V nekaj uvodnih oddajah novega leta bomo poplačali dolg, ki ga še dolgujemo osnovam minimalističnega gibanja. O Terry Rileyu smo v naši oddaji sicer že govorili, a smo se do sedaj posvečali predvsem delom, ki zaznamujejo njegovo kasnejše sodelovanje z godalnim kvartetom »Kronos«. V današnji oddaji se bomo posvetili njegovi začetkom, kompozicijam, ki veljajo za pionirska dela minimalizma. S tem namenom bomo prisluhnili trem znamenitim Rileyevim delom: »In C« iz leta 1966, »A Rainbow in Curved Air« iz leta 1967 in na koncu še »Poppy Nogood and the Phantom Band« iz leta 1969.
Minimalizem je, kot smo že nekajkrat omenili, svoje korenine pognal v šestdesetih letih dvajsetega stoletja s pionirji La Monte Youngom, Philipom Glassom, Stevom Reichom in seveda Terryjem Rileyem. Z vrnitvijo k tonalni konsonanci in vpeljavo obsesivnih repeticij se je minimalizem postavil na mejo, ki razmejuje visoko in nizko kulturo. V tem kontekstu ni nobeno presenečenje, da njegovo poslušalstvo interesno prej izhaja iz konceptov zavezanih pop glasbi kot zahodni umetniški tradiciji.
Riley je v zgodbi o minimalizmu prav poseben element. V zgodnjem obdobju študija je nanj neizbrisno vplivala indijska vokalna glasba, ki se ji z vso predanosti posveča praktično že vse življenje in je zaznaven vpliv v slehernem njegovem delu. Iskro glasbenega pionirstva sta z svojim ustvarjanjem v njem sprožila, soborec za minimalistično glasbeno idejo La Monte Young in pionir elektronske glasbe Karlheinz Stockhausen. Posebej Young je z svojim delom, ki je globoko zarezalo v sodobno resno glasbo, na Riley naredil mogočen vtis.
V šestdesetih je Riley v duhu časa potoval po svetu, posebej po Evropi in Indiji, ter prirejal posebne celonočne koncerte, nekakšne predhodnike današnjih celonočnih elektronskih zabav, na katerih je ob pomoči starega orgelskega harmonija in na zvočni trak posnetega saksofona, igral hipnotično improvizirano glasbo. V sicer redkih trenutkih premora, je zaigrano v »loopih« še enkrat predvajal iz zvočnega traku ter na tak način ustvaril glasbeno doživetje, ki so se ga množično z spalkami udeleževali ljudje vseh glasbenih prepričanj in generacij.
Ob posvečanju indijski klasični glasbi in sodelovanju z »Kronos« kvartetom, ki mu je namenil kar precejšne število godalnih kompozicij, nekatere od njih smo lahko v naši oddaji že slišali, Riley pogosto sodeluje tudi z ostalimi pionirji minimalizma, posebej Johnom Adamsom in Stevom Reichom. Dandanes kompozicij skoraj ne piše več, temveč je celotno njegovo glasbeno ustvarjanje usmerjeno zgolj še na improvizacije in žive nastope.
Terry Riley je leta 1966 s kompozicijo »In C« za nedoločen ansambelski okvir postavil nov mejnik v glasbeni zgodovini. To delo, ki sestoji iz 53 ločenih predlog je vzpostavilo koncept spenjanja repetitivnih figur, po katerem minimalizem prepoznavamo še danes. Osnove temu izraznemu mejniku je Riley našel v »indoneškem gamelanu« in v indijski glasbeni tradiciji. Delo je zastavljeno eksperimentalno z zelo malo omejitvami, zato ga je mogoče slišati v različnih verzijah z različnimi kombinacijami instrumentov. Izvorno je bilo predstavljeno za orkester in saksofon, danes pa bomo poslušali verzijo za šest klavirjev.
»A Rainbow in Curved Air« je še ena zgodnejših Rileyevih minimalističnih eksperimentalnih kompozicij. Delo izvrstno demonstrira tehniko vzorčenja pa tudi Rileyevo sposobnost improvizacije in izjemnih zvočnih kontrastov, ki so postali osnovna strukturna značilnost njegovih del. Kompozicija je napisana za veliki orkester z dodatnimi tolkali in elektronskimi glasbili. Kdo, ki pobližje pozna izvirno BBCjevo radijsko verzijo kultnega »Štoparskega vodnika po vesolju«, bo v delu prepoznal njeno zvočno ozadje.
Za konec bomo slišali še en Rileyev biser, delo z naslovom: “Poppy Nogood And The Phantom Band”. Kompozicija nastala koncem šestdesetih, je kot ena prvih v celoti sestavljena iz »loopov« in je imela pomenljiv vpliv na tedanjo »rockovsko« sceno, posebej na John Lennona in skupino »The Beatles«. Delo je zapuščina že omenjenih celonočnih koncertov, na katerih je Riley neutrudljivo eksperimentiral do jutranje zore. Improvizacija za orgle in saksofon se je v predstavljenem stilu ponavadi nadaljevala v psihedelično neskončnost. Uživajte še v tem glasbenem sladkorčku, mi pa se ponovno slišimo ob tednu osorej.
AVIZO