“Vsi ti mladi se bodo soočili z realnostjo in ko ti mladi dobijo družine, začnejo razmišljati o družini in o državi in takrat odrastejo, tudi nam se je tako zgodilo.”
Jelko Kacin
Čas male politike je že zdavnaj minil in to kar imamo pred seboj je čas, ko politika stopa na mesto vseh tistih znanosti in ved, ki so v preteklosti negovale človeka in njegov odnos do človeka, tudi filozofije. Problem je v tem, da ne tudi z sredstvi teh ved, na mesto katerih stopa. Namesto manj države, je slišati vedno več države. V državi in njeni služabnici politiki človeštvo izgublja najdragocenejše duhove.
Splošna varnost, ki naj jo država zagotavlja in kot jo je recimo v svojem, sedaj že kultnem dokumentarcu Bowling for Columbine poskušal prikazati Michael Moore, je danes točka, na kateri se obljublja sesutje klasične demokracije in z njo države in politike. Skozi poudarjanje varnosti se pravzaprav proizvaja njeno nasprotje. Družbo narediti varno pred vsemi vrstami nevarnosti in neskončno varno za vsako vrsto trgovine in prometa. Državo spremeniti v poosebljeno previdnost, je ena tistih zgrešenih naložb, ki se rade vračajo v svoji zmoti podvojene, potrojene.
Tam, kjer se država neha, se človek šele začne, nauk, ki si ga gre zapomniti, v svrho ponovne vzpostavitve človeškosti mimo organiziranih paralizirajočih institucij. Dajanje države v nič, v človeku sprosti individualne sposobnosti njemu lastnega preživetja in postavitve na noge, kajti v državi se vse preveč klečeplazi. Morda nam je kot nek prehod, država le bila potrebna, a le kot most, do nečesa boljšega, racionalnejšega, bolj gospostvu človeštva primernega.
Dokler ima oblast v državi občutek, da je množica od nje odvisna, si tudi religija ne zna pomagati, da hrepeni po ravno takšni oblasti, religija in vlada sta tako na poti istega, in kar preseneča, v tem želenju sta si zaveznici.
Danes, ko ima država nesmiselno debel trebuh, se v njeno zaščitniško vlogo podajajo prav vsi, ki iščejo smisla v socialnem preživetju navadne nastopajoče esence. Pravimo jim lahko zastopniki trpljenja. Bahavi poklicni politiki kot zastopniki stisk svojih ljudi, delajo naše življenje dražje kot je vredno, prav zaradi množice nekoristnih posrednikov. Tako imamo demokracijo, ki temelji na posredovanju namesto na neposrednem pristopu, kot se za definicijo besede demos – kracija spodobi.
Država kakršnega koli sistema, goji največji strah pred razvojem duha, razvojem, ki je kakorkoli drugačen od golega tehnološkega, objektivnega razvoja. Vzgoja, ki jo uzakonja država je zavezujoča k ohranjanju ravnotežja, ki ljudi spreminja v svoje zrcalne podobe.
Kakšno je mesto tradicionalne vloge očetovstva na kateri stoji tolikšen del naše družbene samopodobe, sploh njenih moških predstavnikov, ki ne morejo iz kože te tradicionalne pokveke očetovstva in jo četudi že sama brez smisla za ironijo, svoji očitni neumestljivosti v sodobne poglede na svet, še kar vztraja na svojem mestu. Država te prizna šele, ko ji zaplodiš kakšnega potomca, ker se zaveda te poti kot poti pogube posameznika in podanika od tega trenutka naprej, podanika, ki je brez izbire in pod kontrolo, v nasprotnem primeru je evidenten izobčenec. Razvijanje hipokritske morale in njeno vzdrževanje je neizogibno povezano z vlogo očetovstva v družbi.
Država, vse preveč očitnim dejstvom navkljub, še naprej vztraja, da imeti vojsko, še kar naprej pomeni enega osnovnih temeljev suverenosti vsake države in je zato nujna za slehernika ne samo za državo. Sklicuje se na tisto pravilo strahopetnosti, ki sleherniku omogoča pravico do samoobrambe. Če država ne vidi v drugem potencialnega sovražnika, zakaj potem vojska, če pa se sosedu smehlja in mu prijazno stiska roko, hkrati pa v žepu stiska fige, potem vsaj vemo pri čem smo. Tako so dejansko vse države v osnovi, prijazne ali ne, naperjene druga proti drugi. Ta predpostavka pa je nečlovečnost.
Demokracija je ureditev, ki predstavlja nevero v celo vrsto navadnih ljudi in v elitno družbo, kajti vsak je vsakomur enak, pravzaprav smo vsi skupaj sebično govedo in drhal.
Obstaja cela vrsta političnih in socialnih utopistov, ki se nadvse zavzeto trudijo dopovedati, da je potrebna popolna prenova političnih in državnih institucij, misleč, da bo potem nenadoma bolje. Iz zgodovine vemo, da vsak tak prevrat prebudi najbolj divje energije, da je torej prevrat lahko izvir strašno negativne sile.
Beseda ideal ponavadi opisuje ta zgrešeni utopizem, beseda, v kateri se skriva pesimizem spoznanja, kako so višji občutki lahko vir nesreče, pomanjševanja in razvrednotenja človeka. Ideal vedno pomeni prevaro, ko obljublja nek napredek. Krščanstvo, revolucija, človekoljubje, pravičnost, resnica imajo neko vrednost samo v boju, kot prapori, prazni simboli.
Socializem vse preveč naivno sanja o dobrem, resničnem, lepem in o enakih pravicah, kot po drugi tudi parlamentarizem, ki človeku množice zgolj služijo, da se povzpne za gospodarja.
Nepravičnost nikdar ne obstaja v neenakih pravicah, ampak v zahtevi po enakih pravicah.
Individualizem v današnji državi je pohlevna in še nezavedna vrsta. Posamezniku se zdi, da je dovolj, če se otrese premoči družbe. V nasprotje se ne postavlja kot oseba temveč samo kot posameznik, napram celoti. Enači se z vsakim posameznikom, zato tisto kar si izbori kot posameznik, ni osebnost temveč individualna zasebnost. Socializem je v tem našel svoje mesto, domneva, da se mora organizirati za skupno akcijo, ki pa mu ne gre za blagostanje socialista, temveč za blagoživlje kot pripomoček za omogočanje številnih posameznikov. Altruistično moralno pridiganje v službi individualnega egoizma. Anarhizem je s tem spet samo agitaticiski pripomoček socializma, s katerim se vzbuja lažen strah, z njim fascinira in terorizira, s čemer privlači predvsem pogumne, drzne in iz njih dela ovce.
Svoboda je opravičilo za pomanjkanje moči, ko si jo ta pridobi, postane svoboda odveč, takrat se peha za premočjo, če se le ta ne izbori, hoče pravičnost, enako moč.
V zgodovini so človeškost človeku vedno pridajali višji sloji, aristokracija, torej družba, ki verjame v lestvico reda stopenj in različnih vrednot v odnosih med ljudmi.
Naša doba, še kar daje videz vmesnega stanja. Stari pogled na svet, stare kulture so še vedno navzoče, nove še ne izoblikovane, negotove, nedosledne, vsekakor pa vse preveč nestalne, moderne. Vse je videti kot da je kaotično, kot da staro izginja, novo pa ni nič kaj prida, ni prepričljivo na daljše proge. Omahujemo, v staro nazaj ne moremo, to je za nami, mostovi so porušeni, novo pa vekomaj vzbuja nezadovoljstvo, preostane da ostanemo pogumni, gremo naprej samo da ne ostanemo na mestu, morda le ustvarimo nek napredek.
Demagogija in delovanje na množice so danes prioriteta vseh politično delujočih, zaradi tega so vsi prisiljeni svoja načela spreminjati v neumnosti.
V vseh ustanovah, ki so deležne kritike javnosti, raste korupcija.
Učenjaku, ki postane politik je ponavadi dodeljena komična funkcija, da mora biti čista vest politike.
Postaviti se zase, v politiki ne pomeni ničesar drugega kot političen samomor. V očeh javnosti to pomeni, da zavračamo ljubezen tistih za katere delujemo, s tem pa tudi razkrinkavamo njihov razum. Torej, kar naredi na oko vtis in malo stane. O tem kaj se najbolje prodaja pa odloča občinstvo, zato se največ dela na varljivosti se pravi, da se v prvi vrsti zdi dobro in da se nato zdi tudi poceni.
Pavlihe v velikih mestih svetovne politike, mladi nadarjeni ljudje, ki jih muči častihlepje, ki imajo za svojo dolžnost ob kakem pripetljaju kaj povedati, mislijo, da so voz zgodovine, ko tako dvigujejo prah in delajo hrup. Zato, ker vedno prisluškujejo, vedno pazijo na trenutek ko lansirajo svojo besedo, izgubljajo vsako pristno produktivnost. Naj še tako hlepijo po velikih delih. Naj gre pri veliki politiki še tako za korist in ničimrnost, bodisi posameznikov, bodisi ljudstev, najmočnejši tok, ki jo poganja, je potreba po občutku oblasti. Vedno znova pride ura, ko je množica, iz katere privrejo, od časa do časa za takšne težnje pripravljena staviti svoje življenje, premoženje, vest, krepost, da bi si zagotovila ta svoj užitek in kot zmagoviti narod vladala drugim. Veliki osvajalci v zgodovini so po ustih vedno znova vlačili govorico kreposti, okrog sebe so vedno znova imeli množice, ki so bile v stanju povzdignjenosti in so želele poslušati le najbolj povzdignjeno govorico. Čudaška norost moralnih sodb. Kadar ima človek občutek moči, tedaj se čuti in ima za dobrega in ravno tedaj ga drugi, nad katerimi se znaša, čutijo in imajo za hudobnega.
Bistvo zdrave in dobre aristokracije ni v tem, da se počuti kot funkcija, temveč kot njen smisel in najvišje upravičenje in zato z mirno vestjo sprejema žrtev neštetih ljudi, ki jih je treba zaradi nje potlačiti na nepopolne ljudi, na sužnje, orodje. Njena temeljna vera pač mora biti, da družba ne sme obstajati zaradi družbe, temveč samo kot temelj in ogrodje, po katerem se more izbrana vrsta bitij povzpeti k svoji višji nalogi in sploh k višji biti.
Noben strankarski človek ne razume zvestobe samemu sebi.
Kaj je naloga vsega šolstva; napraviti iz človeka stroj. In s čim; mora se učiti dolgočasiti se. Kako to dosežemo; s pojmom dolžnosti. Kdo je njegov vzor; filolog, uči guljenje. Kdo je popoln človek; državni uradnik. Katera filozofija daje najvišji obrazec za državnega uradnika; Kantova: državni uradnik kot stvar na sebi postavljen za sodnika nad državnim uradnikom kot pojavom.
Star Kitajec je rekel, da je slišal, da morajo države, če naj propadejo, imeti veliko zakonov.
Za prihodnje: Veličastni cilji v novem tisočletju, bližina barbarstva, prebujanje ekscentrične umetnosti, velikodušna mladost, fantastična blaznost in resnična moč volje. Socializem, nezaslišan vpliv posameznikov kot ideal ubogega modreca. Ognjeviti zarotniki in fantasti kot velike duše najdejo sebi enake. Čas divjosti in pomladitve moči. Religioznost na pohodu v takšni ali drugačni podobi, tudi ala Buda, ki bi utegnila zgladiti razlike med veroizpovedmi in tudi znanost ne bi imela nič proti novemu idealu, a to ne bo vsesplošno človekoljubje. Verjetno je, da se pokaže novi človek. Preveč množično individualno žrtvovanje pri socialistih in drugih, proizvede skupen izraz: velikodušnost. In hladna trgovska pamet bo imela svojo reakcijo v absolutnem zaničevanju pameti in ugleda, torej še bo zelo veliko norosti.
F. N.