Taking Liberties (2007, Chris Atkins)
Prirejen transkript:
Dobrodošli v Veliki Britaniji. V deželi odlične kuhinje, razburljivega nočnega življenja in ljubiteljev živali. Predvsem pa v deželi svobode. Leta 2003 sta Tony Blair in George Bush to svobodo začela širiti v Irak.
Za tri avtobuse ljudi je želelo protestirati pred ameriško vojaško bazo. Več kot sto policistov v bojni opremi jih je ustavilo za rutinski pregled. Zdržali so jih za polni dve uri in jih zelo natančno pregledali. Zasegli so nekaj papirnatih mask, škarij in več modelčkov vojakov. Zaradi predmetov, ki so jih zasegli, so menili, da bi lahko prišlo do motenja javnega miru, zato so jih pospremili nazaj v London. Demokracija? Svoboda? Iz avtobusa jih niso spustili niti, da bi šli na stranišče. Bilo je kot bi jih ugrabili. Zanikana jim je bila pravica do protesta proti vojni.
Leta 1933 je v nemškem parlamentu Reichtag izbruhnil požar. Hitler je izjavil, da je bil to teroristični napad komunistov. Preko medijev je med ljudi širil paniko in strah. Nato je izdal Zakon Reichtaga, anti-teroristični zakon, ki je spodbujal omejevanje osebne svobode. Ljudem je bila odvzeta pravica do pravičnega sojenja in svobode govora. Leta 1938 so s črko J označevali židovske trgovine, na Kristalno noč pa so jim razbili vsa okna in tako se je pričel holokavst. Ker nihče ni mogel protestirati, je Hitler začel graditi najbolj brutalno totalitarno državo. Leta 1939 je Nemčija napadla Poljsko. Velika Britanija in Francija sta ji napovedali vojno. Celotna generacija je bila obupana in upala, da bo naslednja generacija živela v svetu brez terorizma. Leta 1945 so zavezniki razglasili zmago in prisegli, da »nikoli več«. Da bi svet zaščitili pred novo vojno, so morali državljane zaščititi pred državo. Če Hitler ne bi Nemcem odvzel svobode, bi morda lahko Nemčiji preprečili, da je začela vojno. Voditelji vodilnih evropskih držav so se novembra leta 1950 sestali, da bi se dogovorili, kako v prihodnosti preprečiti, da bi se kaj takega ponovilo. Winston Churchill je predlagal Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. V njej je bilo zapisano kako varovati posameznike pred lastno vlado. V Veliki Britaniji so te pravice ostale enake še naslednjih 50 let:
PREPOVED MUČENJA
PREPOVED ARETACIJE BREZ OBTOŽBE
NEDOLŽEN DOKLER SE NE DOKAŽE KRIVDA
PRAVICA DO ZASEBNOSTI
PRAVICA DO PROTESTIRANJA
SVOBODA GOVORA
Leta 1997 smo v Veliki Britaniji komaj čakali, da se lahko poslovimo od konservativne stranke. Delavska stranka je ponujala novo podobo za novo obdobje. Tony Blair ni bil politik, bil je zvezda. Anglija je bila nad njim očarana, zato se je kot premier preselil na ulico Downing. Narod je bil, tako se je zdelo, v varnih rokah. Toda vlada laburistov je vpeljala več novih zakonov kot katerakoli druga pred njo. V desetih letih so ustvarili več kot 3000 novih kaznivih dejanj. Tako je zdaj kaznivo imitirati prometnika, da sploh ne govorimo o uvažanju krompirja iz Poljske. Zdaj je postalo kaznivo tudi sprožiti jedrsko eksplozijo. S terorističnimi napadi na ZDA, 11. septembra 2001, je Tony Blair dobil priložnost nastopiti na svetovnem prizorišču. Da bi zaščitila narod pred terorizmom, je Blairova vlada sprejela več zakonov, ki so kršili osnovne človekove pravice.
Tony Blair, 11. marec, 2005
»Če to državo napadejo teroristi, ljudi ne bo zanimalo ali so zakoni preveč drzni, ali kršijo osnovne človekove pravice. To ne bo nikogar zanimalo. Spraševali bodo ali so dovolj ostri.«
Rachel North, pisateljica
»7. julija, 2005 sem šla na vlak v parku Winsburry v Londonu. Bila sem na pot na zahodni konec, kjer sem nastopila novo službo. In naenkrat zaslišim… BUM! Vsi smo bili prekriti s črno snovjo, oljem in krvjo. Nekateri so bili poškodovani, po telesu so imeli steklo, jokali so. Pravila sem jim: »Samo še malo, pa bomo tam. Pritožili se bomo na londonsko podzemno.« Karkoli, da bi ljudi pomirila.«
Tony Blair, 7. Julij, 2005, vrh G8, Gleneagles, Škotska
»Ne bomo dopustili, da bi nasilje spremenilo našo družbo ali naše vrednote.«
Rachel North, pisateljica
»Blair je zmeraj govoril, da ne bomo dopustili, da teroristični napadi spremenijo naša življenja, vendar so jih. Toda ne spreminjajo nam ga teroristi, temveč naša vlada.«
Tony Blair, en mesec kasneje, 5. avgusta, 2005
»Imamo zakon proti terorizmu iz leta 2000, zakone za zaščito pred terorizmom iz leta 2001, zakon za preprečevanje terorizma iz 2005. Zakon smo spremenili tako, da dovoljuje priprtje teroristov. Posodobili smo tudi zakon o izročitvi. Razširili bomo uporabo nadzornih nalogov. Če se bodo pojavile kakšne pravne ovire, pa bomo uvedli še več zakonov.«
Rachel North, pisateljica
»Brez panike, vse je v redu. En človek je prinesel bombo na moj vlak. 900 ljudi je ohranilo mirnost in poskrbelo drug za drugega. Na tisoče ljudi nam je skušalo pomagati. London se je že naslednji dan vrnil na stare tire, nazaj na delo. Od takrat še ni bilo novih napadov. Če bi takrat umrla, ne bi želela, da zaradi mene spremenijo pravni red.«
Tony Blair, 5. avgusta, 2005
»Nihče naj niti ne podvomi… Pravila igre se spreminjajo.«
SVOBODA GOVORA
Svoboda govora pomeni, da moramo poslušati tudi stvari, ki jih nočemo. Tony Blair se je na kongresu delavske stranke v Brightonu, leta 2005, temu izognil s prepovedjo kakršnekoli omembe vojne v Iraku. Walter Wolfgang je postal član delavske stranke še preden se je Tony Blair sploh rodil. V odziv na govor takratnega zunanjega ministra Jacka Strawa na kongresu, je v protest zaklical: »nesmisel«. V trenutku so ga obkolili varnostniki in ga skupaj s še enim članom stranke, ki mu je izrazil podporo, odnesli iz dvorane. Walterja so aretirali na podlagi zakonov proti terorizmu.
Walter Wolfgang, britanski socialist in mirovni aktivist
»Mislili so, da lahko z nadzorovanjem kongresa nadzorujejo tudi javno mnenje, vendar to ni res. Učinek je bil, seveda, povsem nasproten. Nevarnost se kaže v tem, da ustvarjajo takšno ozračje, kjer je javno protestiranje vedno težje. Zdaj nas lahko kjerkoli v državi za nestrinjanje z vlado kaznujejo. Mnenja ni treba niti izraziti na glas, da občutiš dolgo roko pravice.«
Henry Porter, pisatelj in novinar
»Če ljudje nimajo svobode govora, pravice do zbiranja, potem nimajo pravice dvomiti o lastni vladi. Vlada tako postane neodgovorna. Morali bi imeti možnost protestirati ter izraziti svoje skrbi centru moči in to brez dovoljenja policije.«
Po zakonu o organiziranem kriminalu in policiji iz 2005 je prepovedano protestirati v okolici enega kilometra od parlamenta. Razen če imate za to dovoljenje od policije.
PRAVICA DO PROTESTIRANJA
Maya Evans, koordinatorka gibanja »Pravica, ne maščevanje«
»V življenju sem zagotovo naredila mnogo napak, vendar organiziran kriminal gotovo ni ena izmed teh.«
Milan Rai, koordinator gibanja »Pravica, ne maščevanje«
»Verjetno bom nekaj časa v zaporu, teden ali dva, saj nisem hotel izpolniti obrazca za pridobitev dovoljenja policije.«
Maya in Milan sta vodila spominski obred na ulici Downing. Prebirala sta imena državljanov in britanskih vojakov umrlih v Iraku. Na srečo je bilo tam tudi 14 policistov, ki so ju aretirali in napotili v kombi, s katerim so ju odpeljali na policijsko postajo v Charing Crossu. Maya, veganska kuharica iz Hastingsa je zaradi tega postala prava medijska zvezda. V kakšni družbi živimo, če lahko takšno žensko aretirajo zaradi mirnega protesta?
Na obletnico protesta sta Maya in Milan organizirala še en spominski obred na Trgu pred parlamentom.
Iz informativnega filma policije:
»Namen nošenja policijske uniforme je preprečevanje zločina. Britanski policist je vsem prijatelj, le kriminalu ne. Naučil se je državljanom ustreči, ne pa jih zatirati. Njegova dolžnost je biti na razpolago tistim, ki so potrebni pomoči.«
Policija s tema ponovnima prestopnikoma ni tvegala, zato so Mayo in Milana ponovno aretirali.
Maya Evans, koordinatorka gibanja »Pravica, ne maščevanje«
»Zaradi načela, za človekove pravice sem pripravljena iti v zapor. Mislim, da s plačilom kazni daješ vtis, kot da si kriv in tega nisem pripravljena storiti.«
Dva dni kasneje, na Spominski dan, se je Tony Blair ob spomeniku spomnil na žrtve. Ni vprašal za dovoljenje, vendar ga na srečo niso aretirali.
Tony Blair, 7. april 2007, predsedniška knjižnica Georga Busha st., Texas, ZDA
»Na ulici Downing sem vsak dan srečeval protestnike, ki so, verjemite, protestirali proti vsaki stvari, ki se je lahko spomnite. Četudi mi ni všeč kaj mi pravijo, mi, hvala bogu, lahko rečejo karkoli. To je svoboda.«
Zakaj so torej prepovedali proteste pred parlamentom?
Junija 2001 je Brian Haw začel protestirali proti ukrepom, ki so jih sprejeli proti Iraku. V naslednjih štirih letih je policija Briana večkrat aretirala in peljala pred sodišče. Brian je vsakič zmagal, zato je notranji sekretar David Blunkett spremenil zakon. Avgusta 2005 je Zakon o organiziranem kriminalu prepovedal protestiranje pred parlamentom. Ker je Brian začel protestirati pred veljavo zakona, je bil iz njega izvzet. Notranje ministrstvo se je pritožilo in zmagalo, zato je 78 policistov obiskalo Briana. Brian je odslej lahko protestiral le na prostoru velikosti 1×3 metre. Pojasnilo policije je bilo naslednje:
»Teroristi lahko bombe skrivajo tudi v plakatih protestnikov«.
Milan Rai, koordinator gibanja »Pravica, ne maščevanje«
»Če bi bil samomorilec z bombo, bi izpolnil obrazec in jim ga vrnil. Tako bi dobil dovoljenje za vstop in ko bi me policist vprašanj zanj, bi rekel: »Vse je v redu. Imam dovoljenje« in nato sprožil bombo. Podpisan papir ne ščiti nikogar.«
Mark Thomas, komik in aktivist
»Za protest potrebuje dovoljenje le ena oseba za celotno skupino. Zanimalo nas je, kako bi izgledalo, če se skupina odloči demonstrirati posamično, vendar skupaj. Tako je vsak izpolnil svojo prijavnico. Če si policija želi birokratične države, jo bodo dobili.«
Notranji minister ima zdaj pooblastilo, da lahko kjerkoli v Veliki Britaniji naredi območje brez protestov. Ta zakon je zelo priročen v Yorkshiru, saj ameriško vojaško bazo Menwith Hill ščiti pred nevarnimi subverzivci. Prvi, ki so ju po sprejetju novega zakona aretirali, sta bili dve babici, Helen in Sylvia.
Helen in Sylvia, borki za mir
»Odločili sva se, da bova izzvali zakon in se sprehodili po zaščitenem območju. Obtožili so naju na podlagi člena 128. Noter sva prišli zlahka, saj je bila zapornica za avtomobile dvignjena, naju pa niso opazili, ker sva pešačili. Malo sva se sprehajali naokoli. Obtoženi sva kršenja člena zakona o organiziranem kriminalu. Na ta način se z nami igrajo in nam zelo otežujejo življenje. Njihov namen je ljudem preprečiti, da bi protestirali.«
Policisti so po zakonu o terorizmu preiskali že več kot 100.000 ljudi. Nihče od njih ni bil terorist.
Helen in Sylvia, borki za mir
»Državljanske pravice imamo v tej državi samo zato, ker so se nekateri za njih žrtvovali. To so storili povsem navadni ljudje.«
V zgodnjih letih 20. stoletja so sufražetke menile, da je edini način, da javnosti predajo svojo sporočilo, neposlušnost. Delovalo je. V osemdesetih letih je Thatcherjev uvedla davek na posameznika. To je nekatere zelo razjezilo. Posledica tega je bila ukinitev davka. Ko vlada neha poslušati, bodo ljudje storili vse, da bi jih upoštevali.
Malcolm Caroll, krščanski duhovnik
»Podnebne spremembe so zelo pereč problem. Letalska industrija je največji onesnaževalec. Za to smo hoteli prirediti mirni protest.«
Na neuporabljeni poti za taksije na letališči v vzhodnem Londonu, je imel pastor Malcolm Caroll mašo za vse, ki so tistega leta umrli zaradi podnebnih sprememb. V spremstvu oboroženih policistov so jih na letališču zadrževali 4 ure. Dan in pol so jih zadržali v priporu, od koder niso smeli klicati. 36 ur so jih zadržali v samicah, vsakega posebej, v različnih stavbah. Nato so jih enega po enega sredi noči brez denarja in mobilnih telefonov izpustili in jim ukazali, da z drugimi iz skupine ne smejo imeti nikakršnih stikov.
Brendan, oče dveh udeleženk protesta
»Takšno ravnanje je zelo zaskrbljujoče, vendar je še vedno milo v primerjavi s tem, ki so ga v političnih konfliktih deležni ljudje po svetu. Moramo se zavedati majhnih razlik med tem, kjer imamo državljanske pravice in kjer jih sploh ni.«
Za zaščito letalske industrije so udeležene protestnike obtožili zarote. Zaradi tega bi lahko šli za dolgo časa v zapor.
Tony Blair, 15. februar 2003, Glasgow
»Veseli me, da živimo v državi, kjer je mirni protest del vsakdanjika naše demokratične dediščine.«
V Brightonu so nekateri storili napako in skušali to dediščino izkoristiti pred ameriško tovarno orožja EDO MBM.
Richard, mirovni aktivist
»Ni smiselno protestirati v Londonu, pred vlado, za katero vemo, da podpira to vojno. Medtem pa na našem dvorišču izdelujejo varnostne sisteme, ki jih uporabljajo za prav te zločine.«
John Catt je 82-letni slikar. V 2. svetovni vojni je služil v letalskih silah. John in njegova hčerka Linda se redno udeležujeta protestov pred tovarno orožja EDO. Podjetje se je zaradi teh protestov zelo razburilo in zagrozilo s prepovedjo približevanja. Ta prepoved pa je obsegala ogromno območje. Na začetku je bil v prepoved vključen tudi mestni park in celo nekaj privatnih hiš. Če bi torej protestirali v parku, bi kršili sodni nalog in bi jih za to lahko aretirali.
John Catt, slikar
»Kot ponavadi sem šel na drugo stran ceste in rekel policistu: »glejte, narisal sem nekaj skic«. »Ne danes« je rekel, »morate ostani na robu ceste« in takrat sem se prvič zavedal, da sedaj živim v drugačnem svetu. Dvakrat se je sprehodil ob liniji protestnikov in ko se je sprehodil drugič, je rekel nekaj, česar zaradi prevelikega hrupa, ki smo ga povzročali protestniki z vso mogočo opremo, nisem najbolje razumel, slednjič so mi vklenili roke na hrbtu. Kmalu za tem se mi je v policijskem kombiju pridružila tudi moja hčerka.«
Njo in številne v skupini so v kaosu ob aretaciji obtožili napada na policiste.
Richard, mirovni aktivist
»49 osumljencev je imelo prepoved približevanja, ker so kot glavna skupina ljudi, ki je nadlegovala EDO MBM, sodelovali v demonstracijah. Večkrat so jih aretirali. To so naredili zato, da bi očrnili njihova imena in upravičili količino denarja, ki so jo porabili za policijsko spremstvo na demonstracijah. Končni rezultat je bil mnogo boljši od pričakovanega: prepovedi niso več v veljavi, EDO uvaža delavce iz ZDA in najema še več pravnih zastopnikov.«
Vse obtožnice so ovrgli. Protest se nadaljuje.
Barry Norman, generalni policijski inšpektor, ustanovitelj »Napredne obveščevalne službe« (F.I.T)
»Ko se policija sreča s protestniki, lahko pride do nepravilnosti.«
Richard, mirovni aktivist
»Bistvo tega načina nadzora, ki ga je uvedla »Napredna obveščevalna služba« je, da sledijo protestnikom kamorkoli gredo, tudi doma. Policija sedaj sledi ljudem, ki bi morda lahko kdaj naredili kaj protizakonitega.«
PRAVICA DO ZASEBNOSTI
Shami Chakrabarti, direktorica organizacije za človekove pravice »Svoboda«
»Ljudje se povsod po svetu borijo za te pravice. Britanci, ki jih že tako dolgo uživamo, smo glede njih malo preveč samozadovoljni. Nevarnost je v tem, da se bomo nekega dne zbudili in se vprašali: kaj se je zgodilo s pravico, da ne “vohljajo” ves čas za teboj?«
V Londonu vsako leto poteka sejem varnosti in nadzora. Celotna industrija služi na račun našega strahu. Vsak si lahko nabavi najnovejšo zasledovalno opremo. Tudi kamere, ki snemajo pod oblačili.
Tony Blair, 26. september 2006, kongres delavske stranke
»Kako v tem novem svetu uskladiti svobodo z varnostjo? Tudi jaz nočem živeti v policijski državi ali državi »velikega brata«, ali ogrožati katero izmed osnovnih svoboščin.«
Leta 1787 je nek arhitekt oblikoval popolni zapor, panoptikum. Oblikovan je bil za nadzor zapornikov – zapornike so lahko opazovali na vsakem koraku, ti pa niso vedeli kdaj jih opazujejo. Smatral se je kot najvišja oblika nadzora. Panoptikuma nikoli niso zgradili. Blairova najnevarnejša zapuščina je, da je celo državo spremenil v popolni zapor. Vlada je hotela v vsak avto namestiti zasledovalno napravo. Kamere, ki so povsod, so povezane z mikrofoni, prav tako oprema za prepoznavanje obraza, tako vedno vedo kje si in kaj govoriš.
Tony Blair, 1995, kongres delavske stranke
»Pri porabi denarja lahko uberemo drugačne možnosti. Namesto, da zapravimo stotine milijonov funtov za vsiljevanje ID kartic, kot predlaga konservativna stranka, lahko za večjo varnost ta denar vložimo v povečanje števila policistov na ulicah.«
Zdaj pa delavska stranka vlaga svoj trud in milijarde funtov v obvezne ID kartice.
Tony Blair
»V ID kartice vlagamo, ker je to pravilna odločitev. Danes je zakonito od ljudi zahtevati, da nosijo ID kartice. To je pravilna odločitev.«
Čez nekaj let boste prisiljeni s seboj nositi ID kartico, ki bo pravi zaklad pridobivanja osebnih informacij. Ti podatki bodo spravljeni v državnem identifikacijskem registru. Kadarkoli boste imeli opravka z vlado, bo to tam zapisano in tako bodo poznali vašo celotno zgodovino. Register bo povezan z vašo zdravniško in šolsko datoteko ter zgradbo vašega DNK. Gordon Brown je že izjavil, da bo te podatke prodajal velikim podjetjem, hekerji pa jih bodo s svojo iznajdljivostjo zlahka dobili zastonj.
Pridobljeni podatki bodo lahko zločin preprečili, še preden se bo zgodil.
Tony Blair, 31. avgust 2006, v pogovoru z novinarjem
»Če ne bomo sposobni napovedati in preprečiti zločinov v naprej, bodo otroci odraščali v nefunkcionalnih družinah. Že čez nekaj let bodo ogrožali družbo in sami sebe.
– Koliko prej? Veliko raziskav pravi, da ko je otrok dobesedno še v plenicah.
– Ali celo pred rojstvom.«
Če nimate česa skrivati, se nimate tudi česa bati.
Kenneth Clarke, poslanec konservativne stranke
»Nevarnost takšne baze podatkov je, se bojim, v človeški nesposobnosti.«
Phil Booth, državni koordinator NO2ID (ustavimo državo podatkovno bazo)
»Če računalnik reče: »ne« v družbi, kjer je vse odvisno od njegovega: »da«, je to lahko za državljane zelo nevarno.«
Shami Chakrabarti, direktorica organizacije za človekove pravice »Svoboda«
»Pred tem so vsako vmešavanje v našo zasebnost in svobodo morali utemeljiti. Zdaj bomo morali mi utemeljevati svoj obstoj in identiteto njim.«
Tony Blair
»Reči, da je totalitarno dejanje, če bomo uvedli ID kartice, kar je mnogo držav že storilo, je absurdno.«
Veliko držav ima identifikacijske kartice. V večini primerov so jim jih vsilili avtoritativni vodje, kot je bil Napoleon. V Veliki Britaniji so ID kartice spoznali med 2. svetovno vojno. Churchill je obžaloval, da nas je moral prikrajšati te svoboščine in obljubil, da jih bo ukinil takoj, ko se bo vojna konča, vendar je na volitvah po vojni izgubil, delavska stranka pa jih nato ni ukinila. Na karticah je bilo vedno več podatkov in policisti so jih zahtevali od povsem naključnih ljudi. Leta 1950 se je Harry Willcock iz Leedsa temu uprl. Policija je od njega zahtevala, da jim pokaže ID kartico, vendar tega ni hotel narediti. Rekel je: »sem liberalec in odločno nasprotujem takšnim stvarem«. Aretirali so ga, primer pa je šel na najvišje sodišče v državi. Ker so ljudje kartice sovražili, je postal državni junak. Sodnik je tako razsodil: »ID kartice so ubogljive državljane spremenile v upornike.« Vlada je kartice ukinila in državljanom vrnila zasebnost. V Ruandi je belgijska kolonialna oblast uvedla ID kartice, da bi med seboj ločili plemeni Tutsijev in Hutujev. Leta 1994 se je država samouničila, ko so Hutuji neusmiljeno napadli Tutsije. ID kartica je na vsaki cestni zapori prinesla smrt. Ker so vsi imeli ID kartice, je bil genocid zelo učinkovit. V samo 100 dneh je bilo ubitih skoraj milijon ljudi. Tajna policija v vzhodni Nemčiji je za vsakega moškega, žensko in otroka hranila mapo s podatki. V njih je bila njihova celotna zgodba od zibelke do groba. To so uporabljali kot sredstvo nadzora. Podatkov niso vnesli v računalnik, saj tehnologija takrat še ni bila tako razvita, če bi to lahko storili, bi bilo to zelo podobno državnemu identifikacijskemu registru.
Gordon Brown, 13. februar, 2006
»V identifikacijskem sistemu je veliko prednosti. Ne le, da nam pomaga prijeti teroriste in ostale zločince…«
V Španiji imajo biometrični ID sistem, pa to ni preprečilo napada na Madrid. Na ID karticah ni žiga, na katerem piše »terorist«. Mohamed Atta je, preden je vstopil na letalo, ki je uničilo Svetovni trgovski center, oblastem pokazal popolnoma veljaven potni list.
Januarja 2002 sta bila Tony Blair in George Bush, kakorkoli smešno se to sliši, nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Aprila 2002 je Tony Blair obiskal Texas in ZDA ponudi brezpogojno pomoč v napadu na Irak. 24. Septembra 2002 je Tony Blair izvedel najboljšo igralsko predstavo v svoji karieri:
»Irak poseduje biološko in kemično orožje, ki ga lahko aktivira v 45 minutah.«
Januarja 2003 so bile končane priprave za napad na Irak. 10. februarja 2003 je Blair dobil tajno poročilo, ki je svarilo, da bo vojna v Iraku povečala nevarnost terorizma. Tony Blair je to poročilo in milijone protestnikov, ki so demonstrirali proti vojni, ignoriral. Dve leti kasneje, ko so štirje samomorilci napadli London, se je poročilo izkazalo za pravilno.
NEDOLŽNI DOKLER SE KRIVDA NE DOKAŽE
Dan po napadu na podzemni železnici 7. julija, je časopis The Sun zahteval, da bi morali potencialno nedolžne ljudi zapreti v internacijska taborišča. Tony Blair se je na to odzval s poskusom ukinitve ene naših najstarejših pravic. Naznanil je, da bo policijo pooblastil, da lahko vsakega brez obtožbe zapre za 3 mesece.
Leta 1974 je IRA povzročila eksplozijo v dveh pubih v Birminghamu in ubila 21 ljudi. Priznanja »birminghamskih 6« je policija izsilila s pretepanjem v priporu. 16 let je trajalo, da so lahko dokazali svojo nedolžnost.
Tony Blair
»Razlog za ta zakon je ta, da nam je policija povedala, da je to nujno za preprečevanje terorističnih napadov.«
Michael Mansfield, odvetnik
»Utemeljitev policije je bila naslednja: »imamo težave, ker večina aretiranih molči in večino časa porabijo za molitve, zato je z njimi težko početi kaj koristnega. Občutek imamo, da jih moramo vsakič, ko so na robu priznanja, izpustiti. Zato bo veliko lažje, če jih lahko zadržimo za 90 dni«, bistvo vsega je, da jih lahko zlomijo.«
Na dan volitev je The Sun na naslovnici objavil sliko žrtve bombardiranja in vztrajal, da se mora zakon spremeniti. Uporabili so sliko profesorja Johna Tullocha, ki je bil v napadih 7. julija v Londonu ranjen in je ironično strokovnjak na področju manipuliranja množic s fotografijami.
John Tulloch, profesor
»Za to me pri The Sun sploh niso vprašali. The Sun, kot mnogi drugi tabloidi, trdijo da delujejo v dobro ljudi, vendar jih niti ne vprašajo za dovoljenje. Sam sem popolnoma proti temu zakonu.«
Tony Blair, 9. novembra 2005
»Sploh ne dvomim kakšno je stališče države glede tega. Država meni, da je delovanje parlamenta danes popolnoma neodgovorno. O tem sploh ne dvomim.«
Prvič, odkar je prišel na oblasti, je Tony Blair izgubil glasovanje, vendar mu je vseeno uspelo obdržati kazen pridržanja brez obtožnice za 28 dni.
Tony Blair
»Ne živimo v policijski državi.«
Nekaj mesecev po prejetju novih pooblastil, je dobila policija namig o tovarni v Londonu, ki naj bi izdelovala bombe. 250 policistov je raziskalo ta primer. Enega izmed osumljencev so med akcijo ustrelili in ranili. Čeprav niso našli ničesar, so osumljenca, brata, pridržali za nov omejen čas in proti njima začeli kampanjo, da bi ju očrnili. En teden kasneje so ju brez obtožbe izpustili.
Pod političnim pritiskom po rezultatih je neizogibno, da bo policija ciljala napačne ljudi. Dlje časa ko te policija lahko pridrži, večjo krivico pomeni, če storijo napako. Pravica, da te ne pridržijo, če za to nimajo dobrega razloga, v tej državi obstaja že 1000 let. Ta pravica je sedaj resno ogrožena in zelo težko jo bo dobiti nazaj.
Britanija, 1215: Kralj Ivan in baroni so se prepirali zaradi denarja. Kralja so odpeljali na nek otok na Temzi od koder ga niso izpustili, dokler ni podpisal »Velike listine svoboščin« (Magna Carta). Njen najpomembnejši del je 39. člen: »Noben svoboden človek ne sme biti priprt brez obtožbe njemu enakovrednih ali po zakonu zemlje.« Nikogar ne smejo zapreti brez obtožbe pred sodiščem in vsi smo nedolžni, dokler se nam krivda ne dokaže. Temu so rekli »habeas corpus«. Leta 1772 je kapetan neke suženjske ladje pripeljal v Anglijo sužnja. Nekaj kvekerjev je na podlagi »habeas corpusa« dobilo nalog za aretacijo. Sužnja so peljali pred sodišče, kjer so ga zaradi pomanjkanja obtožb izpustili. Sodnik je razsodil, da je suženjstvo nesprejemljivo in zanj ni nikakršnih razlogov. Nekaj let kasneje je Velika Britanija suženjstvo v celoti prepovedala. »Habeas corpus« so razveljavili v temnih dnevih leta 1940, ko so se nacisti pripravljali na invazijo. Zato je Churchill uvedel zakon, da lahko fašiste zaprejo brez obtožbe. Ta zamisel mu ni bila všeč, zato je temu rekel osnova za totalitarno vlado. Ko je vedel, da Nemci ne bodo mogli napasti, je zakon ukinil, fašiste pa so izpustili. Leta 1971 je Velika Britanija skušala zatreti IRO z uvedbo novega zakona, imenoval se je »internacija«. Zakon je dovoljeval, da policija vsakega osumljenca pripre brez obtožbe, kar pa se kmalu sfižilo in povzročilo nasproten učinek.
NI PRIPORA BREZ OBTOŽBE
V Zakonu o preprečevanju terorizma iz leta 2005 ni več »habeas corpusa«. Notranji minister si je pripisal moč, da lahko brez obtožbe odredi hišni pripor.
Jennifer in Des sta upokojeni ravnateljici, ki pomagata ljudem, zaprtim v svojem lastnem domu. Moulouda so prvič aretirali leta 2002. Aretacije Alžircev v Veliki Britaniji in drugod po Evropi so bile rezultat sodelovanja med Veliko Britanijo, Francijo in Alžirijo. To sodelovanje je pomenilo izročanje podatkov britanski policiji, ki so jih pridobili z mučenjem. Moulouda in še osem drugih so obtožili izdelovanja smrtonosnega strupa ricina. Aretirali so jih in preiskali njihova stanovanja. Policija je bila zelo previdna, našli so za pest fižole, kavni mlinček in posodo Nivee. Ta nevarni material so poslali na testiranje v laboratorij, še preden pa so objavili rezultate…
Tony Blair
»Kot kažejo današnje aretacije, je nevarnost prisotna, resnična in med nami ter lahko povzroči veliko škode.«
Česar niso obešali na veliki zvon je, da ricina dejansko nikjer niso našli. Kljub temu pa so Mouloudov primer med drugim izrabili kot izgovor za invazijo v Irak. Colin Powell je v nastopu v Združenih narodih šel še korak naprej in tako smo začeli vojno. Mouloud je med tem v Angliji v strogo varovanem zaporu Belmarsh še vedno čakal na sojenje. Konec leta 2004 še vedno niso našli ricina, a se je sojenje vseeno začelo. Brez dokazov so morali vse štiri priprte osumljence razglasiti za nedolžne in primer opustiti.
Minilo je več mesecev po oprostitvi in so po julijski eksploziji na podzemni železnici morali ponovno nekoga pripreti. 23 let noben minister Velike Britanije ni šel v Alžirijo na obisk, ker je tam vladal nesprejemljivi režim. Po 11. septembru in začetku vojne proti terorizmu pa je Alžirija postala naš zaveznik. To pa je posredno pomenilo, da je njihov režim postal sprejemljiv. Ljudje, ki so mu prej nasprotovali, so sedaj postali teroristi. Mouloud se je v tem režimu izognil služenju vojaškega roka. Vlada Velike Britanije pa je zdaj dejansko razmišljala o izročitvi teh ljudi nazaj v Alžirijo, kjer jih čaka nezanesljiva prihodnost, verjetno mučenje ali celo smrt. Četudi ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, vlada in mediji še naprej nakazujejo na njegovo krivdo.
Zaradi vojne proti terorizmu je imel notranji minister David Blunkett veliko dela. Leta 2003 je letel v ZDA in podpisal sporazum o izročitvah, ki je svobodo državljanov Velike Britanije prepustil na milost in nemilost ZDA.
David Bermingham, Natwest 3
»Po mojem mnenju še ni bilo hujšega kršenja vladnih dolžnosti do svojih državljanov, kot je ta zakon. Zaradi tega smo, gledano s stališča prava, postali 51. država ZDA.«
Gilesa Darbyja, Davida Berminghama in Garya Mulgrewa so bili obtoženi več milijonske bančne prevare. Tako imenovane »Natwest 3« so, čeprav je bil zločin storjen v Veliki Britaniji in proti britanskim interesom, zaradi domnevne povezave s podjetjem Enron, iz Britanije izročili ZDA, kjer so slednjič izgubili pravno bitko in pristali v ameriškem zaporu. Ob trojici iz primera Natwest je Velika Britanija brez dokazov ZDA izročila še veliko drugih ljudi.
Tony Blair, 18. julij 2003, nagovor kongresa ZDA
»Vem, da je Ameriki težko in v nekem majhnem predelu te velike države, v Nevadi, Idahu ali drugje, kjer še nikoli nisem bil, a sem si vedno želel iti, nekje nekdo mirno živi, se ne vtika v posle drugih in politične voditelje te države sprašuje: »Zakaj jaz? Zakaj mi? Zakaj Amerika?« Edini odgovor je: zgodovina vas je postavila na to mesto, v ta trenutek in to je vaša naloga, vendar pri tem ne boste sami. Mi bomo z vami v tej bitki za svobodo.«
Tony Blair bo dobil svoje mesto v zgodovinskih knjigah, ampak kot premier, ki je uničil tisto načelo, ki naj ne bi bilo nikoli odprto za pogajanja.
PREPOVED MUČENJA
Clive Stafford Smith, odvetnik pridržanih v Guantanamu
»Včeraj sem se vrnil iz Guantanama, tam imajo poseben stol, pravijo mu mučilni stol, kamor ljudi med nedolžno gladovno stavko privežejo in jim skozi nos potisnejo cev, dolgo 109 cm. To ponovijo dvakrat na dan. Prisilno jih nahranijo in potegnejo cev ven. Dogajajo pa se še mnogo hujše stvari.«
Pogovor z vojakom v Guantanamu:
»Te ljudi ne smatramo za zapornike, niti jih tako ne obravnavamo. Z njimi ne ravnamo kot bi z vojnimi ujetniki.
– Torej jih nimate za zapornike?
Ne, gospod.
– Kako pa rečete, če je nekdo priprt skoraj leto in pol?
Pridržano osebje.
– In to je kategorično drugače od zapornika?
Da, gospod. Vsaj kar se tiče ravnanja. Zapornik je bil obtožen in obsojen za določen zločin. Ti ljudje so zgolj pridržani. Od njih pridobivamo podatke.«Kate Allen, Amnesty International
»Izjemno šokantno je, da dovoljujemo, da se to že tako dolgo dogaja. Vemo za približno 750 ljudi, ki so bili v Guantanamu. Vemo za gladovne stavke, prisilno hranjenje in samomore.«
Američani so ponujali nagrade po 5000 dolarjev na glavo. Tako je bilo vojski predanih mnogo nedolžnih ljudi.
Kje je bil britanski premier, ko je te ljudi mučila ameriška vojska? Tony Blair in George Walker Bush sta si vpričo medijev delila komplimente, med tem ko so se za neupravičeno priprte borili njihovi sorodniki in druge podporne civilne skupine. Vsako majhno kaprico, ki so jo Američani imeli za opravičeno, so Britanci brez vprašanj in komentarjev podpirali ter jih pri tem trepljali po hrbtu.
V Birminghamu uspešno posluje tovarna imenovana Hiatt, ki služi s prodajanjem zaporniških verig Guantanamo Bayu.
David Nicholl, nevrolog in aktivist za človekove pravice
»Včeraj je bila peta obletnica Guantanamo Baya, hkrati pa je letos tudi 200 obletnica ukinitve suženjstva. Hiatt je v svoji zgodovini izdeloval tudi »ovratnice« za sužnje. Ne dvomim, da če bi še živel, bi veliki borec proti trgovini s sužnji William Wilberforce danes stal tukaj z nami. Za to državo je sramotno, da sodelujemo v mučenju, da sodelujemo pri nelegalnih izročitvah in podpiramo našo industrijo v pridobivanju dobička od mučenja naših sodržavljanov. Zato smo danes tukaj. Vpleteni smo v suženjstvo 21. stoletja.«
Omar Deghayes prihaja iz Libije. Njegovega očeta so leta 1980 mučili in ubili Gadaffijevi ljudje. Družina je, na srečo, šest let kasneje pobegnila. Seveda so prišli v Veliko Britanijo, kjer so živeli kot begunci. Za to zatočišče so bili zelo hvaležni. Omar je želel tukaj študirati pravo, saj ima zelo močan občutek za pravico. Menil je, da v Libiji ne bi s pravom nič dosegel. 25 let kasneje se je na žalost zgodovina ponovila in Omar se je znašel v Guantanamu. ZDA in Velika Britanija sta ga želela ponovno poslati nazaj v Libijo, saj ob vnovični obuditvi vojne v Iraku Bush in Blair trdita, da je Gadaffi zdaj na strani demokracije – kot da bi to kdo lahko verjel! Še posebej je zaskrbljujoče, da pri mučenju sodeluje tudi zdravniško osebje, zato poznajo vse šibke točke zapornikov.
Jack Straw, 24. februar 2004
»Moji kolegi se s pristopom ZDA verjetno ne strinjajo, vendar sam menim, da so njihovi ukrepi popolnoma razumljivi.«
Tony Blair, 6. julij 2004
»Ne zdi se mi, da ZDA ukrepajo nerazumno.«
Clive Stafford Smith, odvetnik pridržanih v Guantanamu
»Zaporniki v Guantanamu predstavljajo le 4 % vseh zapornikov, ki jih Američani trenutno zadržujejo v skrivnih zaporih po svetu. O ostalih 96 % sploh še nismo začeli govoriti.«
Kate Allen, Amnesty International
»Prihaja pa tudi do tako imenovanih »posebnih predaj«. Tako zapornike iz držav, kjer jih ni mogoče mučiti, prepeljejo v države, kjer jih med zasliševanjem lahko mučijo.«
Sarah Ludford, baronica in predstavnica lordske zbornice
»Mednarodni zakoni so zelo jasni. Če sodeluješ v mučenju, ga omogočaš ali ga ne preprečiš, potem je taka država odgovorna za sodelovanje pri mučenju.«
Stephen Grey, avtor knjige »Letala duhov«
»V Siriji, na primer, uporabljajo napravo, imenovano »nemški stol«, ki nategne zapornikovo hrbtenico. Včasih tako daleč, da se zlomi. V Uzbekistanu ljudi kuhajo žive. V Egiptu jih mučijo z elektrošokom. V Maroku jih režejo z zlomljenimi steklenicami. Te podrobnosti so razkrile ZDA same, medtem ko so iz ZDA tja pošiljali ljudi. Preučil sem načrte poletov CIE in dejansko so imeli polete v vse te države.«
Stephen Grey je objavil dokaze o tem, da so se tovrstna letala CIE z gorivom velikokrat oskrbovala na britanskih letališčih. Če na dan pridejo dokazi, ki bodo potrdili, da je premier vedel ali bi moral vedeti za te dejavnosti, potem ga bodo verjetno obtožili sodelovanja pri mučenju.
Kate Allen, Amnesty International
»Ko ljudi mučiš, bodo priznali vse. Lagali bodo, se strinjali s tem kar jim rečeš.«
Zakaj naši voditelji verjamejo, da lahko z mučenjem dobimo koristne podatke? V popularni ameriški televizijski seriji »24«, glavni »junak« koristne podatke pridobiva z mučenjem.
Riz Ahmed je igralec iz filma »Pot v Guantanamo«. Umetnost je prešla v resničnost, ko so ga na poti iz filmskega festivala v Berlinu na letališču Luton ustavili zaradi suma terorizma. Dogodek je bil inspiracija za pesem »The Post 9/11 Blues«
Tony Blair je poleti 2007 končno odstopil s položaja premierja. V samo desetih letih mu je uspelo izničiti naše osnovne svoboščine. Kaj menite, kakšne so zdaj možnosti, da jih dobimo nazaj?
Gordon Brown, Blairov naslednik
»Mislim, da moramo realistično gledati na novo grožnjo terorizma, ki obsega več kontinentov in deluje več-dimenzionalno, saj so se pravila igre spremenila. Verjamem pa, da če bodo dokazi kazali, da za pridržanje potrebujemo več kot 28 dni, smo tudi to pripravljeni storiti. Način zaščite pravic državljanov se mora spremeniti, prilagoditi se mora novim varnostnim standardom.«
Nihče ne ve kdo bo naslednjih 20 let živel na naslovu Downing 10. Kdorkoli že to bo, bo podedoval tudi nadzor nad nami, ki ga je vzpostavil Blair. Civilne svoboščine so naša zaščita pred nepravičnostjo lastne vlade. Če nam jih politiki odvzamejo, jih še več generacij ne bomo dobili nazaj. Medtem pa lahko Velika Britanija postane oblastna totalitarna država, kjer nihče ne bo varen. Koga naj torej krivimo za ta neprestani občutek strahu? Vlado? Policijo? Medije? Ali nas same? Mi smo ti, ki nadzorujemo kar se dogaja. Mi smo demokratični proces. Začnimo se obnašati temu primerno.
Shami Chakrabarti, direktorica organizacija za človekove pravice »Svoboda«
»Če nisi obseden s človekovimi pravicami, kot sem sama, se ti ne zdi nevarno, dokler na lastni koži ne izkusiš krivice.«
Zgornji dom britanskega parlamenta je po dolgih letih pravdanja podal odločitev v primeru avtobusa polnega protestnikov, ki so v Gloustershiru želeli protestirati proti vojni, vendar jih policisti na podlagi obtožb o motenju miru niso spustili naprej.
Jane Laporte, kampanja avtobusov iz Fairforda
»Vedeli smo, da je policija narobe ravnala in da za to niso imeli pravice.«
Protestniki iz Fairforda so tri leta bili to pravno bitko. Policija jih je premagala na vsakem sodišču, zgornji dom britanskega parlamenta pa je odločil v njihovo korist.
Jane Laporte, kampanja avtobusov iz Fairforda
»Zmagali smo! Zgornji dom je odločil, da nas policija ne bi smela odvrniti od protesta na podlagi skoraj neobstoječih obtožb. Ena izmed osnovnih človekovih pravic, ki so jih branili, je pravica do protestiranja. Če policija postopa, kot v tem primeru, odvrne ljudi od vnovičnega protestiranja. Z mano je bilo nekaj prijateljev, ki so protestirali prvič in nikoli več. Zato upam, da bo ta razsodba ljudi spodbudila k protestiranju.«
Malcolm Caroll, krščanski duhovnik
»Poglejte samo, kako narobe se država odziva na miroljubne proteste. To vas zagotovo mora motivirati. Pojdite protestirati. Imate glas!«
Če se ne strinjaš z mučenjem, podpri zaprtje Guantanamo Baya. Številni so tam še vedno zaprti. www.amnesty.org
Če verjameš v pravo, zahtevaj konec naključnemu priporu. http://www.campacc.org.uk/
Če bo dovolj ljudi protestiralo proti uporabi ID kartic, jih bodo morali ukiniti. www.no2id.net (V Veliki Britaniji od leta 2010 ID kartice niso več obvezne).
Za več informacij o tvojih pravicah obišči: www.liberty-human-rights.org.uk
»Kjer se ljudje bojijo vlade, je tiranija. Kjer se vlada boji ljudi, je svoboda«
Thomas Jefferson
Helen in Sylvia, borki za mir
»Ko so nam povedali, da se bo začela vojna, je neka ženska vprašala: »bomo napisali pismo Tonyju Blairu?« Odgovorila sem ji: »Da. Napiši mu pismo, ga priveži na kamen in ga vrzi v njegovo okno.«
Prevedla Mojca Ješe
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)
Taking Liberties Trailer