V zadnjem Glasbenem ciklonu v pomladnem ciklusu oddaj, bomo za zaključek krajše glasbene ekskurzije v prvo polovico dvajsetega stoletja, prisluhnili finskemu skladatelju in heroju naroda, Jeanu Sibeliusu. Čeprav je izvorno izhajal iz švedske družine, pa sta njegova glasba in politični angažma igrala pomembno vlogo pri oblikovanju finske nacionalne identitete. Ker letos v septembru mineva tudi petdeset let od njegove smrti, se nam tako ponuja idealna priložnost, da vam v poslušanje ponudimo dve njegovi simfoniji.
V času njegovega rojstva, je bila Finska ruska vojvodina, v kateri je glas po osamosvojitvi izpod ruskega jarma postajal vse močnejši. V to revolucionarno obdobje finske zgodovine, se je po tem, ko je opravil z finsko šolo, ujel tudi mladi Sibelius. Obdobje zgodovinarji označujejo za romantični nacionalizem, ki je oznaka, ki dobro opisuje tako njegovo umetniško kot politično udejstvovanje.
Kot veliko skladateljev njegovega obdobja, ga je fascinirala glasba in nacionalni patos Richarda Wagnerja. Še posebej je nanj napravila mogočen vtis izvedba »Parsifala« na festivalu v Bayreuthu. Takoj za tem se je zakopal v Wagnerjeve partiture in jih natančno preštudiral. A svojega glasbenega idola je hitro prerasel in začel delovati po svoje, izven običajnega Wagnerjanskega glasbenega »leitmotiva«. Zelo zaznaven vpliv na njegovo glasbo je imel tudi Tchaikovsky, kar je posebej očitno v njegovih prvih simfonijah, ki so nastale koncem devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja.
Vrhunec Sibeliusovega glasbenega ustvarjanja nedvomno predstavlja cikel sedmih simfonij, s katerimi je z vsako posebej ustvaril samosvoj skladateljski stil. Dve od omenjenih simfonij, in sicer peto in sedmo, bomo imeli priložnost slišati tudi v današnji oddaji.
Seveda pa simfonije niso edina glasbena dela, ki so nastala pod prsti tega samosvojega finskega virtuoza. Med drugim je pisal glasbo za gledališče, opero, napisal je več kot 100 kompozicij za glas in klavir, komorno glasbo, koralno glasbo in tako naprej. Glasbena dela je intenzivno ustvarjal vse do polovice dvajsetih let dvajsetega stoletja, nato pa je vse do svoje smrti, po tem ko je dokončal sedmo simfonijo, glasbeno praktično obmolknil. Natančni ni znano zakaj, a nekje je nekoč izjavil, da če ni sposoben preseči svojega dotedanjega dela, ki ga je zakoličil z sedmo simfonijo, nadaljnje pisanje glasbe zanj nima več smisla. In res, vse do smrti poslej ni napisal nobenega večjega dela več.
Sibeliusa so kritiki pogosto kritizirali kot reakcionarno figuro v glasbi 20. stoletja. Na kritike se je odzval z znamenitim odgovorom: »Ni mi mar za to kar pravijo kritiki, še nobenemu kritiku niso postavili spomenika«. Navkljub številnim novostim na področju glasbe v tem obdobju, je vztrajno, a treba je priznati, da tudi uspešno, vztrajal pri svojem tonalnem slogu. Stroga narava Sibeliusovega dela in njegova navidezna glasbena konzervativnost, nezgrešljivo ilustrirata hladni finski karakter.
Kot prvo delo nocojšnjega večera bomo poslušali Sibeliusovo »5. simfonijo«. To je delo, ki je ob manjših kasnejših popravkih v glavnem nastalo v letu 1915. Simfonijo sestavljajo trije stavki, sama struktura katerih je, kot bomo lahko tudi slišali, sila nenavadna.
Delo je nastalo po naročilu finske vlade, v počastitev njegovega petdesetega rojstnega dne, ob priliki katerega je bilo v Helsinkih, pod njegovim dirigentskim vodstvom, tudi izvedeno. Nekoliko popravljena verzija simfonije, kot jo poznamo tudi danes, je svojo premiero doživela v Helsinkih leta 1919. Simfonija je Sibeliusov odločen odgovor na vse močnejše očitke, da je njegova glasbena moč že v zatonu. Vse od svoje premiere, je peta simfonija ena najpopularnejših njegovih kompozicij.
Za zaključek današnjega večera, pa tudi pomladnega ciklusa oddaje Glasbeni ciklon, bomo prisluhnili še znameniti Sibeliusovi »7. simfoniji«. To je njegova zadnja objavljena simfonija, ki jo je napisal leta 1924. Znamenita je predvsem zaradi svoje kontinuirane enostavčne simfonične strukture. V enem simfoničnem stavku se brez premora zvrstijo glasbeni motivi, ki uresničujejo skladateljevo željo po oblikovanju enotne glasbene ekspresije, ki temelji na organskem oblikovanju glasbenega dela. Slavljena je tako zaradi svoje originalnosti kot glasbene prepričljivosti. To je tudi eno zadnjih glasbenih del Sibeliusa, vsekakor pa zadnje večje glasbeno delo. Po tem delu, o glasbi baje ni hotel več niti govoriti.
Mi o resni sodobni glasbi na frekvenci radia Marš vsekakor še vedno želimo govoriti. Nenazadnje smo v prvih dveh sezonah oddaje razkrili šele majhen del enormnega zvočnega polja, ki ga skriva oznaka – sodobna resna glasba. Če bo torej jeseni še vedno priložnost, da na frekvenci radia MARŠ predstavljamo tovrstno glasbo, se takrat gotovo ponovno slišimo. Želimo vam vse dobro, predvsem pa veliko dobre glasbe.
AVIZO