30. 12. 2005 Kotiček

Nemški študent kot delavec

HeideggerMartin Heidegger (26 september 1889 – 26 maj 1976) je eden najpomembnejših sodobnih nemški in evropskih filozofov. Študiral je na univerzi v Freiburgu pod mentorstvom Edmunda Husserla, izumitelja filozofske smeri fenomenologije. Profesor je tam postal leta 1928. Bil je neizmeren vpliv za številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith. Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe, če jih naštejemo samo nekaj. Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem, dekonstruktivizem, hermenevtiko in postmodernizem. Poskušal je preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Rezultat, ki ga je Heidegger ustvaril je filozofija, v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno participacijo v svetu. Črna epizoda njegovega življenja se nanaša na sodelovanje z nacistično stranko, katere eden pomembnejših akademskih figur je bil prav on. Tekst, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, sodi ravno v ta sklop njegovega delovanja, ki je zavoljo njegovih drugih pozitivnih življenjskih dosežkov, večkrat zavestno potisnjena v pozabo. Njegovo najbolj znano in cenjeno je epsko delo z naslovom Sein und Zeit (Bit in čas) iz leta 1927, ob tem pa je izdal še: Gelassenheit (1959); Identität und Differenz (1955-57); Kant und das Problem der Metaphysik (1929); Der Satz vom Grund (1955-56); Unterwegs zur Sprache (1959) itd.

12438

Martin Heidegger

NEMŠKI ŠTUDENT KOT DELAVEC1

Govor ob študentski vpisni slovesnosti z dne 25. novembra 1933

Nemški študentje in učitelji!

Spoštovani gostje!

Z vpisom se študent vključuje v šolsko skupnost univerze. Tako postane študent »pravna oseba« znotraj univerze. S tem si pridobi določene pravice, Kot je to pravica do obiskovanja predavanj, ki jo pridobi z odplačilom predpisanih pristojbin, ter pravica do obiskovanja inštitutov in centrov za klinično raziskavo0 Z vpi­som si nakoplje tudi določene obveznosti, kot je to obveznost vpisa, če že ne obiskovanja minimalnega števila predavanj, obveznost bivanja v kraju, kjer se nahaja Univerza, obveznost spoštovanja njenih notranjih pravilnikov itd.

Posamezni cilji, ki vladajo nad visoko šolo ter nad njenim razmerjem do države, določajo tako te pravice in obveznosti študenta kakor tudi splošni značaj njegove eksistence. Naloga visoke šole pa naj bi bila v znanstvenem raziskovanju utemeljeno znanstveno poučevanje, ki služi znanstvenemu izobraževanju glede na svobodne umetnosti in višje državniške vloge. Razmerje visoke šole do države določa njen značaj javne ustanove. Wilhelm von Humboldt je prvi jasno izrazil še dandanes močno razširjeno razlago razmerja med visoko šolo in državo. Ob priliki pripravljal­nih del za ustanovitev berlinske Univerze, univerze, kije skozi celo 19. stoletje veljala za vzorno, je Wilhelm von Humboldt, kot pover­jenik za javno vzgojo v Prusiji, zapisal poročilo 0 notranji in zuna­nji organizaciji znanstvenih ustanov v Berlinu (1810). V njem lahko preberemo sledeče: “(država) mora imeti pred seboj vselej jasno dejstvo, da predstavlja oviro vsakič, ko se vmešuje (v univerzitetne zadeve) in da bi brez nje vse potekalo neskončno bolje”.

Po drugi strani pa je država, še vedno po Humboldtu, “zadolžena, da priskrbi vsa sredstva akademskim ustanovam”.

Ravno izhajajoč iz teh dveh “področij”, znanosti in države, se torej določa eksistenca nemškega študenta. Prav od tod črpa vpis svoj smisel in značaj.

Toda kako je to sploh lahko možno glede na dejstvo, da je naša država v stanju popolnega preobrata? Kako, ko se znanost spreminja v svojih temeljih? Kako, ko to oboje izvira iz neustavljive silovitosti, s katero nam nova nemška resničnost prihaja naproti? Zato pa se tudi biti nemškega študenta spreminja, kakor se spre­minja tudi smisel vpisa..

V kolikor ga opravljamo zavestno, nas prav to dejanje vpisa sili, da se vprašamo: Kdo je študent nove nemške resničnosti?

Za vse nas je vprašanje tako bistveno, da njegova zastavitev nujno izzove slovesno razpoloženje. To vprašanje namreč sili nemškega študenta k prvemu koraku v smeri neke nove, četudi nekrvave poti žrtvovanja, tako da bomo lahko v bodoče obhajali ta praznik v znamenju in resničnosti Langemarka2.

Kaj je torej bistvo novega nemškega študenta? Ali je morda »pravna oseba« znotraj univerze? Seveda ne. Saj nemški študent stopa sedaj skozi delovno službo; dela z ramo ob rami z udarnimi oddelki (SA); opravlja službo na teritoriju. Vse to je prav gotovo novo in to sprejemamo tudi z velikim navdušenjem, še posebej, če smo lahko gotovi, da študent ne bo pozabil na “svoj študij”. Študij se zdaj imenuje “služba vedenja”. Kmalu bomo stvari tako uredili, da se bodo omenjene službe med seboj uskladile.

Toda vsemu temu novi študent poreče: Ne! To ni naša resničnost, to je stara resničnost s kakšno izboljšavo, tu in tam je popravljena in prepleskana, pa vendar je to še vedno stara resničnost, ki za nas, dan za dnem, vse bolj izgublja težo. Če se omejujemo na opis trenutnih situacij ni pod nobenim pogojem možno, da bi razumeli, kdo smo. Saj novi nemški študent še ni neposredno tu. Novi nemški študent šele prihaja. Vkolikor je nov, pač še ne biva dovršeno in zato nima nobenega razloga, da bi se šopiril v nečem, kar še ni. A pozor! Huda napaka! Novi študent namreč biva v najpolnejšem pomenu besede – in ravno to njegovo prihajanje, to njegovo potiskanje, nagibanje k naprej, je tisto, kar daje pomen biti tega študenta. To biti ne vznika od bogvekod, samovoljno in kar naenkrat, pač pa stoji pod vodilno in upravno močjo nove nemške resničnosti. Samo, če se bomo naučili razumevati to, kar se dogaja v tej resničnosti, bomo uspeli ugo­toviti, kdo je novi nemški študent.

Kaj se torej dogaja? Nemci postajajo zgodovinski narod3. Kakor da bi ne imeli za sabo že dolge zgodovine velikih prevratov! Drži toda “imeti” zgodovino še ne pomeni biti zgodovinski. Namreč “biti zgodovinski” pomeni: vedeti kot narod, da zgodovina ni preteklost in še manj sedanjost; ona je neko delovanje in pre­vzemanje, ki zagrabi sedanjost od vrha do tal in jo prenaša, medtem ko se sama nahaja v navaljujoči prihodnosti. Prihodnost nekega naroda sploh ne sestoji v tem, kar še ni. Ona biva ravno kot prihajanje. Prihaja, in v tem prihajanju je tu, v vedoči odločitvi, s katero jo narod popelje k samemu sebi, da bi na ta način razširil svoje biti vse do notranjosti zaleta, s katerim usoda vdira in čaka.

“Biti zgodovinski” pomeni: vedoče delovanje iz predhode­nja, ki se nagiba v to, kar prihaja, da bi tako lahko sprostilo bivšost v njeni zavezujoči silnosti in da bi jo tako varovalo v njeni spre­membe obetajoči veličini. Toda takšno vedenje se uresniči v trenutku, ko narod izoblikuje svojo državo; takšno vedenje je država sama. Slednja je zaveza, ki prebuja in ki povezuje. Ko se narod v njej razporeja, se izpostavlja vsem silam, ki v njihovi veliči­ni zaznamujejo biti človeka. Država nastane in je v trenutku, ko dovoli vstop teh sil v bivanje naroda ter mu jih vsili s tem, ko jih ustanavlja.

Na tak način se narava razpre kot prostorje naroda, kot pokrajina in domovina, kot temelj in tla. Narava se sprosti kot sila in zakon tiste skrite dediščine, ki se kaže kot prenos bistvenih sposobnosti ter nagonskih nagnjenj. Narava kot zdravje postane vodilo – vodilo, ki vsiljuje določena pravila. Kolikor svobodneje vlada narava, toliko veličastneje in določneje utegne in mora biti postavljena v njeno službo oblikujoča moč samolastne tehnike. Tesno zavezana naravi, nošena v njeni strugi, poveličana v njenem ognju, ter od nje sama potrjena, tako se uresničuje zgodovina naroda. V boju za razpiranje poti in zagotavljanje trajanja tistemu, po čemer šele je to, kar je, si narod prilašča samega sebe v rasti ustroja države. V boju za vnaprejšnji zasnutek – kot bistveno resnico – svoje bitne zmožnosti, ki bo nekega dne postala veličastna, ter zmožnosti ustrezanja svojemu lastnemu izvornemu razpoloženju, si narod snuje svoje temeljne oblikovanosti v umetnosti. Umetnost dospe do svojega polnega razmaha samo v kolikor ji uspe upotegniti celotno narodovo eksistenco pod pečat svojega lastnega bistva.

Kaj se torej zgodi v trenutku, ko narod postane država? Te sile – narava, zgodovina, umetnost, tehnika, država sama – vsilijo same sebe in povzročijo, da so sprejete, ter so v tem potrjene v svo­jem lastnem bistvu. Tako se razklene tisto, po čemer je nek narod gotov, jasen in močan. Razmah teh sil pa je bistvo resnice.

Skozi vsiljevanje teh sil in skozi njihovo povzročanje svojega lastnega sprejetja nastajajoča država vrača narod svoji samolastni resnici. Iz te resnice vznika samolastno moči-vedeti, ki je obenem morati-vedeti in hoteti-vedeti. “Vedeti” pa pomeni: imeti oblast v vsej jasnosti nad bistvom stvari in v moči take oblasti biti odločeni za dejanje (zur Tat entschlossen sein).

Ravno v tem sprejetem vsiljevanju velikih sil v državi dospe potreba po vedenju o silovitosti. Prav ta potreba po vedenju določi mero vsega tistega, kar je vredno vedenja in vsega tistega, kar ga ni vredno. To, kar je vredno vedenja, potrjuje okrožje, v katerem se samolastno vpraševanje lahko osnuje in samopotrdi.

Znanost vsekakor ne proizvaja iz sebe tega izvornega vedenja o silah narodove eksistence. Ona sama vodi to vedenje do polnega razmaha ter ga opolnomoči in pripravlja njegovo dovršitev v suverenosti ustreznega pojma.

Predpostavka slehernega znanstvenega vedenja je torej v tem, da se prebudi, vsili ter dopusti sprejeti silovitost prave potrebe po vedenju. Vsiljivost te potrebe in izpolnjevanje omenjene predpostavke z njo najdeta svoje mesto v nastajanju naše države.

Kako in kje se vse to uresničuje? Očitno samo tam, kjer cvetu naroda uspeva sestopanje h koreninam svoje lastne eksistence, tam kjer se ta pogumno zaganja k samemu sebi, tj. pri nemški mladini. Le ta nima izbire. Mora storiti, kar ji je storiti. V skladu z njenim načinom vedenja nemška mladina ve, da je zavezana dosegi nekega cilja: zavezana je temu, da vsili in povzroči sprejetje nove potrebe po vedenju v nastajanju države.

Biti globoko zavezani doseganju tega cilja – to je tisto, čemur pravimo: biti nemški študent.

Kdo je torej novi študent? Je to “pravna oseba” znotraj univerze? Skorajda nam zmanjkuje moči, da bi še enkrat izrekli to opredelitev.

Toda kako naj si študent nakoplje neko nalogo, ki je daleč od tega, da bi bila razvidna, in ki sestoji v vsiljevanju in povzročanju sprejetja nove potrebe po vedenju? Najprej se mara učiti! Kdaj bomo vendarle nehali jemati preveč zares mladino ter ji nehali pripisovati pretiran ter neprimeren pomen? Saj dobro poznamo te zadeve. Dobro vemo, kako so bili študentje vselej “primitivni” in še posebej, kako je to dandanes resnično!

Tako je: “primitivni” so in dobro je, da so taki! Mar pomeni “primitivnost” res samo posedovanje neke znatno manjše zaloge znanja z ozirom na učenjake ter manjšo izurjenost v uporabi metod, ki jih slednji uporabljajo s spretnostjo, pridobljeno skozi dolgo utečeno navado? Mar “primitivnost” ne označuje pravza­prav bivanja na kraju vznika stvari, mudenje pri tem, kar je prvo in enostavno, dopuščanje, da nas njegova sila nosi, prejemanje njegovega utripa? Ravno zahvaljujoč svoji “primitivnosti” ima ta študent sposobnost in poklicanost za vsiljevanje in povzročanje sprejetja nove potrebe po vedenju.

Dobro! Sprejmimo to, da je študent “primitiven” – toda njegova naloga bo kljub vsemu “študiranje”. Od kod naj črpamo to, kar naj da tej dejavnosti njej lastno usmeritev?

“Študiranje.” Ali je morda to, kar imenujemo “študiranje”, istovetno tisti mirni vestnosti izvajanja neke natančno zamejene vaje učenja, ki jo imenujemo pensum? Ali je morda istovetno tistemu vztrajnemu in nedolžnemu delu tistih, ki so nadarjeni, ki pa nikoli ne pridejo do stvari samih, ker se ne morejo osvoboditi težkega bremena knjig, aparatov in učenjaških sporov?

“Študiranje” je dejavnost študentov. Prav gotovo. Toda to, kar študent dela, je določeno po tem, kar študent je. On pa je to, kar postaja, ko se ove, da se nahaja pod oblastjo nove nemške resničnosti, vse dokler se ne bo nova potreba po vedenju vsilila ter povzročila svoje sprejetje.

A kako naj študent služi vsemu temu? S tem, da sproža svojo ofenzivo in nas sprašuje: kakšen odnos imaš do narave? Kje in kako nam v raziskovanju, ki ga razvijaš, prihaja naproti sila narave? Študent sproža svojo ofenzivo dalje in nas sprašuje: Kakšen odnos imaš do Kantove filozofije? Ali je Kant res le “Kitajec, iz Koenigsberga”? Ali pa je njegovo delo zadalo udarec človekovi eksistenci, udarec, ki ga kot takega čutimo še danes?

Študent sproža svojo ofenzivo in nas sprašuje: Kakšen odnos imaš z državo? Naj se omejujemo le na seznanjanje z vsemi mnenji, ki so bila do sedaj izražena “glede” države? Mar naj bo resničnost naše države zapredena v mrežo nekih zaprašenih pojmov? Ali pa nas morda tvoje vpraševanje postavlja v polje sil te resničnosti?

Študent sproža svojo ofenzivo in nas sprašuje: Kakšen odnos imate s področij vaših znanosti? So to le sektorji posebno natančne, specializirane raziskave ali pa sektorji, kjer se predvsem uveljavlja sposobnost povzetja vse literature v obliko priročnika? Ali niso morda ravno tiste stvari, ki nam jih vi sami predstavljate kot nekakšen dodatek, včasih zgolj mimogrede, včasih šele, ko ste zadeve že zaokrožili, da bi z njimi zgolj prikazali vaš zasebni svetovni nazor, ali niso ravno to tiste stvari, ki kažejo na točko vznika bistvenega, tj. tistega, kar postavlja nas pod njegovo prisilo in ti­stega, kar primora vas k prevzetju odločitve?

Študent, ki bo prišel, bo neustrašno in neutrudljivo ohranjal budno novo potrebo po vedenju preko ofenzive takšnega vpraševanja: skratka, nov način hoteti-vedeti vznika na obzorju. V tej ofenzivi se je volja mladine odprla vplivu oblikovalnih sil države.

Mladina sledi vodenju njenega gotovega hotenja v sproščanju te ofenzive. V tem razpoložljivem sledenju se noben posameznik ne bo več mogel imeti za osamljenega individua; prepustil je silam svojo trmoglavost. Obenem pa velja, da kdorkoli se nahaja pod udarom te ofenzive, je že upotegnjen v zavezo s takim tipom študenta.

Iz razpoložljivega sledenja se rojeva tovarištvo in ne obratno. Tako tovarištvo vzgaja voditelje in vodje, ki so toliko bolj anonimni, kolikor manj so voditelji in vodje zgolj po funkciji – več naredijo, ker več prenesejo in več žrtvujejo.

Tovarištvo daje pečat posameznikom tako, da ga izpostavlja tistemu, kar je onkraj njega samega in ga oblikuje, s silo, v značaj mladih nabornikov posebne vrste. Poznamo trdnost potez njihovih obrazov, poznamo jasnost njihovega drznega pogleda, poznamo odločnost, s katero stiskajo roko, poznamo jedrnatost njihovega govora.

Tisti, ki bi radi ostali pri kraju, bodo razmajeni prav tako kot nedisciplinirana in dezorientirana masa. Udar moči in velikodušnosti mladih ljudi te vrste jih bo vrgel s tečajev in opogumil obenem.

Ta tip študenta se ne »posveča več svojemu študiju«, ne sedi več nekje na varnem, ves zadovoljen v svojih “odličnjakarskih stremljenjih”.

Ta novi rod, ki hoče vedeti, je vztrajno na poti. Hkrati pa je ta študent na tem, da postane delavec.

Vendar, če bolje pogledamo, ali ni bil študent že od nekdaj v tem stanju? Mar ne pomeni “delo” ravno zaposlenosti in napora? Mar “študiranje” ni napor možganov? V tem smislu se danes govori o delavcu čela (Arbeiter der Stirn), ki dela z ramo ob rami z delavcem pesti (Arbeiter der Faust)4 “Delavec” je morda to le neko nejasno, splošno ime? In mar ni govor o “miselnih delavcih” le nekakšna priložnostna drža do tistih rojakov, ki se jih je do sedaj enostavno imenovalo “ročne delavce” in so predstavljali nižji sloj naroda? Kaj pa, če gre za to, da se skupaj z novo nemško resničnostjo spreminja tudi bistvo dela in delavca?

Resnično je tako. Odpravljen je tisti nesmiselni pojem dela, ki je tuj narodu in ki ima zanj lahko le uničujoče posledice. Zvajal je delavca na predmet izkoriščanja ter obenem vzpostavljal razred razdedinjenih, zapisanih popolnemu vsrkanju v razredni boj. Toda preteklosti pripada tudi tisti pojem dela, ki je jemal to resničnost zgolj z ekonomskega vidika, tj. kot proizvodnjo dobrin in kot sred­stvo za pridobitev plače. Delo nikakor ni nek korporativni pojem, ki bi osamil “delavce” od ostalih družbenih slojev niti ga ne kaže razumeti v skladu s kulturniškim naziranjem, tj. v smislu tistega predsodka, da je delavec človek brez t.i. “višje kulture”.

Toda s kakšno pravico zavračamo vse predstave dela in delavca? To smemo storiti zato, ker jim ne uspe zajeti bistva dela, temveč povzdigujejo le neka podrejena, ali celo navidezna določila te resničnosti v bistveno vsebino tega pojma.

Beseda “delo” ima dvojni pomen. Prvič pomeni delovanje v smislu udejanjanja neke drže, nekega obnašanja, drugič, napotuje na to, kar se pridobi skozi delovanje, na nek proizvod, rezultat, dosežen uspeh, ki smo ga pridobili tako, da smo dognali do konca določeno obnašanje. Po tem širokem in dvojnem pomenu je sle­herna človekova drža – v kolikor ji gre za nekaj – delo in skrb.

Toda pravzaprav se tisto bistveno v delu ne nahaja v do­gnanosti nekega obnašanja niti v njegovem rezultatu, pač pa v tem, kar se resnično dogaja, ko smo na delu, in sicer: človek postavlja samega sebe kot biti na delu, znotraj razločevalnega razgovora s celoto bivajočega. V takem razločevalnem razgovoru se dogaja to, da omenjene oblikovalne sile zemlje dospevajo do svoje polne moči in da se vsiljujejo, povzročujoč svoje lastno sprejetje, v tem doga­janju pa se povežejo v urejenost in so tako udomačene.

Tako dojeto bistvo dela ubira v celoti način, po katerem človek je in podpira svoje lastno nahajanje. Naša eksistenca je na tem, da se bo pomaknila v drugačen način biti, ki sem ga leta nazaj poskušal zajeti v njegovih temeljnih potezah preko strukture skrbi kar so sicer poklicni filozofi soglasno zavrnili. Pred kratkim je Ernst Juenger izhajajoč iz plodnega in ustvarjalnega razumevanja Nietzschejevega dela ter iz lastnih izkušenj v svetovni vojni, nakazal, da je lik delavca5 odlikovan način biti človeka v prihodnji dobi.

Delo postavlja narod onkraj samega sebe in povzroča, da se poenoti s poljem delovanja vseh bistvenih sil biti. Tubiti naroda, ki kot združitev svojega mnoštvenega spajanja z biti izoblikuje v delu in kot delo – tako tubiti je to, kar ustrezno mislimo z besedo država. Država nacionalnega socializma je država dela.

Dejstvo, da se novi študent zaveda svoje izpostavljenosti, vse dokler se narodova potreba po vedenju ne bo vsilila, da bi povzročila svoje sprejetje, predstavlja temelj njegovega delavskega biti. Študent je bil do sedaj delavec le toliko, kolikor je »študiral.«

Novi študent pa “študira”, ker je delavec. “Opraviti študij” danes, tukaj in zdaj, pomeni: razmahniti voljo do posedovanja vednosti, da bi povečali tisto vedenje, po katerem bo naš narod postal nekega dne zgodovinski narod.

Novi študent je torej delavec. Toda kje lahko najdemo takega študenta?

Morda jih je le pol ducata na vsaki visoki šoli; morda še manj – vseh skupaj mogoče ni niti sedem, kakor je bilo sedem ti-stih, s katerimi je naš Vodja nekega dne začel z delom. Naš Vodja, ki je danes že krepko onkraj tistega leta 1933 in ki je krepko onkraj nas vseh, kajti njemu zahvaljujoči so vse države sveta znova v gibanju.

Naj se to zgodi čez deset let ali morda le čez eno generacijo, bo nov rod nemških študentov dal pečat tej visoki šoli, kajti šel bo naprej, da bi nato dohitel in prehitel nov učiteljski kader.

Toda pretehtati moramo dejstvo, da se nevarnost, ki preži nad nemško univerzo, ne nahaja v pogreznjenju tistega, kar se je dosedaj imelo za znanstveno vedenje, v nekakšno domnevno barbarstvo; nevarnost je v tem, da mi, pa naj se tega zavedamo ali ne, oviramo sprejetje nove potrebe po vedenju.

Kazalec za ugotavljanje samolastnosti in teže tubiti študen­te prihodnosti nikakor ni to, kar lahko danes opazujemo s svojimi očmi; ta kazalec predstavlja širina še nerešenih nalog in težavnost še nepostavljenih problemov in vprašanj.

Učitelji bomo dosegli raven te tubiti toliko, kolikor bomo vedeli, kaj pomeni vpraševati: za nas vpraševanje ne sme biti neka cenena igra radovednosti, niti nekakšno trmoglavo vztrajanje v dvomu za vsako ceno. “Vpraševanje” nam mora pomeniti izpostavljanje veličastnosti stvari in njihovih zakonov; “vpraševanje” nam mora pomeniti ne zapirati se pred strašnostjo nedomačega ter pred zmešnjavo, v katero nas sune temina. Saj ravno iz ljubezni do tega vpraševanja mi vprašujemo in se ne postavljamo v službo tistih, ki so iz utrujenosti odnehali, kakor jim niti ne more­mo slediti v njihovem lenobnem iskanju cenenih odgovorov. Vemo: pogum za izkušanje globočin tubiti prek naših vprašanj, ki premaguje vrtoglavico, je na sebi že višji odgovor od kakršnega koli odgovora, s kateri lahko na hitro postreže kak umetno zgra­jen sistem.

Novi študent vstopa in se vključuje v novi red državne eksistence in njenega narodnega vedenja tako, da mora tudi on prevzeti svoj delež napora, da bi se ta novi red izoblikoval.

Sedaj torej vpis ni več le neko preprosto sprejetje v notra­njost nekega že obstoječega telesa. Vpis postaja odločitev. Za novega študenta se izpitni preizkus ne nahaja več na koncu ciklusa pre­davanj, pač pa na začetku. Ta preizkus postavlja pred njega izziv: naj pokaže, da je razumel svoje tubiti ali pa naj se izgubi med predstavami in navadami nekega izginjajočega sveta.

Vpis je odločitev. Vsaka samolastna odločitev nas meče onkraj nas samih v neposrednost delovanja znotraj neke določene situacije in znotraj neke natančno zamejene pokrajine.

Nemški študentje! Vi ste se odločili za freiburško univerzo. Schwarzwald daje temu mestu, tej zemlji in značaju tega ljudstva svoj značilni pečat ter notranjo ubranost. Toda ti gozdovi so, pod oblastjo nove nemške resničnosti, spremenili svoje bistvo za nemškega študenta. Schwarzwald ni več samo neka privlačna dežela zimskih športov ter čudovit kraj za pohode in poletne izlete. Mi iz freiburške univerze bomo v prihodnje poznali Schwarzwald predvsem po gorah in gozdovih in dolinah rodne zemlje Alberta Lea Schlageterja6.

(VPIS)

Sedaj pa prosim študenta delavca Fischerja, naj pristopi in se obveže v imenu vseh vas:

Zavezujem se vpričo vseh vas volji in delu našega Vodje Adolfa Hitlerja. Zavezujem vas zakonu bivanja novih nemških študentov. Zahtevam od vas disciplino, resnost in strogost do vas samih. Terjam od vas duh požrtvovalnosti ter vzorno držo do vseh vaših nemških rojakov. Heil Hitler!

Prevedel: Ivo Kerže

Show 6 footnotes

  1. Prevajalec po daljšem iskanju ni uspel priti do objave teksta v originalni nemški verziji. Zdi se, da je v taki verziji dostopen samo v obliki Heideggrovega roko-/tipkopisa in je torej težko dostopen. Zato sledi ta prevod italijanskemu prevodu originalnega teksta: Martin Heidegger, Scritti Politici, Casale Monferrato, 1998, str. 155-167.
  2. Langemark je ime kraja na Flamskem. Nahaja se v bližini Ypresa. Tam seje med 18. in 31. oktobrom 1914 vnela krvava bitka, ki je terjala več kot 40.000 življenj mladih nemških vojakov, v glavnem študentov. Po vojni je postal Langemark simbol študentskega duha požrtvovalnosti.
  3. Zgodovinskost naroda je treba tu razumeti v smislu paragrafov o zgodovinskosti iz Heideggrovega Biti in časa, slov. prev. Ljubljana, 1997.
  4. “Arbeiter der Stirn” – “Arbeiter der Faust”: Gre za dva izraza iz takrat utečene nacionalsocialistične terminologije.
  5. Ernst Juenger ja ta lik najizraziteje izpostavil v znanem delu Der Arbeiter (Delavec), s podnaslovom Gestalt und Herrschaft (Lik in obvladovanje), iz leta 1932.
  6. Albert Leo Schlageter (1894-1923): “nekdanji študent freiburške univerze. 26. maja 1923 je bil po sklepu vojaškega sodišča ustreljen zaradi sabotažnih akcij proti francoski zasedbeni armadi v Porurju. Pri nacistih povzdignjen v mučenika in junaka.” (Primer Heidegger, Ljubljana, 1999, str. 18.) Rodil se je leta 1894 v kraju Schoenau blizu Feldberga v južnem delu Schwarzwalda.