V naših oddajah, ki so glede na bogastvo sodobne resne glasbe, pri predstavitvi najpomembnejših imen še vedno nekje v mali šoli, imamo nemalo dilem koga kdaj predstaviti in z katerim glasbenim delom. Za današnjo oddajo si te dileme nikakor nismo olajšali. Kaj povedati in kaj ob obilici zares izvrstne glasbe zavrteti v počastitev takšnega mojstra kot je bil ruski glasbeni virtuoz Sergei Sergeyevich Prokofiev.
Odločili smo se morda za njegovi najbolj razvpiti simfoniji. Za Simfonijo št. 1 v D duru iz leta 1917 in Simfonijo št. 5 v B duru iz leta 1944.
Ko govorimo o Prokofjevu, je to govor o geniju, ki je svoj posel obvladal že kot otrok. Prvo opero je napisal pri devetih. Do leta 1904, ko je kot 13 letni fantič vstopil na konservatorij v Sant Petersburgu, je napisal že za celi opus glasbe. Učil se je hitro in kmalu konkuriral veliko starejšim in takrat še bolj znanim kolegom, kot sta bila Boris Asafiev in Nikolai Myaskovsky. Na santpetersburški glasbeni sceni se je kot nesporni čudežni otrok kaj hitro uveljavil. Po revoluciji je odpotoval v tujino in se zadržal v Ameriki in Parizu. Na ta način je svoje ime in delo že zgodaj proslavil po vsem svetu. V začetku tridesetih se je vrnil v Rusijo, ki pa je bila pod Stalinovo diktaturo vse kaj drugačna družba, kot jo je zapustil pred skoraj dvajsetimi leti. V tem času je bil silno plodovit in ustvarjalen, a hkrati tudi tarča šikaniranja in cenzure. Po ironiji življenja, je umrl na isti dan kot Stalin leta 1953, kar mu je preprečilo, da bi zaživel in ustvarjal v bolj sproščenem okolju.
Prokofjev velja za enega najbolj vsestranskih skladateljev, ki se je zlahka sprehajal od enega glasbenega žanra do drugega. Njegova glasba odraža številna razpoloženja, mnogo od teh je izkusil na lastni koži, glasbeni stil pa je posledično nezgrešljivo ironičen in ciničen.
Simfonija številka 1 v D duru je Prokofieva prva neoklasična simfonija. Napisal jo je kot del naloge z mislijo na Haydna, oziroma na to, kako bi zvenela simfonija, ki bi jo napisal Haydn, če bi takrat še živel. Prokofiev je simfonijo poimenoval klasična, v upanja, da bo nekega dne res postala klasična. Na koncu je to res postalo njegovo najbolj popularno delo, ki ga je danes mogoče slišati v vseh mogočih in nemogočih oblikah. Simfonija ima, kot se zanje spodobi, štiri stavke: Allegro, Larghetto, Gavotta: Non troppo allegro in Finale: Molto Vivace.
Simfonijo številka 5 v B duru, je Sergei Prokofiev napisal leta 1944. Zanjo je namenil naslednje štiri simfonične stavke: Andante, Allegro marcato, Adagio in Allegro giocoso. Premiero je simfonija doživela leta 1945, dirigiral pa je Prokofiev sam. Delo je bilo dobro sprejeto tako pri kritikih kot pri občinstvo in velja še danes za eno njegovih najboljših del. Je recimo čisto nasprotje kasnejše 6. simfonije, ki je v primerjavi z 5., veliko temačnejša.
S tem pa bomo za danes tudi končali. Ponovno se bomo sodobni resni glasbi posvetili ob tednu osorej. Do takrat vse lepo!
AVIZO