproščene Slovenije

S temi besedami je pod istim naslovom novinarka menda kar po resnici opisala dr. Petra Jambreka, idejnega tvorca Zbora za republiko in programa sproščanja Slovenije.³ Umestitev Slovenije v evropski in svetovni prostor je ključna in z mejami civilizacij, ne le spopadi med njimi, se ubada tudi Jambrek. Zato je ameriškega profesorja obilno citiral in nadgrajeval tudi v svojem inavguralnem nagovoru »Zbora za republiko« 23. junija 2004. Huntington, menda je sredi sedemdesetih sedel v sosednji pisarni ob Jambreku na Harvardu, mu je dal misliti, priznava novinarki, saj da je Slovenija v neposredni bližini sečišča zahodne, pravoslavne in islamske civilizacije, zato po njegovem njena varnost ni samoumevna. Kot pravi, je naša republika branik “vzhodne meje zahodne civilizacije”, v katero se prišteva.⁴

Za razumevanje potrebe po diagnozi stanja duha in »slovenskega nacionalnega sistema«, kot temu pravi Jambrek, pa si je potrebno predočiti tudi anamnezo takšnega stanja. Njegov programski nagovor izhaja iz spoznanja krize »slovenske substance«:

»Najvažnejša in najbolj krizna značilnost letošnjega položaja slovenskega naroda in slovenske države postaja temeljno, odprto in problematično vprašanje nacionalne, narodne, torej slovenske substance Republike Slovenije.«⁵

Ni jasno, ali je Jambrek tu mislil na »slovenskost« kot poseben predikat (atribut) substance, ki to substanco Republike Slovenije razlikuje od drugih, neslovenskih, kar nedvomno vodi do vprašanja njene pristnosti, »pravšnje slovenskosti«, ali pa je mogoče s »slovenski« mišljen nebistveni predikat substance. Toda kot eden vidnih intelektualcev iz kroga Nove revije in idejni vodja »Zbora za republiko«, ki je uspel pod znamko »civilnodružbene pobude« ustoličevati novo Janševo oblast, je hkrati prav Jambarek tudi najpomembnejši nosilec in inseminator diskurza o sproščanju. Njegove artikulacije tega pojma so kot najpogostejše za analizo najbolj dragocene, pri čemer se naslanjajo na prepoznano akutno stanje v slovenski družbi. Pot sproščanja je zanj neposredno proces ozdravitve, na kar kaže primerjava z »uroborosom«. V svojem omenjenem inavguralnem nagovoru zgodovinsko situacijo opiše tudi takole:

»V sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je imel slovenski socialni sistem – v prispodobi povedano – podobo uroborosa, torej starožitnega emblema, na katerem je upodobljena kača, ki grize svoj lastni rep. Uroboros je predstavljal moč, ki samo sebe večno obnavlja in uničuje. V krog zvito kačje telo, ki se zmerom vrača v lastni krožni objem, upodablja samo-uničevalni sistem. Letošnji čas ni uroboričen, označuje ga kakovost krize: Starogrški glagol krino je imel pomen »razločevanja«, »izbora« in »sodbe.« Kriza je torej proces, ki se konča s smrtjo ali katarzo – v najboljšem primeru torej z določenim prečiščenjem, ki zaradi delujočega imunskega sistema usposobi organizem za višjo obliko in način funkcioniranja. Obstajajo znamenja, ki opravičujejo upanja, da se bo sedanja kriza razrešila z ozdravljenjem slovenskega nacionalnega sistema.«⁶

Slovenski sistem se je torej znašel v krizi in kriza tu pomeni bolezen, a tudi možnost izbora. Simbolika samogrizeče se kače, zvite v krog, pa presenetljivo ne govori o »neskončnem vračanju enega in istega«, o nietzschejanski kvaliteti zaprtosti »večnega« krogotoka in nepresegljivosti, temveč prav nasprotno, o končnosti in smrti. Znamenja, ki se nakazujejo, kažejo na ozdravitev. Preseganje bolnega uroboričnega stanja razume Jambrek neposredno na podlagi sprostitve in smeli bi sklepati, da tudi vlogo svojega programa in sebe razume kot terapevtsko. Reminiscence so pri njem jasne in določne. Pri razlagi svoje diagnoze stanja se sklicuje na umrlega prijatelja Rudija Šeliga, ki da je »izumil« naslov zbornika »Sproščena Slovenija.«, pri čemer citira njegov prispevek, ko ta govori o utopiji iz osemdesetih let:

»Mislili smo in govorili, kako bo samostojna, suverena država skozi očiščenje in pomlajenje omogočila sprostitev zavrtosti človeka na Slovenskem in ga osvobodila ukleščenosti v ideološke spone…Med današnjo stvarnostjo… in utopijo je prostor možnega. Ne samo prostor, to so prostrana medprostorja, ki pripadajo politiki, ki hoče in če hoče biti kaj več, kot je, se pravi bojno polje za oblast…«.⁷

Slovenski človek se je torej znašel v krizi zavrtosti in ukleščenosti, iz katere ga bodo pripeljali procesi očiščenja in pomlajenja. Jambrek nato spomni na skupen predlog novega oblikovanja ljudskega soglasja o dokončnem prelomu s sedanjo krizo inštitucij in organov slovenske države in države kot celote in za novo osredotočenje politične volje na podlagi takega soglasja.«⁸ Nato ugotavlja, da je »še čas, čeprav zadnji čas, za oblikovanje takega soglasja in za sprostitev«. Kot v času slovenske pomladi naj zato pride do sklepnega dejanja, ko »naj bi Slovenija sproščena in kot enakopravni subjekt sklenila pogodbo z Evropo«.⁹

Poziv k sproščanju zavrtosti človeka, ki se bo v »Zboru za republiko« navezal na izročilo Nove revije in njene programske cilje, se tu bere kot imaginarno osvobajanje ideoloških spon in odpiranje Evropi. Jambrek ga razume ko smiselno nadaljevanje teženj po »slovenskem nacionalnem programu« in razume zadnjo fazo kot tisto sklepno ob več kot desetletnih prizadevanjih po slovenski državi. Kot prvo fazo izpostavi zbornik Nove revije z naslovom »Samostojna Slovenija«, ki izide marca 1990. Ta po njegovem ta prinaša pregled, zgostitev in poziv za nadaljevanje »narodno osvobodilnega procesa osemdesetih let« in pomeni smiselno nadaljevanje »Prispevkov za slovenski nacionalni program« iz leta 1987. Na začetek knjige sta postavljena programska izjava uredništva ter Deklaracija o slovenski samoodločbi, ki jo je podpisalo pet slovenskih političnih strank članic Združene opozicije Slovenije (DEMOS-a).

Naslednja faza je po njegovem vsebovana in predstavljena v zborniku z naslovom »Slovenci in prihodnost«, ki je izšel leta 1993. Vsebovala je uredniški uvod z značilnim naslovom »Premislek o položaju Slovencev po osamosvojitvi«, večina prispevkov pa analizira položaj slovenskega naroda v lastni državi, pa tudi položaj, ki ga je določalo prvo, najbolj mučno obdobje »tranzicije«. Najpomembnejši za razumevanje dogodkov v letu 2004 pa je zbornik »Sproščena Slovenija«, ki izide leta 1999 in »predstavlja kritično analizo slovenske tranzicije od prvih svobodnih parlamentarnih volitev aprila 1990 do predvolilnega časa jeseni 2000«.¹⁰ Zadnje navedeni zbornik zaključuje obračun za prihodnost, ki ga sestavljata opredelitev odprtih vprašanj ter programske točke. V slednjih je bilo med drugim zapisano, ponavlja Jambrek, »da je današnja slovenska država na dobri poti, da postane podobno parazitska, kot so bile vse dosedanje, ki so nam v interesu tujcev vladale stoletja, da je aktualno vprašanje, ali ta država ni postala orodje v službi maloštevilnih krogov politično in finančno privilegiranih ljudi brez vesti in vizije, in da kontinuiteta in restavracija starega režima v novi preobleki ni združljiva z evropskim pojmovanjem pristne demokracije, z dejavno pravno državo in s spoštovanjem človekovih pravic.«¹¹ Takšno stanje zahteva od podpisnikov novo »oblikovanje ljudskega soglasja o dokončnem prelomu s sedanjo krizo inštitucij in organov slovenske države in države kot celote in za novo osredotočenje politične volje na podlagi takega soglasja.«¹²

V takšnem položaju smo se torej znašli v času volitev 2004, meni Jambrek v juniju istega leta, le nekaj mesecev pred volitvami. »Posebna novost zadnjih let je postala okostenelost, demokratična neodzivnost in birokratska odtujenost vladnih strank. Omenjena nesposobnost vladajočega slovenskega političnega razreda, da odrazi in predstavlja žive interese volilnega telesa, poraja in se kaže v samostojnem oblikovanju ljudske volje na razne načine izven etablirane režimske strukture, zlasti s pobudami in glasovanjem na referendumih ter z nastajanjem novih političnih organizacij ali zvez.«¹³

Ne preseneča torej, če je iz zapisanih programskih izhodišč novorevijaških razumnikov iz naštetih zbornikov nastal »zbor«, ki se mu je po tej plati pridružil ne le Janez Janša, tedanji vodja opozicije in prvak SDS, temveč najbolj vidno tudi zunanji minister LDS-ove vlade dr. Dimitrij Rupel, čigar prehod med svoje prijatelje iz kroga Nove revije in neskrito simpatiziranje s tedanjim prvakom opozicije je v juniju 2004 dokončno simbolično zaznamovalo razkorak med dvema političnima opcijama na prihajajočih jesenskih volitvah. Jambrekova reaktualizacija starih novorevijaških sanj po nadaljevanju »nacionalnega programa« (karkoli že ta pomeni) je prebudila tudi druge slovenske razumnike, da so začutili narodnobuditeljsko priložnost in se uglasili z Janševimi predvolilnimi parolami o korupciji, klientelizmu in nevarnosti, v kateri se je Slovenija pod vladavino LDS menda znašla. »Zbor za republiko« je zato na točki, ko republiki Sloveniji še nikoli ni kazalo bolje (po vstopu v NATO, vstopu v EU, dobri gospodarski rasti in v vseh pogledih pozitivni umeščenosti v evropski politični in ekonomski prostor) nenadoma uvidel ogroženost »nacionalne substance« in temu ustrezno igral na karto zaskrbljenosti za prihodnost republike.¹⁴

3. Predvolilne artikulacije »sproščenosti«

Ob Jambrekovih »uradnih« stališčih so zato skorajda nepresenetljivo mnogotere javne rabe »sproščenosti« v mesecih pred volitvami postale nepregledne in verjetno prekašale običajne nepolitične in nefilozofske kontekste: sprostitvene učinke telovadbe in navodila fitnes učiteljev, vaje iz joge ali tai chija. Absolutna protagonista diskurzivnega uvajanja sproščanja v svetovni nazor in politiko sta ob Jambreku gotovo še dr. Dimitrij Rupel in dr. Spomenka Hribar. Prvi je kot zunanji minister po tistem, ko mu je tedanji premier Anton Rop zaradi nenehnega koketiranja z desnico in prebega v ustanovljeni »Zbor za republiko« končno jezno »obljubil« odstavitev, v intervjuju za »Delo« kritiziral vladavino svoje stranke, torej LDS: »Liberalne stranke niso le sredinske, ampak spodbujajo sproščeno gospodarsko življenje, iniciativnost posameznika, tržno gospodarstvo, predvsem pa odprto družbo«.¹⁵ Na istem mestu uporabi Rupel ta ideologem še nekajkrat, recimo:

»Potem ko Drnovška ni bilo več na čelu stranke, sem večkrat poskušal vplivati na to, da bi mi vendarle ohranili sproščen odnos do drugih strank … Prizadeval sem si za bolj sproščeno razpoloženje med nami in ljudsko stranko in tudi med nami in Janšo … Ta rezultat je bil dejansko posledica izredno sproščene, konstruktivne in kooperativne klime v stranki takrat, ko smo bili v opoziciji … Imam upanje, da bo Zbor za republiko platforma, ki bo omogočila pretok informacij in sproščeno razpravo … Ni namreč prostora za sproščeno komunikacijo. Tudi zaradi tega je prišlo do Zbora za republiko.«¹⁶

Beseda (koncept?) potemtakem Ruplu pomeni sproščeno gospodarstvo, odprtost družbe, poseben vidik komunikacije med strankami ali ljudmi, politično strankarsko »klimo«, odprtost neke razprave. Vsako od razumevanj je po svoje heterogeno in ločeno od drugih.¹⁷ Spomenka Hribar v intervjuju le dva tedna kasneje prevzame to uspešno terminologijo oziroma jo nadaljuje. Če je Rupel označevalec uporabil sedemkrat, ga ona šestkrat: »Po mojem bi morali najzaslužnejši osvoboditelji in osamosvojitelji čim prej v pokoj. Bili bi najcenejši za državo (ker ne bi delali »napak«) in dobro bi bilo za splošno počutje, za sproščenost ljudi.«¹⁸ Pomenske konotacije so pri njej podobne: »Gre za sproščen odnos do preteklosti, za odnos, ki vidi obe strani. In ju skuša najprej razumeti. Zgodovina ni le tisto, kar se je zgodilo; zgodovina je tudi naš odnos do preteklega.« Ali pa:

»Preteklost je kar naprej tu in kot travma nas bo mučila tako dolgo, dokler ne bomo z njo opravili z vsem spoštovanjem in ne bomo do nje vzpostavili sproščenega in jasnega moralnega odnosa … Da bi vedno, z vsako novo politično opcijo na oblasti, začenjali znova, s točke nič, namesto da bi dograjevali življenje in medsebojne odnose v smeri vse večje odprtosti, sproščenosti … Dokler odnos do preteklosti ni sproščen (brez sovražnosti), tudi ni sproščene prihodnosti … V bistvu je klerikalizem nesproščen, nesvoboden odnos.«¹⁹

Hribarjeva torej rabo besede nekoliko razširi: zanjo je ob naštetih tu še vidik moralnega odnosa, pristnega, tj. spravnega odnosa do preteklosti in ime za klerikalno »zadrtost«. K tem se pridružujeta še rabi, ki definirata sproščenost kot vidik odprtosti za Evropo in zavezanost prihodnosti, pa tudi strpnosti, zmernosti in državotvornosti.²⁰ Zato pa je Rupel, kot se zdi, tudi napovedan odpoklic sebe kot zunanjega ministra že razumel kot gesto »nesprostitve« v smislu »self-fullfilling prophecy« – kot povračilni ukrep zato, ker da si je želel »zgolj« dialog z Janšo, zdaj pa da bo zaradi tega nepravično odstavljen. Za tednik »Mladina« se je tiste dni potožil:

»Želel bi si, da bi se malo oddaljili od te preteklosti in da bi šli dejansko v bolj sproščeno prihodnost, ki je značilna za druge evropske države. Priključujem se tisti slovenski politiki, ki je državotvorna, ki je državniško modra, ki je zmerna, ki je strpna, ki želi ustvarjati prostor sproščenega pogovora – dialoga in ki želi predvsem, da bi bila tudi njena ekonomija primerno sproščena.«²¹

Inflacija rabe besede po eni strani kaže na njeno uspešno mobiliziranost, po drugi strani pa heterogenost uporabljenih pomenov prej razkriva konceptualno površnost in nedorečenost kot kaj drugega. »Sproščenost« se očitno navezuje na naslednja heterogena področja in ravnanja: sproščenost v izražanju in v komunikaciji, sproščenost v šolstvu in gospodarstvu, sproščenost v zunanji politiki (kot bomo videli tudi kasneje), sproščenost v obnašanju in sproščenost kot spravno ravnanje.²² Beseda je postala vsenavzoči označevalec: skorajda se je ustvaril vtis, da nihče ne ve, kaj točno pomeni, vsi pa se obnašajo, kot da je njen smisel samoumeven. Če jo želimo zapopasti, smo si prisiljeni ogledati njene številne in heterogene uporabe, ki so edino, kar zaenkrat imamo. Navzlic pestrosti pomenov pa je »sproščenost« že postala volilna parola, zato je prevzela tudi kot osrednje geslo mitinga, ki ga je pripravil »Zbor za republiko«. Po zbornikih in zboru je skorajda logično sledilo – zborovanje. Zadržimo se najprej na omenjenem zborovanju »Za sproščeno Slovenijo«, ki se je odvijalo na ljubljanskem Kongresnem trgu 25. septembra 2004, le teden pred volitvami.

Že kakšen teden pred volitvami 3. oktobra 2004 je bilo živahno. Najprej so vodilni predstavniki »Zbora za republiko« nastopili v prostorih Kluba Nove revije in predstavili zbornik »Zbora za republiko«, kolekcijo prispevkov razpravljavcev na vseh treh tribunah zbora, ki so se odvijale junija, julija in avgusta v Ljubljani, Mariboru in Kopru.²³ Nekaj avtorjev – Janez Janša, Andrej Bajuk, Dimitrij Rupel, Janko Kos, Dean Komel, Lovro Šturm – je še enkrat povzelo vsebino svojih prispevkov. Vmes pa so se dotaknili tudi napovedane sobotne prireditve pod geslom »Za Sproščeno Slovenijo«.²⁴ Uvedli so jo previdno:

»Po besedah organizatorjev menda gre predvsem za nekakšno veliko ljudsko rajanje, kjer ne bo manjkalo zabave, mimogrede pa bo sedem govornikov, med njimi predsedniki treh pomladnih strank, nagovorilo navzoče.«²⁵

Zunanja upravičitev dogodka je torej zadobila naslovne poteze: ljudje se bodo tam sproščeno veselili. Zanimiv je seveda prislov »mimogrede«, ki želi previdno nakazati, da tu ne bo šlo zgolj za »veliko ljudsko rajanje«. Rupel je sicer potem nekajkrat želel omehčati očiten vtis, da ga za volilno obarvan strankarski dogodek: »Ta dogodek, ki ima gotovo pomemben politični naboj, se ne more izogniti dejstvu, da se dogaja teden dni pred volitvami«, je na glas ugotavljal nenavadno naključnost sovpadanja dogodka z volitvami, ki je sledila čisto naključni predvolilni predstavitvi zbornika.²⁶

Na Kongresnem trgu v Ljubljani se je v soboto, 25. septembra, zbralo okoli 4000 do 5000 ljudi. Predsedniki pomladnih strank, Janez Janša (SDS), Andrej Bajuk (NSi) in Janez Podobnik (SLS) so državljane pozvali k udeležbi na volitvah in glasovanju za opozicijo. »Stopimo skupaj, pozabimo na stare zamere,« je med drugim dejal Janša.²⁷ Žal je le nekaj dni nazaj svetoval drugače: na vprašanje dnevnika »Dela«, ali torej glede na načrtovano kratkost in jasnost nagovorov lahko pričakujemo, da bodo govorniki navzočim vseeno dali dovolj jasen signal o tem, kako je treba ravnati na volišču, da bo oddani glas z njihovega vidika preudarno oddan, izstrelil kot iz topa: »Volivcem bomo naročili, naj glasujejo za Združeno listo.«²⁸

Diskurz o sproščenosti so na zborovanju pričakovano prevzeli nekateri govorci, nenazadnje morebiti tudi zato, da bi legitimirali njegovo geslo. Prvak NSi Andrej Bajuk spregovoril o tem, da bodo sprostili zadušene energije in ustvarili sproščeno Slovenijo, svobodno in pošteno družbo, pravno in socialno pravično državo, v kateri bodo vsi enaki pred zakonom. Sedanji in bivši zunanji minister Rupel je svoja premišljevanja nizal po heglovsko, v znamenitih triadah. Imamo tri povezane stranke, tri težave s Hrvaško, ki širi tri neresnične domneve, pri zunanji politiki potrebujemo tri odlike: izvirnost, kulturnost in moralnost.²⁹ Ušel mu ni niti enostaven recept za zmago, saj bo po njegovem Slovenija zmagovita s tremi pogoji: če bo združena, samozavestna in sproščena.³⁰

Le kakšen dan kasneje, 28. septembra 2004, je Janša na prireditvi ob koncu volilne kampanje nagovoril tuje goste, kandidate, člane stranke in njene simpatizerje. Z obljubami LDS je tako kot z loterijo, se je glasila sovražna metafora. »To je res Slovenija express«, je sočno zaključil in med zahteve postavil »dobro in sproščeno šolo, ki bo mlade učila in vzgajala za življenje, ter modernizacijo šolstva, ki mora čimprej iz zatohle Gabrove sence na evropsko sonce.«³¹

4. Povolilna relaksacija

Te svoje ugotovitve je Janša ponovi, tedaj že mandatar, na predstavitvenem govoru mesec in pol kasneje, ko je napovedal tudi spremembe v šolskem sistemu: »Šola mora biti odlična, a tudi sproščena, kjer učenci ne bodo le posode za shranjevanje informacij in podatkov, ampak dejavni udeleženci, ki jim šola omogoča razumevanje, uporabo in osmišljanje pridobljenega znanja.«³²

Nastopni govor premierja Janše je že dokončno potrdil in nakazal dvoje: da »sproščenost« ni le volilni, temveč programski koncept nove oblasti, hkrati pa še, da bodo sproščanju, karkoli že to pomeni, podvrženi posamezni sistemi družbenega in političnega udejstvovanja in praks ter da brez nje političnih namer oblasti ne bo mogoče razumeti. Ravno šolstvo bo tisto področje, ki se bo največkrat omenjalo v tej luči – zavzemati se moramo za »sproščeno šolo«, se glasijo številni slogani. V prvih mesecih po volitvah se je to odrazilo predvsem v na novo odkriti in statistično povsem nepotrjeni ugotovitvi o preobremenjenosti naših učencev, ki jo je omogočila hegemonija sprostitvene ideje, po kateri je relaksacija tista, ki jo učenci najbolj pogrešajo.³³

Drugo »šolsko« vprašanje je ideološko. Šolski minister dr. Milan Zver je ob poseganju staršev v izbor knjig za učence in dijake (ideja pobude Društva za šolo po meri človeka) komentiral kot ideološki problem, ki zahteva sproščeni odnos, kasneje pa bo svoje pojasnilo poskušal dodati tudi k zgodovinskim učbenikom. Kar zadeva knjige, ki jih učenci prebirajo, je njegovo mnenje bilo naslednje:

»To je lahko problem. Starši so danes kar močno vključeni v oblikovanje šolske politike, posredno ali neposredno. Večkrat sem dejal, da je s šolskim sistemom kakor z nogometom. Vsi se spoznajo nanj. Skratka, vsako spremembo šolstva dojemajo prek otrok in kot spremembo, ki se dotika tudi njih samih. Spomnim se primera Vitomila Zupana. Verjetno bo moralo preteči še kar nekaj časa, da bomo določene stvari jemali bolj sproščeno, mimo ideoloških cepitev in podlag. Nekateri ljudje so »alergični« na posamezna dela, tudi literarna, denimo, ko avtorji opisujejo partizanstvo.«³⁴

Glede novele zakona o osnovni šoli, ki omenja krnitev in odpravo zunanjega preverjanja znanja, je njegov poslanski kolega Jože Tanko iz SDS prav tako postavljal diagnoze s pomočjo sproščenosti: »Da se s tem, ko se eksterno preverjanje črta iz vpisnega postopka, da se v to šolo vrača tudi del sproščenosti, ki smo jo s tem pritiskom na eksterce uvedli.«³⁵ Nič niso pomagali ugovori sogovornika Rudija Mogeta, poslanca LDS, da je to »prehud poseg politike v šolsko polje«. A ker je presenetljivo, je dejansko argumentacija v vseh navedenih primerih: pod krinko sproščanja lahko v navidezni skrbi za preobremenjenostjo nekoga zahtevate karkoli.

Z zmago Janše in konstituiranjem nove, desne vlade, je bil programski cilj snovalcev sproščanja dosežen. Sama sprememba oblasti je torej zanje že bila sprostitev. Če se povrnemo v prve mesece po volitvah, je takšno oceno podal Jambrek v intervjuju »Sobotne priloge Del«a na jasno zastavljeno vprašanje o tem, kako sproščena da je Slovenija po zdaj, po volitvah 2004. Te so, zveni že znana fraza, prinesle »trenutek sprostitve«, a ne za poražence – ti so dočakali »trenutek streznitve«, oziroma »vsekakor nekaj, kar je, psihološko gledano, obratno od sproščenosti«.³⁶

Sproščenost je potemtakem dihotomična: eni se sprostijo, za druge je sprostitev krč streznitve. Če jo dobijo eni, jo drugi izgubijo. Gesla o združevanju vseh in dialogu vseh z vsemi, o pozabi starih zamer in podobno niso bila mišljena povsem resno: sprostijo se lahko le zmagovalci.³⁷ O prihodnosti »nove« Slovenije ni bil preveč določen: »Sprostiti Slovenijo je pač prispodoba in lahko jo napolnjuje cela vrsta prizadevanj vlade in najrazličnejših institucij. Pravzaprav je to program, ki se je šele začel, s tem ko so tiste stranke, ki so sodelovale znotraj Zbora za republiko, na volitvah uspele. Osebno to štejem bolj za začetek daljšega procesa sproščanja na različnejših področjih od šolstva do gospodarstva, političnega in kulturnega življenja. Podan je prvi pogoj.«³⁸

Ni jasno, kako so lahko spremembe v šolstvu, kulturi in gospodarstvu (za koga) enkrat zgolj prispodoba, spet drugič pa del stvarnega programa z jasnimi smernicami, saj je bila takšna njihova stvarnost nakazana poprej. Po vzpostavitvi nove, Janševe vlade, se evforija okoli nove terminologije ni polegla. Zmaga sproščenih sil je postala del vokabularij ne le zmagovalcev, temveč spontano včasih celo poražencev in celo predsednika države. Konec leta 2004 jo je prevzel tedanji predsednik državnega zbora Feri Horvat iz ZLSD, ki je na odprtju spomenika komunističnim žrtvam na Teharjah spodbujal: »Poskusimo, potrudimo se, da bi zaživeli drugače, bolj sproščeno in strpno.«³⁹ Evropski poslanec Alojz Peterle je upal takole: »Želel bi si, da bi se vsak naš politik na evropski ravni počutil sproščenega in gotovega, da bi iz slovenskih izhodišč deloval v okviru evropskega »mi«.«⁴⁰ Kasneje se ob novem letu v poslanici priročnemu besednjaku ni mogel izogniti niti predsednik države dr. Janez Drnovšek. Tudi leto 2005 naj bo sproščeno, je zaželel: »Pozabimo stare zamere in začnimo leto sproščeno, z zdravim optimizmom in zadovoljstvom, da smo tukaj, z lepo naravo, v miru ter z dobrimi in prijaznimi ljudmi,« je svetoval vedno vselej vrednostno nevtralni predsednik države.⁴¹ Omemba starih zamer je očitno politična asociacija, zato pripis »označevalca« tu ne more biti naključen.

Da je ta besednjak nekoliko čudaški, so opazili tudi novinarji. Zunanji minister Rupel je januarja 2005 moral na vprašanja novinarjev Dragice Korade in Borisa Jaušovca v intervjuju za časopis »Večer« pojasnjevati, kaj neki naj bi pomenila »sproščena zunanja politika« kot eno izmed (znova) vsebinskih izhodišč ministrstva za zunanje zadeve. Žal znova nismo bili deležni otipljivejše označbe. Na jasno vprašanje je namesto vsebinske razlage minister pridevnik v pojasnilu variiral v štirih kontekstih: »Javnosti je dobro znano, da se s prejšnjim predsednikom vlade Ropom nisva ujemala, ob njem res nisem mogel uresničevati sproščene politike.«⁴² V nadaljevanju našteje uspehe Slovenije na mednarodnem prizorišču, ki so Slovenijo osvobodili (»zaradi tega zdaj lahko imamo bolj sproščeno zunanjo politiko«), omeni, da se danes lahko »sproščeno pogovarja s katerimkoli zunanjim ministrom«, in končno, da smo v Sloveniji »gospodarji svoje usode, zato smo lahko sproščeni«.⁴³ Zanimivo, da je Rupel uspel prenesti koncept sproščenosti tudi izzven Slovenije. Slovenija kot predsednica OVSE in on kot njen trenutni predsedujoči je ob posredovanju v ob politični krizi in spremembi oblasti v Kirgiziji namenil posebno razlago, še posebej ko gre za »ulično revolucijo«.⁴⁴ Po Ruplu je namreč diagnoza tamkajšnjih dogodkov takšna: »Gotovo gre za izraze političnega nezadovoljstva in za, bi rekel, neko sproščeno politično ozadje.«⁴⁵ Izjava je pomembna, ker nakazuje, kako diametralno nasprotne in arbitrarne pomene lahko zadobi sam koncept – sproščenost tu več ne opisuje miru, lagodja in olajšanja, temveč prav nasprotno nemir, proteste, menjavo oblasti! Lahko pa beremo tudi drugače: sproščenost ima za svojo negativno manifestacijo tudi neželene učinke in to razumemo v profanem smislu kot »sproščanje negativnih energij«.

Sprostitveni diskurz živi dalje tudi proti sredini leta 2005, kar je na nočnem omizju na RTV Slovenija, posvečenem trenutnemu stanju levice in desnice v Sloveniji ob priložnosti 15. obletnice od prvih demokratičnih volitev, znova dokazal dr. Jambrek. V oddaji je beseda izrečena in artikulirana vsaj 10 krat, predvsem iz njegovih ust in ust dr. Franceta Bučarja. Na izrecno spraševanje o tem, kaj naj bi ta oblast počela, najprej znova spomni na pokojnega Šeligo, ki »je govoril o sproščanju Slovenije«, nato pa doda: »Jaz vidim nalogo, poslanstvo, zavezo, odgovornost pravkar izvoljene oblasti, da nadaljujejo to vizijo sproščanja Slovenije«.⁴⁶ Stališča se ponovijo: po Jambreku je Slovenija bila stoletja zavrta in na to stanje lahko navežemo tudi več kot desetletno vladavino LDS:

»Lahko razmišljamo o tem, o zavrtosti Slovenije skozi stoletja, od avstroogrske preko komunizma vse do današnjega časa…. Jaz vidim slovenski sistem zavrt na najrazličnejših ključnih področjih in nalogo te oblasti, da sprosti te sistemske zavore, to inercijo, ta konservativizem, institucionalni, kadrovski, vsakršen, ki lahko potem sprošča tiste potenciale, ki v slovenskem človeku so in ki se zaradi nekih blokad, stoletnih ali desetletnih, še ne morejo izraziti.«⁴⁷

Nato kot primer navede primer lokalnih skupnosti – občin, ki da so napol zaživele in nosijo »veliko potenciala za sproščanje«. V manifest sprostitve je takoj zatem uvrstil tudi medije, ki da ne ločijo med informacijo in komentarjem, ki jih moramo »z odporom prebavljati«, nato pa medijsko prenovo zaključil s pozivom: »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju«.⁴⁸ Medijska sprostitev je torej v medijski kontroli, ki bo novinarje naučila ločevanja dveh žanrov: informacije in komentarja. Kasneje bo dodal, da je do preobrata na zadnjih državnozborskih volitvah prišlo zaradi tega ker so »ljudje nehali verjeti medijem«.⁴⁹ Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti.⁵⁰ Kasneje je Jambrekova definicija sprostitve letela na izključno politični kontekst. »Krepitev ustvarjalnih potencialov« da je to, in še poglobil svojo razlago: »Zato je to sproščanje, odstiranje raznih zastorov in eliminiranje blokad tista ključna zadeva, šansa nove oblasti. To je res paradoksno, da oblast samo sebe ukinja ali pa uporablja svoje vzvode oblasti zato, da odstranjuje blokade ustvarjalnosti… če se bo to zgodilo v pet ali desetih letih, bo to lahko zdrava konkurenčna družba«, zaključi in omeni evropsko skupnost.⁵¹

Ob prazniku Osvobodilne fronte (dnevu upora proti okupatorju), 60. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade, enaki obletnici konca druge svetovne vojne in drugih priložnostih pa so se v aprilu in maju 2005 razmahnile tudi ostre polemike glede zgodovinskih dejstev, predvsem okoli statusa in motivov udeležencev NOB. Ob 60. obletnici konca vojne in 9. maju 1945 kot najlepšem dnevu v dvajsetem stoletju je danes med ljudmi vse premalo sprave, je tako ugotavljala dr. Spomenka Hribar. In zgodovina je spet nekaj, kar zahteva naš sproščen odnos: »Če bi bilo več sočutenja in sočutja v nas do drugih ljudi, do nekdaj in zdaj trpečih, tudi do njihovih zmot, bi nam bilo mnogo lažje. In bolj sproščeno bi se veselili obletnice zmage nad fašizmom in ohranitvijo našega imena: Slovenci.«⁵² Aktualna bitka za zgodovinsko interpretacijo je postala politična tema par excellence, zato ni presenetilo, da je Alojz Peterle kot evropski poslanec in visoki funkcionar stranke Nova Slovenija uvidel sproščenost ne le v odnosu do zgodovinskih dejstev in njihovem spreminjanju, temveč tudi v politični odprtosti družbe za zgodovinsko raziskovanje: »Jasno je, da nisem za to, da država prevzema vlogo zgodovinopisca, ampak da omogoči demokratične razmere, da lahko zgodovinarji sproščeno, brez težav sledijo resnici«.⁵³

Kot je videti, sproščenost še kako živi in se seli iz enega družbenega področja v drugo. Se nam zaradi nje obetajo novi gospodarski in edukativni (metodološki?) pristopi, nova smer v šolstvu, nova zgodovina, ekonomija in zunanja politika? Bo sproščenost postala idiosinkratično slovenska forma mentis, ali še bolje – modus vivendi, ali pa je le način obračanja na nas, del politične »terapije« državljanov in s tem zgolj v mandatno obdobje podaljšana puhla povolilna retorika? Kot kaže, se je za neposvečene nova konceptualna pridobitev sinonimizirala s splošno retoriko strpnosti, odprtosti in dialoga, za katero so se skrili snovalci prevzema oblasti v »Zboru za republiko«. Postala je modni politični slogan in želi biti celo vsebina. Nekatere zgornje rabe so povem arbitrarne, druge klasične narodnobuditeljske, tretje metaforične v smislu »sproščanja energij«. A njena geneza tiči čisto nekje drugje. Nepričakovano dejstvo je, da je splošna novorevijaška raba besede v resnici prevzeta iz filozofije slovitega nemškega fenomenologa Martina Heideggra. Popolna enigma bo verjetno ostalo dejstvo, v kakšnem smislu se našteti razumniki od Jambreka do Rupla pravzaprav opirajo na filozofsko tradicijo in strogi kontekst, kot ga najdemo pri slovitem mislecu, četudi je očaranost s Heideggrovo mislijo v tem krogu večkrat izpričana in ima dolgo tradicijo.

5. Filozofske korenine slovenske »Gelassenheit« in amiši

Eden od razlogov, zakaj sproščenost ni bolje artikulirana, temveč ostaja forsirana v obliki prevzemanja idejnega koncepta, za katerega pa nihče natančno ne ve, kaj naj bi pomenil, leži morebiti prav v njeni poprejšnji, »že« artikuliranosti. Sproščenost je namreč koncept, ki so ga prevzeli slovenski heidegerjanci in ga začeli uporabljati v svojih filozofskih prevodih in člankih, pa tudi širše, v družbenem kontekstu vsakdana. Imamo torej dve možni razlagi: sproščenost je del na ta koncept oprte ideologije in slednja po sebi zahteva tak mehanizem: spontano početi nekaj, česar ne razumeš ali vsaj govoriti o sproščenosti, pa ne razumeti, kaj je in od kod izvira njena raba. Po drugi idejni tvorci pravzaprav vedo, kaj pomeni sproščenost, vendar ne omenjajo pravega avtorja; ta je zadobila svoje posnemovalne imitatorje v politiki, s tem pa se odmaknila od izvornih korenin. Sproščenost je, in tem je posebna tragika (rabe) filozofije, namreč utečeni slovenski prevod za filozofski pojem »Gelassenheit«, ki ga je znotraj svojega težko razumljivega filozofskega diskurza zakoličil Martin Heidegger.

Artikulacija »Gelassenheit« je torej za slovenske potrebe prikrojena in prestopa okvir filozofičnosti. Heidegger o »Gelassenheit« intenzivno spregovori v kasnejših delih, najprej v spisu z istim naslovom iz leta 1959, pa tudi recimo v svojih »Pogovorih s poljske poti« iz kasnejšega obdobja svojega razvoja.⁵⁴ »Gelassenheit« kot spokojnost je nekakšen eksistencialni in etični imperativ »pustiti biti«. Presenetljivo je, da bomo v zborniku »Sproščena Slovenija« skorajda zaman iskali širše uporabe te besede, razen v enem članku, ki navaja sproščenost kot beg od lažne zaskrbljenosti, eksistencialno neuvidevne do česarkoli, kar da onemogoča resno političnost.⁵⁵ Drugače povedano: politične rabe sproščenosti kot »Gelassenheit« se karseda odmikajo od izvirne filozofske rabe. Zato je situacija trenutno presenetljiva in ironična: namesto Platonove države, ki bi jo vodili filozofi, smo v Sloveniji dobili (tudi) filozofski koncept, po katerem je naša država skorajda vodena, ne da bi nam to jasno povedali in še manj razumeli, kaj se za njim skriva. Posledice takšnega nerazumevanja so evidentne, zadevajo vsakodnevni politični žargon in dejanja, zato bi jih bilo vredno temeljito premisliti.

Kaj v filozofskem kontekstu sploh pomeni »Gelassenheit«? Beseda pri nemškem filozofu je vse prej kot enoznačna. Kot pravi urednica, je pri Heideggru religiozno konotirana in prevzeta iz mistike:

»Z besedo sproščenost ne smemo razumeti današnje rabe, saj se Heideggrovo razumevanje ravna izključno po Mojstru Eckhartu in njegovem razumevanju dveh formalnih bistvenih značilnosti sproščenosti: opuščanja hotenja in s tem sebe-pri-puščanja-v-nekaj ter dopuščanja. Pri Mojstru Eckhartu je to božja volja, v katero se je treba pripustiti, medtem ko Heidegger govori o »planji«, Gegnet, ki se odpre človeku in ta njej – odpira se prostor prikazovanja božjega, jasnina b i t i.«⁵⁶

Sproščenost kot epohalna prostost je ekvivalent svobode in seže dlje od nje.⁵⁷ Za svoje miselne poti je namreč Heidegger v »Pogovorih iz poljske poti« izumil tri izmišljene dialoge, v katerih gre za »prihajajoče« bistvo mišljenja, ki »prihaja iz sproščenosti«.⁵⁸ Za nameček so težave s tem pojmom tudi na področju filozofije in celo znotraj Heideggrovega nauka. Nekatere njegove razlage ga banalizirajo. Michael Heim, ameriški prevajalec in komentator Heideggra, ga razlaga v smislu sprostitvenih tehnik: »Že čisto običajna praksa postajajo stvari, kot so joga, tai chi, aikido, akupunktura, medicinske teorije o chi-gong. Vse te prakse so nekakšen korelat h »Gelassenhei«t. Postale so alternative velikim stresom zahodnih tehnologij v umu, možganih in vizualnem zaznavanju. Sicer niso njegov nadomestek, temveč dodatek in protiutež.«⁵⁹ Tako težaven koncept naj bi izražal tako enostavno razumljivo in banalno vsebino? Ima pa beseda tudi čisto religijske konotacije. »Gelassenheit« kot »spokojnost« je temeljni izraz za versko držo v pietizmu in denimo ključnega pomena za razumevanje življenja amišev, predvsem njihovega ponižnega odnosa do (božje) avtoritete.⁶⁰ Tako je »sproščenost« pri amiših ključni identitetni koncept njihovega religiozne in družbene organizacije. Zveni znano? Vsekakor bi primerjalna analiza med življenjem amišev in Slovencev v luči sledenja »Gelassenheit« zahtevala obsežnejšo raziskavo.

6. Epilog

Zgoraj naštete konceptualne rabe »sproščanja« pri citiranih govorcih se v določenih primerih komajda izvijejo iz primeža običajnega ubesedovanja. V številnih označevalnih rabah se ga vselej drži univerzalizem in zato funkcionira zelo preprosto: z njim razložimo vse, četudi je hkrati projektni koncept. Je način ponujenega izhoda iz krize na vsakem področju posebej. Je diagnoza in univerzalno zdravilo obenem. Poskusimo odgovoriti na začetno vprašanje: se za tem markantnim konceptom razkriva zgolj poseben tip ideologije? Odgovor je lahko pritrdilen. Ta običajno operira z demaskiranjem in falsifikacijo strukturne realitete družbe, ki je kot taka antagonistična. Je nekakšen boj vseh zoper vse. V nekem smislu je sproščanje postalo ime za demaskiranje strukture družbe, za nenaravno stanje, poziv k človeku samemu in njegovi pristni, že-relaksirani naravi. Je nek poziv nazaj k človeku, k njegovi dealienaciji in humanizaciji. Odtujeni smo od sebe, od bistva, zato potrebujemo novo oblastniške usmerjevalce, da najdemo zopet pot k sebi. In v tej grmu se skriva ideološka moč tega koncepta: realnost je popačena, fetišizirana, mistificirana, mitologizirana, zato jo je treba spraviti nazaj v njene prave stečaje, po vladarskih željah kakopak.

Vendar njen naboj lahko interpretiramo tudi drugače. Sproščene energije morebiti niso naključno sovpadle z izrazi homofobije, ksenofobije, segregacije, pravne diskriminacije. Naplavile so med drugim slovito puškomitraljezno logiko reševanja problemov, čisti poziv k ubijanju.⁶¹ Je Slovenija s sprostitvijo legitimirala politike novega kova? Novinar in glavni urednik Mladine Jani Sever neposredno poveže oboje na primeru podpredsednika državnega zbora:

»Saj Peče vendar je ta prevladujoča mentaliteta. Ali ni večina za malo manj in ne za malo več privilegijev za Rome? Ali ni večina za to, da so istospolno usmerjeni malo bolj in ne malo manj neenaki, kaj šele, da bi bili enakopravni? Saj so vendarle drugačni. Ali ni večina za to, da izbrisani ne dobijo ničesar? Niti zadoščenja. Razen tistih redkih izjem, kjer je res morda lahko prišlo do neljube napake. In ne nazadnje ali ni večina za to, da je najvišja vrednota slovenstvo? Ne individualizem. Ne svoboda in ne enakost. In ne solidarnost. V novih časih, ki jim je podlago dalo obdobje referendumov v času vstopanja v Nato in EU, se je javno mnenje emancipiralo. Slovenija je sproščena. Ljudje si ne bojijo povedati, kar mislijo. Hkrati pravil izogibanja sovražnemu govoru ni. Javna občutljivost za ta pravila je bila relativizirana. Nestrpni so postali tisti, ki opozarjajo na nestrpnost. In obsodba tistih, ki sovražni govor uporabljajo, je seveda videti vedno bolj nemogoča.«⁶²

Je ali utegne sproščenost postati zgolj hrbtna etiketa za nacionalno motivirano nasilje, način legitimacije utišanja in pokoritve v imenu Nacije, za katerim se vselej skrivajo čisto partikularni interesi, s čimer bi bilo zgornje hermenevtično »branje« novinarja Mladine upravičeno? In kako sploh preseči antagonizme med intencami in dejanji: oblast si želi sprostiti medije, in potem odvzame avtonomijo javni televiziji, želi sprostiti šolo, in uvede segregacijo za romske učence, želi sprostiti gospodarstvo, a se goreče bori za »nacionalne interese«, želi sprostiti odnos do zgodovine, a nam ponuja svoje, »pravo« branje zgodovinskih dejstev? Je sproščenost tu zgolj izraz za »ad hoc« legimitizacijo političnih motivov ali zgolj zadrega, ki naj zakrije pomanjkljivost političnih vizij? Le kdo bi zaenkrat to vedel.