Seveda ni skrivnost, da je ime Mauricea Ravela, francoskega pianista in skladatelja iz začetka dvajsetega stoletja, globoko zarezano v zavest vsakega ljubitelja glasbe. A bi verjetno ob razvpitem Boleru, povprečen poslušalec le stežka prepoznal še kakšno od njegovih kompozicij. To bomo poskušali popraviti nocoj, ko vam bomo, ob sicer neogibnem Boleru, predstavili še tri primerke njegove genialne virtuoznosti, ki mu je nenazadnje prinesla tudi naziv enega najbolj cenjenih francoskih skladateljev.
Zaslovel je z svojimi klavirskimi kompozicijami. Na klavirju se je odlikoval tudi kot eden najboljših klavirskih interpretov svoje generacije, ob tem pa je skladal tudi vse pozornosti vredno komorno glasbo in odmevna orkestralna dela. Njegova dela tako lahko še danes pogosto najdemo v programih najznamenitejših svetovnih klasičnih orkestrov.
Po slogovnih značilnostih je njegovo glasbeno delo najlažje opredeljivo z kulturno-zgodovinskim pojmom – impresionistično, katerega nosilec je bil skupaj z glasbenim rojakom in kolegom Claudeom Debussyem. Vplive na njegovo glasbo pa bi morda lahko najbolje strnili v treh imenih. Ravel sam je priznal, da je veliko črpal od Mozarta in francoskega baročnega skladatelja Francoisa Couperina, ob njiju pa nikoli ni pozabil omeniti Edvarda Griega, za katerega je priznal, da nikoli ni zapisal note glasbe, ki ne bi nastala pod njegovim vplivom.
Če Ravela in Debussyja postavimo skupaj, kar številni kritiki impresionizma radi počno, zlahka opazimo nekaj razlik. Njuna glasba je nesporno impresionistična, vendar je ob tem sploh pri Ravelu močno zaznaven vpliv glasbe različnih kultur. V njegovi glasbi je tako slišati odmeve ameriškega jazza in bluesa – predvsem pod vplivom legendarnega, skoraj anekdotičnega prijateljstva z Georgom Gershwinom, azijske glasbe in tradicionalne evropske ljudske glasbe. Tudi motivika je pri obeh skladateljih zelo samosvoja. Za svoje kompozicije je recimo Ravel motive iskal pretežno v klasični mitologiji.
Svojo glasbo je Ravel gradil na tradicionalni formi in strukturi, hkrati pa je inovativno v glasbo vnašal nove koncepte harmoničnosti. Velja splošna ocena, da je Ravel združil rigoroznost glasbe osemnajstega stoletja z inovativno harmonijo dvajsetega. Njegova glasba je v času impresionizma predstavljala precejšno novost, ki so si jo na poti proti svoji glasbeni prepoznavnosti, radi sposojali premnogi znani skladatelji sodobne resne glasbe. Kvaliteto inovativnosti pa je vpeljal tudi v skladanje klavirske glasbe, po kateri je še posebej priznan. Njegova klavirska dela so tehnično in estetsko na ravni virtuoznosti samega mojstra Franza Liszta.
V današnji oddaji vam bomo v pokušino zavrteli štiri, verjetno njegova najbolj simptomatična dela. Začeli bomo z čudovito orkestralno »Rapsodie espagnole« (Špansko rapsodijo), ki je bila napisana v letih 1907 in 1908 in predstavlja eno prvih Ravelovih kompozicij za orkester. Rapsodija zrcali bogat vpliv španske kulture, ki ga je bil deležen s strani svoje baskovske matere. Kot otrok je pogosto poslušal materine ljudske napeve, ki so mu kasneje služili kot inspiracija, iz katere se je recimo rodil tudi nepozabni »Bolero«. Prva verzija dela je bila napisan za klavir, čemur je sledila še verzija za orkester, ki ji bomo danes tudi prisluhnili. Delo sestavljajo štirje stavki Prélude, Malaguena, Habanera in Feria.
»Tzigane, koncertna rapsodija za violino, klavir in orkester« je virtuozno glasbeno delo na motive ciganskega življenja, ki ga je Ravel zaključil leta 1924. Ideja za takšno delo je pri Ravelu zorela dolgo časa. Zamisel se mu je porodila na koncertu znanega madžarskega pianista, ki je na klavir preigraval nekatere ciganske melodije, ki so na Ravela napravile močan vtis. Delo je ponovno najprej zapisal v obliki za klavir, kmalu pa ji je sledila tudi različica za orkester.
»Koncert v G duru« je klavirski koncert, ki ga je Ravel spisal v letih 1929 in 1931 in je eno tistih glasbenih del, ki so nastale pod močnim vplivom Georga Gershwina. Delo sestavljajo trije stavki: Allegramente, Adagio assai in Presto. Ravel je klavirski koncert spisal takoj po uspešni klavirski ameriški turneji in nosi številne jazz in bluse elemente, ki jih je Ravel našel preko Atlantika. Zanimivost koncerta je tudi v tem, da je ameriško premiero leta 1932 doživel simultano v Bostonu in Philadelphii. Delo je sicer želel Ravel izvesti sam, vendar mu je pešajoče zdravje to onemogočilo.
Splošni javnosti je Ravel najbolj znan po orkestralnem delu »Bolero« iz leta 1928, ki pa ge je sam smatral za trivialno in nekoč opisal celo kot orkestracijo brez glasbe. »Boléro« je nastal kot enostavčni balet, ki ga je Ravel spisal na povabilo baletne plesalke Ide Rubinstein, ki ga je izrecno prosila, da napiše balet s španskim karakterjem. Čeprav je delo zasnovano kot balet, pa se kot tak le redko izvaja, veliko pogosteje ga lahko slišimo kot orkestralno delo. Že ob baletni premieri je delo doživelo buren odziv, popularnost, ki ga je bilo deležno kmalu zatem, pa je Ravela kar nekoliko presenetilo, saj je sam delo smatral za eno bolj trivialnih kompozicij, ki jih je spisal v življenju. Vse ostalo je zgodovina. Delo se je zapisalo v anale kot eno najpogosteje izvajanih in najpopularnejših koncertnih kompozicij, ki jih je mogoče slišati v različnih kombinacijah instrumentov. Ravel je leto po originalni kompoziciji napisal tudi verzijo za njemu tako ljubi klavir.
Želimo vam prijetno poslušanje. Ob tednu osorej pa vas ponovno vabimo v našo družbo. Lep glasbeni pozdrav!
AVIZO