Uvodnik
Krščanstvo v svojem jedru ponuja vsaj en nespregledljiv paradoks: ljubi bližnjega kakor samega sebe! To je maksima, ki je v krščanstvu, kar so ugotavljali že prenekateri kritiki krščanstva, najbolj uničujoča. Ta prikrita zev, se rojeva iz odnosa do drugega in v svojem jedru vzdržuje ravnotežje v kreaciji, ki jo imenujemo civilizacija (Freud se tega vprašanja zanimivo loteva v Nelagodje v kulturi). Hkrati na nek sprevrnjen način izpostavlja tisto, kar bi naj sicer prikrivalo, logika, ko je »očitno skrito« in »skrito očitno« (Totem in tabu). Krščanstvo to logiko sprevaja v prakso na najbolj občudovanja vreden način. Mehanizem delovanja te krščanske ljubezni je mikrokozmos mehanizma, ki je takorekoč patentiran za naš vsakdan in ni skrivnost, da to razmerje lahko poimenujemo še kako drugače, ne da bi pri tem izgubili iz vida celoto. Zev, ki nastopa na principu te razlike, pa se lahko vpisuje tudi kot ekvivalent razgaljanju principa jaz via drugi (sebična via nesebična ljubezen) in ima v svoji najbolj fatalni inačici zapis zakon via želja. Gre za princip, ki ga je najbolj zaznamoval, seveda za naš čas, Kant s svojim kategoričnim imperativom, razrušil, ali vsaj podvomil, ali še bolje razgalil, pa nihče drug kot Freud s psihoanalizo; naj poskušamo pojasniti.
Torej. Specifična interpretacija krščanstva v perspektivi rečenega, se pravi zakona via želje, najde svoj žargonski ekvivalent v Kristusovem vstajenju, kjer podaja smrt in vstajenje ločeno. Kristusova smrt na križu pomeni, da je Kristus postal človek, pomeni, da je večna resnica nekaj imanentnega človekovemu življenju, dostopna vsakemu človeškemu bitju. Sporočilo tega, da je Bog moral postati človek in umreti, da bi vstal od mrtvih, je, da je večno življenje dostopno človeku kot končnemu umrljivemu bitju; izogniti pa bi se morali podtonu te morbidne mazohistične morale, ki dojema trpljenje kot odrešilno, ta morala ostaja znotraj meja zakona (ki od nas zahteva plačilo za vstop v večno življenje) in tako še ni na ravni (dobronamernega) krščanskega pojmovanja ljubezni (agape, nesebičnost). V tem leži sporočilo krščanstva: pozitivnost biti, red kozmusa, ki mu vladajo zakoni, ki je področje končnosti in smrtnosti. Zakon je v končni instanci drugo ime za red kozmične pravice, ki vsakemu od nas določi ustrezno mesto. Zakon se problematizira v mikrokozmosu, samem jedru njegovega delovanja, principu želje. Podleči skušnjavi mesa recimo za sv. Pavla ne pomeni preprosto, da se prepustimo razuzdanosti tuzemskih podvigov ne upoštevaje zakon. Nasprotno, njegovo načelo pravi, da ni greha, ki bi predhodil ali bil neodvisen od zakona: »prav dejanje prepovedi spodbudi željo po njeni kršitvi, fiksira našo željo na ta prepovedani objekt (Rim 7.7-18). Na to se navezuje ves sklop Pavlovih vprašanj v Rim 3.5-8, ki se da strniti v: ali naj počnem zlo, da bi iz tega prišlo dobro, naj zganjam kaos, da bo red prišel do izraza. Ali to dejstvo naredi Boga za perverzneža, ki povzroči naš padec, tako, da nas lahko samo on potem odreši skozi svoje žrtvovanje (Rim 11.11). Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost (Rim 6.1).« (Žižek) Zgolj skozi vdajanje grehu Bogu omogočimo, da odigra vlogo odrešenika. Zgolj skozi sebičnost, če to prevedemo na primer odnosa do drugega, bomo deležni odrešitve, ker bomo tako skozi nujno trpljenje ob razodetju in sebičnosti drugega, nesebični, torej ljubeči (trpljenje se nanaša na to, da pač ne bomo tudi ljubljeni). Zakon razcepi subjekt in vpelje morbidno pomešanost življenja in smrti: med poslušnostjo zakonu in željo po njegovi kršitvi, ki jo ustvari sama zakonska prepoved. Problem je zdaj ta: kako se rešiti iz začaranega kroga zakona in želje, prepovedi in njene kršitve, znotraj katerega lahko izrazimo svoje življenjske strasti le pod krinko njihovega nasprotja, morbidnega gona smrti. Sam zakon odpira vrata grehu in hkrati najde perverzno in morbidno zadovoljitev v tem, da se za to čutimo krive. Rezultat vladavine zakona je tako dobro znan paradoks nadjaza: uživam lahko le, če se za to čutimo krivega, kar pomeni, da lahko, v amorefleksivnem obratu, uživamo v občutku krivde, užitek najdevamo v kaznovanju samih sebe zaradi grešnih misli. To prepletenost življenja in smrti, v kateri mrtva črka zakona pervertira naše uživanje življenja samega, ki ga spreminja v fascinacijo z smrtjo, ta univerzum, v katerem »asket, ki se biča v imenu zakona uživa intenzivneje od tistega, ki nedolžno išče užitka v zemeljskih nasladah«, to in ne zgolj prepovedane grešne želje, ki delujejo proti zakonu, sv. Pavel označi kot pot mesa v nasprotju z potjo duha. Da bi postali kristjani moramo torej odmreti zakonu, izkusit moramo simbolno smrt, ki zahteva ukinitev velikega Drugega, simbolnega zakona, ki je dotlej obvladoval naša življenja.
Razodetje je tisti magični prašek, ki skozi dogodek subjekt opozori na potrebo, da nase prevzame križ trpljenja in da zapolni tisto, kjer sebičnost ljubezenskega objekta, ustvarja praznino. Če bi šlo za ponovno odkrivanje ljubezni z spominjanjem (Sokrat), potemtakem za ljubezen ne bi potrebovali zunanjega posega, bili bi samoljubljeni. Če malo premislimo povedano, »a represivni kapitalizem danes ne teži ravno k tej, samozadostnosti zasebništva, nekemu okrušku individualizma, ki nas prepričuje, da smo enkratni, neponovljivi z vsem za življenje potrebnim softverom, ki mu manjka samo posrednik, to je nekdo, ki bo v nas to enkratnost osvobodil«. »Obstaja področje onstran dobrega, ki ni le patološka podlost temveč konstitutivno ozadje dobrega samega. Če obstaja etično politični nauk psihoanalize, ga najdemo v vpogledu kako najhujše katastrofe našega stoletja niso rezultat podleganja morbidni privlačnosti tega onstran, temveč našega prizadevanja, da bi se izognili soočenju z njim in da bi uvedli neposredno vladavino dobrote in/ali resnice.« (Žižek)
Za poznega Lacana ljubezen ni več le narcistični zaslon, ki zamegli resnico želje, temveč način kako udomačiti travmatični gon in se spraviti z njim. Lacan se drži teze, da ima resnica strukturo fikcije, resnica je obsojena na to, da ostaja fikcija, natančno kolikor se nepoimenljivo realno izogiba njenemu prijemu. Naj poudarimo stavek, sicer iztrgan iz konteksta Svetega Pavla, ki pa mislimo, da na pravi način nakazuje rešitev: “..nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Rim 12.2) Spreobrnemo naj Shellingove besede, ki začetku pripisujejo negacijo in skozi parafrazo te teze končajmo v potrdilo tega, kar se z njim končuje, v bistvu bi mu lahko rekli sklep, ker sklep tak pač mora biti, mora biti konec in mora biti pravilen. Ne bomo sumiral, ker se povedano zdi precej očitno, saj tudi dejansko ne počnemo drugega, kot ponovno odkrivamo vodo, a naj še enkrat poudarimo dvom, ki stoji v ozadju tega nagiba, ki je rodilo ta miselni tok in ki neizkrivljeno na nazoren način pripoveduje isto. Ljubezen do bližnjega je mit, kakor je mit tudi iz te paradigme izpeljana romantična ljubezen kot eden najbolj napačno interpretiranih mitov v vsej človeški zgodovini, ki pa ima za sabo fascinanten marketing. Miti romantične ljubezni, kot je recimo tisti o Tristanu in Izoldi, kot ene od aksiomov nesebične ljubezni, t.j. krščanske ljubezni, so utemeljene ravno na pravilu brezizhodnosti situacije razodetja (duh via meso, Kristusovo vstajenje) in od tega razodetja naloženega trpljenja, kot dovršitve ljubezni same. Romantika tako nikoli ne more imeti srečnega konca, ker je sam pogoj za to, da je romantična, dejstvo, da ni mogoča.
V pričujoči številki našega on-line časopisa poskušamo iz različnih perspektiv predstaviti željo (to je princip same te želje) asimilirano v princip recimo t.i. »Marianine želje«. Če je ta prispodoba (nedvomno krščanske narvi) princip vsake naše želje, moramo torej sklepati, da ima tudi naša želja (ki se uresničuje v krščanskem svetu) podobo romantične ljubezni. Zadovoljiv odgovor lahko najdemo v razmerju med zakonom in željo, ki je fatalna povezava principa, na katerem smo zgradili civilizacijo in svoja intimna občutenja v družbenem svetu; in je hkrati tema Freudove skrajno nedorečene, a morda ravno zato tako čudovite knjige »Nelagodje v kulturi«.