V pretekli oddaji smo del odmerjenega časa namenili »Utrechtskem Institutu za sonologijo«, kot nasledniku pionirskega Philipsovega studia v Eindhovnu. Danes bomo naredili korak nazaj in se posvetili prvemu obdobju razvoja elektronske glasbe na Nizozemskem, ko so smernice nadaljnjega razvoja še nihale med komercialno in akademsko izrabo danih pogojev. Nazadujemo torej v leto 1956, ko se je tudi Nizozemska vpisala na elektronski zemljevid Evrope.
Kot je bilo izrečeno že v prejšnji oddaji, je Philips štiri leta po ustanovitvi ugotovil, da studio bolj kot komercialnim in korporativnim, služi praktičnim potrebam komponistov. Studio so torej preselili v Utrecht, v teh štirih letih, kolikor je studio deloval, pa je poskrbeli za vrsto neponovljivih futurističnih kompozicij. Prva serija te, v komercialne namene zasnovane glasbe, je bila namenjena filmom, teatru, baletu in nasploh radijskim in televizijskim potrebam. Prav balet je bil glavni pobudnik nastanka tega studia. Studio je bil pripravljen za uporabo leta 1956, kar je pionirju nizozemske elektronike, Henku Badingsu ponudilo priložnost, da po naročilu Nizozemskega baleta ustvari elektronsko glasbo za balet »Kajn in Abel«.
Badingsu, ki je že takrat veljal za avtoriteto nizozemske glasbe 20. stoletja, so se kmalu pridružili še drugi glasbeniki. Za nas sta pomembna predvsem še Tom Dissevelt in Dick Raaijmakers aka Kid Baltan. Vodstvo Philipsa je v tem obdobju dopuščalo široko ustvarjalno svobodo vsem vključenim raziskovalcem, ob tem pa seveda spodbujalo testiranje vrednosti tako imenovane popularne elektronike – komercialnega aspekta tehnologije, ki je bila takrat na voljo.
Razlog, ki je botroval zaprtju in selitvi studia štiri leta po odprtju, je bil prav banalen. Philips je, kakor se za korporacije spodobi, kljub navideznemu dopuščanju svobode, pričakoval komercialne uspehe in profit. S tem ko je dopuščal razvoj recimo temu resne elektronske glasbe, je spregledal potencial, ki so ga te nove prakse nosile s seboj. Elektronska produkcija je pristala v nekem vakuumu, brez odziva širše publike, na drugi strani pa ni znala anticipirati lastne uporabnosti v širšem kontekstu pop glasbe. Ta se je le nekaj let kasneje revolucionirala prav s posredovanjem elektronike, v prvi vrsti z uporabo synthesizerjev in praks montiranja zvočnega traku.
Zvočno mrežo današnje oddaje bodo tkali Baldings, Raaijmakers in Dissevelt. Vsa njihova raziskovanja in rezultati izhajajo iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja, nekaj let nazaj pa so ponovno izšli na glasbenem trgu v paketu poimenovanem »Popularna elektronika: zgodnja nizozemska elektronika«.
V prvem sklopu bomo slišali projekt »Song of the second Moon«, enega izmed prvih primerkov pop-elektronike. Zadevo sta družno ustvarila starosta nizozemske glasbe Dick Raaijmakers in glasbenik z jazzovskimi koreninami, Tom Dissevelt. Kot se je za tisto obdobje spodobilo, sta uporabljala oscilatorje, tonske generatorje ter trak, vključno z seveda nepogrešljivimi škarjami. Metoda bolj ali manj temelji na sestavljanju fragmentiranih zvočnih zapisov, nekakšni »copy-paste« metodi. In rezultat? Eksotična »sci-fi« avantura astronavtovega potovanja po zemeljski orbiti, podprta z jazzovsko ritmiko. K Raaijmakersu lahko dodamo še eno nepreverjeno zanimivost. Baje mu je leta 1965 sam Stanley Kubrick ponudil možnost, da ozvoči njegovo »Vesoljsko odisejo 2001«, kar pa je komponist zavrnil.
Oddajo bomo zaključili z »Evolucijami« Hanka Badingsa, glavnega »krivca«, da je Philipsov studio sploh nastal. Tako kot že omenjena glasba za »Kajn in Abel«, je tudi to delo nastalo za balet. Badings, eden izmed največjih nizozemskih komponistov 20. stoletja, je v osnovi komponist tradicionalne resne glasbe. A za razliko od svojih stanovskih kolegov je namesto, da bi ustanovil lastno glasbeno šolo komponiranja, »prosti« čas porabil za izlete na razna eksperimentalna polja. Elektronika in mikro-tonalizem – med drugim je iznašel sistem 31-tonske oktave – sta zgolj dve področji, na katerih je pustil svoj pečat.
Želimo vam prijetno zvočno izkušnjo!
AVIZO