Histereza tisočletja

Jean Baudrillard (1929 – 2007) je bil rojen v Reimsu v Franciji. Študiral je nemščino na Sorboni v Parizu in med leti 1958-1966 postal profesor za nemščino. Med tem je delal kot prevajalec in kritik ter nadeljaval s študijem filozofije in sociologije. V letu 1966 je dokončal svojo doktorsko dizertacijo “Thèse de troisième cycle: Le Système des objets” (“Teza tretjega kroga: sistem objektov”) pod mentorstvom Henrija Lefebvreja. Od leta 1966 do 1972 je delal kot asistent. Leta 1972 je pričel poučevati socilogijo na univerzi v Parizu. Od leta 2001 je profesor filozofije kulture in medijskega kriticizma na šoli v Saas-Feeju v Švici, kjer uči na intenzivnem poletnem seminarju. Jean Baudrillard je znan po svojih raziskavah hayperrealnosti, še posebej hyperrealnosti v Ameriki. Po njegovem je Amerika vzpostavila svet, ki je bolj realen kot Realen in kjer so ti, ki ga naseljujejo obsedeni z brezčasovnostjo, popolnostjo in objektivikacijo jaza. Še več, avtentično je nadomestila kopija (realno je zamenjano) in nič več ni resnično, vendar tega ti, ki so v to iluzijo vpleteni, ne morejo videti. Namesto izkušenj ljudje opazujejo spektakle. Namesto realnega imamo simulacijo ali simulaker. Pomembna dela: La société de consommation (1986), Simulacres et simulation (Simulaker in simulacija) (1985), Simulations (1981) The Gulf War Did Not Take Place, Les stratégies fatales (Fatalne strategije).

Jean Baudrillard

Histereza tisočletja

Vznemirjajoča misel: od nekega trenutka dalje zgodovina ni bila več resnična. Vse človeštvo je nenadoma, ne da bi to opazilo, opustilo resničnost; vse, kar se je dogajalo odtlej, domnevno sploh ni bilo resnično, toda domnevno tega sploh opazili nismo. Naša naloga bi bila zdaj najti ta trenutek, in dokler ga ne najdemo, bomo prisiljeni vztrajati v svojem dosedanjem opustošenju.

Elias Canetti

Več kot očitno je, da stopamo v retroaktivno obliko zgodovine, in vse naše zamisli, filozofije in umske tehnike se vse bolj prilagajajo temu modelu. Nemara to vidimo celo kot pustolovščino, kajti izginjanje konca je že samo po sebi neko izvirno stanje. Zdi se, da je to značilno za našo kulturo in zgodovino, ki se sicer sploh ne moreta končati in jima je zaradi tega zagotovljeno neomejeno ponavljanje, nekakšna dvoumna nesmrtnost. Do zdaj je bila nesmrtnost predvsem nekaj, kar je onkraj, nesmrtnost, ki šele ima priti, vendar pa si danes izmišljujemo drugačno vrsto v »tukaj in zdaj«, nesmrtnost koncev, ki se umikajo v neskončnost.

To stanje je morda res izvirno, toda očitno je, da je igra, kar se končnega rezultata tiče, že izgubljena. Nikoli ne bomo izkusili izvirnega kaosa, velikega poka: dosje o tem je že zaprt; ni nas bilo tam. Toda kar zadeva zadnji trenutek – veliki razpok – pa najbrž le imamo nekaj upanja, da ga doživimo. Nekateri upajo, da bodo uživali v koncu, in to preprosto zato, ker niso mogli uživati v začetku. To sta edina zanimiva trenutka, in ker smo bili prikrajšani za prvega, zakaj ne bi potem vložili vse svoje energije v pospeševanje konca, v pospeševanje stvari do njihovega dokončnega pogubljenja, ki bi ga lahko izkusili vsaj kot spektakel? Samo predstavljajte si never­jetno srečo generacije, ki bi imela konec sveta samo zase. To je v vseh pogledih ravno tako čudovito kot biti navzoč na začetku. Vendar smo za začetek prišli prepozno. Zdi se, da nam je na voljo le konec.

Tej možnosti smo se približali z atomsko dobo. Žal je ravnotežje strahovlade začasno odgodilo ta končni dogodek, ga potem odložilo za vedno(?), in zdaj, ko se je to zastraševanje izkazalo za uspešno, se moramo navaditi na misel, da konca ni več in ga tudi nikoli ne bo, da je zgodovina sama postala neskončna. Torej kadar govori­mo o »koncu zgodovine«, o »koncu vsega političnega«, o »koncu vsega družbenega«, o »koncu ideologij«, ni res nič od tega. Najhujše pri vsem tem pa je natančno to, da se ne bo nič nehalo, ampak da se bodo vse te reči nadaljevale – počasi, dolgotrajno, periodično – v tisti histerezi vsega, kar tako kot nohti in lasje raste še po smrti. Kajti v bistvu so vse te stvari že mrtve, in namesto srečne ali tragične rešitve, usode, bomo imeli zoprn konec, homeopatski konec, konec, destiliran v vse mogoče metastaze zavrnitve smrti, metastaze vsega, kar se pojavi vnovič, ko se zgodovina vrača po lastnih stopinjah v nezaustavljivi želji po rehabilitaciji, kot da bi šlo za kak zločin (zločin, ki smo ga zagrešili mi, vendar samim sebi navkljub, zločin človeške vrste proti sebi, in to v procesu, ki se pospešuje s sodobno zgodovino, zločin, katerega najbolj zanesljiva znamenja so univerzalno propadanje, univerzalno kesanje in univerzalna zagrenjenost), zločin, katerega dosje je treba na novo odpreti, kar pomeni, da se moramo nujno vrniti v preteklost, prav v same začetke, če je treba, kjer zaradi dejstva, da ne moremo najti rešitve za svojo usodo v prihodnosti, iščemo retrospek­tivno odvezo. Vsekakor moramo vedeti, kaj je šlo v nekem trenutku narobe, in prav zato moramo raziskati vse sledi na poti, ki smo jo prepotovali, brskati po smetiščih zgodovine, oživljati tako najboljše kot najslabše v praznem upanju, da bomo ločili dobro od zlega. Če se vrnemo h Canettijevi hipotezi: vrniti se moramo na točko onkraj usodne demarkacijske črte, ki lahko tudi v zgodovini ločuje človeško od nečloveškega, črte, ki smo jo morda lahkomiselno prečkali v omotični zmešnjavi nekakšne osvoboditve človeške vrste. Zdi se, da se, ujeti v kolektivni paniki zaradi te mrtve točke, v kateri smo izstopili iz zgodovine in njenih koncev (toda kakšni pa so bili ti konci, saj vemo le to, da smo jih prešli, ne da bi to sploh opazili?), v naglici poskušamo obrniti v drugo smer, da bi ušli temu stanju prazne simulacije, poskušamo na novo določiti meje referenčne cone, tistega prejšnjega prizorišča, evklidskega prostora zgodovine. Tako naj bi dogodki v vzhodni Evropi spet spravili v gibanje pohod narodov in demokratične procese. Zalivska vojna pa je poskušala na novo odpreti prostor vojne, prostor nasilja, kar bi lahko prineslo nov svetovni red. To je seveda v vsakem pogledu neuspeh. To oživljanje izginulih – ali izginjajočih – oblik, ta poskus ubežati apokalipsi virtualnega, je utopična želja, zadnja v vrsti naših utopičnih želja. Bolj ko si namreč prizadevamo, da bi na novo odkrili resničnost in referenčnost, bolj tonemo v simulacijo, ki je v tem primeru sramotna in v vseh pogledih brezupna.

Ali si ne moremo po analogiji z boleznimi, ki so morda le reaktivacija prejšnjih stanj (rak, na primer, reproducira nediferencirano bujno rast prvih živih celic, po virusni patologiji pa se prejšnja stanja biogenetske substance vnovič pojavijo v trenut­kih, ko je telo šibko in njegova imunska obramba slaba), predstavljati, da v zgodovini sami prejšnja stanja sploh niso nikoli izginila, ampak se spet kažejo v nekakšni sukcesiji, ob izkoriščanju šibkosti ali čezmerne zapletenosti današnjih struktur?

Pa vendar se te prejšnje forme nikoli ne vrnejo takšne, kot so bile, nikoli ne ubežijo usodi skrajne modernosti. Že njihovo »vstajenje« samo je hiperresnično. Obujene vrednote same so nestabilne, spremenljive, odvisne od enakih nihanj kot moda in borzni kapital. Rehabilitacija starih meja starih struktur, starih elit zato nikoli ne bo imela istega pomena. Če aristokrati ali kralji nekega dne spet osvojijo svoje stare položaje, bodo vsemu navkljub »postmoderni«. Noben »retro« scenarij nima kake zgodovinske teže: vsi se pojavljajo v celoti na površju naše dobe, kot da bi bile vse podobe naložene ena vrh druge, vendar brez sprememb v dejanskem poteku filma. Nobeden izmed v staro stanje povrnjenih dogodkov (odmrznjena demokracija, svoboščine trompe-l’oeil, v celofan zaviti novi svetovni red in ekologija v kroglicah naftalina, z imunsko pomanjkljivimi človekovimi pravicami) ne bo spremenil sedanje melanholije stoletja, skozi katero se ne bomo nikoli pretolkli, ker se bo medtem zasukalo in odpotovalo v nasprotno smer.

Vse to je v resnici zmagoslavje Walta Disneyja, tistega navdihnjenega znanilca vesolja, v katerem se vse pretekle in sedanje oblike srečujejo v igrivi promiskuiteti, v katerem se vse kulture vnovič pojavljajo v nekakšnem mozaiku (vključno s kulturami prihodnosti, ki so že same periodične). Dolgo smo mislili, da je vse to namišljeno, se pravi derivativno in dekorativno, otročje in marginalno. Vendar bomo ugotovili, da je bilo nekaj takega kot pralik resničnih nagnjenj stvari – Disneyjev svet nam odpira osupljivo perspektivo potovanja skozi vse prejšnje faze, tako kot v filmu, v katerem so te faze utelešene v dokončni mladostnosti, kot Disney zamrznjene v tekočem dušiku: čudežna dežela, svet prihodnosti, romantične grozljivke, Hollywood sam, obnovljen čez petdeset let na Floridi, vsa preteklost in prihodnost ponovno obiskovani v oživljeni simulaciji. Walt Disney je resnični junak globokega zamrzovanja s svojim utopičnim upanjem, da se bo zbudil nekega dne v prihodnosti, v boljšem svetu. Toda ironija je v tem, da ni predvidel, da se bosta resničnost in zgodovina zasukali v obratno smer. In utegne se zgoditi, da se bo prav on, ki je pričakoval, da se bo zbudil v letu 2100, po lastnem pravljičnem scenariju zbudil v letu 1730 ali morda celo v svetu faraonov ali pa v enem izmed svojih mnogih prvotnih prizorov.

Spraševali smo se, kako se bo končal ta fin de siecle. Odgovor je na dlani: s prodajo stoletja. Zgodovina se razprodaja, tako kot se razprodaja tudi njen konec. Razprodaja se komunizem tako kot tudi njegov konec. Komunizem ne bo imel zgodovinskega konca, ker bo ta pač razprodan, potolčen kot neuporabna živina. In enako velja za rusko vojsko, razprodano po vsem svetu – dogodek brez primere, degradiran na status banalne tržne operacije. Toda potolčene so tudi vse zahodne ideologije; na razprodaji jih je mogoče dobiti na vseh zemljepisnih širinah.

Takšne razprodaje so svojčas potekale po praznikih, zdaj pa potekajo že pred njimi. In enako je z našim stoletjem: pričakujemo njegov konec in vse je treba spraviti v promet, vse razprodati. Slišimo, na primer, da industrijski laboratoriji vzporedno z razprodajo orožja velike Rdeče armade prav zdaj »razprodajajo« človeški genom in ga, patentiranega, sproti komercializirajo. Tudi tu mora vse v promet, četudi ne vemo, za kaj ti geni sploh so. Ne sme biti dovoljeno, da stvari dosežejo svoj naravni rok trajanja. Najprej jih je treba zamrzniti, da jim je zagotovljena virtualna, ironična nesmrtnost.

Mesijansko upanje je temeljilo na resničnosti Apokalipse. Vendar pa ta ni nič bolj resnična kot začetni veliki pok. Nikoli nam ne bo dana ta dramatična razsvetlitev. Jalova in tudi nepotrebna je celo zamisel, da bomo našemu planetu naredili konec z atomskim spopadom. Če to nikomur nič ne pomeni, ne Bogu ne človeku, v čem je potem sploh smisel? Naša apokalipsa ni resnična, ampak virtualna. In to ne v prihod­nosti, ampak tukaj in zdaj. Orbitalne bombe, pa četudi niso pomenile naravnega konca, smo vsaj proizvedli mi sami, jih namenili bolj zato, vsaj tako se zdi, da bi vsemu skupaj napravili konec. V resnici pa ni bilo tako: izdelane so bile bolj zato, da bi se konca rešili. Ta konec smo zdaj spravili v satelitsko obliko, tako kot vse tiste dokončnosti, ki so, zdaj že transcendentne, postale samo in preprosto orbitalne.

Kroži okrog nas in krožil bo še naprej, neutrudno in brez prestanka. Obkroža nas naš lastni konec, a ga ne zmoremo prisiliti k pristanku, ga spraviti nazaj na zemljo. To je kot prispodoba o ruskem kozmonavtu, pozabljenem v vesolju; nikogar ni, da bi mu izrekel dobrodošlico, nikogar, ki bi ga pripeljal nazaj na zemljo – edini delček sovjetskega ozemlja, ki ironično preletava nad razozemljeno Rusijo. Medtem ko se je na zemlji vse spremenilo, on postaja tako rekoč nesmrten in kar naprej kroži, kot bogovi, kot zvezde, kot jedrski odpadki – kot mnogi dogodki (ki jih on tako dobro ponazarja), ki še naprej krožijo v praznem prostoru novic (l’information), ne da bi bil kdor koli sposoben ali pripravljen te novice spraviti nazaj v zgodovinski prostor. Popolna podoba tistih stvari, ki nadaljujejo svojo brezkompromisno predstavo v orbiti, a so na poti izgubile svojo identiteto. In na poti se je izgubila, na primer, tudi naša zgodovina, ki zdaj kroži okrog nas kot kak umetni satelit.

Nostalgija po izgubljeni stvari? Niti to ne. Nostalgija je bila lepa, ker je v sebi ohranjala slutnjo o tistem, kar se je zgodilo in bi se lahko zgodilo vnovič. Bila je ravno tako lepa kot utopija, saj je njeno obrnjeno zrcalo. Bila je lepa, ker ni bila nikoli potešena, tako kot je bila lepa tudi utopija, ker ni bila nikoli dosežena. Vzvišena aluzija na izvor v nostalgiji je ravno tako lepa kot aluzija na konec v utopiji. Spet nekaj drugega je postaviti se nasproti stvarni manifestativnosti konca (o katerem ne moremo več sanjati kot o koncu) in nasproti stvarni manifestativnosti začetka (o katerem ne moremo več sanjati kot o začetku). Sicer pa imamo danes sredstva, da v igro pošljemo tako svoje začetke kot svoj konec. Svoje izvore izkopavamo v arheologiji, svoj izvirni kapital preoblikujemo z genetiko, svoje sanje in najbolj divje utopije pa uresničujemo z znanstvenimi in tehnološkimi sredstvi. Svojo nostalgijo in svoje utopične želje pomirjamo in situ in in vitro.

Torej smo nesposobni sanjati o stanju stvari v preteklosti in prihodnosti. Stvari so v stanju, ki je dobesedno definitivno – ne končano, ne neskončno, ne končno veljavno, ampak definitivno, torej prikrajšano za svoj konec. Toda občutenje, ki spremlja definitivno stanje, celo rajsko, je melanholično. Medtem ko pri žalovanju stvari dosežejo konec in imajo zatorej možnost, da se vrnejo, pa nam pri melanholiji ne ostane niti slutnja o koncu ali vrnitvi, ampak samo resentiment, ker so izginile. Somračni profil fin de siecla je bolj ali manj te vrste, saj združuje lastnosti linearnega reda napredka in nazadovanja (ki je tudi linearno) koncev in vrednot.

Proti temu splošnemu gibanju nam preostaja popolnoma neverjetna in brez dvoma nepreverljiva hipoteza o poetični obrnljivosti dogodkov, za katero je bolj ali manj edini dokaz obstoj enake možnosti v jeziku.

Poetična forma ni daleč od kaotične. Obe se rogata zakonu vzroka in posledice. Če v teoriji kaosa občutljivost za začetne razmere nadomestimo z občutljivostjo za končne razmere, se znajdemo v obliki predestinacije, ki je oblika usode (le destin). Tudi poetični jezik živi s predestinacijo, z neizbežnostjo lastnega konca in obrnljivosti med koncem in začetkom. Je predestiniran prav v tem smislu – je brezpogojen dogodek, brez pomena in posledic, ki črpa svojo celotno bit iz omamne zmešnjave končne rešitve.

To zagotovo ni oblika naše sedanje zgodovine, pa vendar obstaja nekakšna afiniteta med neizbežnostjo poetičnega razvoja in neizbežnostjo kaotičnega razvoja, kakršen je naš današnji, razvoja dogodkov, ki so tudi sami brez pomena in posledic in v katerih ni več nobenih vzrokov, ampak samo še posledice. Svet je tu, efektivno. Za to ni nobenega razloga in Bog je mrtev.

Če zdaj ne obstaja nič drugega kot posledice, smo v stanju popolne iluzije (ki je tudi iluzija poetičnega jezika). Če je posledica v vzroku ali začetek v koncu, potem je katastrofa za nami. To obračanje znamenja katastrofe je izjemni privilegij naše dobe. Osvobaja nas kakršne koli prihodnje katastrofe in tudi kakršne koli odgovornosti zanjo. To je konec vseh slutenjskih psihoz, vsakršne panike, vsakršnega kesanja. Izgubljena stvar je za nami. Osvobojeni smo poslednje sodbe.

To nam bolj ali manj prinaša poetično, ironično analizo dogodkov. Nasproti simulaciji »potekajoče« linearne zgodovine moramo podeliti privilegiran status izgubljenim stvarem, pogubnim deviacijam, manjšim katastrofam, ki neki imperij hromijo bolj kot kateri koli veliki prevrat. Ta privilegirani status moramo podeliti vsemu, kar ima opraviti z nelinearnostjo, obrnljivostjo, vsemu, kar ni iz reda razkri­vanja ali evolucije, ampak iz reda »odvijanja« nazaj, vračanja v času. Anastrofa proti katastrofi. Morda pa se zgodovina v bistvu sploh ni nikoli razkrila ali »odvila« v linearni obliki. Vse se giblje v pentljah, metaforah, inverzijah pomena, razen v numeričnih in umetnih jezikih, ki pa prav zaradi tega niso več jeziki. Vse se dogaja skozi posledice, ki povzročajo kratki stik v svojih (metaleptičnih) vzrokih, skozi humor dogodkov, perverzne dogodke, ironične preobrate, razen v popravljeni zgodo­vini, ki pa ravno iz tega razloga ni več zgodovina.

Ali ne bi mogli prenesti jezikovnih iger na socialne in zgodovinske fenomene: anagrame, akrostihe, zamenjave začetnih glasov besed, rimo, strofe in katastrofe? Ne samo glavnih figur, metafore in metonimije, marveč tudi trenutne, otročje, formali­stične igre, heteroklitne trope, ki so pravcata naslada vulgarne domišljije? Ali obstajajo socialne zamenjave začetnih glasov ali morda anagramska zgodovina (kjer je pomen raztrgan in razkropljen na vse vetrove, tako kot Božje ime v anagramu), rimane oblike politične akcije ali dogodka, ki bi jih lahko brali v obeh smereh? V teh časih retroverzije zgodovine bi lahko palindrom rabil kot grille de lecture (ali ne bi bilo morda treba domišljijo Paula Virihoja zamenjati s palmdromologijo?). In anagram, ta nadrobni proces razreševanja, ta vrsta poetične in nelinearne konvulzije jezika – ali obstaja možnost, da se zgodovina prilagodi takšni poetični konvulziji jezika, takšni subtilni obliki vračanja in anafore, da bi, tako kot anagram – onkraj pomena – dovolila, da se pokaže čista materialnost jezika, in – onkraj zgodovinskega pomena – dovolila, da se pokaže čista materialnost časa?

Takšna bi bila začarana alternativa linearnosti zgodovine, poetična alternativa odčarani zmedi, kaotična obilica sedanjih dogodkov.

Prav na ta način se lotevamo, onkraj zgodovine, čiste fikcije, iluzije sveta. Iluzija naše zgodovine se odpira v precej bolj radikalno iluzijo sveta. Zdaj ko smo zatisnili veke Revoluciji, zatisnili svoje oči pred Revolucijo, zdaj ko smo porušili Zid sramu, zdaj ko so zaprte ustnice protesta (s sladkorjem zgodovine, ki se topi na jeziku), zdaj ko Evrope – in spominov – nič več ne preganja prikazen komunizma in tudi ne prikazen oblasti, zdaj ko se vse bolj umikata aristokratska iluzija izvora in demo­kratična iluzija konca, nimamo več na izbiro napredovanja, vztrajanja pri sedanjem opustošenju ali umika, ampak samo še obračun s to radikalno iluzijo.

Prevedel H. C.