O avtorju, ki mu bomo v današnji oddaji posodili uho, bi lahko ali morda celo morali govoriti veliko več kot pa nam to dopušča struktura oddaje. Tako presodno pomembnost pripisujemo nemškemu glasbenemu pionirju, skladatelju in ekscentriku, Karlheinzu Stockhausenu. V današnji oddaji bomo prisluhnili trem njegovim prelomnim delom: »Kontra-Punkte«, »Gesang der Junglinge« in »Helikopter-Streichquartett«.
Stockhausen je s svojevrstno kombinacijo senzitivnosti, zvočne rigoroznosti in sofisticirano metodologijo komponiranja, ena najbolj razburljivih in inovativnih glasbenih osebnosti v minulem stoletju.
Z glasbo se je kot sirota pričel ukvarjati že zelo zgodaj. Muzikologijo, filozofijo in nemščino je študiral na univerzi v rodnem Kölnu, kjer se je kmalu priključil novim avantgardnim gibanjem v glasbi. Med drugim se je glasbeno izobraževal pri Adorno in Messiaenu. Ta poznanstva kot tudi študij fonetike in informacijske teorije so predstavljali presoden vpliv na njegovo delo na področju elektronske glasbe. Tako se je že v sredini petdesetih let uveljavil kot eden ključnih pionirjev elektronske glasbe. V dekadi, ki je sledila je kreativne odnose vzpostavil še z drugimi velikani sodobne klasične glasbe kot sta Ligeti in Cage; v sklopu mentorstva na šoli, ki jo je pred tem vodil Adorno, pa tudi z inovatorji tipa Cornelius Cardew in La Monte Young.
Stockhausen je napisal preko 300 različnih glasbenih del. V njih se pogosto radikalno odmika od glasbene tradicije, navdih pa po lastnih besedah išče pri avtorjih kot so Messiaen, Edgard Varese in Anton Webern, v filmski umetnosti in pri slikarjih tipa Mondrian in Klee. Stockhausenove najbolj vplivne kompozicije koreninijo v dediščini t.i. »serializma«. Po slogu je inovativno teatralen, vsebinsko pa izkazuje zanimanje za znanost, tehnologijo, religijo, kozmologijo in misticizem. Njegova različna instrumentalna in vokalna dela iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let razkrivajo različne poti uporabe glasbenega »serializma« tako v metodi kot matematični strukturi.
Stockhausen je s svojo kontroverznostjo tako v glasbi kot v življenju izdatno vplival tudi na popularno kulturo. Me drugim se je recimo pojavil na platnici albuma »Sgt. Pepper« skupine »The Beatles«. Vpliv njegovih zgodnjih del kot sta recimo »Kontra-Punkte« in »Zeitmasse« deklarirajo avtorji tipa Cecil Taylor, Anthony Braxton, Can, The Beatles, Kraftwerk, Björk, Sonic Youth, Miles Davis, Frank Zappa in Herbie Hancock – če naštejemo le tiste najbolj zveneče.
Stockhausen je priznan tudi kot izvrsten profesor in mentor, ki prireja številne glasbene seminarje, ki se jih udeležujejo najvidnejši svetovni skladatelji. Kot gostujoči profesor kompozicije redno gostuje na različnih najpomembnejših univerzah po Ameriki in Evropi. Kot eden najbolj vplivnih in izvirnih glasov povojne evropske glasbene avantgarde se njegova edinstvena vloga v sodobni glasbeni zgodovini na ta način nadaljuje tudi v enaindvajsetem stoletju.
Stockhausenova kompozicija z naslovom »Kontra-Punkte« je nastala v letih 1952 in 1953 kot nadaljevanje neobjavljenega dela »Punkte«. Gre za precej težko delo tako za izvajalce kot poslušalce, ki temelji na ideji razreševanja odnosa med toni in njihovo časovnostjo. Delo je komponirano za deset instrumentov pri čemer je že pozicioniranje takšnega orkestra zastavljeno zelo matematično. »Kontra-Punkte« je delo, ki sledi tradiciji povojnega »serializma«, vendar s to razliko, da Stockhausen specifičen razvoj osnovne teme kombinira z svojevrstno glasbeno barvitostjo. Na ta način je delo sicer še vedno »točkovno«, a nikakor monotono. Danes je delo priznano kot eno pomembnejših del sodobne resne glasbe dvajsetega stoletja, ki pa pri publiki seveda ni naletelo na takšno navdušenje. Očitali so mu preveliko in nepotrebno intelektualizacijo glasbe, k čemer so še dodatno prispevala avtorjeva zapletena pojasnila o glasbenih in filozofskih temeljih tega dela. Poslušajmo.
»Gesang der Junglinge« je delo nastalo v letih 1955 in 1956 in ima sloves enega ključnih mejnikov v razvoju elektronske glasbe. Da je delo lahko nastalo, je v veliki meri pripomogla tehnična superiornost enega prvih studiev za elektronsko glasbo na svetu, ki ga je Stockhausen skupaj s prijateljem in sodelavcem Herbertom Eimertom vzpostavil v Kölnu. Z združitvijo elektronsko generiranih zvokov in glasu je ustvaril popolnoma novo zvočno pokrajino, v kateri je tako njegova domišljija kot domišljija poslušalca osvobojena fizične navezanosti na izvajalca ali instrument. Biblični tekst, ki ga poje deški glas je vzet iz »Knjige po Danielu« iz Stare zaveze, v kateri Danielovi prijatelji slavijo Boga, ker jih je rešil pred ognjem. Simbolizem biblične zgodbe je predvsem v begu pred smrtjo v življenje. Ideja za delo je bilo Stockhausenovo prepričanje, da komponiranje ne sme pomeniti samo aranžiranja zvoka, ampak oboje, tako kompozicijo kot sintetiziranje posameznih zvokov. Rezultat je več kot zgolj glasbeno delo – je reprezentacija rojstva glasbe iz kaosa surovega zvoka.
Sanje o letenju so obsedale Stockhausena že vse od začetka glasbenega ustvarjanja. Že v petdesetih je pričel razvijati koncepte kako bi glasbo in glasbenike osvobodil gravitacije. Uresničitev te želje je prišla v delu, ki je nastalo leta 1993 z naslovom »Helikopter-Streichquartett«. V tem nenavadnem delu za godalni kvartet, so glasbeniki locirani vsak v svoj helikopter, ki kroži nad koncertno dvorano. Glasba, ki jo igrajo se pomešana z zvokom helikopterja v dvorani predvaja preko zvočnikov. Recept za izvedbo je sila zanimiv – med drugim potrebujete štiri helikopterje s piloti, štiri tonske mojstre, štiri kamere, moderatorja in godalni kvartet, ki se ne boji igrati med poletom. Navkljub izjemni logistični zahtevnosti se delo izvaja precej pogosto, nazadnje smo ta spektakel lahko spremljali leta 2003 v sklopu znamenitega Salzburškega festivala. Uživajte!
AVIZO