Pozdravljeni, v današnji oddaji se bomo posvetili glasbi Alfreda Schnittke-a, skladatelja, ki je vrhunec slave in vpliva dosegla v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja.
Postmoderni polistilist, krščanski mistik ter Rus rojen nemškima staršema je eden redkih skladateljev druge polovice dvajsetega stoletja, katerih dela se uvrščajo v repertoarje orkestrov po svetu. Glavna značilnost Schnittkeja je razvijanje svojevrstnega polistilizma, ki mu je omogočal križanje različnih zgodovinskih idiomov in citiranj drugih skladateljev s posebnim individualiziranim dramatičnim učinkom.
Nenazadnje nas v osrčje njegovega polistilizma vodi tudi njegov citat: >Skladatelj bi moral biti medij ali senzor, ki pomni kar sliši drugod in katerega duša služi zgolj kot prevajalec. Glasba prej prihaja iz področja božanskega kot človeškega.<
Skrivnost Schnittkejevega originalnega spoja preteklosti in prihodnosti je mogoče meriti iz dveh vidikov. S prvim iz gledišča njegovih osebnih skladateljskih okoliščin, njegove razpetosti med zahodom in vzhodom. V drugem primeru ne moremo mimo splošnih pogojev umetnika, ki stremi k pristnem in izvirnem izrazu znotraj do donedavnega restriktivne atmosfere sovjetske Rusije. Lahko rečemo, da je otroštvo 30-ih let preživel pod Stalinom, mladost ob Hruščevi odjugi, srednja leta pa doživel pod pustimi in razvlečenim leti pod Brežnjevim.
V 60-ih je znotraj moskovskega Konservatorija doživel srečanje z za kratek čas dopuščenimi deli velikanov zahodnoevropske glasbe kot so Schoenberg, Berg, Boulez in Stockhausen. Prav tako je določeno srečanje z zahodno glasbo doživel v otroštvu, ki ga je delno preživel na Dunaju.
V tem mestu klasikov se je bežno spogledal z svobodo, ki jo je zahod užival a ga razsvetljenska misel in Avstro-germanska zapuščina nista ujeli nič bolj kot ruski plehki nacionalizem, ki je prav v tem času doživljal svoj razcvet. Kot je pripomnil sam Schnittke mu biti Ruski skladatelj ni bila prav nič enostavna stvar.
Concerto grosso številka 1 ki vam ga nudimo v uvodu je Schnittkejeva kompozicija iz leta 1977. Stilistično je delo pristna avtorjeva polistilistična stvaritev, nemirna fuzija starega in novega, visokega in nizkega in ujetnica resnega in dostojanstvenega ter komičnega na drugi strani.
V današnji oddaji vam predstavljamo dve deli Schnittkeja in sicer pravkar slišan Concerto grosso številka 1 in Concerto grosso številka 3, ki ga bomo slišali v nadaljevanju. Concero grosso je glasbena oblika, ki se je rodila in svoj vrhunec dosegla v poznem 17-em in v prvi polovici 18-ega stoletja. Običajno delo sestavlja štiri do šest stavkov, zasedba pa je razdeljena na manjšo skupino solistov in večji ansambel.
Schnittke je svoj Concerto grosso številka 3 napisal leta 1985 ob 300 letnici rojstva največjega baročnega mojstra Johanna Sebastiana Bacha. Delo je narejeno v pristni baročni maniri in vpleta mnoge Bachove motive pri čemer pa se ne izogiba satiri, parodiji in si na vsakem koraku daje duška s poigravanjem s konvencijami te stare glasbene oblike.
AVIZO