10. simfonija
Pozdrav v oddaji Glasbeni ciklon, ki vam razpira uho in duha za sodobno klasično glasbo.
Ob radikalni inovativnosti in prebijanju poprej obstoječih okvirjev, imperativu, ki je zaznamoval ne samo sodobno resno glasbo temveč totalnost 20. stoletja, prebavljivost postavlja probleme celo poslušalstvo predanemu raziskovanju zvočno možnega. Nujno je torej bilo, da se je med popolno glasbeno radikalizacijo ali na drugi strani repetivnostjo ter podajanju prežvečenih zvočnih diskurzov, smerema ki vodita bodisi v popolno odtujenost ali k nezgrešljivo trivializaciji rodila zgodba nekih drugih skladateljih.
Ne povsem oddaljeni od utečenih poti in s percepcijo svetlega zgleda v preteklosti nam tako na primer Stravinsky, Prokofiev in Shostakovich ponujajo križišče, kjer prihaja do kombiniranja starih klasicističnih ali romantičnih idiomov in modelov z novejšimi atonalnimi načini in drugimi modernističnimi tehnikami.
Kar je zagotavljala zakladnica preteklosti so v prvi vrsti teksturna prozornost, jasna shematičnost in razpoznavni modeli, kar lahko sicer razumemo kot premišljeno samo-omejevanje ter stilistično podrejanje, a tudi kot okvir, ki ne izničuje temveč pogojuje manifestacijo individualnosti. A izmed bistvenih element, ki ga lahko razberemo kot razpoznavno potezo teh novih posegov po glasbeni ustvarjalnosti preteklosti je predvsem razpoznavna distanca.
Kar denimo za neoklasicizem Stravinskega pomeni predvsem ironija, za Prokofieva sarkazem pomeni za Shostakovicha v prvi vrsti grotesknost. In v trikotniku teh ruskih skladateljev je prav on tisti, katerega omenjeno razpoznavno potezo grotesknosti je mogoče interpretirati znotraj prostora subjektivnega romantičnega upora. Če je dejansko distanco Stravinskemu in Prokofievemu zagotavljala med drugim formalna ne pa tudi vsebinska naslonitev na stare obrazce, pa je v primeru Shostakovicha drugače.
Čas in prostor Shostakovičevega umetniškega delovanja pogojujeta izjemno specifičen ustvarjalni položaj. Kot popoln otrok Sovjetske države je za razliko od ostalih dveh svoje življenje v celoti prebil znotraj nacionalnih meja, toliko bolj izpostavljen družbenim spremembam v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji, ki so posredno vplivale tudi na glasbo.
Ta je morala biti razumljiva in dostopna širokemu krogu poslušalcev; v svoji razumljivosti pa je morala izražati politično-ideološke in socialne momente ter biti usklajena s socialno in politično doktrino države. Posledice nesledenja tem začrtanim smernicam so bile vidne na vsakem koraku: kritike in javni pogromi premalo discipliniranih ustvarjalcev, dekreti in ukrepi Stalinovega režima, med katerimi so se znašle tako obsodbe izdajalstva, kot po hitrem postopku izvedene deportacije in eksekucije.
Obsodba in tako rekoč izobčenje je Shostakovicha v času stalinističnega režima doletela dvakrat; prvič leta 1936 ko je >kaos namesto glasbe<, kot je v Pravdinem članku izzvenel opis njegove opere Lady Macbeth izpod peresa sicer nepodpisanega Stalina globoko užalil sovjetsko ljudstvo; drugič leta 1948, ko se je bil skladno s Ždanovskim dekretom, ki ga je formalizma obtožil vključno s Prokofievim, Hačaturjanom in Muradelijem primoran javno pokesati, vrsta njegovih del pa je letela iz koncertnih programov. Ujet v položaj dvornega lakaja skladateljev opus razpada na dva dela: Prvo serijo sestavlja vrsta popolnoma propagandnih del med katerimi se najdejo tudi pesmi, ki slavijo Stalina kot >velikega vrtnarja< v isti kontekstu pa spada tudi njegova paritura, ki je sodelovala v velikem finalu izbora za novo himno Sovjetske zveze.
Skozi njegova osebnejša in resnejša dela, ki predstavljajo opozicijo prvi seriji pa se kot rdeča nit vleče cel diapazon zanj prislovičnih grotesk in satir, citatov in motivov ter kodiranih anti-režimskih sporočil. Ti kontroverzni elementi so nenehen vir revizij, poskusov rehabilitacij, teorij ter dolgoletnih sporov, ki so na tem, da operejo skladateljevo ime.
10. Shostakovicheva simfonija, štiristavčno delo, ki ga vam ga danes predstavljamo je ob njegovi 5. simfoniji njegovo najbolj čislano in najpogosteje izvajano simfonično delo. Premiero je doživela decembra leta 1953, nekaj mesecev po Stalinovi smrti, s Stalinom pa je povezan tudi sloves te simfonije. Shostakovich sam je sicer zavračal diskusijo o programu te simfonije, prepuščajoč sodbo poslušalcem samim, a vendar se je kmalu ustalilo mnenje, da je to delo in še posebej njen drugi stavek predvsem simfonija o Stalinu in letih pod njegovo tiranijo.
Še posebej z drugim, demonskim stavkom je skladatelj domnevno ustvaril specifičen glasbeni portret nedavno preminulega despota in krutost ter nasilnost glasbe je tako silovita, da se je skoraj nemogoče ne strinjati s tovrstnimi interpretacijami. Rezki orkestralni sunki in obsesivno ponavljane tematske figure so pognane v divji zvočni vihar slikajoč čisto zlobno nasilnost.
AVIZO