Charles Wuorinen je ameriški skladatelj in med drugim tudi ustanovitelj in glasbenik v enem najbolj priznanih ansamblov za sodobno glasbo na svetu. Piše pretežno serialno instrumentalno glasbo, ki je med drugim pod vplivom tudi fraktalne geometrije in teorije kaosa, zaradi česar je njegovo delo vredno še dodatne pozornosti. Leta 1970 je bil eden najmlajših skladateljev, ki je prejel prestižno Pulitzerjevo priznanje za glasbo in sicer za elektronsko kompozicijo »Time’s Encomium«. V današnji oddaji bomo sicer prisluhnili dvema religiozno motiviranima kompoziciji iz začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Glasbo je študiral je na Univerzah Columbia in Trinity. Z več kot 200 modernimi kompozicijami velja za enega najbolj profiliranih sodobnih ameriških skladateljev. O tem priča tudi dolg seznam njegovih glasbenih sodelavcev, ki jih nekatere poznamo že iz naših preteklih oddaj – sodeloval je recimo z Ottom Lueningom, Vladimirjem Ussachevskyim in Jackom Beesonom. Vseprisoten je tako v pedagoškem kot glasbenem ustvarjalnem procesu. Kot profesor deluje na številnih pomembnih glasbenih šolah v sklopu univerz Columbia, Princeton, New England Conservatory, Manhattan School of Music in Yale.
Wuorinenova glasba je samosvoja serialna, njegove glasbene vplive pa je nezgrešljivo mogoče najti v evropski modernistični šoli tipa kašnega Schoenberga, poznega Stravinskega in Babbitta. Večina njegove glasbe zahteva od izvajalca izjemno virtuoznost, tak primer so recimo posebej njegovi komorni koncerti. Fraktalna geometrija in filozofija njihovega avtorja Benoit Mandelbrot, je imela izreden vpliv na dve njegovi prelomni deli – »Bamboula Squared« in »Naravna fantazija za orgle«. Wuorinenova glasba ob podobnih nenavadnih motivih, s časom postaja vse bolj ritmična, vse bolj naravne pa z časom postajajo tudi njegove melodije. Wuorinen se glasbeno še vedno razvija, o čemer pričajo njegova pozna dela kot je recimo »Rapsodija za violino in orkester«, ki nadalje širijo še neosvojena polja ritmičnega ob tem pa snujejo tudi bolj prepoznavne melodične vzorce in strukture ter predvsem jasnejšo orkestracijo, ki se močno razlikuje od recimo njegovih bolj zgodnih kompozicij.
Wuorinen je aktiven tudi kot pianist in dirigent, med drugim predvsem številnih svojih del. Leta 1962 je so-ustanovil »The Group for Contemporary Music«, ansambel, ki se posveča izvajanju del sodobnih avtorjev komorne glasbe. Za pokušino, bomo poslušali dve njegovi, mogoče bolj specifični deli. »Genesis, oratorij za zbor in orkester« in »Mašo za restavracijo cerkve sv. Luke«.
Religija oziroma judovsko krščansko izročilo, je pogost spremljevalec dela Charlesa Wuorinena. Latinsko »Mašo za restavracijo cerkve sv. Luke« je napisal v čast obnove neke manjše cerkve na spodnjem Manhattnu. Delo je razdeljeno v sedem delov. Prvič so jo izvedli 20. novembra leta 1983 v New Yorku. Osrednje delo nocojšnjega večera pa nosi naslov »Genesis« in je še eno v podobni globoko religiozni maniri napisano delo. Spisal ga je na pobudo Herberta Blomstedta, glasbenega direktorja Simfonije v San Franciscu. Zanimalo ga je, kako bo ta globoko konzervativno in vsebinsko specifično delo zvenelo v notnem zapisu, progresivnega skladatelja kot je Wuorinen. Nastalo je delo, ki ga je moč zlahka postaviti ob bok podobnim liturgičnim delom Haydna, Schoenberg ali Milhauda.
Želimo vam prijetno poslušanje.
AVIZO