Leta 1921 je Schoenberg končno prišel do cilja. Kakor je sam rekel: >Iznašel sem nekaj kar bo Nemški glasbi zagotovilo dominacijo naslednjih sto let.< To o čemer je Schoenberg govoril danes poznamo pod imenom serializem, dodekafonija ali dvanajst-tonski sistem in ta je dokončno pometel z neredom, ki ga je povzročil kar Schoenberg sam z uvedbo atonalnosti. Kakšno desetletje poprej se je zgodba torej začela prav s Schoenbergom in njegovo >Drugo Dunajsko šolo<, katera se je lotila sprevračanja preživetega shematizma. Izrazu, ki je vladal zahodni glasbeni tradiciji vse tja od Bacha naprej in bil že v pozni romantiki prignan do skrajnega roba in preko njega, so enostavno spodnesli tla, pod udar pa postavili osnovne glasbene elemente: melodijo, harmonijo in ritem.
Kaj se je dejansko zgodilo?
Diatoničnost, ta temeljni kamen zahodne tradicije počiva na dur-molovskem sistemu sedmih temeljnih tonov lestvic z njihovimi medsebojnimi relacijami in povezanosti s toniko – iz tega tudi izhaja sam izraz tonalnost. Že v pozni romantiki je Wagner pogosto in v zgoščeni obliki uporabljal kromatiko, Debussyjevim pa komponiral v maniri zrahljanih harmoničnih odnosov. V igro je vse bolj stopalo neodvisno niveliranje vseh 12 tonov lestvice. A kljub temu je bilo potrebno narediti še korak naprej.
Kar je dejansko dosegel Schoenberg z atonalnostjo je emancipacija disonanc, ki z izrabo vseh pomanjšanih in povečanih intervalov postajajo osnovni elementi glasbene strukture. Vseh dvanajst tonov oktave je sedaj enakovrednih.
V prvem delu oddaje bomo slišali Godalni kvartet št.2 iz leta 1908, ki precej nenavadno za godalne kvartete v 3. in 4. stavku vpelje ženski vokal. Še pomembneje je, da je to prvo Schoenbergovo delo v katerem je ta dokončno prelomil z tradicijo. Prva dva stavka se še gibljeta znotraj začrtanih okvirjev sicer že razširjene oziroma močno kromatizirane tonalnosti. Atonalnost dokončno nastopi v drugi polovici dela, ko je Schoenberg dokončno zakorakal v polje glasbenega ekspresionizma.
Z atonalnostjo je bila standardna analiza klasično-romantičnega obeležja, ki je izhajala iz dveh komponent, horizontalne in vertikalne, presežena. Na horizontalni ravni je ta omogočala vpogled v melodične lastnosti glasbenega dela, povezavo z tonalitetami, eventualno vzporednost melodičnih linij ter ritmičnih podlog in formalnih struktur.
Analiza vertikalnih komponente je izhajala iz sozvočja, sočasno zvenečih skupin tonov in njihovih povezav s poprej ugotovljenimi tonalitetami in nadalje z modulacijo gibanja ter zapuščanja in vračanja k osnovni tonaliteti.
Pri atonalnosti si s tovrstno analizo ne moremo pomagati, saj je vprašanje tonalitete preseženo. Vsi toni so enakovredni, prav tako ni funkcionalnih odnosov. Vsakemu posameznemu, predhodnemu tonu lahko sledi katerikoli drugi. Izgubljena so oporišča, trdne oporne točke melodičnega loka. Nastopa zgolj nepredvidljivost, edina konstanta prehodov je prehajanje v nove prehode. Svoboda, nezavezanost odnosom se prav tako kaže pri sozvočju.
Namesto stoletij ubrane in sozvočne glasbe nastopi čas jedkosti, zajedljivosti, kaotičnosti in anarhičnosti. Melodika je raztrgana, registri se skokovito menjavajo, izraz je zgoščen, o ornamentalnosti ni govora, prav tako pa je opuščena tradicionalna tema s svojimi ponavljanji.
Situacija je svojega tvorca kar sama klicala k ponovni uvedbi reda in enotnosti. Kdo bi to vedel bolje, če ne prav Nemec? V določeno anarhičnost atonalnega načina skladanja je bilo potrebno uvesti več reda in preglednosti. Organizirati je bilo potrebno atonalno gradnjo in privezati 12 tonov, ki so se gibali vse preveč svobodno. Potrebno je bilo iznajti regulativni sistem. Kar je Schoenberg tudi storil z dodekafonijo dobro desetletje po porodu atonalnosti.
Bistvo te dodekafonične tehnike je v svobodni vzpostavitvi serije ali redosleda vseh 12-ih tonov lestvice. To je baza. V principu se serija tonov uporablja v fiksiranem zaporedju, pri čemer variirajo zgolj njihove ritmične vrednosti. Serija se šele v drugi fazi lahko obrne – obrne se vrstni red tonov niza – in spreminja intervalna smer – vhodni intervali se zamenjajo z izhodnimi.
Glavnina dela tako počiva zgolj na obračanju in variacijskem principu, to je dodajanju novih ritmičnih vrednosti.
Serializem ali dodekafonija sta doživeli še eno preobrazbo, ki je nastopila kmalu po Drugi svetovni vojni. Pobuda je sedaj prišla s strani francoskega skladatelja Olivierja Messiena, ki je razvil popolno serialno tehniko ali tisto kar dejansko imenujemo serializem. Če je pri dodekafoniji ton znotraj serije imel točno določeno višino, ga je Messiaen determiniral še preko naslednjih parametrov: določil mu je tudi trajanje, barvo – to je način odigranja tona – in pa naposled še intenziteto ali jakost.
Schoenberg danes velja za eno izmed najpomembnejših figur glasbene zgodovine, sled njegovih invencij pa se razteza skozi vso dvajseto stoletje in nič ne kaže, da zna biti v prihodnje kaj drugače.
Za konec vam v poslušanje ponujamo še Schoenbergovo Suito iz leta 1926, eno izmed prvih del katerega osnovo predstavlja določeno zaporedje dvanajstih tonov ali tako imenovana serija.
AVIZO