5. simfonija, Opus 47
25. septembra letos smo praznovali 100 obletnico rojstva ruskega glasbenega genija Dmitria Shostakovicha. Kot posebni oboževalci njegove glasbe, si nikakor nismo smeli in mogli dovoliti, da bi ta obletnica minila brez obeležitve v naši oddaji. Ker smo delo Shostakovicha na splošno predstavljali že v eni od oddaj prejšnje sezone, se bomo na tem mestu bolj posvetili samemu delu, ki ga v današnji oddaji predstavljamo. Poslušali bomo namreč Shostakovichevo 5. simfonijo, Opus 47.
Ob rob temu naj omenimo, da je celotna prva sezona oddaje Glasbeni ciklon preko Marševe podstrani dostopna v tekstovni obliki, tam pa je v mp3 formatu mogoče slišati tudi nekatere izbrane oddaje. Če se torej želite pozanimati o Shostakovichu, lahko tam med drugim najdete tudi obsežen zapis o njem in njegovem delu.
Shostakovicheva 5. simfonija je bila napisana leta 1937 in še istega leta prvič predstavljena v takratnem Leningradu. Delo je doživelo izjemen uspeh ter ovacije, ki so baje trajale kar celo uro. Še danes je to eno njegovih najpopularnejših del. Simfonija ima 4 stavke: Moderato, Allegretto, Largo in Allegro non Troppo, zložena pa je za orkester in vključuje vse subverzivne motive tako značilne za Shostakovicha in njegovo glasbeno in življenjsko usodo.
Ujet v položaj med umetniško kreativnost in ideologijo pod trdo roko Stalina, je skladateljev opus tako razdeljen na dva dela:
Prvo serijo del, med katera sodi tudi delo predstavljeno v današnji oddaji, sestavlja vrsta propagandnih del, med katerimi se najdejo tudi pesmi, ki slavijo Stalina kot »velikega vrtnarja«. V ta kontekst pa spada tudi partitura, ki je sodelovala v velikem finalu izbora za novo himno Sovjetske zveze.
Skozi njegova osebnejša in resnejša dela, ki predstavljajo opozicijo prvi seriji pa se kot rdeča nit vleče celi nabor prislovičnih grotesk in satir, citatov in motivov ter kodiranih anti-režimskih sporočil. Ti kontroverzni elementi so nenehen vir revizij, poskusov rehabilitacij, teorij ter dolgoletnih sporov.
Po kritikah o formalizmu njegovega predhodnega dela, se je Shostakovich leta 1937 z veliko mero strahu za svoje življenje lotil pisanja 5. simfonije, ki je svoj učinek izdatno gradila na patriotskem finalu. Čeprav zaradi tega pogosto kritiziran, pa v delu ne gre spregledati evidentne subverzivnosti, ki jo je v glasbo vedno nekako lažje pretihotapiti.
V besedah skladatelja: (citiramo) »V delu je prisoten občutek radosti, a prisilne radosti. Zdi se, kot da te nekdo tepe po glavi z železno palico in ti pri tem venomer ponavlja »Tvoje skrb je radost«. Slejkoprej pričneš sam pri sebi momljati »Moja skrb je radost«.« (konec citata) Ta občutek je zelo močan na koncu simfonije v violinski in pihalni sekciji. Delo je po naravi mračno, čeprav je skladatelj vseskozi zatrjeval, da je v osnovi želel napisati pozitivno, četudi nedvomno ideološko zaznamovano delo.
V preostalih minutah današnjega posvetila in spomina na Dmitria Shostakovicha bomo slišali nekaj skladb iz t.i. Jazz albuma. Znano je, da je imel Shostakovich izdaten vpliv na razvoj sodobne glasbe in seveda tudi jazza. S svojimi jazz eksperimenti izraženimi v dveh jazz suitah je dodobra zaznamoval tudi ta glasbeni žanr. Za priokus bomo iz suite za jazz orkester številka 2 poslušali Marš, Lirični Waltz in Waltz.
Želimo vam še naprej prijetno poslušanje in na snidenje ponovno v prihodnji oddaji ob tednu osorej.
AVIZO