Platon (427 – 347 p.n.št.) grški filozof, eden najbolj kreativnih in najvplivnejših mislecev v zahodni filozofiji. Rojen je bil v aristokratski družini iz Aten. Že v mladih letih se je zanimal za politično življenje Aten in bil do njega zelo kritičen. Postal je učenec že v tistem času razvpitega Sokrata, ki ga je vpeljal v filozofijo in dialektičen način podajanja znanja. Po »demokratični« smrti Sokrata, ki ga je zelo prizadela, je tudi zaradi strahu za svoje življenju zapustil Atene. Potoval je po Italiji, Siciliji in Egiptu. Leta 347 p.n.št. je v Atenah ustanovil svojo Akademijo, ustanovo, ki bi jo lahko šteli za prvo univerzo v Evropi. Eden najpomembnejših njegovih učencev je bil Aristotel. V želji po prakticiranju svoje filozofije in politike je leta 367 p.n. št. postal mentor novemu vladarju Syracusea, a njegov eksperiment ni prinesel želenih rezultatov. Zadnja leta svojega življenja je preživel v svoji Akademiji. Spekter tem s katerimi se je ukvarjal je v besedah skoraj nemogoče zaobjeti. Nemerljiv je tudi njegov vpliv. Večina njegovih del je pisana v obliki dialoga, kar njegovim delom ob nespornem filozofskem pomenu daje tudi veliko literarno vrednost. Pomembnejša dela: Menon, Kriton, Simpozium, Država, Apologija, Permenid, Zakoni, Timaj, Phaidon…
NESMRTNOST DUŠE V FAJDONU
Fajdon je delo antičnega filozofa Platona, kjer smo priča zadnjim dnevom velikega misleca Sokrata. Ves ta čas, ko čaka na svojo smrt, se med njim in njegovimi obiskovalci razpletajo zanimivi pogovori. Glavno vprašanje je neumrljivost duše in osebna nesmrtnost (preeksistenca in posteksistenca).
Kot je za Sokrata značilno, tudi v tem dialogu ves pogovor, dokazovanja, teze in antiteze slonijo na spraševanju. S tem prihaja do prepletanja različnih mnenj med filozofom in njegovimi prijatelji. Tako pridemo do tega, da je Sokrat zagovarjal predvsem tri teze. Te so bile naslednje:
– da je življenje večno,
– da je duša enovita,
– da je duša nesmrtna.
Na začetku je potrebno opozoriti na dejstvo, da se v originalnem tekstu pojavi zapis yuch (psyhe), kar so v angleškem tekstu prevedli kot »soul« – duša.1 Sam avtor opozori, da prevod ni najboljši. Če pogledamo samo besedo, sta si psiha in duša nekoliko kontradiktni in ju ne bi mogli enačiti. Predvsem zaradi enovitega pomena besede psiha – kot neka notranja zavest vsakega človeka in duša ki lahko ima več pomenov. Eden izmed pomenov ima celo religiozni prizvok, vendar ga prej omenjeni avtor zavrača, čeprav je v določenih delih omenjeno, da sta tako Platon kot Sokrat veljala za neke vrste predkristjana ravno zaradi zagovora nesmrtnosti duše.
Naj opozorim še na dejstvo, da v Faidonu prebiramo Platonove besede skozi Sokratova usta. Te besede sam Sokrat ni izrekel, temveč skozi njih seva Platonova filozofija. Ta dva velika filozofa sta si vsekakor podobna v svojem mišljenju, vendar je v Faidonu Sokratova filozofija pogosto nadgrajena s Platonovim pogledom.
Sokrat v tem dotičnem delu že na začetku pove, da se pravi filozof vse svoje življenje pripravlja na smrt2, saj je prepričan, da ga šele po ločitvi duše od telesa, čaka blaženost. Šele po smrti bo začel spoznavati resnici in lepoto.
V tem delu se teza o nesmrtnosti duše šele pojavi, medtem ko v nadaljevanju sledi dokazovanje te teze.
V delu najdemo tri različne argumente:
– krožni ali ciklični argument,
– spominski argument (prevedeno iz »recollection argument«),3
– sorodnostni argument (»affinity argument«).4
Prvi argument (krožni) podpira reinkarnacijo. V primeru, da ta argument drži, potem se pojavi težava, saj po tem takem tudi filozofova duša ne more uiti ponovnemu rojstvu, ki sledi predhodni smrti.
Druga dva argumenta se nanašata bolj na naravo neumrljive duše. Spominski argument podpira domnevo, da je razumski del duše že obstajal pred rojstvom ter vsebuje možnost, da bo obstajal tudi po smrti.
Tretji argument, ki ga Bostock prevede kot sorodstveni (affinity) argument, se podobno kot predhodni argument dotika razumskega dela duše. Ta argument vsebuje razloge za doseganje znanja oblik in nadziranja želja. S tem argumentira tezo, da duša ni stvar, ki bi preprosto izpuhtela. Ob tem argumentu Bostock doda, da je šibko utemeljen.5
Tako nas privede do sklepnega argumenta, kjer se govori o duši kot o nujnem pogoju za življenje. Avtor Plato’s Phaedo nas opozori, da je bistvo Fajdona v tem, da predvidevamo, da je duša neka substanca, za katero bi bilo možno reči, da biva izven telesa, čeprav je prvotno vprašanja ali duša sploh lahko tako eksistira.6
Dokazovanja nesmrtnosti duše se Sokrat loti tudi s pomočjo dokaza zgodnejših filozofov, kot sta Empedokles in Anaksagora. Pri tem dokazu se sklicuje na primerjavo nasprotij med idejami in materialnimi stvarmi na eni, ter med dušo in telesom, na drugi strani. Tako lahko sklepa, da je vse, kar je sestavljeno minljivo, vse enovito pa je neminljivo. Svet idej enovit, zato ostaja večno enak, čutom je ta svet nedosegljiv, kar pa ne velja za dušo. Iz tega sklepanja torej sledi, da je duša podobna idejam in s tem tudi, podobno kot ideje, neuničljiva.
S tem, ko primerjamo dušo z idejo, mam ostane telo kot nekaj materialnega. Zaradi tega delo, kot nekaj nestalnega in minljivega, lahko enačimo čutnimi stvarmi (samo ideje in čutne stvari so resnično bivajoče – po Platonu). Tako želi Sokrat prikazati dušo kot nekaj božanskega, skratka neuničljivega, telo pa kot minljivo.
Do vseh odgovorov je Sokrat prišel s pomočjo spraševanja. Sam ni nikoli dajal natančnih definicij ali jasnih razlag. S pomočjo vprašanj, je pripeljal sogovornika do odgovora, ki si ga je želel slišati. Tako je tudi privedel Kebesa, da je izrekel stavek: »Očividno, Sokrat, je duša podobna božanskemu, telo pa umrljivemu.«.7 V tem stavku Kebes vsaj do neke mere priznava neumrljivost duše, čeprav se sem ni najbolj strinjal, pravi namreč, da ni dovolj dokazov, ki bi potrjevali posteksistenco duše.
PLATON ALI SOKRAT
Sam Sokrat je bil v posmrtno življenje prepričan, v tem delu pa se v njegovo filozofijo vplete tudi Platon, predvsem z njegovo teorijo o idejah. Do točke, kjer se ideja smatra za pojem kakšne stvari, sta si velika misleca enaka, vendar gre Platon še naprej in da idejam nadaljnji metafizični in ontološki pomen. Začne se sklicevati celo na geometrijo.
Dokazovanja nesmrtnosti duše s pomočjo idej, temelji, da platonski interpretaciji ideje kot vzroka stvari (ideja duše je v duši kot taki). Duša predstavlja kot nesmrtno in hkrati neuničljivo. Pri tem pa je ne predstavlja kot nasprotje smrti, ampak ji podari idejo življenja. S tem naredi dušo odporno na smrt, ker ideja življenja ne dovoljuje smrti. Vsekakor je potrebno opozoriti na idejo kot nekaj, kar je samo po sebi bivajoče. Pravo bivanje pa se pripisuje samo idejam, čeprav Platon priznava dve vrsti bivajočega. To so ideje in čutne stvari.
V nadaljnjem proučevanju teksta s pomočjo »Bostockovega Faidona« pa se bivajoče čutnih stvari, ovrže kot relevantno za nesmrtnost duše, čutnost je duši zgolj v napoto pri doseganju svojih ciljev – to je živeti po smrti.
Sokrat označi smrt zgolj kot ločitev telesa in duše – v sami smrti telo in duša nastopata neodvisno drug od drugega. Tako naveže da njegovo tezo, da ko govorimo o mrtvem človeku govorimo o telesu brez duše.
Kot že omenjeno je Sokrat mnenja, da je edino pravi filozof tisti, ki lahko doseže nesmrtnost svoje duše. Ta teza se nanaša na dejavnosti duše (kot se o tem razpiše Bostock na straneh od 22 do 25).
Dejavnosti duše deli na:
– dojemanje,
– cilji, želje (najpomembnejša je izogibanje bolečine),
– hrepenenje,
– znanje, prepričanje (nekatera izhajajo iz izkustva, dojemanja…),
– razlogi.
Ko se naslanjamo na Sokratovo trditev, da ob smrti pride do ločitve telesa in duše, lahko logično sklepamo, da se dejavnosti, ki so značilne za telo (telesne dejavnosti), ločijo od duše in jo tako pustijo v nekakšnem mirujočem stanju. Na tem mestu se ponovno Platonova teorija odmakne.
V zagovoru Sokrat ponudi rešitev za nesmrtnost duše. To je tista aktivnost, ki jo v sebi nosi edino pravi filozof. Pri tem dejanju, že na začetku dialoga pošlje sporočilo Euenu, da je v smrti rešitev. Njegova druščina se ob tem zgrozi, saj je namigovanje na samomor nekaj absurdnega. Sokrat jim razloži, da ne želi povedati, da je samomor dober, ampak da si vsak filozof želi smrti, saj je v njej skrita odrešitev.
Kljub temu, da samomor ni dovoljen ga Platon dovoljuje v treh izjemnih (nujnih, neizogibnih) primerih:
– kadar država obsodi človeka na smrt (kot v primeru Sokrata)
– če je človek na smrt bolan in mu ni več moč pomagati na kakršen koli način (v tej tezi se pojavi ideja evtanazije)
– kadar leži na plečih človeka sramota, ki mu zastruplja življenje
Platon se v tem primeru sklicuje na nujnost. V prvem primeru je nujnost zunanja, v drugem in tretjem pa je notranja.8
Če se ponovno vrnemo na aktivnosti duše v razmerju filozof – navaden človek, se aktivnosti filozofove duše ločijo po tem, da se duša ne dovoli preslepiti željam telesa. Filozof nima želje po materialnih dobrinah ali po kakršnih koli bioloških potrebah (hrana, pijača, spolnost…). Hkrati tudi zavrača potrebo po vidu, sluhu, vonju, tipu in ostalih čutilih. S tem nekako ovrže Platonovo idejo bivajočega kot čutne stvari. Saj se po smrti ne bo nič od tega ohranilo, zgolj čisti razum.
Vendar pa lahko razberemo, da Platon nakaže, da vse želje in razna poželenja izvirajo iz duše, njihovo uresničevanje pa se dogaja v telesu in zaradi telesa.9
Čeprav nikjer v besedilu ni direktno napisano, da je samo in edino kar je sposobno preživeti – čisti razum, sledi kot implikacija k Sokratovemu zagovoru.
Platon ima dva različna pogleda na življenje po smrti:
– smrt filozofa – po smrti duša doseže čisti razum
– drugi pogled pa aplicira na smrti drugih ljudi, tukaj gre za bolj religiozen pogled.
Glavna stvar je namreč to, da se bodo nekatere (če ne vse) zavestne aktivnosti naselile v breztelesno dušo. Ta pogled je Platon prevzel od Pitagorejcev – temelji pa na načelu greha, vic, reinkarnacije in časne očiščenosti in rešitve iz neskončnega kolesa rojstev.
Načelo je to, da si po smrti kaznovan za svoje grehe z daljšim bivanjem v vicah ali pa z nižjo obliko življenja v naslednjem rojstvu.10
O tem govori tudi Sokrat: »Zapirajo pa se verjetno v telesa živali, katerih narave ustrezajo nagnjenjem, ki so jih same uveljavljale v življenju.«11
Ravno v povezavi s tema dvema različnima pogledoma na življenje po smrti, se ločita tudi dve vrsti duš:
– duša filozofa, ki doseže s smrtjo vse ideale
– duša navadnih smrtnikov (nefilozofov), ki je vsa prežeta z materialnimi stvarmi, od katerih se ni pripravljena ločiti.
Ker je prepojena s snovnostjo se ni sposobna ločiti od telesa čista in nepopačena. Takšna duša ne more zapustiti sveta.
Sokrat o takšni duši govori s Kebesom: »K temu si je treba predstavljati, prijatelj moj mladi, da je vse telesno težko in tlačeče, pozemeljsko in vidno. Duša, obremenjena z njim, ja kakor, da nosi uteži, in te jo vlečejo nazaj v vidni svet: iz strahu pred Hadom in nevidnim12 (kakor pravijo) se potika okoli pokopališč in grobov. Sencam podobni fantomi, ki se prikažejo tu in tam, so podobe duš, ki se niso ločile od telesa, ampak še zmeraj nosijo telesno snovnost, zato jih tudi vidimo.«13
Bostock opozori, da te teze ne gre jemati preveč resno, saj je bolj mišljena kot metafora. Kar želi Platon s tem povedati, je da ima duša navadnega človeka željo ostati v stiku z materialnimi stvarmi.
BI SOKRAT IN PLATON RES LAHKO VELJALA ZA PRVA KRISTJANA, JE PLATON USMERJEN RELIGIOZNO ALI FILOZOFSKO?
V delu Poti filozofije14 je možno zaslediti, da so se temelji krščanstva gradili ravno na glavnih naukih Platona in Sokrata. Mnogi so namreč verjeli, da sta bila filozofa poslana na ta svet, da pripravita nekakšno osnovo za krščanstvo. Dodatno podporo tej tezi bi lahko pripisali dejstvu, da je stara zaveza svetega pisma napisana v grščini.
Dejstva, ki bi pričala v prid, da sta si Platonova filozofija in krščanski nauk podobna, se skrivajo predvsem v določenih vzporednicah med obema smerema, čeprav je ena filozofska, druga pa zgolj religiozna. Med te podobnosti bi lahko šteli nekatere izmed naukov, ko so:
– da je duša nesmrtna,
– da se moramo že v tem življenju truditi za zveličanje duše,
– da je največje zlo, ki ga lahko naredimo, zlo ki ga storimo duši,
– da smo za svoje grehe kaznovani,
– da samo pravi filozofi/kristjani dosežejo večno življenje po smrti, kjer se pridružijo bogovom/bogu in ostalim dušam …
Platon podpira prizadevanje, da bi vsak razumen človek prišel do prave resnice, tiste na kateri sloni ves svet. Tako se je razvil neke vrste razumski misticizem, saj nam omogoča dojemanje tistega sveta v katerem duše bivajo že od nekdaj.
Raziskave Platonovih tekstov jasno kažejo, da so njegove teorije v večini filozofski argumenti, ki delno temeljijo na religioznem prepričanju, ki pa vsekakor niso bila pod vplivom krščanske tradicije. Da pa je Platon bil pod vplivom določenega religioznega prepričanja, se jasno kaže v njegovem prepričanju o reinkarnaciji.15
Platon je prepričan, da je v človeku spomin na določene ideje, saj je duša, dokler je bila še med bogovi, z njimi ideje gledala in jih spoznaval. Zaradi greha so jo izgnali iz te popolnosti, obsodili so jo na bivanje v nepopolnem telesu, pri tem pa je te ideje pozabila. Vendar pod pogojem, da v tem telesu veliko razmišlja, si prizadeva za vednost in resnico, se ji te izgubljene podobe začnejo vračati v spomin. S tem se hkrati bliža onstranskemu cilju.
Sokrat se tega loti zelo racionalno, saj je mnenja, da je razum najvažnejše sredstvo, s katerim more človek priti do popolnosti in do sveta idej. Pri Sokratu je cilj duše, da preneha s preseljevanjem iz enega v drugo telo in doseže popolnost. Največjo škodo lahko storimo duši, ne telesu.
POVZETEK
V Fajdonu so dokazi o nesmrtnosti duše trije. Vsi trije se naslanjajo na nauk o idejah. Ti trije argumenti so:
– krožni ali ciklični argument,
– spominski argument,
– sorodnostni argument.
Vsi trije argumenti se nanašajo na določene oporne točke, skupno pa je vsem trem nanašanje na ideje.
Kljub temu (morda celo ravno zaradi tega), da so v dialogu prisotni trije argumenti, nesmrtnost duše ni neizpodbitno dokazana. V določenih primerih je Platon sam podvomil o nujnosti ali vsaj veljavnosti svojih naukov.16 Vendar je vsemu temu navkljub uspešno prepletal dokaze, teze, nauke in argumente v zagovor nesmrtnosti duše. Pri tem se je naslanjal na nekatere predsokratike17 in njihova prepričanja, na prirodno filozofijo, Sokratovo racionalnost in na svojo geometrijo.
Čeprav je njegov dokaz o nesmrtnosti duše pomanjkljiv, je uspešno služil kot izhodiščna točka, oziroma temelj krščanskemu nauku. Kljub temu, da nista imela, ne Platon ne Sokrat, nikakršne krščanske miselnosti, sta si Platonova filozofija in krščanski nauk o nesmrtni duši in življenju po smrti dokaj podobna. Brez težav lahko trdimo, da obstajajo določene vzporednice, čeprav nikakor ne bi mogli trditi, da veljata antična filozofa za prva kristjana.
Kot je znano, Sokrat sam ni nikoli ničesar zapisal. Njegovo dediščino so vestno zapisovali Sokratovi učenci, med njimi je najbolj vesten in opazen ravno Platon. S tem, ko je poskrbel, da ni Sokratovo življenje utonilo v pozabo, pa se je zgodilo naslednje. V mnogih njegovih delih se pojavita dve filozofiji, Sokratova in Platonova. V začetnih delih, je še v ospredju Sokratov racionalni pogled, medtem ko se v kasnejših delih že opazi Platonov matematični pogled na stvari. Velika filozofa sta si bila v mnogih stvareh podobna, vendar na koncu prevlada Platon. Tako ni odveč opozoriti na dejstvo, da gre v Faidonu zgolj za platonskega Sokrata.