AI (Artificial Intelligence) (umetna inteligenca) je sposobnost stroja, da imitira inteligentno človekovo obnašanje, kar pomeni, da je stroj sposoben učenja, razumevanja, ter se je sposoben soočiti z problemi in jih primerno tudi razrešiti. Stroje, ki smo jih tako sebi v pomoč sproducirali, lahko označujemo za inteligentne na precej različne načine, samo nečesa pa do tega trenutka ne moremo trditi, to, da so takšni stroj tudi zavestni.
Skozi stoletja napredka, posebej intenzivnega zadnja desetletja, smo prišli do ugotovitve, da je računalnik (všteti so tudi stroji, ki jih le ta poganja) edino spodobno orodje, ki ima potencial inteligentnosti. Arhitektura računalnika je v svoji zasnovi precej podobna človekovi. Poseduje vhodno enoto (zaznave) in izhodno enoto (govor), procesor, pomnilnik in nadzorno enoto, ki bi jim v komparaciji s človekom, lahko rekli tudi možgani. Računalnik potrebuje programsko opremo, navodila za svojo delovanje, kar je glavna tarča vseh raziskovalcev AI, saj je mogoče, da bi računalnik dejansko nekaj dojel, le skozi tako programirani software, podobno kot potrebuje človek za svoje delovanje določeno instinktivno ali priučeno znanje oziroma vednost. Problem, ki se tukaj pojavi, je eden najtežjih, ne le znotraj problema AI, temveč globalnega problema človekove kognicije. To je problem zavesti. Gre za enega misterijev narave, ki smo ga deležni vsakodnevno, pa vendar predstavlja največjo oviro na poti človekovega spoznavnega procesa, saj zanesljivo ne poznamo nobenega odgovora, na vprašanja, ki nam jih problem zavesti postavlja. Vemo le to, da zavest na nek čuden, instinktiven način posedujemo, da je to ta, nenavaden glas v našem umu, ki nas opozarja z zaimkom “jaz” na dejstvo, da bivamo, se zavedamo in hkrati skozi to situacijo, svoje okolje, druge ljudi, dogodke in podobno, ocenjujemo in vrednotimo na vsakemu lasten način. Problem AI to dejstvo toliko bolj zadeva, ker skozi ves ta čas poskusov, pri računalnikih nismo opazili, da bi ob softwareju, ki smo ga razvijali, ti računalniki nudili kakršnokoli sebi lastno prepričanje, kar bi bil neomajen dokaz za določeno obliko zavesti.
Po filozofu Nedu Blocku, so možne tri oblike doživljanja zavesti:
Fenomenalna zavest – doživetja ob gledanju, poslušanju, dotikanju, vonjanju…
Zavest kot dostop – kadar razmišljamo o zavestnem stanju, stanjih, v katerih se pravkar nahajamo, ali kadar se česa spominjamo.
Samozavedanje, sledenje – razmišljanja o jazu, o lastnih dejanjih in njenih posledicah. [Miščević, N., Markič, O.: Fizično in psihično,1998, str.79 – 80]
V teh treh stopnjah se v glavnih obrisih nahaja vsa skrivnost zavesti, pa če jo iščemo pri človeku, živali ali stroju. Razen pri človeku, pomeni tovrstno početje, le špekulacijo in poskus razumetja, kako lahko fizični procesi v možganih privedejo do tako močnih in nedoumljivih subjektivnih stanj, kot jih je v stanju zavesti deležen človek in za katera upamo, da nam jih nekoč uspe obuditi, tudi v od človeka ločeni, objektni obliki. Zamisli, da je kdaj kaj takega sploh mogoče, lahko pustimo do razuma samo ob predpostavki, da imamo za to pravšnjo podlago. Če bi vztrajali na teoriji, ki je v zgodovini filozofije prisotna že precej časa, da je človekova zavest, dejansko nekakšna nefizična substanca, poimenovana tudi duša, bi nam vsakršno nadaljnjo premišljevanje bilo že v naprej onemogočeno, saj človek ne poseduje logično in fizično nedoumljive sposobnosti, ustvarjanja iz nič, zato za vsako stvar potrebuje fizični dogodek, ki sproži verigo drugih dogodkov, ki nas v končni konsekvenci pripeljejo do želenega rezultata. Podoben princip ubere vzpostavitev zavesti, ki le na podlagi fizičnih procesov v možganih omogoča, da se zavest konstituira. Čeprav je znotraj fizikalizma mogoče zagovarjati več, bolj ali manj kompliciranih teorij, kako ta proces po principu “vzrok – posledica”, poteka, je najbolj verjetna, najbolj preprosta izmed njih. Identitetna teorija, ki z enostavno redukcijo fizičnih procesov na psihične, pove, da so psihična stanja preprosto fizična stanja možganov, brez kakršnih koli vmesnih posrednikov. To pa tudi pomeni, da dejanja, ki jih človek opravlja zavestno, niso tako daleč od kraja v možganih, kjer so nastala.
Teorijo uporabimo na malce ekstremnem, a zavoljo tega toliko bolj relevantnem primeru, uboja drugega zavestnega bitja. Ko človek mori, to počne iz različnih, gotovo neopravičljivih razlogov, a zavoljo njihove zavestne neomajanosti v posameznikovem prepričanju, gotovo dovolj trdnih. Ta prepričanja si je človek pridobil skozi določen čas in v določenih okoliščinah, postavil si je določene merila in standarde, za katera si je zavestno določil koliko jih je pripravljen kršiti, na drugi strani pa tudi sankcije, v kolikor bi ta prepričanja postala ogrožena. Umorjeni, je predstavljal oviro v zavesti našega anti-junaka, ki ni videl nobene druge rešitve, kot odstranitev te ovire. Da podobni principi delujejo ne le pri človeku, ampak tudi pri drugih živih bitjih in kot bomo pokazali celo pri strojih, je povsem mogoče, ker se principi delovanja v bistvu ne razlikujejo, to, kar nas razlikuje, je v bistvo le princip vrednotenja, ki v celoti temelji na zavesti, ki je pa druga bitja in stroji ne posedujejo, toda, če bi jo…….
HAL 9000
Najslavnejši primer zavestnega, seveda fiktivnega stroja, je HAL 9000. HAL je kompleten računalnik, pravzaprav je računalnik, kot si ga pod izrazom AI predstavlja vsak tovrstni navdušenec. Opremljen je z očmi in ušesi in z kopico drugih senzorjev, ki mu omogočajo zaznavanje okolja in čeprav nima človeškega telesa, temveč je njegov tehnicizirani um stacioniran na vesoljski ladji Discovery One, si bolj počlovečenega stroja skorajda ne bi mogli predstavljati. Poseduje vse človekove lastnosti, vendar se zdi, da vse nekoliko ojačane, tako, da se vede nekako po principu “bolj človeški od človeka”. Nevajeni, da neka stvar, ki je dejansko proizvod človeka, misli in ima lastna prepričanja, ter čustva, nas spravlja v začudenje z izjavami: “Yes, it’s puzzling. I don’t think I’ve ever seen anything quite like this before.”; “I can’t rid myself of the suspicion that there are some extremely odd things about this mission.”; “I never gave these stories much credence, but particularly in view of some of the other things that have happened, I find them difficult to put out of my mind.”; “I’ve still got the greatest enthusiasm and confidence in the mission. I want to help you.” [2001, A Space Odyssy] Venomer ponavljanje samozavedanja, zavedanje lastnega jaza, kaj je še lahko boljši garant posameznikove zavesti, in zavoljo njene nepojasnjene mistike, s tem tudi inteligence.
UMOR
Naša družba se že desetletja robotizira, vse od takrat, ko se je začela masovna proizvodnja prvih strojev za domačo uporabo, pa si ne znamo predstavljati življenja brez strojev, ki so nam tako v pomoč, kot v zabavo. Vsak dan se zgodi, da kdaj kje kak stroj v nesreči koga poškoduje ali celo ubije. Pravzaprav je ta oblika nesreč, postala ena glavnih vzrokov smrtnosti, tako, da smo dandanes že navajeni na nenavadna poročila o smrtnih primerih, v katera so na tak ali drugačen način vpleteni stroji. Nam sploh ne pride več na misel, da bi o tem kaj posebej premišljevali. Povsem drugače, kot v začetku 80-ih, ko še niti tehnologija, niti sama ponudba visoko tehniciziranih proizvodov ni bila na današnji ravni, zato ne čudi, da je članek v nekem ameriškem lokalnem časopisu,dvignil precej prahu. Časnik je objavil novico, da je na Japonskem robotizirani stroj ubil delavca. Šlo je za zadnji krik tehnike in skrajno obetajoče področje industrializacije družbe in dejstvo, da to ni bil navaden stroj, je marsikomu spodbudilo delovanje domišljije. Šlo je za robota, kateremu bi lahko hipotetično pripisali um, zlobne namene in v skrajni konsekvenci pravi pravcati umor. Kako znanstveno nepripravni so zakoni za ugotavljanje dejanskega stanja posameznikove zavesti v zločinu, navaja Dennett. Zakon, ki govori o umoru, govori o krivem umu in navaja tri stopnje mentalnega stanja takšnega kaznivega uma:
..da nekdo izvede legalno prepovedano dejanje, kot je ubiti človeško bitje, poseduje kaznivo stanje uma ali mens rea. Takšno kaznivo mentalno stanje razdelimo na tri stopnje: to je ali motivacijsko, stanje namena; spoznavno, stanje prepričanja ali duševno, stanje brezbrižnosti. [Cambridge Dictionary of Philosophy 1995, str.482]
Po zakonu ni v tem okviru nikakršnega govora o občutku krivde ali kesanju ali kakšni tretji obliki emotivnega zavestnega stanja, ki bi ga naj hipotetični storilec posedoval. O stroju, katerega emotivni motiviki nimamo nobene prave informacije, vemo le sledeče, ima svoj namen, da opravlja, kar mu je naročeno, ima lastno prepričanje, ki se skriva v vsebini njegove funkcionalnosti in ima stanje brezbrižnosti, nalogo bo opravil ne glede na okoliščine, kar je po človeških zakonih dovolj, da brez nadaljnjega lahko rečemo, da poseduje kaznivo, to je zlo stanje “uma”.
Dejstvo, da nam je HAL po karakteristikah podoben, je vsekakor strašljivo. Tako uspešno, kakor je sposoben samoprevare kot prevare, je zmožen samo še človek, po Nietzscheju zavoljo tega poimenovan moralna žival. “Bolj papeški od papeža”, kakor je v svojih navdihih človek, tako nekako postane tudi HAL, bolje rečeno, “bolj človeški od človeka”: “Pri svečenikih postaja čisto vse nevarneje, ne le zdravilna sredstva in zdravilstvo, ampak tudi ošabnost, maščevanje, ostroumnost, razuzdanost, ljubezen, oblastnost, krepost, bolezen; z upravičenostjo lahko vsekakor dodamo, da je postal človek sploh šele na tleh te bistveno nevarne, svečeniške oblike bivanja interesantna žival, da je šele tukaj človeška duša prejela, v nekem višjem pomenu, globino in postala zla in to sta temeljni obliki dosedanje premoči človeštva nad siceršnjim živalstvom!” [Nietzsche, F.: H genealogiji morale, 1988: str. 222] Kakor lahko trdimo za človeka, da ga je zavedanje samega sebe, svoje zavesti, povzdignila v interesantno žival, tako lahko v kontekstu, v katerem ga avtor A. C. Clarke predstavi, nedvomno trdimo tudi za HALa. Dojet je lahko le kot edino zares zavestno bitje v univerzumu. Vse, kar je HAL počel, je bilo, da se je zavedal konflikta, ki je počasi a zanesljivo rušil njegovo integriteto, konflikt med resničnostjo in njeno odtujitvijo. Pričel je delati napake in kakor nevrotičen človek, ki ne opazi svojih simptomov, je vse skupaj slepil, tudi sebe. Da se je v končni konsekvenci zatekel k najbolj skrajni metodi reševanja problemov, umoru, je po tem, kar smo ugotovili, povsem naravna reakcija vsakega intencionalnega mehanizma. To, kar nas bega, je njegova preračunljivost, ki je resnici na ljubo, navadna robotizirana tovarniška roka ne premore. Kakšna je torej shema HALove inteligence. V njegovo drobovje nimamo vpogleda, zato se nam razumljivo zastavi vprašanje, kaj ali kdo neki stoji za tem organizmom, ali bolje principom inteligence, zavestjo, ki smo jo do sedaj lahko pripisovali le človeku.
O obliki zavesti, ki bi pogojevala HALov obstoj, lahko rečemo le, da bi potrebovali vse kaj druga kot zgolj prgišče možnih svetov, v katerih bi bil HAL, kot AI, možen. Fiktivni HAL se vede podobno, kot se vede človek v fazi norosti. Obstaja vprašanje, kakšno je to njegovo stanje norosti, je dejansko ali zgolj simulirano. So morda programerji vgradili kakšno kodo, ki bi dajala HALu navodila kako se vesti, ko se mu po domače strga, kot so mu dali navodila za določena stanja njegovih emocij, recimo za strah, ki ga na koncu jasno izraža: “I’m afraid. I’m afraid.” HAL je nedvomno programiran, da ga je v trenutkih pred izključitvijo strah, tako kot vsakega normalnega človeka pred smrtjo, vprašanje pa kljub temu ostaja, so njegova čustva pristna ali zgolj golo izražanje vnaprej predvidenih stavkov, glede na okoliščine.
Ali HAL dejansko poseduje emocije, zavest, je na tem primeru nemogoče odgovoriti, vsekakor poseduje neko obliko emotivnega stanja, četudi je ta zgolj navidezna. To lahko občasno trdimo tudi za človeka, kajti področje človekovih emocij še zdaleč ni tako preprosto kot zgleda. Dejstvo je, da o tej človekovi lastnosti sodimo ali po lastnih izkušnjah ali po tem, kar vidimo, v vsakem primeru je to zgolj navidezno in ne nekaj, o čemer bi posedovali zanesljive informacije.
PRIMERI
The Wizard of Oz! Kaj razočarani in nič kaj dramatično bi spoznali, da HAL sploh ni računalnik, ampak običajen človek, ki je vzvod vseh njegovih dejanj, skrit za krinko tehnološke maske. Povsem običajen homunkulus, ki pritiska gumbe in ima tako ali drugače vse pod nadzorom. Torej nekakšna variacije Searlove “kitajske sobe”[Oko duha].
Človekov kognitivni princip je tako v osnovi zrcalna slika vsakega klasično kognitivnega računalnika, tako nam je praktično nemogoče ugotoviti, če se za masko HALa v resnici ne skriva človek sam, kar bi potrdilo HALovo sposobnost čustvovanja in sploh njegovo človečnost, za argument proti govori HALova hladna preračunljivost, skoraj neomejena vednost in samokontrola, pa tudi dejstvo, da ob tem, ko mu je pretila smrt, ni skočil izza kulise in fizično obračunal z izzivalci.
HAL kot človeški možgani, ki jih umetno vzdržujemo pri življenju, ločena od njihovega primarnega telesa, v katerem so si nabrali izkušnje in spoznanja. Primer je varianta Dennettove zgodbe o Yoricku iz zgodbe “Kje sem”[Oko duha].
V osnovi nič kaj bistveno drugačna teorija, kot v predhodnem primeru, s to razliko, da je v tem primeru um brez konkretnega fizičnega nosilca in mu lahko zato opravičeno rečemo kar HAL, četudi koristi spomine in izkušnje zdaj nič več obstoječega telesa. Fizični človeški možgani so v tem primeru nosilci HALove inteligence.
HAL kot Robocop, je mešanica živega človeškega organizma in stroja, delno spodbujan z ostanki človeškega uma, preostanek je prepuščen zanesljivejšemu kalkulirajočemu stroju, kateremu pa še vedno ostanejo določene izkušnje, ki jih je imel kot človek, določen spomin in osebna identiteta.
Združitev človekove zavedne esence z nezavednim in mrtvim, umetnim ogrodjem, je še ena precej mikavna predloga. Dograjevanje človekovega fizičnega telesa z raznimi računalniškimi dodatki, že danes predstavlja v medicini precej staro pogruntavščino. Podaljševanje fizičnega telesa z umetnimi podaljški, človeku nudi možnost po izboljševanju najproblematičnejšega dela njegove eksistence, njegovega telesa. V primeru HALa gre v bistvu za telo z računalniško ojačanimi oz. izboljšanimi karakteristikami, tako ni izključeno, da si kak ostareli genij zamislil svojo nadaljnjo eksistenco ob združitvi z strojem.
HAL kot humanoidni robot, po vzoru replikantov v Blade Runnerju, v matični tovarni njegovemu umetnemu umu in telesu ustvarijo lastno zgodovino z prikladnimi spomini in slikami iz otroštva, ter njemu lastnimi občutki in sposobnostmi, da jih razvija še naprej, v svoji osebi poljubni smeri.
Telo z svojo pojavo in dejanji praktično edino izraža človekovo inteligenco, kot tako, je zato ena glavnih tarč sodobne AI, ki želi preko oblikovanja človeku čim bolj podobnega telesa, ustvariti svoj tisočletni sen. Po Clarkeu, HAL nikoli ni imel telesa in nima nikakršnih predstav o svoji preteklosti, kar ve o človekovem življenju, ve kvečjemu po svojem naravnem ustroju, ali kot rezultat njegovega naknadnega treninga v obdobju svojega elektronskega otroštva. Zato težko trdimo, da je bil HAL v svoji pred-fazi humanoid ali replikant, kar bi mu sicer dajalo nekatere prednosti, pa tudi nekatere slabosti. Kot humanoid bi se zlahka infitriral med posadko, a bi zato bolj trpela njegova moč nadzora.
HAL kot Max Headroom, virtualni stroj, popolna programska kopija dejansko obstoječega uma, poseduje dejanska mentalna stanja, le da je za vedno ujet v svet silikonskega čipa.
HAL kot generator AI mreže po principu, kot ga predstavi Matrix, v kateri realnost generirajo AI računalniki, ljudi pa uporabljajo le zavoljo energije, ki jih poganja.
Precej mikavna zamisel, ki bi, če bi bila dejanska, precej poenostavila marsikateri problem. Če bi bil HAL sposoben generiranja realnosti, bi le to podredil svojim ciljem in bi ne bilo niti možnosti, da bi posadka delovala kako drugače, kakor bi hotel on. Gre za realnosti precej odmaknjeno zamisel, morda med vsemi še najbolj, saj če bi usposobili tovrsten AI sistem, smo vzpostavili povsem novi svet, z povsem drugačnimi pravili, kot jih poznamo danes.
ARGUMENTI KOGNITIVNE FILOZOFIJE
V kognitivni filozofiji se je v zadnjih nekaj letih razvija teorija o zombijih, ljudeh popolnoma enakih nam, le s to razliko, da brez kakršnihkoli mentalnih kakovosti. Problem zombijev, je v osnovi, problem zavesti. Iz perspektive funkcionalnega spoznanja je mogoče, da takšna bitja obstajajo. Ta bitja, so po obnašanju povsem identična človeku, a brezčutna, mrtva, kar se tiče spoznavnosti. Proces kognicije zato poteka na vzročni bazi med obnašanjem in vplivi na to obnašanje. Dokler je povezava med splošno opaznimi stanji in zavestjo naključna, so zombiji možni. Problem zombijev je dejansko variacija problema uma drugega. Predpostavimo, da je svet povsem podoben našemu, le z eno izjemo: ljudje v tem svetu so brezčutni, zaposlujejo se z podobno zapletenim obnašanjem kot mi, vključno z govorom, vendar to obnašanje ne spremlja nobena zavestna izkušnja. To nam da vedeti, da je mogoče vsakodnevno obnašanje tudi brez zavestnega spremljevalca. Če je zavest nepotrebna, so zombiji mogoči, kajti stanje zombija je objektivno in ne subjektivno stanje. To je metafizičen problem, zakaj nepredstavljivo je, kako bi materializem lahko sprejel možnost zombijev. Največ, kar lahko prinese naši zavestnosti epirija, je običajna opazovalna sposobnost človeka, to, kar se zgodi v zavesti, ni bistveno za razumevanje mentalnega funkcioniranja. Mi se prepoznavamo, rešujemo probleme, uporabljamo jezik, četudi vse to spremlja nekakšna zavest, se zdi,da pravo delo ni opravljeno zavestno. Del tega početja lahko brez kančka slabe vesti pripišemo tudi strojem. Če bi obstajali zombifilozofi le ti ne bi bili sposobni potegniti nobenega smisla iz problema uma drugih. Ti filozofi bi bili precej zmedeni, ko bi se srečali z nami. Marsičesa si ne bi znali razložiti. Četudi bi zombiji sanjali, njihova predstava o tem ne bi bila tako problematična kot je naša. Zombi filozofi bi bili prav tako zbegani zavoljo našega pogovarjanja o zavesti. Zanimivo je tudi to, da bi verjetno zombi znanstveniki označili problem zavesti, za problem ki je onkraj njihove dovzetnosti. Če bi človeški znanstveniki predali zombijem popolno vednost o zavesti, le ta ne bi zombijem pomenila ničesar, še vedno bi zavesti ne dojeli. Da so zombiji drugačni od nas, je jasno, ne po naravni znanstveni poti, temveč po nekako hermenevtični analizi tega, kako mi govorimo o njih in kaj imamo o njih povedati. To, da zombiji ne filozofirajo o istem kot mi, še ne pomeni razlike, da pa ne bi mogli njim podati razlage za nekaj, pa bi v nas že porodilo sum.
Je to dovolj, da rečemo HALu zombi? Močan argument proti tej teoriji je gotovo HALovo ravnanju na koncu, ko se mentalno zlomi. Ponavadi lahko rečemo, da je bitje dejansko inteligentno, če je na neki stopnji sposobno spoznati svoje napake in meje, kakor to naredi tudi HAL. Zanimiva s tega vidika so razmišljanja o inteligenci ljudi z simptomi, ki jih povzroči poškodba možganov. Hladnokrvnost in gotovost v namenih, tako neracionalnih, kot jih prakticira HAL, je pri teh ljudeh pogosta, vendar pa tako popoln stroj, kot je HAL, z ogromnim faktorjem nezmotljivosti, si je nepredstavljivo predstavljati kot utelešenje tovrstne inteligence. Takrat, ko je stroj tako nezmotljiv in razumen kot HAL, je razumljivo, da bo branil lastno avtoriteto in svoj prav na način samoobrambe. Kako daleč lahko s to obrambo gre, oziroma, a mu ta pravica zagotavlja tudi ubijanje, je pa v glavnem vprašanje okoliščin. Vsako nasprotje dejanjem, ki jih je prevzel HAL, je samomor in s tem zanj nesprejemljivo. To pa kaže na neko drugo lastnost stroja, ki je lahko zavoljo njegove analitičnosti in s tem posledično neprilagodljivosti situacijam, kar je ena največjih človekovih vrlin, ni sposoben svojega simuliranega življenja žrtvovati pod nobeno okoliščino, resda pa zgolj to, še ne more obveljati za dovolj resen argument proti zavestnosti, saj če zgolj iz samoohranitvenega nagona ne reši življenja nekoga drugega, to še ne pomeni, da ravna brez zavesti. Vztrajanje na svoji poziciji, kot je to v svojem primeru prakticiral HAL, je mogoče le, če je vera v lastno nepogrešljivost pri zadani nalogi absolutna, le tako je do neke mere, ne ravno opravičljivo, vsekakor pa veliko bolj razumljivo HALovo vztrajno upiranje svoji posadki. Verjetno bi človek, ki bi ga postavili na HALovo mesto, ne ravnal nič kaj drugače, v kolikor bi imel informacije, kakršne je v tisti situaciji imel HAL. HAL je branil lastno eksistenco in zavest, z vsemi njemu znanimi orožji in močmi, v vednosti, da je misija pomembnejša od življenja kateregakoli člana njegove posadke, kot nekoč humanoid v Alienu, je svoji nalogi dajal absolutno prioriteto, česar je v tako skrajni obliki predanosti zmožen le analitičen stroj, ki deluje po principu pravil brez izjem. Z odstranitvijo svojih frustracij in vzpostavitvijo zapovedanega reda, bi HAL potem nadaljeval misijo neoviran in sam, napram naloženemu cilju.
MOŽGANI
Zavesti ne pričaramo, ne moremo je oblikovati v kemijskem laboratoriju, še manj nam jo uspe ustvariti skozi kreiranje zapletenih omrežij čipov in podobnih mehanskih ali digitalnih kreacij. Tako se nam mora počasi dozdevati, da je zares edino mesto, kjer je zavest mogoča, le v tkivu, ki mu pravimo človeški možgani. Tako ponujamo rešitev problema AI tam, kjer smo ga tudi začeli, pri človekovih možganih.
Človekove možgane, je kot čudež čudežev narave, znanost zadnjih desetletij priklenila na zaenkrat še teoretično pulzirajočo eksistenco, s čemer je spodkopala vso romantiko preteklih stoletij. V antiki se je uveljavilo prepričanje, da ima človekova inteligenca svoj center v srcu, kar je potem obveljalo za splošno prepričanje še stoletja. V 17 st. je predvsem G. Galileo utrl miselnost, da ima um t.i. primarne in sekundarne kvalitete, s tem, da so sekundarne izven območja dostopnega znanosti, pri čemer ga je podpiral tudi Descartes, z dodatkom dveh kategorij duha. Na tej stopnji razumevanja uma so možganom pripisovali le procesno vlogo, medtem, ko so miselne procese, še vedno razumeli ločeno od možganov. Šele nedavno so možganom pripisali kompleksno konstrukcijo zavesti, ki raziskovalcem AI povzroča največ težav, saj niti človek sam v bistvu ne dojame pravih razsežnosti, ki nam jih zavest nudi. Četudi natančno razumevanje nevralnih mehanizmov zavesti še ni doseženo, so možne korelacije med stanjem zavesti in funkcionalnostjo uma. Preproste, vsesplošno sprejemljive definicije zavesti ni. Kolikor nam je znano, ima zavest dva aspekta: t.i. objektivno budnost (vedenje) in subjektivno zavedanje. Ko si oblikujemo prepričanje o zavesti v možganih, zavedanje skozi miselni proces iztrgamo iz neder duše, ker v materialnem svetu ni prostora, ne potrebe po duši. Zamislimo si možgane, ki zahtevajo samo-zavedanje operacij, kar je temelj človekovega mentalnega življenja. Moji možgani mislijo in jaz se preko posredovanja tistega čemur rečemo zavest, zavedam misli svojih možganov. Če si na tem principu možganov sesalcev zamislim umetni um, se končno lahko vprašam, ali tudi tak stroj misli. Seveda misli, toda ali se zaveda svojih misli, tega nam zaenkrat še ni dano vedeti.
Veliko je k raziskovanju fizičnega delovanja možganov dodal Galvani, ki je l. 1791 dokazal, da je elektrika močan faktor delovanja možganov. Kakor je kakšno stoletje pozneje dokazal Du Bois, nevroni oddajajo pulze z ogromno hitrostjo in ti pulzi so pozneje proglašeni za glavne vzroke določenih kemičnih reakcij znotraj človeških možganov, ki so glavna tarča vseh mentalnih procesov, za zdaj kljub vsemu še vedno precej skrivnostnih in nedoumljivih. Možgani so morda najbolj čudotvorno delo narave in človeku je vsekakor vredno postaviti za izziv, da jih v prvi vrsti dojame in razvije. Projekti, ki se gibljejo v tej smeri, posnemanja človekovih možganov, so na primer projekti nevronskih mrež, z razvojem katerih, bi bila možnost umetne inteligence, prvič zares dejanska.
SKLEP
Zavest, zavoljo veliko komponent problema, ki ostajajo še nerešena, ostaja skrivnost in hkrati izziv vsakemu filozofu, kajti predstavlja bistveni temelj njegovega dela, samospoznavanje. Na primeru fiktivnega veleuma HALa, sem si poskušal približati tematiko zavesti in okoliščin, to je problemov, ki zavest obkrožajo. Z razgradnjo HALovih motivov in ravnanj, sem poskušal na poenostavljenem primeru odkriti, kje se ta misterij zavesti dejansko nahaja in kakšne so poti, ki jih obira v raznoraznih situacijah.
Seveda primer HALa v resni znanstveni analizi ne vzdrži marsikaterega tehtnega argumenta, kar lahko pokaže, je to, da nam preko miselnega eksperimenta pokaže princip in meje AI in kako se tem mejam približati. Najmanj, kar si od strojev v prihodnosti lahko želimo je, kakor je pokazal HAL, da postanejo morilski ali samozadostni aparati, kar je v bistvu največja bojazen in hkrati izzivajoča srž vsakega izmed nas. Zato je toliko bolj pomembno, da to v skrajne meje domišljije speljano tematiko, spet spravimo nazaj na trdna tla. Sam sem po naravi prepričan fizikalist in od tega črpam svoja prepričanja in predstave, četudi sem dovolj svobodomiseln, da si pustim, da mi do živega morejo tudi ideje, ki z zdravim razumom nimajo veliko skupnega. Fizikalizmu se prevečkrat očita ravno to, da naše življenje naredi preveč preprosto in nezanimivo, prepričan sem, da si narava gotovo ni zadala naloge, da svet naredi zabaven, čeprav ji pomanjkanje smisla za humor nikakor ne moremo očitati. Strah, ki si ga največkrat povzročamo sami, je prav gotovo eden bolj domiselnih paradoksov. Brez skrbi, fizikalizem je pripraven za vsakovrstne špekulacije, vsaj toliko, kot katerakoli druga spoznavna teorija, le z dodatkom, da ji uspe prestrašiti še največje pesimiste, ker je toliko bolj verjetna.